kjer je plindukcija …

… tam je tudi ogenj a.k.a. kdo bi si mislil, da eno napotnikovo rentačenje na temo sodobnih izvorov kuharske toplote dvigne toliko prašine, da tale naš umirjeni kuharski internetni kotek obišče več bralcev kot kadarkoli poprej – pa smo ušpičili že marsikatero bolj zabavno predvsem pa uporabno reč, ka-li?!… no, le brez skrbi – zdaj, ko smo se malo pomenili o virih toplote in raznih z njimi povezanih težavicah je čas, da se vrnemo k osnovni dejavnosti, kjer nam je pravzaprav res čisto vseeno na kom ali čem ter s kom ali s čim kdo kuha –

smrduh1

da le kuha (kot tale muminski haisuli/stinky/smrduh na moji današnji majici) in da na koncu dobro je in/ali pije … tako, kot smo ondan mi, ko je ata iz pol kile šampinjonov in nekaj od tu (kredenca) in tam (hladilnik) nabrane robe v paru paralelnih ponev pripravil dve barvno in karakterno čisto različni šampi(nj)onski malici:

champs 2 ways

levi zgornji so mehki in sočni, s česnom, pikantnim pimentonom, peperončinom, nakockanim paradižnikom in sesekljanim svežim origanom … spodnji desni so pa potreseni s hrustljavo pocvrto čebulico, sesekljanim peteršiljem in sveže mletim črnim poprom … oboji smo (no, sva) dajali na rezine popečenega domačega črnega inu belega kruha … in vse skupaj je bilo fertik v četrt ure … in je lahko tudi pri tebi, ne glede na tip vira joulov pod ponvijo …

soundtrack je živ, strasten iz razplamtel, kot se šika: the doors – light my fire (živa snimka iz varljivog ljeta ’68)

dej gas!

tale pisarija zna dvigniti kar nekaj prahu; teza, ki jo bom zdajle postavil se namreč dotika življenj vseh nas, ki kdaj stojimo za šporhertom … trdim pa tole:

steklokeramične kuhalne plošče (z indukcijskimi vred) so največji nateg v zgodovini kuhalno-grelne tehnike

res, ne najdem niti enega samega osamljeno samcatega mikro razlogeca, ki bi načel moje prepričanje o zgoraj zapisanem … ga ni! … zakaj bi človek namesto totalno nezahtevnega, zanesljivega, iskrenega, enostavnega za uporabo, delujočega, funkcionalnega plinskega štedilnika pri katerem vedno točno veš, pri čem si, kupil (torej plačal denar za) nekakšno razvajeno črno plato, polno narisanih zemljevidov in rdečih številk, ki jo je treba ves čas gledat in nadzirat, se jo ves čas nekaj dotikat (na točno določenih mestih in na točno določen način, pod točno določenim kotom, s točno določeno silo, točno določen čas in s točno določeno čistimi prstnimi blazinicami), drugače začne tečno piskat ali pa se kar odloči, da je čas za zatemnitev in gašenje njenih notranjih ognjev … potem se pa ti še ukvarjaj s tem, kako močno te bo spekla, če se na njej sveti mali h in kako hudo bo, če je prižgala veliki H … ampak to boš seveda ugotvaljal šele potem, ko boš naštudiral kakšna je razlika med 4 s pikico in 4 brez pikice … če boš do tega seveda sploh prišel in ne boš do konca popizdil, ko ti bo pri devet reč začela na polno vret in kipet, nakar boš besno začel iskat točno določeno mesto za točno določeno jeremijado pritiskanja, s katero bi to vretje/kipenje ustavil, pa se bo reč (jasno, zaradi varnosti uporabnika) izklopila kar sama, medtem ko bo roba v piskru kar še vrela in kipela naprej (ne se čudit, saj je prižgan veliki H, ne?!) …
pa da ne kdo mislil, da gre za neko neosnovano napotnikovo rentačenje; o ne! … v zadnjih letih sem kuhal na veliko različnih šporhertih in a veš kaj – z nobenim plinskim nisem imel nobenih problemov in z vsako steklo.fakin.keramiko sem imel vse probleme … vse! … z vsako! … snemanje desetke smo nebrojkrat prekinili zaradi piskanja, blaznenja, neodzivnosti in občega grdega vedenja črnega v pult vgrajenga kvadrata … takisto je bilo na snemanju receptkov za mercator … pa v savinjski pri tastarih napotnikih, na neki state of the art švabiše zupa-dupa keramiše plate … in pri dedotu in nani, katerih plata sicer ni na dotik, ampak ima knofe, mimo tega pa poseduje vse ostale trmarije-kozlarije steklokeramičnih plošč … in pri nas doma, ko smo čakali na novo plinsko plato (tastara je bila z v steklokeramiko vgrajenimi tremi plinskimi gorilniki bastard najslabše sorte) in nam je serviser nametil neko kvazi čarobno in najjačo (my ass!) indukcijsko-keramično ploščo vseh časov … pa oni teden med evrobasketom, ko sva z rajakovićevim saletom nakuhavala v beko kuči smo tudi vse piskre raje tlačili na plinske agregate, kot pa da bi se ukvarjali z rdečo svetlobo oddajajočimi piskavkami … pri vseh keramikah je namreč isti drek: nedelujoče drajsanje s prstom po plati, ugibanje koliko vročine v pisker požene kakšna številka, neodzivnost, zamiki v realizaciji kuharjeve komande, dizaster … po drugi strani pa: s plinom nikoli nobenih težav, ne nobenem plinskem šporhertu: ne v kampu na razjahanem gorilničku, ne v pimenontu, kjer je gospa imela v apartmajski kuhinji profesionalno plinsko šporhertno kravo, nikjer … obrneš knof, prižgeš ogenj in on dela … zmanjšaš ogenj, on se zmanjša (takoj se zmanjša, ne čez šestnajst celih tri sekunde) … vse se zgodi ajnfoh in takoj … zatorej na tem mestu javno, jasno, glasno in deklarativno izjavljam, da se bo v moji kuhinji pod piskri hajcalo samo s takole robo:

