3 x 3 = kuhar leta

chef je kot vestni dopisnik že drugo leto zapored prispeval svoj set brbončic v dvanajstjezično žirijo, ki izmed treh finalistov na zaključni večerji izbere delovega kuharja leta … sem sedel v jako eminentni druščini: na moji levi ana roš, dvakratna finalistka taiste tekme in frankotova kuharica, na moji desni ata jožef oseli, komandant kuharskega bataljona v hotelu lev (ki je imel nocoj odeto belo kuharsko jakno z napisom burj al arab) … desno od njega je bil taglavni šef vinske kleti brda, nadalje dražigost pokorn, legenda nutricionističnih pisarij, pa od stare garde še boris nomen est omen kuhar … od mladink je bila tu še martina breznik, kuharica leta 2005 in ta glavna v nakoncsveta penzionu raduha … pa gregor vračko, lanski pobednik iz kungote ki v oštariji denk dela norije in za žvet poha piške, pa ta glavni krištofov kuhar, ki se trenutno ravno šola pri obauerjih … in seveda znameniti pisunski trio pretnar – gomišček – tadel … finalizirani kuharji vedno dobijo tematsko nalogo, letos so jih recimo zavezali k temu, da delujejo lokalno, torej da naj tri jedi (predjed, glavna jed in sladica), ki jih bodo ponudili žiriji (in istočasno, kar ni ravno mačji kašelj ali pasji pčih za kuharje, ki sicer obratujejo na kapacitetah okoli 50, še približno 150 gostom) odražajo tradicijo okolja iz katerega izhajajo … in kaj so naredili?

oseba a: za predjed je ene sorte polento, loška mešta imenovano, zavila v tanko rezino bučke, oblila s tartufno omako in oplemenitila s kockami gosjih jeter; za glavno je srnin file zavila v neke sorte tančico iz ajde? in črnih trobent ter za zraven ponudila pire iz kislih jabolk, korenja in krompirja, za sladkiš pa je iz značilnega medenega testa za loški kruhek naredila obroč (in žličko), ga napolnila z gostim hruškovim pirejem, prelila z neko medeno rečjo in zraven ponudila še rezino posušene hruške …
oseba b: je sprva na mizo postavila rahlo dimljeno rezino smuča, položeno na v kremi rdeče pese počivajoč zdrobov cmok in za zraven dodala še hrenovo peno; za glavno jed je na tanko narezano svinjsko pečenko izmenjaje s tofujem postavila v kvadratno skladovnico, restan krompir in korenje pa zavila v algo in tako naredila na suši style dizajnirano slovensko klasiko, za sladko pa je prinesla v valj formirano peno iz bučnega olja s čokoladnim ovojem in pokrovom …
oseba c: ta je najprej v kremasto polento zamešala sveže artičoke in sušen paradižnik, preko tega je poveznila tanek listič/mlinc, vrh katerega je ždel pečeni bakala, pokapljan s pestom iz čemaža; nadaljevala je s filejem teleta jelena z glaziranimi kockami kolerabe, sušenim listom ohrovta in rezine zelene ter stlačenim krompirjem na nasekljanem regratu; za sladko pa je štrukelj s polento in rožiči dela na cimetovo kremo in omako iz v teranu kuhanih suhih sliv, zraven pa je priložila še sorbet iz pomaranč, limon, rožmarina in ingverja, postrežen v ledeni kocki …

jedi smo na mizo dobivali pod črkovnimi kodami in v premešanem vrstnem redu … splošni vtis je precej pozitiven, bili so tudi felerčki, rezultat pa je precej pravičen in takorekoč soglasno prisojen tako s strani publike kot dvanajstjezičnega omizja (ki vsako jed secira po štirih kriterijih: domiselnost, sestava/tehnična izvedba, izgled in okus) … in kdo je zmagal? … glasujte zdaj! … hehe, no, malo suspenza mora bit: poročilo o rezultatih , skupaj s priobčenim fotomaterialom in chefovimii obzervacijami sledi v naslednjem zapisu … stay tuned!

klorofilka

zelena od brokolija, ne od zavističeprav zime sploh ni bilo, je vse bolj jasno, da tudi jesen, ki je bila v zraku od srede oktobra naprej, ne bo trajala večno … na špancirjih že veselo pobingljavajo zvončki, gozdni obronki so s kvazi žafranom pobarvani na lila in sprehajalci veselo piskajo v rumene trobentice … na pašnikih in travnikih se izvaja genocid nad vrsto teraxacum officinale (ki po pričevanju zanesljivih virov traja že več mesecev), medtem ko zaseke, krvavice in ostala zimska košta osamljeno ždi na policah in se obnaša podbno jamrajoče kot slovenski žičničarji … seveda je mogoče, da bo kakšen snežni ruker še udaril v podalpje, ampak vsekakor bomo več recitirali lorco kot pa vihteli snežne lopate … v podkrepitev zelenoljubstvu chef priobčuje recept za klorofilko, super funky zeleno župo, sicer pridobljeno še iz zimskega brokolija in špinače, ampak prav po pomladansko sijočo iz s soncem obsijanih krožnikov … Nadaljujte z branjem

