Offside

Nogometno navijaštvo večina povezuje z dvema stvarema: foteljem in pivom, ponavadi v obratnem vrstnem redu. Fotelj je včasih, če gre za spremljanje tekme na javnem mestu, lahko zamenjan s kavčem ali pozicijo z dobrim pogledom na veliki ekran. Pivo je kot Thierry Henry ali Ronaldinho – ne more biti zamenjano. Si predstavljate, da bi med izključitvijo Jensa Lehmanna držali v rokah eleganten kozarec penine, med Eto’ojevim ciljanjem vratnice pa bi v nos vlekli arome krepkega rdečega in premišljevali o mehkobi taninov? No go. Če kljub temu skušam rezultat finala aplicirati na gastonomsko raven, lahko rečem, da so letos tapas premagali fish and chips, čeprav je tudi res, da nas največje bitke v resnici šele čakajo. Jasno je le da bodo, tudi zaradi navad v državi gostiteljici, vse specialitete postrežene s pivom.

Seveda pa za nogometne navdušence obstaja tudi dan potem. Dan za lahkotno pametovanje o igri, junakih, potezah in napakah velike tekme, ki je za nami. Dan, ko živci niso več napeti, ko so stavni vložki pomnoženi ali izgubljeni in ko so točke Fantasy Footballu, ultimativnem orodju za involviranje širokih množic street ekspertov v igro, dokončno razdeljene. Moj fantasy klub, Češki hlapi je sezono končal pri 541 točkah, kar ni ne vem kaj, ampak Zvezdanove fante iz FC Ogninho sem vseeno namahal za 65 točk. Za prostor analize letošnjega upravljanja z igralci sva iskala mirno lokacijo z zelenico na očeh in Hiša Torkla s pogledom na z živo zeleno barvo poraščene istrske griče se je izkazala za nadvse fletno izbiro.

Staro oljarno v Kortah so z v slovenskem gostinstvu redko izkazanim občutkom za združevanje tradicije in modernih elementov preuredili v udobno in elegantno restavracijo, in bili pri tem pozorni na vse detajle: stole, prte, opremo, krožnike … vrhunsko počutje za vrhunska klepetača je zagotavljal še zvočni sistem, ki je nevsiljive jazzerje kmalu zamenjal z luštno kompilacijo jazzy hip hopa in soula izpred desetih let. Domišljavo sva si mislila, da je to zaradi naju: bila sva pač edina gosta v notranjem delu in mogoče so muziko prilagodili najinemu okusu. Vsekakor so zadeli. Zgrešili niso niti s penino, ki so nama jo ponudili za začetek: fuzbal feni imamo radi, da nas po grlu popraska kakšen mehurček in Jakončičeva Carolina jih ima ravno prav. Nasploh v Torkli z vini delajo zelo lepo. Vinska karta je pregledna in urejena, izbor vin zelo dobro pokriva lokalne pridelovalce in njih sodruge iz drugih koncev Primorske, seže pa tudi v druge slovenske vinske pokrajine in preko meje, raziskovalcem pa ponuja prijeten nabor ekskluzivnih letniških polnitev, magnumov, predikatov in ostalega veselja za posebne priložnosti.

Ker sva se v Korte peljala prejšnji četrtek, sva sledila namigom Roberta Gorjaka s tehle strani in si za spremljavo prvih krožnikov iz kleti Korenika Moškon izbrala malvazijo 2004, ki je predstavnica hrani prijazne malvazijske šole, brez pumpanja z dolgimi maceracijami in pretiravanja z bariki. Ne vem sicer, kako izbirajo nogometni selektorji, ampak izbor obrambne linije iz hladnih predjedi je v Torkli še kar problematičen. Na srečo težave niso Oblakovega tipa, (ko človek ne more izbrati nič) ampak se je težko odločiti katero od dobrot bi izbral. Kvadrilemo je hitro razrešil komunikativen in v načine priprave jedi dovolj dobro posvečen natakar, ki je ponudil naslednjo peterko: kot celična mrena tanko narezan brancinov carpaccio, hobotnice v solati z osvežilnim dodatkom jagod in 24 let starega balzamičnega kisa, tunin tatarec, v katerem je malce premočno vlogo odigral limonin sok, dišeča, gladka in nežna tartufova rolada in minimalisitičen, sladkokisel škampov repek, mariniran v pomarančnem soku. Srečo sva imela tudi pri izboru sredinskih igralcev z obrambnimi nalogami. Eden od njih – na žaru pečeni in v rezine slanine oviti škampi – je celo osvojil naslov najblj okusnega igralca dneva. Posebnosti pri tej v osnovi preprosti jedi sta dve: slanina (selektor Lippi bi ji rekel lardo) je starana v marmornatih skrinjah in daje potencialno suhim škampovim repom ravno pravo količino sočnosti, za potrebno svežino pa poskrbi previden odmerek že omenjenega balzamičnega štiriindvajsetletnika. Fritaja s tartufi je bila sočna in dišeča, a je k temu bolj kot radodaren odmerek naribanih žagovinastih in utrujenih črnih gomoljik pripomogla tartufata. Nasploh nadaljevanje igre in izbor igralcev za napadalne naloge niso dosegali navdušujočega začetka: jagnječje zarebernice so s popečeno zelenjavo in krompirjem vred komajda ujele kvalifikacije za pridevnik korektno (sem nekam se uvršča tudi merlot breg 2003 iz iste kleti), medtem ko brancinov file s češnjevci, olivami in sušenimi paradižniki v škrniclju nikakor ni zmogel splavati iz preveč olivnega olja v katerega so ga namočili. V konici napada sta torkat igrala mandljeva zmrzlina in čokoladni žličniki z jagodami, a se je v spomin zagotovo bolj vtisnil njun dekanski spremljevalec, Bordonov sušeni polsuhi merlot 1996.