plin

dopuščam sicer možnost, da mi bo, ko bom star 189 let in me bo zvilo v križu, ko bom nosil plinsko bombo v 316. nadstropje, postalo rahlo vseeno za to s čim hajcam v kuhinji, ampak domnevam, da mi bo takrat vseeno še za kaj drugega … zdaj seveda pričakujem, da se bo tu spodaj nabralo kar nekaj prepričevalnih pro-steklokeramičnih komentarjev, a naj vsem (predvsem pa tistim, ki boste poskusili s kakšnim abosolutno nerelevantnim argumentom o lažjem čiščenju ali hitrejšem segrevanju vode) povem, da pri tej temi nimam soft spota, ki bi me odvrnil od brundanja zadnjih vrstic ex-himne: bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi grada; črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada! …gas! gas do konca!

polnjenje

ne, ne, brez skrbi, ne bom posipal soli na boleče rane z bajanjem o tem, kako grdo je včeraj france, predvsem pa toni, napolnil slovenski košek (prav zdajle smo namreč mi še z veliko hujšo mero nabasali srbskega), ampak se bom spomnil prijetnejšega poletnega polnilnega momenta, za katerega ponovitev pa še nikakor ni prepozno … pravzaprav se s številnimi papričnimi različicami, zelo zrelimi paradajzi in frišnimi oluščenimi fižoli, ki se v teh dneh dajejo naprodaj … ako dodaš še pest riža, kakšno steblo dišečega šavja in dobro podkuriš pod žarom ali rebrasto ponvijo si pa že zelo blizu temule slastnemu konstruktu:

polnjene paprike

kao što kazoh: sorto in barvo paprik, riža in fižola izberi sam, za uradno zabeležko pa popisujem tole verzijo, nakuhano iz babur, belih fađolov in polnozrnatega riža, ki je adovoljila dva jedača:

  • 4 paprike babure
  • četrt kile fižola (frišnega, suhega pa tudi lahko, pa ostanek zamešaš v solato)
  • trije paradižniki
  • manjši feferon
  • manjša čebula
  • strok česna
  • skodelica polnozrnatega riža
  • timijan, origano
  • sol, poper, olivc

najprej daj fižol – skuhaj ga do mehkega, odcedi in z malo olivnega olja, soli in popra (predvsem pa s faličnim mešalnikom) zmelji v pire (iz zapisanega pravilno sklepaš, da lahko uporabiš tudi piksnast fižol, ampak apeliram na to, da kdaj poskusi s ta frišnim zrnatcem, ker je res super dobra sezonska reč!) …
potem pa riž, iz katerega naredi ene sorte džuveč … to pomeni, da na prepraženo čebulo, česen in feferon flikneš še riž, nakockane paradajze in dišavje (pa sol in poper); če je treba še malo zaliješ in lepo lagano sportski kuhaš do mehkega … to bo sicer pri polnozrnatcu trajalo vsaj tričetrt ure, ampak fižolov pire in tole lahko pripraviš tudi vnaprej in na dan pojedine narediš samo še to, kar piše tu spodaj:
papriko vzdolžno prereži na pol in odstrani semenje … na dno vsake polovice namaži žlico ali dve fižolovega pireja, povrh njega pa radodarno naloži še riž, vse skupaj pa za kakšnih pet ali deset minut (odvisno od hicunge žara, prevroč naj nikar ne bo!) postavi na žar ali težko rebrasto ponev …
morebiti bi se lahko igral še s kakšno rezino sira, amapk nujno pa ni, ker je tole samo po sebi že zelo dober poznopoletni snack … naj tekne!

soundtrack bo fižolasto rižev – če boš za oni pire izbral rdeči fižol je lahko celo čisto dobeseden: michael franti & spearhead – red beans and rice 

življenje je igra …

… kuharija pa tudi! … vsaj takrat, ko po zelenem fantu prideta na vrsto za feštanje na domači brjači obe dekleti in mlajša med njima za ključno asociacijsko besedo določi igrišče in doda, da veljajo tudi igrice in igrače … in sva tastara dva za mizo zašpilala in zašpilila en niz štirih in za mizo zvabila veselo praznovalstvo … otvoritvena igriška partija je pripadla namizni verziji balinišča,

igrišče1

na katerem je vlogo peska opravila v pečici posušena mešanica moke, kneippove sladne kavovine, mletih lešnikov in štamprleta piva, kugle pa so bile tatarske, mocarelaste, rumenoparadajzne (razen balinčka, ta je bil rdeč) in cvetačnokroketne … ob igrišču so izralce spodbujale še minihlebčkaste makovke, na fotografiji pa lahko desno zgoraj vidiš tudi nogo tistega, kar je igrivo držalo vinsko spremljavo – gre za črne degustacijske kozarce v katere je potem gazda nalival vino iz v alufolijo zavitih flaš in kibical pivce, kaj da pijejo (dobri so bili, tako pivci, kot vinci) …
drugo igrišče je bilo – v skladu s zeit-und-platzgeistom – basketaško … smo se namreč spomnili ankedote, ki jo je care božidare pivskima recenzentoma iz prejšnjega zapisa zaupal v velikem intervjuju par let nazaj:

V: Če se še malo vrnemo na razmerja med ameriško in evropsko košarko. V nepozabni tekmi Jugoplastike proti moštvu Denver Nuggets leta 1990 vam je do zmage manjkalo zelo malo …
O: Takrat je Aca Nikolić pred tekmo pil kavo z Dougom Moejem, trenerjem Denverja. Povabila sta me, naj prisedem. In Aca, ki je bil tudi nabrit šaljivec, me je takoj pičil, češ da se pogovarjata, ali nas bo Denver premagal za 30 ali za 40 točk. Seveda mi je bilo jasno, da se heca, ampak Denver je bil takrat najbolj napadalna ekipa v NBA, ki je zlahka dajala po 120 točk. Odvrnil sem mu: »Profesor, evo! Če nas dobijo za 30 ali več, bom šel na sredino igrišča in pojedel žogo. Častna beseda, pojedel jo bom!« Sam pri sebi sem računal, da če me po štirih letih dela z ekipo nekdo premaga za 30 točk, se lahko takoj ubijem. Kje sem bil štiri leta? Kaj sem delal? Aca se je samo smejal … Nuggetse pa je rešil generalni sekretar FIBE Bora Stanković, ki je sodniku Jungebrandtu dajal navodila, da je piskal, kakor je pač piskal – uspelo mu je celo piskati prestop pri sodniškem metu. Pazi, prestop pri sodniškem metu!?

