epizoda ena: rim, zgodnje poletje 1999 … pet mlajših moških izvede okupacijo dopisniškega stanovanja rtv slovenija na via dei serpenti … moški niso zakrinkani, so pa postavni, lepi, močni, pametni, duhoviti, glasni, skromni in lačni … dopisnica nacionalne rtv hiše je hladilnik pred totalnim izropanjem lahko rešila samo na en način: pozornost okupatorjev je usmerila na krčmo na vogalu enega od tisočev rimskih trgov … po nekajminutni komunikaciji s plečatim črnolasim briljantinirancem je slednji na mizo postavil pladenj popečenih kmetskih kruhov, obloženih z različnimi nadevi … paradajz s česnom in bazilo, mlete pikantne črne olive, pršut z pečenimi jurčki, kremaste artičoke, mocarele z ne vem več čim … časomerilci niti niso uspeli sprožiti štoparic, ko je bil briljantiniranec že poslan po novo rundo … in še … in še …

epizoda dve: sorrento, zgodnja jesen 2002 … đastmerida se na medenem ustavi tudi na sorrentskem klifu … ko ji od impozantno kičastega razgleda na vezuv iz šestega nadstropja bivaka bellevue syrene začne nevarno naraščati sladkor v krvi, se odpravi iskat kaj slano kiselkastega za uravnoteženeje slovenske krvi … v navalu mazohizma zavije v vinski bar bolečine (domorodsko: bollicine), kjer ji luigi maresca prične v glaže natakati fiano di avelino, greco di tufo, falanghino, aglianico, serpico, taurasi in druge campanijske vinkote … ko se đastmeridi oglasi kruljenje pa luigi zakurbla svojo živordečo rezalno mašinko, prikuri pečico in začne smoditi bruskete … raznoraznih sort … in še … in še …

epizoda tri: ljubljana, poletje 2007 … na sobotno ali nedeljsko jutro čimbolj pozno vstani, se pretegni, pomežikni soncu, prikuri pečico na max, nabrus(ket)i nož in pripravi hlebec čimbolj domačega kruha, par dišečih paradajzov, šopek bazilike, par strokov česna, kos parmezana, sol in olivno olje … kruh nareži na rezine in jih zloži na rešetko … paradajze nareži na kockice, rahlo posoli in zmešaj z nasekljano baziliko … ko je kruh že fletno nasmojen, ga najprej natri z olupljenim strokom česna, nato ga obloži z obaziljenim paradajzom, za konec pa ga še radodarno pošpricaj z olivnim oljem … kruhe zloži na dilo in nanje naribaj parmezan … če si spal dovolj dolgo, si zraven privošči glaž svežega mladega pitnega belega … če pa ne pa tudi, saj je ja vikend … in še … in še …

andrej je zadnjič v enem komentarju nekaj delal zmrdo čez čevape in ajvar in kibical na objavo kakšne pikniške finte … heh, drejc, edina finta je v tem, da je (v  tem primeru pa res) treba poslušat jerovška in ostale zborovske pevce in se malo sprostit … ostaniva pri mletem mesu in omakah … namesto čevapov se lahko najprej zavihtiva na ameriško stran kulinarike in napiknikirava burgerje … se reče, da iz faširaneg delava najprej kugle, potem pa iz njih relativno debele polpete, ki jih na precej vročih rešetkah paliva od ene in druge strani … če cvikaš, da bodo začeli padat narazen, v maso zamešaj kakšno jajce, pa si na varni strani … da bo veselica bolj pestra, pri mesarju ne bova vzela zgolj klasične polkrave-polpujsa mešanice, ampak posebej govedino, posebej jagnjetino, posebej svinjino (ta zadnjo je trebe prepečt skoz in skoz, kravo in ovco pa raje ne) … v maso lahko dava čebulo (al pa ne), česen (al pa ne), dišavnice (al pa ne) … hec je, če v sredo ali četrtek polpeta stlačiva kakšen košček mehkega sira (mozarella cheeza!), ki se bo med peko stopil in formiral inside out cheese burger … skratka burgerji so lahko kar hec, še posebej če se bova s ketne spuščala še pri kruhih in prilogah … ampak poskusiva raje še z obratom na bližnji vzhod … kofte bova naredila iz mlete jagnjetine, ki jo bova začinila z radodarno dozo soli, popra, sesekljane mete, pereršilja in naribane limonine lupine … potem pa narolava dolge čevape, ki jih natakneva na palčke za ražnjiče in lepo na izi spečeva … za zraven potrebujeva predvsem palični mešalnik, ki ga bova zaposlila z mletjem raznih pestov (osnovna formula: zelena dišavnica + rahlo popraženi oreški + trd nariban sir + dobro olje), jogurtnih dipov in polivk (jogurt + dišeče šavje + olivc+ kaj kiselkastega, recimo belo vino ali malo limonovega soka),  gazpachotov (zadnjič sem naredil enega po galicijskem receptu: mlada špinača +  zelena solata + olupljene in razsemenjene kumare + par strokov česna + piščančja osnova + majoneza + kisla smetana + šop mete + šopek peteršilja + sol + poper + olivc) in še česa … za k burgerjem mogoče kar tole lubenično omako: četrt kile mesa lubenice, žlica medu, par žlic paradižnikove salse, dve čebuli, sol, kajenski poper … sfrulirava na ful in ohadiva na še bolj ful … za en piknik bo več kot dost … če ga začneva biksat pa še s svinjskimi vratovi, biftki, piščančjimi krili (in z neskončnostjo marinad zanje), ribami, zelenjavo ali celo sadjem (jep, sadje napol, na rešetko z njim, potem pa ga posipat z vanilijevim cukrom in postrežt z močno ohlajenim mascarponejem), pa ne bova nehala do konca mojega dopusta … zato ga danes še ne bova … alzo, andrej: pržiiiiiiii!