Kako torej interpretirati naslov tegale zapisa? Daleč od tega, da bi kdo pomislil na prepovedani položaj, kot je offside neinventivno preveden v materinščino. Prej bi rekel, da se je prav prijetno ujeti v offside zanko, ki jo pripravljajo fantje v Kortah. Imajo nadpovprečen ambient, izvrstni so pri vinih in predjedeh, sapa pa jim malo pojenja pri glavnih jedeh in sladicah. Ampak včasih je to dovolj za zmago, saj veste kako smo prišli na Euro 2000 in v Korejo dve leti kasneje.

Prleške smeri razvoja

Tovarišice in tovariši! Kot verjetno sami doboro veste, smo v naši ožji domovini v zadnjih letih zelo uspešno razvijali nove metode uporabe kmetijskih proizvodov (še posebno vina, mlečnih izdelkov, mesa in zelenjave) v gostinskem sektorju. S tem je sama kvaliteta gostinsko turistične ponudbe naših regij veliko pridobila, kar se beleži tudi v blagajnah kmetijskih in vinogradniško-vinarskih kombinatov, predvsem na zahodu domovine, kjer konvertibilne valute prispevajo gostje iz zahodne Evrope, pretežno italijanske narodnosti. Tovrsten razvoj je pohvalen in hvalvreden, vendar je treba pri tem paziti, da ima dostop do sadov tega razvoja sleherni delovni človek in občan. Z drugimi besedami: produkti gostinsko-vinarskega sektorja ne smejo postati dosegljivi le pripadnikom družbene nadstavbe, torej pripadnikom ekonomskih, političnih in drugih elit. Sleherni obrat javne prehrane naj ima v vidu navezanost na bogato tradicijo narodov in narodnosti okoliških regij in njihovo smer razvoja v boljšo, okusnejšo in lepšo prihodnost.

Kot dober eksampel zavedanja in realizacije navedenih smernic, vam v nadaljevanju predstavljamo obrat Jelene Tramšek v Ivanjkovcih, konkretneje v Žerovincih 25b, katere obisk toplo priporočamo slehernemu lačnemu ali žejnemu občanu, ki bo hodil tam okrog. Med našim obiskom je bilo zapaženo, da v gostinskem obratu Tramšek z enako priljudnostjo, resnostjo in profesionalnim pristopom ustrežejo tako zahtevam lokalnih skupnosti, ki z le redko videno enotnostjo za obed izglasujejo župo, pohane piceke, pomfri in solato, mešanim družbam, katerih ženske sekcije volijo za vegetarijanske krožnike, kot gostom, ki skozi odkrivanje novih okusov izkazujejo radoznalost in sledijo izreku učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.

Prva lekcija, ki jo pri Tramšku dobi predstavnik mestnega odbora je povezana z osnovno prehransko dobrino sodobnega delovnega človeka: kruhom. V skladu s pluralizmom mnenj so na voljo cicibanski okrogli majhni kruhki z ocvirki, ajdov z orehi in sezamom ter rženi. V nadaljevanju se je delegacija posvetila vzpostavtivi in učvrščevanju prijateljskih vezi z zahodnimi sosedi: prleška mozzarela je domač, iz pasirane skute in kisle smetane zamešan in ravno prav strjen sočen mlečni produkt, katerega lokalizirajo bučna semena in brizg aromatičnega bučnega olja. Buče iz mladinske divizije (torej bučke) so predelali v kremasto bledozeleno terino in na krožniku pospremili z namazom iz rakcev in tune. Navkljub vpostavljeni poglobljeni kooperaciji z uglednim in izven meja domovine cenjenim vinarstvom Kogl, v gostilni Tramšek v kozarce natakajo produkte ostalih okoliških po kvaliteti izstopajočih neposrednih vinarskih proizvajalcev. Suhi renski rizling, ki ga je leta 2003 obrezoval, okopaval, trgal, prešal in kletaril tov. Magdič je državnega ordena vredno vino, ki je presenetilo z zajetnim telesom in polnimi aromami.

