rep-ete

ko se ti v življenje in v bajto naseli otročad, se tudi sam nehote vrneš nazaj na pota starih štorij in superherojev ranih let … modernim zverjaščkom, strahcem, nodijem in kravicam katkam se v takšni ali drugačni obliki pridružujejo žogice nogice, mojce pokrajculje, sapramiške in zvezdice zaspanke … stari domišljijski heroeši se pri mulariji začuda kar dobro držijo, verjetno tudi po zaslugi ilustracijskega in avdio apdejtanja … to slednje je za nas starše včasih še kar riski biznis, saj nam v ušesih in očesih še vedno ostajajo stare verzije naših domišljijskih junakov … nova zvočna verzije žogice nogice mi je recimo čisto mimo, saj ji absolutno manjka aleksander valič na liku dedka, pa tudi mojca pokrajculja ni tako carska, kot je bila … zanimivo je tudi, da spremembe v predstavitivi pravljice lahko privedejo tudi do spremembe pogleda na junake … recimo: v old-school kasetni verziji zvezdice zaspanke mi je bil daleč največji car boter mesec, ki ga je umikrofonil nace simončič in je bil tak sitnoben, prikupno zmeden in cepetav poslovodja … v novi tiskani verziji zaspanke pa je zaradi ilustracij gorazda vahna največji frajer komet repatec, ki je tak naspidiran motorističen frizurast frajer … boter mesec je sicer kul, ampak je malo preveč jože mencinger, da bi lahko šel ob bok džonibravostemu frajerju od repatca … seveda pa repatec ni ni edini rep-, ki je frajer … za varjenje krepkega, mesnatega, gostega, močnega stewa namreč ni boljšega kosa, kot je volovski rep:

stew v obroču pireja

ker je rep poln vezivnega tkiva ga je v svrho optimiziranja končnega rezultata treba pajsati mirno, dostojanstveno in dolgo … v vsakem primeru pa ga je pred pripravo fino za dve/tri urce namakati v slani raztopini, da se malo razmehča … sledeč recepturi v nadaljevanju se boš ob koncu odločil kaj boš jedel: krepko porcijo ust-mokreče sočne govedine v omaki ali čvrst in aromatičen piece govedine v aspiku … če se ne moreš odločiti, lahko imaš oboje, vsekakor pa bi bila napaka, če ne bi dal šanse nobeni od opcij: Nadaljujte z branjem

towk’c

savinjska dolina, kakorkoli že bogato obdarjena z naravnimi lepotami, širnimi gozdovi, vrhunsko oštarijo in pametnimi, lepimi, duhovitimi, močnimi, pokončnimi in skromnimi ljudmi, pa je vendarle prikrajšana za saj lepše rož’ce nima svet, kot je ta vinska trta … deloma se alkoholni problem regije rešuje z žganjekuho (poskusite kdaj katurovc), deloma z nekaj polji hmelja, dobršen del alkoholizma pa povzroča towk’c … s to avtohtono besedo se na našem koncu označuje jabolčnik, mošt, jabolčno vino, skratka ferment zmletih in sprešanih jabolk … v savinjski dolini ga pavri večinoma točijo iz soda in ker je izvrsten thirst-quencher, ga veselo cukajo med pomladanskimi opravili, ko traktor kar bolj urno zašiba po polju, ako se je njega šofer stimuliral s parkrat po dva deci svetlo rjave prozorne in rahlo mehurčkaste (temu rečemo, da je urezn) tekočine … no, ker kljub dežulovičevi teoriji o obdarjenosti slovencev z biznis žilico v savinjski nismo prišli na idejo, da bi towk’c flaširali, so to naredili francozarji … rečejo mu cidre in v leclercu 0,75 litra stane od 1,7 so 3,1 evra … tale

cidre; ita: sidro; sav: towk’c

je ravno nekje na sredi, nekaj čez 2.30 stane … šopajo ga v dveh različicah, suhi (brut) in sladki (doux), oba imata 4.5 % alkohola in oba sta dekorirana z jabolčno pito, čeprav kiseljak k njej prav gotovo ne sodi … no, v chefovini smo s francoskim towk’cem zalili krepko enolončnico s svinjsko ribico in suhimi marelicami … za zimski sobotni dišeči brbotalnik naredi takole: Nadaljujte z branjem