ožja družinska celica, zbrana okoli mize, o kateri se na tej strani največ bere, se s prepevanjem svenskega pudl-rock hita the final countdown pripravlja na dvotedensko okupacijo južnih predelov največjega jadranskega otoka, vključno z roparskimi pohodi na mreže lokalnih ribarjev, praznjenjem gajbic s predrago taljansko zelenjadjo in izogibanjem oderuških priobalnih kod nas pripremamo samo najkvalitetniju bijelu ribu konob … na ogleduškem vikend izletu, zaradi katerega je chef ne preveč težkega srca prešprical blogerski rez, mi je tako v oko padla obplažna bezničica s celodnevnim happy hourjem, v katerem menjajo pol litra točenega češkega prvaka budvarja za 12 kuncev, malo naprej pa je birtija, v kateri ne delajo nič drugega, kot da frigajo sardone, sardele in kalamare … žal o izplenu še ne morem poročati, ker sem sredi dneva na mehkih baških kamenčkih zaspal kot ta hud kandidat za novi resničnostni šov, ki prvič pride na morje (ne, nisem šel s prekmurskimi traktoristi, majkemi!) … posledično me je doletelo prekurjenje eksterne potrebušnice in njeno obarvanje na rdeče … kuliranje prihaja v obliki preprostega in barvno usklajenega jagodnega sorbeta … Nadaljujte z branjem→

večini branjevk se sicer še ne da luščiti grahovih strokov, a neizpodbitno dejstvo je, da sladkaste zelene kroglice vstopajo na velike duri … z grahom tudi sicer ni kakšne velike krize, ker se dobi čisto decentne primerke v zmrznjeni obliki, ampak ko je frišn je seveda najboljši (najslabši pa je tisti v pleh piksnah, ki niti po barvi niti po teksturi niti po okusu niti na daleč ne spominja na svoje sveže podobnike, zato se ga je v jla oprijelo v naslovu tegale posta zapisano ime) … z grahom ljudje niso vedno imeli čistih namenov, marsikdo se mogoče spomni, kako so črnogorski fantje z vztrajnim polnočnim telefonskim ponavljanjem stavka meni treba grašak na rob živčnega zloma spravili nič hudega slutečega državljana … no, kaj takega se v chefovini pač ne bo zgodilo, saj z grahom ravnamo lepo in ga pripravljamo na različne ljudomile načine … nazadnje je chef pečico zakuril z namenom, da vanjo potisne grah, prekrit z jagenjčkovimi kotleti … gre za jako slasten in popolnoma ajnfoh recept, ki mi ga je zaupal naš dragi insegnante, nicola cretella … ker je model doma blizu pompejev, je upravičeno domnevati, da janjca in grah na ta način v peč dajejo pompejske matere … e andiamo: Nadaljujte z branjem→