Naslednji čvrst temelj obiskanega obrata so juhe. Dišeča ohrovtova je kremirana s krompirjem, korenčkovo pa plemenitijo ravno prav na zob kuhani trakovi korenja. Za energetske zaloge fizičnega delavstva je nadvse primeren zavitek (po domače štrudl), v katerem je najti nahajališča mlete svinjine, kuhanega graha in riža (a bi vsaj slednjega, ne glede na prijateljstvo z Ljudsko republiko Kitajsko lahko mirne duše izpustili) in katerega nasitnost, pa tudi suhost je zmotila fizičnega udejstvovanja nevajene pisarniške uslužbence. Le-te je utolažil kozarec Koglovega rumenega muškata 2004, ki se ni dal premagati niti sladkasti paradižnikovi omaki, naliti okrog zavitka. Priajzni komisar Zvonko je nato predstavil delovanje osnovne mesojedske celice, ki se v Prlekiji drži predvsem “picekof, puranof in svij”, po krajšem premisleku pa doda še govedino in divjačino. Koglova revolucionarna, torej rdeča linija, ki se ponaša z latinskim imenom Magna Dominica Ruber in je zmešana iz modrega pinota in syraha, se je tako bila prislijena soočiti z za precej sadno, rahlo začimbno, relativno mlado (2004) in ne ravno korpulentno vino precej težkima nasprotnikoma. Pri govejem fileju v omaki z ingverjem in rozinami, postreženim s popečeno ajdovo kašo z rižem jo je še nakeko odnesel, za srnin file v omaki s suhimi slivami ter z ajdovim žličnikom in krompirjevim štrukeljem z grahom, pa mu je že začelo zmanjkovati taninske municije. O podobnem usihu inventivnosti in energije smo prisljeni poročati še pri sladicah, saj orehova rezina, prleška gibanica in vafel s čokoladno kremo niso izkazovali kakšnih domišljenih nadgradenj, standardno dobri in med vožnjo nazaj nekje pri Ptuju pokonzumirani pa so bili tudi podarjeni flancati.

Je pa ostal dober priokus po polsladkem Koglovem chardonnayu 2004, ki na etiketi nosi defenzivni napis Mea Culpa. Čeprav odboru ni jasno, zakaj bi se pri Tramšku kdorkoli sploh moral opravičevati. Gre namreč za (za Štajerske razmere pa sploh!) izjemno ljudomilo gostinsko postojanko, na čelu z markatnim in šarmantnim komisarjem Zvonkom; komandantko Jeleno ki zna in zmore balansirati med pričakovanji nedeljskih kosilojedcev in kapricami zahtevnejših, inventivnosti pričakujočih gostov; ter močnim zaledjem intendanta Cvetka iz kleti Kogl v Veliki Nedelji. Sicer pa se – kadar obiščete Tramškovo postojanko – v “velikega” lahko spremeni vsak običajen dan. Na juriš, na zdravje in dober tek!

Kaj delajo ljubice tri?

Poligamijo na našem koncu sveta ponavadi povezujemo z eksotičnimi in oddaljenimi, predvsem orientalskimi kraji, kjer so jo pred mnogimi leti in pod določenimi finančnimi pogoji uzakonili verski šefi. Zahodnjaški komandanti so bili bolj pristaši druženja v dvoje in so zapovedali, da naj fantje in dekleta življenje preživljajo po dva in dva skupaj. In čeprav so se naši predniki tega tako trdno oklepali, da so skupnosti dveh prilagodili celo slovnico, je ljudstvo, predvsem moško, kaj rado pogledovalo za več kiklami hkrati. Sicer se, po pričevanju ljudskega kulturnega blaga – konkretneje pesmi Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri – tovrstnih tveganih iger niso šli v domačem kraju, ampak so kažin raje delali na tujem teritoriju, še najraje onstran Trojan. O tem, kako so tujerodne poligamiste sprejemali štajerski fantje konkretna pesem ne poroča, se pa morebitni tok dogodkov razkriva v eni drugi, krajši in bolj eksplicitni: Aufbiks, nože vun …naprej pa ne bomo, ker o črevih v tej rubriki pišemo kvečjemu v navezavi s klobasami in salamami in nikakor ne plotovi.