hrskajoča kokodajsa

kar hrska pred očmi in pod zobmi niso kosti, ampak pistačotipiščančji file, po domače kurji jošk, je predvsem v damskem in zdravstveno ozaveščenem svetu precej popularna kuharska namirnica … chef bi se sicer precej težko vpisal v klub ljubiteljev piščančjih prsi, akoprav so gak temu pred kakšnim mesecem nagovarjali celo gigantski plakati … piščančji file je pač take sorte žvav, da ob kuharski neprevidnosti kaj hitro postane tako suh, da se moraš on njega požiranju skorajda prijeti za rob mize, da ga pogoltneš … sploh dandanes, ko je treba piletino zaradi h5n1 za prmej prepečt skoz in skoz … no, seveda obstajajo rešitve tudi za zdravo piščančjo suhobo: lahko jo okopamo v kakšni fini marinadi/omaki, jo pred peko narežemo in koščke zavijemo v rezine slanine, pancete ali budžole, ali pa njih zdravotvornost še ojačamo s poležavanjem na zeleni solati … hrustljav piščančji file s pistacijami, avokadom in zeleno solato je časovni in okusni trotl-zicer … takole daj: Nadaljujte z branjem

perfekcionistovo jajce

predvčerajšnjim je minilo natančno 4 leta, odkar je bernard loiseau nabasal lovsko puško, ki jo je le kakšen mesec pred tem dobil za darilo od žene, si potisnil cev v usta in sprožil … hm, le zakaj je to naredil, krepak in fejst dedec, star 52 let, lastnik in chef po mnenju marsikoga najboljše francoske restavracije cote d’or? … eden od razlogov naj bi bila znižana ocena restavracije v vodiču gault milleau iz 19/20 na 17/20, drugi pa govorice, da naj bi tudi michelin loiseauju vzel eno od treh zvezdic … kasneje se je sicer izkazalo, da so bile govorice neresnične in cote d’or ima še danes vse tri zvezdice … kljub temu je bil loiseaujev samomor jasen pokazatelj pod kakšnim stresom in neprestanim pritiskom operirajo vrhunski kuharji v navidez idiličnem biznisu, ki je na najvišjem nivoju seveda tudi (če ne kar predvsem?) borba za zvezdice in ostale visoke ocene, ki njih nosilcem ne prinašajo le slave in prestiža, ampak tudi denar, oziroma goste, ki upoštevajo michelinovo priporočilo za restavracije s tremi zvezdice, ki pravi, da so to obedovalnice, zaradi katerih se splača organizirati poseben izlet … (andy hayler je, recimo, leta 2004 prišel v marsikateri cajtng zaradi dejstva, da je v enem letu obiskal vseh takratnih 49 trozvezdičastih restavracij) … no, loiseau je bil v iskanju popolnosti ne glede na zunanje pritiske nasploh precej strog do samega sebe, kajti vseskozi je imel občutek, da – za razliko od svojega generacijskega sopotnika alaina ducassa – ni ravno najbolj talentiran kuhar in da mora zato delati več in bolje … v kuharijo je prišel slučajno, ker je na zaključnem izpitu ob koncu osnovne šole oddal popolnoma prazen vprašalnik in je potem ata zarobantil, da kaj pa zdaj misli počet … delal bi … kaj pa bi delal? … ne vem … a bi kuhal? … kuhal? ja, no, bi, zakaj pa ne … pa se je ata loiesau odpeljal v roanne, kjer je kot trgovski potnik rad posedal in pojedal v gostilni, ki sta jo brata troisgros par let nazaj prevzela od svojega legendarnega fotra jeana baptista (ki je, mimogrede, storil precej bolj sladko smrt kot naš nesrečni bernard: pri 74 letih ga je sedečega za mizo s kozarcem vina v roki ruknila kap) in se pozanimal, če bodo v bližnji prihodnosti potrebovali kakšnega vajenca … 15 dni potem, ko je bernard loiseau postal njun kuharski vajenec, sta marrie-pierre in michel troisgros dobila tretjo zvezdico in med srebanjem šampanjca, s katerim sta nagradila tudi golobrade vajence, si je bernard rekel, da bo tudi sam nekoč tak frajer … in je bil, če ne še celo še večji … njegova verzija kuharije je bila minimalizem z v nulo doteranimi detajli … dedo je takole lepo popisal svoj obisk cote d’or:

Ko sta naju torej tokrat Marie in Patrick vprašala, kam bova šla jest, sva jima rekla, da bova ušpičila nekaj, kar sva si že dolgo želela. Vsakokrat, ko sva se vozila iz Burgundije v Chablis in v Šampanjo, sva se ustavila v romantičnih Morvanih. In se sprehodila po Saulieuju, ki živi svoje mirno življenje, kot bi se mu čas ustavil nekje na začetku devetnajstega stoletja. Mimoidoč sva vedno prebirala razobešeni meni in kukala skozi okna neke prav posebne oštarije. In si rekla, da ko bova velika, bova pa šla tule notri jest. K Bernardu Loiseauju. Zdaj sva velika. In greva tja. Prava izbira, sta venglas vzkliknila Marie in Patrick.
Bilo je čarobno. Najprej so naju peljali na bujni vrt in sva v hladu žuboreče fontane uživala ob čaši sauterna. V jedilnici so nama namenili mizo z razgledom. K sreči sem na kameri nekaj narobe pritisnil in nisem mogel več snemati krožnikov. Urška je rekla, da naj bom vesel. Da bova v miru uživala. Seveda je imela prav. Ob steklenici chambertinca so potem hodile na mizo same slastne jedi. Terina iz jeter pitane race, žabji kraki s česnovim pirejem v peteršilju, postrv s šalotko v rdečem vinu, piška s tartufi…No, kaj praviš, sem vprašal Urško. Ne vem, če sem že bolje jedla, je rekla. Na izhodu naju je čakal On. Bernard Loiseau. Tako kot vsem gostom je tudi nama stisnil roko.

hja, temu nimam dodati kaj drugega, kot loiseaujev recept za ocvrto jajce, ki ga je v svoji knjigi family food zapisal heston blumenthal in ob katerem vam bo jasno, zakaj je odlično berljivi insiderski loiseaujevi biografiji naslov perfekcionist … če je tako kompliciral z ocvrtim jajcem si lahko samo mislite, kaj mu je dogajalo pri kompleksnejših kuharskih operacijah … Nadaljujte z branjem

prva peterka

parkrat smo obrnili koledar, parkrat vstali s podočnjaki, parkrat zamenjali plenice in že se je palični mešalnik resno vključil v prehranjevanje babychefice … prva preizkusna peterka živil vsebuje korenček (draga hči, res se mi smiliš, ampak menda je prav, da svoje seznanjanje z okusi začneš na najbolj groznem koncu … samo ena stvar je namreč še hujša od neslanega kuhanega korenja in to je surovo korenje), koleraba, riževa kašica, špinača in jabolko … pupa je ješča, z roko zahtevno grabi po žlički, mlaska in melje, komajda kaj spusti mimo ust in v vseh ozirih opravičuje svoje plemenito poreklo … takole pa se poskrbi za njen nemlečni obrok … Nadaljujte z branjem

bazni tabor

vegete, začinke, kocke, vrečkaste župe in ostala z natrijevim glutaminatom našponana košta nikoli ni prav resno bivakirala v naših domačih omarah, kaj šele piskrih, zdaj ima pa že kar nekaj let absolutno prepoved približevanja šporhertu na manj kot 150 metrov … chef namreč prav rad nakuha in potem zamrzne kakšen fond, še največkrat piščančjega, zelenjavnega, pa tudi ribjega … iz česar potem z nadaljnjimi kuhinjskimi manipulacijami nastajajo župe, omake, rižote itede … do včeraj je fontanje potekalo samoučno in s pomočjo literature, včeraj pa se je chef dal podučiti, kako to rade klasičko naobrazovani francuzi … na delavnici pri ericu smo si po jutranjem srebanju kofeina in teina zavezali predpasnike, pripravili beležnice, zavihali rokave in do enih nakuhali tri fonte, dvanajst omak in eno župo … začnimo v baznem taboru, čez kakšen dan pa še o omakah, ajprow? … alzo: fondanje, osnovanje ali bazenje ni nič kaj težka in komplicirane reč, ob primerni organizaciji imaš lahko vedno na zalogi kakšen zamrznjen lonček okusa … ribja, rakova in telečja baza se naredijo takole: Nadaljujte z branjem

mamo pa krompir

neumnu kmetu najboljša krompirjeva torta ratakrompir je bil v svojem postameriškem obdobju obtožen že za marsikakšno štalo; michel montingnac je celo prepričan, da je krompir bolj kot za ljudi primeren za prašiče in da naj bi ga, kdor želi imeti fleten stas in zdrav organizem, jedel zelo zmerno in po pameti … in čeprav nas matere že celo življenje svarijo pred pogrevanjem (ki naj bi zelo škodovalo trebuhu in prebavilom), pred konzumacijo surovega (ki naj bi nabijal vročino) ter pred prenažiranjem s čipsom (saj vemo zakaj – ker je slan, hrustljav, dober in mastno džankast), je vendarle štala veliko večja, če krompirja ni … naj se montignac malo z irci pomeni, če ne verjame … kakorkoli, krompir je treba met v življenju vskae tolk cajta in zadnjič, ko sem med idejnim skeniranjem kučine italjane v februarski brojki leta 2005 našel recept, ki se mu reče gatto di patate dello chef  je bilo že samo ime(navkljub nižje pogovornemu aludiranju na spodnjice pišočega) dovolj dober razlog za udejanjanje v praksi … modifikacija sestavin je šla v smer porabljanja ostankov iz hladilnika: dimljena scamorza vs. pustotnikova kmečka gauda; suha salama vs. kraški pršut in parmezan vs. zbrinc … pofotkana (in z veliko skledo pisanega radiča pojedena) verzija krompirjeve torte s pršutom in tremi siri je nastala takole: Nadaljujte z branjem