tam je ponavadi tudi meta … in/ali rupa … v vsakem primeru nič kaj zelo navdušujočega in pozitivnega … če pustimo ob strani zadnikarjevo razburjenje in dejstvo, da bo bradač, ki je nekoč prišel iz frčoplana v rumenem lajbču z vrečko iz duty freeja (hm – nastavek sodobnega terorista?) zdaj član komisije, ki bo izbrala nov znak in slogan naše ljube domovine, je ena od posledic njegove zoprne vsevednosti in napihnjenosti tudi ta, da zmanjšuje vrednost dimljenih namirnic … je pač tako, da sir z imenom dimsi kupujejo samo tri vrste ljudi:

1. ruplovi harcore fani
2. srečneži, ki ne vedo, da rupel obstaja in
3. teoretiki zarote, ki vedo, da je naš out-minister v resnici proizvod specialne vojne naših južnih sosedov, ki ga je treba zgristi z lastnimi zobmi

na srečo smo tisti, ki dim raje kot v mladiko ali na bronhije obešamo na brbončice, našli avtohtono slovensko alternativo … pustotnikovi so svojo sladkasto sirarsko skuto (tako – ali pa bolj fancy albuminsko – se pri nas reče ricotti, siru narejenemu iz sirotke, ki je prav zato praktisk brez mašči) začeli devati tudi v dim in to tako kravjo kot ovčjo različico … dimljena sirarka je soljena (nedimljena je sladkasta in je super za fliknt v kakšno palačinko ali za narest kakšno korziško sancta simplicitas fiadone) in chefu se je z nežnim, a lepo zaznavnim vonjem po dimu zdela super za vmešat v integralni pilav z dvojnim dimom … Nadaljujte z branjem→

gornji dve besedi se ponavadi uporabljata, če vas hoče nekdo nafarbat, da ga v kuhinji žge naravno, zdravo, domače: recepti iz časov naših babic, diši kot iz babičine kuhinje, jedi, kot so jih pripravljale naše babice … nekateri gredo v babicentričnosti tako daleč, da po babici (ali pač noni) poimenujejo oštarijo in potem na mizo znašajo carpacciote, t-bone steake s pirejem s tartufi, pana coto … hm, kaj pa je bila vaša babica? … italijanka iz teksasa? … moji babici sta kuhali za moja dedka in moja dedka nista kakšne pisarne niti videla od znotraj, kaj šele da bi – kot njun vnuk – cele dneve ždela v njej in gledala v svetleč pravokotnik pred sabo … zato nista jedla špagetov z gorgonzolo in krostate ampak umešana jajca na treh žlicah ocvirkov, močnik, prežganko, z mastjo zabeljene flike, šmorn, skratka prehranske bombetke, ki jih sodobni pisarniški škric ne more jesti vsak dan … ampak babice imamo pa vseeno radi in zato reči, ki so jo navdihnile vonjave, okusi in teksture iz njihovih kuhenj najraje naštimamo sami – tudi zato, da spomin ostane avtohton … kuharji v italo-krčmah pa naj lepo delajo, kar majo za delat in moje babice lepo pustijo počivati v miru … tale deževna sobota je zato pripadla chefovi bici tončki, ki smo se je spomnili z zabeljenimi flikami in babi hildi, ki je chefici zapustila najboljši par protfanov za pečenko in štrudl na svetu … memorial babic napatista je sestavljen iz sočne svinjske pečenke, flik s pečenkino omako, s kislo smetano zabeljenega stročjega fižola in slivo-jabolčnega štrudla … preden sedemo za mizo, pa še tole: Nadaljujte z branjem→

domnevam, da ni dedca, ki ga ob prebiranju jedilnega lista pri postavki bikovi prašniki ne bi zaskelelo v spodnjem nadstropju … kljub temu, da je point zapakiran v precej lep celofan (prašniki – a so to testisi bika, ki je bil že tako star, da se je na njih začel nabirati prah? … ali prihaja iz kmetije bojana prašnikarja, po domače brezjajčnega selektorja?), je topa bolečina vseeno prisotna – seveda ne toliko, da ne bi potem marsikdo v mazohističnem navalu firbcanja svojega trebuhavendarle spremenil v poslednji pestič … mravljinci podobnega kanibalskega tipa so zadnjič lezli po chefovem hrbtu, ko je dežurni štajermesar z rutiniranim gibom zgrabil dva telečja jezika in ju lepo zavil v vrečko za s sabo – nenazadnje chef vendarle pripada sekciji najbolj gobčnih v mestu (pa i šire) in je njega dni celo vpregal svoje možganske celice v preučevanje materinega … čeprav je legenda toporišič zaznal in predvidel marskakšno pregibalno varianto jezika (predvsem pa ogromno izjem v njih rabi), mu v dolgi karieri ni uspelo jezikovne substance pripeljati dovolj daleč, da bi se od tega kdo (resnično, ne metaforično) do sitega najedel … chef je tako raje prelistal delo (po kliku bodi pozoren na ime založbe!) ene druge legende (izdajo iz leta ’65) in potem malo po svoje naredil telečji jezik v solati … Nadaljujte z branjem→

tokrat tako močno, da imam kar zelenkasto bledico … testna serija domačega pistacijevega sladoleda se je izkazala za več kot uspešno, čeprav je vmes izgledalo, da bo falični bosch končal kot kolateralna škoda – se je pregrel k pingo v puščavi … ampak je, na oddih vpletenih, prišel nazaj k sebi … drama na stadionu kashel je izgledala takole: Nadaljujte z branjem→