Vrnimo se k onim trem ljubicam in njihovim gostinsko-storitvenim aktivnostim. Da bo zgodba povedana na drugačen način, bomo začeli pri tretji ljubici, ki v bistvu ni samo ljubica, ampak tudi žena. Moja, da ne nesporazuma. In ki me ni peljala v svojo kamrico, ampak v tisto, ki je v Mengšu in je gostilna. In pravzaprav me ni peljala tja, ampak od tam domov. Lahko si mislite, kdo je kriv, da je bilo tako. Prav imate – tista, ki piti da. V Kamrci je to – po načelu equal opportunities – sicer tisti, se pravi prijazen gospod, ki vina -. pa tudi ponudbo kuhinje – raje kot s pomočjo jedilnega lista in vinske karte predstavlja na izust. Da se ob dekadenco s tremi ljubicami vendar ne bi spotaknil kak varuh javne morale so poskrbeli menihi iz Pleterja, ki v kleti svoje kartuzije pripravljajo čisto spodobno, drobnih mehurčkov polno in osvežilno penino. Predjedi je nato spremljal zelo prijeten in razkošen Brandulinov beli pinot 2003, za mesene užitke pa so nama priporočili Tilijin cabernet sauvignon istega letnika, ki bo najboljše dal od sebe šele čez sezono ali tri. Mladinec pač.

Vse našteto pa v mengški Kamrci prekaša prva, torej tista, ki gostom jesti da, čeprav tudi ona, ki v pesmi ni omenjena, pa veze gobeline, obeša old-school zavese, osvetljuje prostore, izbira muziko in razporeja starine, ni od muh in zna ustvariti prijetno razpoloženje. Ampak ta glavna je vendarle kuharica: najprej je iz kuhinje poslala prijeten zalogaj, za pogrinjek radodarno velik kos mehke in sočne pite s skuto, jajci, bučkami in zelišči. Poslušanje prišepetovalca s predstavtvijo nadaljevanja dnevne ponudbe je bilo tako precej lažje. Čeprav ponujenega na srečo ni bilo toliko, da bi se med poslušanjem izgubljala, pa je vseeno kar nekaj jedi že na posluh dišalo dovolj dobro, da odločitev ni bila lahka. Hobotnica v solati je bila predstavnica minimalistično naturalistične šole – neolupljena, ravno prav skuhana, brez dodatkov krompirja in prikrivanja okusa s pikanterijami česnasto čebulnega tipa. Tudi pri carpacciu so v Kamrci stopili korak stran od običajne pojavne oblike te jedi: namesto rukole motovilec, poleg parmezana pa za popestritev nekaj rezancev grobo nastrgane aromatične črne redkve in par kroglic čičerike. Kako malo je potrebno, da je človek zadovoljen. Nadaljevanje je bilo še bolj fletno: ocvrte artičoke so uživale v družbi sladkih škampovih repov, da bi veljalo tisto, ki jesti da, imeti blizu doma, pa je potrdil zvitek iz treviškega radiča, polnjen s kozličkovim mesom in postrežen s popečeno polento in paradižnikovo omako. Dolma remixed, in to zelo uspešno. Edina reč, pri kateri sva od Kamrce pričakovala več – še posebej po prepričljivem uvodu – so bili svinjski medaljoni s suhimi slivami in njoki. Saj ne da jed ne bi bila pripravljena, kot se šika, ampak glede na to, da je vsak krožnik prej in potem ponudil nekaj inventivne drugačnosti, je tale obstal na ravni sivega povprečja. In v globoki senci tagliate, ki jo pripravijo z z jajčevci, bučkami in paradižnikom in potem zavijejo v mošnjiček iz listnatega testa, spečejo in položijo na zelenjavno kremo. Že res, da je biftek zaradi tovrstnega načina priprave nujno prepečen, ampak sočnosti mu prav gotovo ne manjka.

Z istim argumentom je prepričal tudi čokloadni sufle (ki ga sicer predstavijo kot puding), medtem ko cimetova zmrzlina sodi v poglavje že omenjenih medaljonov.

Nauk zgodbe o treh ljubicah in Kamrci je torej jasen: očarala in prepričala vas bo prav gotovo tista, ki vrti kuhalnico in ropota s piskri, saj je ima kar nekaj domišljije, ko ji je zmanjka pa še vedno skuha dobro jed. Ona, ki streže vino in daje piti je muhaste sorte in če se ji prepustite vam bo natočila isto, kot vsem ostalim gosto, ne gleda na to kaj jedo. Zato je bolje zacepetati in zahtevati globlji vpogled v očitno spreminjajočo se zalogo vinske kamre. Vsekakor pa je najbolje ostati zvest tisti, ki vas iz Kamrice varno pripelje nazaj v topel dom.