no, tole žogo

igrišče2

padlo v dišečo lužo iz hokaido buče, ingverja in kokosovega mleka bi zlahka snedel, saj je bila narejena iz škampovih repkov in pred cvrtjem povaljana v panko drobtinah, da o tem, da je prebodena z ostjo zlobnih in s pezo tisočletnih pričakovanj slovenskega naroda o medalji na velikem košarkarskem tekmovanju obremenjenih forumaških komentatorjev sploh ne govorim … tu je namreč že tretje igralo in v košarkarskem žargonu bi mu lahko rekli pick’n’roll, ampak ker slavljenki ob košarki bolj kot ne zavijata z očmi od dosade, smo ji raje po staromodno rekli ringlšpil a.k.a. vrtiljak:

igrišče3

na središčno os je postavljen pladenj z na žaru počasi pečenim/dimljenim kozjim stegnom, okrog pa so naložene vse sorte žavb, pomad, pestov, zosov, zelenjav, relišev in takih stvari, ki pomagajo narediti zavijanje koze v čapatije za še bolj zabavno in igrivo doživetje … tako da je čas kar hitro mineval in že je bil na vrsti igriv, a globoko v sebi zelo moralen in večno aktualen nauk:

igrišče4

človek, ne jezi se! … ker sta bili praznovalni dečvi dve, je tortni biskvit obložen z dvema – črnim in belim – čokoladnima moussoma, jezljivi gumi medvedki pa so se po poti iz borovničk selili iz ene kolekcije emendemsov na drugo … jezili se pa res nismo in se ne bomo, ker se imamo fajn in radi, naši dve bejbi pa še posebej … vse najboljše za najboljši!

kjer je dim, tam je rauchbier

tisti, ki ste v virtualno pivnico kruha in vina zahajali že konec prejšnjega desetletja, se mogoče še spomnite ekskluzivnega dokumentarnega filma o vplivu pitja dimljenega piva na vedenje radijskih voditeljev, ki smo ga tu premierno prikazali pred natančno štirimi leti (par dni gor ali dol) … vsi ostali lahko to svojo luknjo v zgodovinskem spominu zapolnite zdajle, saj je film ponovno na sporedu:

ogled toplo priporočam, saj je prav specifična aroma dimljenega slada botrovala temu, da sta kruh in vino med načrtovanjem germanskega pohajkovanja buciko najvišjega prioritetnega ranga zapičila tudi v bamberg … pa pustimo zdaj ob strani ljubkost s strani unesca zaščitenega starega mestnega jedra, spektakularnost štirih zvonikov njihove katedrale (in manci košir podobnega butasto režečega se angela v taistem svetišču),  baročnega tumorja, ki je zrasel na hrbtu ljubke lesenjaške stare mestne hiše ali iiii in ooo ljubkih vrtičkov in hišic v tzv. malih bamberških benetkah in se osredotočimo na tale kamion,

schlenkerla2ki je peljal mimo tehle vrat,

schlenkerla1za katerimi se je skrival tale sod,

schlenkerla3iz katerega je tale mojster

schlenkerla6

natočil tale pir:

rauch1in dejansko se je splačalo pikati ono buciko in požirati one avtocestne kilometre, kajti direkt iz lesenega soda natočen aecht schlenkerla rauchbier je res izjemen napitek – fletno dimast, osvežilno namehurčkan, s čvrsto peno, prave temperature in izjemno piten – ako se mi ne bi pod koleni motala deca, bi bil po ceni 2.60 evra zagotovo po grlu zlil še kakšen mnogokratnik števila dva, s katerima sem sicer splakoval usta po ne ravno pretresljivi košti, ki jo strežejo v pivnici … je pa tudi res, da tejle baberški filani čebuli v omaki iz rauchbiera

schlenkerla5

 nimam očitati kaj drugega, kot to, da je bila malo premalo pogreta … sicer pa me že zdajle, ko tole pišem, kar malo suši v grlu in ni hudir, da ne bom kaj kmalu obiskal kina šiška ali lepe žoge, kjer prodajajo flaške tegale finega pirovskega posebneža … ali pa bom kar poslal mail na distributerski naslov gregor.alic@gre-gor.net in naročil zalogo za v domačo klet …