Status Quo

O glasbeni skupini, katere ime se diči v naslovu tega članka, sem svoje čase imel precej dobro mnenje. Če se pravilno spominjam, se je to zgodilo dvakrat v življenju. Prvič sem bil star okrog sedem let in čeprav sem na stružnici vrh lesene radijske gajbe z napisom Portorož UKV vrtel večinoma singlco Boney M (stran A: Rivers of Babylon, stran B: Brown Girl In The Ring) in neidentificiran komad Bay City Rollers, mi je bila zelo všeč tudi poskočnica Rockin’ All Over The World, ki sem jo tu in tam (ampak nikoli med čestitkami in pozdravi) ujel na valovih radia Ljubljana. Potem je minilo več kot 15 let, dokler Status Quo niso ponovno uleteli v moja ušesa, takrat seveda skozi stranska vrata (na glavnih zanje pač že dolgo ni bilo več prostora), ki so jih odprli Laibach s priredbo njihovega komada In The Army Now. Pa saj kompozicija res ni slaba, kajne, ampak tiste njihove vedno iste solaže in vedno isti aranžmaji pač po dvajsetih ali tridesetih letih postanejo dologočasni (fani so pri tem seveda izvzeti). Sicer pa: kaj pa naj človek pričakuje od banda s takim imenom? Da bo igral progresivo in z vsakim novim albumom odkrival nove glasbene izraze? Saj je še morje drugih zasedb, z drugačnimi imeni, a istim, vedno enakim pristopom k muziki. Pa čeprav tu in tam vržejo publiki pesek v ušesa, ko komad naslovijo z, recimo, Winds Of Change.

Navada je železna srajca, ki z leti postane udobna in spremembe so v nekaterih primerih precej tvegano početje. Moja mama ne bi za nič na svetu zamenjala lončka, iz katerega spije svojo jutranjo kavo. Pa čeprav je ubogi kos porcelana že pred leti ostal brez ročaja in je njegov rob že na več mestih fino odkrušen. Ata je kot zasvojen smučar smučke menjal vsaj na dve leti, je pa zato 25 let drajsal iste smučarske rokavice. Dokler niso dobesedno razpadle, pa še takrat jih ni vrgel v smeti. Za vsak slučaj. Iz istega razloga tudi pisec na dno omare spravi marsikateri odslužen kos obleke. In mogoče isti razlogi vodijo Janeza Bratovža, da se je dobršen del njegovega jedilnika, ki je pot začel že dolgo nazaj v Domžalah, prekvalificiral v železni repertoar, ki že leta vztraja tudi v pritličju Plečnikove palače na začetku Miklošičeve.

Česnova kremna juha z repki škampov je že taka veteranka – gosta, močna, okusna, malo preslana. Pa kaj, si rečem, v mrzlem in vetrovnem sobotnem večeru bi težko izbral boljšo začetno jed, še posebej, ko so svoje k slinskemu pogonu dodali še živahni mali mehurčki Isteničeve penine gourmet. Čeprav je zadovoljna tudi gospa, ki si na popečene kruhke maže drugo JB-jevo klasiko: dve terini iz gosjih jeter, eno pripravijo iz navadnih, drugo pa iz mastnih; in zraven mlaska ob marmeladi iz grenkih pomaranč. Duša je za silo privezana in se zmore začeti pogovarjati o vinih. Vinska karta je obsežna in pregledna, največ vin kupujejo pri primorskih favoritih, tudi zamejskih, a v njej je moč najti precej lepih reči tudi iz drugih pokrajin in nekaj konfekcijske tujine. V izogib slabe volje bi bilo fino, če bi določili nekaj steklenic, ki bi jih ponujali na kozarec tudi ob sobotah. Kajti restavraciji tega ranga pač ne priliče, da natakar gostu najprej pove, da se da večino vin dobiti na kozarec, potem pa že pri tretjem izbranem vinu začne jadikovati, da pet različnih steklenic pa tudi ne more odpirat, saj je ja sobota. Ja in? Saj imate odprto! Ampak vinska slaba volja je začela izginevati, ko se je v enem kozarcu znašel svež Marcov zelen 2003, v drugem pa Batičev polsuhi rose istega letnika in je že ni več, ko ob glavni jedi dobiva eksploziven duet 2002 Edija Simčiča, pri jagodnem izboru belega pinota 1999 Kmečke zadruge Krško pa skorajda že vriskava.

Krožniki, ki prihajajo iz kuhinje so preverjeno dobri, sestavine so sveže, dodelava jedi je popolna, prezentacija tudi. Mogoče pri slednji šepa le polenta z jurčki, briejem in tartufi, ki se sliši precej bolj elegantno, kot pa izgleda. Če nasproti vas nekdo naroči mastna gosja jetra – foie gras z breskvijo in čebulno marmelado mu lahko zagotovo zavidate styling krožnika, okus sočnih jeter in sveže sladkosti popečene breskve pa še nadgradi pikantnost čebulne marmelade. Pri glavnih jedeh sva najprej mislila, da je prišlo do pomote in da sva oba dobila isto stvar: enakomerno narezani rožnati koščki mesa z omako in prilogo. A okusa sta bila seveda različna: perutninsko sladkasta sekcija je mlaskala ob sočnih rezinah fileja račjih prsi v pomarančni omaki, jagenčkov hrbet pa se je v spremstvu rahlo zapečenih žafranovih rezancev kopal v dišeči timijanovi omaki. Vidite – nič posebnega, nič noro spektakulernaga, nič eksperimentiranja: ampak vse pripravljeno zelo natančno.

Če si mogoče pristaši progresive pri ostalih jedeh želimo, da bi JB svoje znanje skušal dokazati s kakšno novo inventivno kuharsko domislico, pa klasičnjakarski status quo pri sladicah res ne moti: čokoladni sufle z bavarsko omako, creme brulle, čokoladna pena, pana cotta: vse pet, vse super in vse v ravno pravih odmerkih za zaključek sobotne večerje.

JB je torej tam, kjer je bil: na zanesljivi strani klasične kuhinje, pri dobrih vhodnih sestavinah, natančni izvedbi. Mogoče mu kdo zameri več korajže, inventivnosti in eksperimenta. Ampak po drugi strani je pa res, da naslov tega članka velja za večino podalpskega življa. Saj veste, kdo je pokasiral 200.000 glasov v Baru: tisti, ki ni nikoli šel v ekstrem. Še predlog za JB-jev slogan: Ko veš, kaj dobiš.

New York, New York, big city of dream, but everything in New York ain’t always what it seem – too much, too many people, too much! je pred četrt stoletja bobnelo iz zvočnikov, ki so prestolnici sveta naznanjali rojstvo nove glasbene zvrsti – hip hopa. In če se je Grandmastru Flashu na trenutke zdelo, da je v New Yorku preveč ljudi, je to po drugi strani lahko prav v redu. Veliko ljudi veliko poje, in ker ima veliko ljudi tudi veliko različnih okusov (še posebej, če so se vkup natepli iz veliko različnih koncev sveta), vam je verjetno jasno, da je na tistih nekaj kvadratnih kilometrih velikega jabolka možnost prehrambene izbire večja, kot kjerkoli drugje na planetu – newyorške ulice ponujajo vse za vse okuse in vse žepe.
Hot Dog
Začnimo na jugu Brooklyna, kjer lahko v originalni birtiji Nathan’s Famous pojeste po mnenju mnogih najboljši hot dog v mestu – če seveda ne boste tja prišli v nedeljo dopoldne, ko se pred rumenozeleno pobarvano stavbo vije cela vrsta zelo dolgih vrst lačnih (ali pa radovednih) ust. Če gre verjeti piarovskim anekdotam, so Nathanove hrenovke postregli celo v beli hiši, ko je bila tam na obisku angleška kraljica. O tem, ali so ji bili všeč ni poročil, jih pa zagotovo ni pojedla toliko kot oni japonski suhec, Takeru Kobayashi, ki drži rekord tradicionalnega letnega tekmovanju v goltanju Nathanovih vročih psov: letos jih je sicer v dvanajstih minutah pospravil le 49, kar je 4 in pol manj kot lani, ampak še vedno dovolj za zmago z 12 razlike. Za moj okus bi jih bilo še 12 preveč, čeprav je Nathanova hrenovka za dolar in pol čisto simpatičen prigrizek, kar pa ne velja, če si ga privoščite med tekmo Metsov na stadionu Shea, saj mu takrat cena naraste na precenjenih pet dolarjev.
Hamburger
Kar je natančno toliko, kot boste plačali za pošten, dober palec debel, sočen in dišeč hamburger , ki ga pred vas na papirnatem krožničku postavijo v legendarnem Corner Bistroju na koncu West Villagea. Če bi lokal videli samo od znotraj, bi ga prej kot v velemstni New York locirali v kakšno vas, kjer se vsi poznajo med seboj. Za šankom ždijo patroni, ki se nenehno trepljajo po ramenih, očitno vsi poznajo birta, in nihče ne naroči nič drugega kot pivo in hamburger (ali pač samo pivo, kajne?). Ampak z razlogom! Če boste kdaj pohajali tam okrog, pozabite na predsodke do hamburgerjev in ugriznite.
Etno
Predsodki tam čez nasploh niso v redu. Vkolikor jih imate v prehranskem smislu preveč, boste ob enkratna doživetja v mini indijskih restavracijah, v katere morate prinesti svojo pijačo in spregledali boste okusno opremljene tajske restavracije, kjer lahko srebnete tudi tajsko vino. Brzeli boste mimo elegantnih manhattanskih suši barov in glasnih ruskih obedovalnic v Little Odesi, iz katerih diši po boršču. Ne boste okusili libanonskega falafla in dolge vrste specialitet v židovskih delikatesah. A še vedno vam ostane veliko možnosti: italijanske picerije, mehiške kantine, grške taverne, francoski bistroji … in skoraj prepričan sem, da se kje najde tudi slovenska oštarija.
Brunch
Nedelja je dan, ko si celo blazneči newyorčani vzamejo nekaj časa za sproščen pozni zajtrk in klepet s prijatelji. Brunch je nedeljska obveznica in kdor kaj velja, nedeljsko dopoldne preživi ob mizici kakšnega bistroja na pločniku v Chelseaju. Ob omletah, solatah, sendvičih, palačinkah … se klepeta in sreba pastis ali kakšen osvežilen long drink kot je bloody mary. Če vam uspe, da se spravite v Pastis, lokal v katerem je Woody Allen posnel svoj zadnji film, ste lahko zelo zadovoljni s samim seboj. In z nedeljskim jutrom v New Yorku, ki ga lahko še polepšate s pohajkovanjem po Chelsea Food Marketu, domiselno urejenem kompleksu noro založenih delikates, mesnic, trgovin s sadjem in zelenjavo, vinotek in pekarn, v katerih lahko skozi velika okna opazujete pekovske mojstre pri njihovem delu.
Špica
Pekarno ima tudi David Bouley. Čeprav ni pek, ampak ena od najsvetleje sijočih newyorških kuharskih zvezd. Je velik chef in suvereno vodi svoji dve restavraciji, Bouley in Danube. Obe sta bili letos, ko je Michelin prvič delil svoje zvezdice po New Yorku, nagrajeni z dvema. Newyorčani ga imajo radi (mogoče tudi zato, ker je po rušenju dvojčkov za gasilce in reševalce pro bono skuhal milijon obrokov) in je do sedaj edini šef, ki je v Zagatu, popularnem referenčnem restavracijskem vodniku, za hrano dobil oceno 29 (od možnih 30). In to ne enkrat, ampak trikrat zapored. Sicer pa bi bil mojster David zagotovo všeč tudi Slovencem, saj v svoji restavraciji Danube predstavlja avtorsko nadgradnjo avstroogrske kulinarične dediščine. Pri Bouleyu kuha bolj mediteransko/francosko. Degustacijski meni za večerjo je sestavljen iz šestih hodov. Krožniki so kompleksni, vsaka stvar na njih je odraz vrhunskega mojstrstva, pri poudarjanju izbornosti in svežine izbranih sestavin pa gre tako daleč, da za jakobove pokrovače že v jedilnem listu posebej poudari, da jih je iz morja potegnil potapljač, za pečenega pujska iz Pennsylvanie pa vam zagotovi, da je v svojem življenju jedel predvsem jabolka. Cena za večerjo z vini je 155 dolarjev. Plus 8,75% davka. Plus 15% napitnine. Ni poceni, kajne? Ampak je vredno vsakega dolarja, vam rečem. In pri Alainu Ducassu je večerja skorajda še enkrat dražja. Če je tudi toliko boljša, je pa že stvar okusa. In teh je, kot sem že omenil, v New Yorku neskončno veliko.

Med iskrenimi ljudmi.

Če niste slovenski nogometni reprezentant ali predsednik republike (ali član njegovega protokola), potem nimate prav veliko razlogov, da bi se redno vozili v Predoslje. Prvi se tam mimo vozijo v pripravljalno bazo, kjer kujejo strategije za sesutje svojih kvalifikantskih nasprotnikov. Drugi malo naprej od tam meditira v brunarici in sprejema uradne in prijateljske obiske. Vsem ostalim navijačem in državljanom ostane tretji razlog: obisk gostilne Krištof. In lahko ste brez skrbi: tukaj se boste zagotovo manj mučili kot fantje pod Oblakovo komando, pa še precej bolj sproščeno bo, kot v protokolarnih palačah. Čeprav je res, da se boste počutili še kako dobrodošle, saj imena gostov, ki rezervirajo mizo, napišejo na posebno pozdravno tablo pred gostilno. Kar je samo prva v vrsti podrobnosti, ki vam bodo dale vedeti, da pri Krištofu mislijo na vse. Tudi na naše največje bogastvo, ki ga drugod v najboljšem primeru odpravijo z otroškimi stolčki, v Predosljah pa jih čakajo pobarvanke, njihovim dimenzijam prilagojeno stranišče z umivalnikom, posebno posodje in pribor, za povrh pa še zanje sestavljeni jedilniki. Druga običajno ignorirana, pri Krištofu pa v samo srčiko koncepta vgrajena skupina državljanov, so vegetarijanci in vegani. Tem so namenjene posebne jedi iz certificirano biološko pridelanih sestavin. In da ne bo pomote: ne govorimo o pohanih šampinjonih ali njokih z gorgonzolo, ampak o jedeh, ki povzročijo izločanje sline tudi pri mesojedcih. Seveda pa že samo dejstvo, da v gostilni posvečajo tolikšno pozornost vhodnim sestavinam, dovolj pove o njihovem odnosu do hrane.

Pot do prvega resnega krožnika naju je vodila mimo velikanskih, iz buč in vej sestavljenih okrasnih pajkov, prek svežega, iz ličnega sodčka natočenega vipavskega sauvignonovega mošta, ki sva ga zvrnila ob ogledovanju rodbinskega stenčasa ter pozdravnega kruhka z zaseko in rezino jabolka. Da se dnevi poletnega jedilnika iztekajo, nama je bilo jasno že cel temačen dan (dežurni pesimistki pa že kakšen teden prej), zato sva sončne dneve po lastni izbiri reminisicirala skozi sladko-kisle zvitke jajčevca z ovčjim sirom in sušenimi paradižniki, malce presuho fazanovo rolado s slanino in pistacijami na grobo naribanem mariniranem korenčku ter lanskim Erzetičevim sivim pinojem, čar Mediterana pa sta – povsem neprimerno in popolnoma neuspešno – skoz zvočnike skušala privekati še Oliver in Tereza. V nasprotju z njima se je druga sorta jadranskih kozic z večjim uspehom infiltrirala na gorenjsko in z lisičkami zakuhala malo preslano, a pošteno in krepko juho. Ko smo že pri ženitvi koz in gliv: poštenja in krepkosti ne gre oporekati niti združbi popečenih jurčkov s kozličkovimi jetri, krožniku, ki je lepo dišal po dimu in navdušil s sočnostjo, vir prijetne sladkosti pirinega riža s potočnimi raki in tartufi pa se menda skriva v uporabi ovsene smetane. Ne vem sicer natančno, kaj to je, ampak tejle jedi je dobro delo in se lepo ujelo s Štekarjevo rebulo 2001.

Med tihim, a iskrenim rotenjem Krištofovega ozvočenja, naj vendarle nekako zablokira dalmatinska vokalista, se je zgodil čudež. Tišina. In nato nežno sporočilo zvočnika: Med iskrenimi ljudmi … Tako se govori. In poje. Zato o nadaljevanju pojedine povem iskreno: pečenemu, v trtin list zavitemu tuninemu fileju na rdeči pesi z vodno krešo in majaronom dejansko ni manjkalo nič, pečenim račjim prsim pa bi že zaradi količine slastne in ne presladke malinove omake morali dodati kaj bolj konkretnega, kot so bile štiri mini enotice zelenjave. Nadaljujem z iskrenostjo: v dvoboju Lisjakovega merlota 2002 in Erzetičevega cabernet sauvignona amfora 2001, je z malenkostno prednostjo zmagal prvi, a bi se revanša čez par let, ko se bo najstniški amforaš malo unesel, lahko končala precej drugače.

Nato je Janko skozi zvočnik Ljubljančanke vprašal, kam so namenjene. Odgovor je bil nedvoumen, saj je edina tam prisotna s polnimi usti jasno dala vedeti, da h Krištofu na metino kremo s čokoladnim ovojem. Ker mene ni nihče nič vprašal, sem si rekel: “Hvala bogu, da sn Štajerc!” in z velikim zadovoljstvom zaužil dnevno dozo bučnega – tokrat v obliki parfaita s krokantom iz bučnih semen – in sladkega, tokrat Kupljenovega izbornega chardonnaya 2000.

Še trenutek za osebno izpoved: priznam, da mi razni bio-, vege-, eko- in kar je še podobnih aktivizmov niso ravno pri srcu, predvsem zato, ker se mi zdi, da so izločevalni, da preveč ostro postavljajo mejo med pravovernimi osveščenci in neprosvetljenimi ignoranti. Ampak ko nekdo tako naravno in neprisiljeno uresničuje svojo vizijo sobivanja različnih prehranskih navad, kot to počnejo pri Krištofu, si ne morem kaj, da se mi tak poskus ne bi zdel nadvse simpatičen. Mogoče bil pa pravi naslov za tale zapis Živi in pusti živeti!? … Ah ne, potem se pa ne bi mogel obregniti ob Terezo in Oliverja.