če si take sreče kot jaz, da torej imaš dedota, ki je umno kletaril in del na stran tale poln, pikantnastno marmeladast merlot edija simčiča iz leta 1996 in se ni pustil premagati skušnjavi, da bi ga odprl kdaj prej, za priložnost odprtja pa je na razbeljeno rebrasto ponev vrgel ozeliščen srnin file, v kruh zavil sardsko klobaso z janežem, narezal in v jogurt del par kumar, z melancani, bučkami, paradajzi in pinjolami napolnil špičaste paprike in nas posadil za veliko mizo na vrtu, potem je odgovor na včeraj zastavljeno vprašanje lahko kratek in jedrnat: zelo!

boris, hvala za transportne usluge, ki človeku polepšajo poletje!

lanski blitz trip v barcelono je kljub doma pozabljeni denarnici rezultiral v treh spominkih … vse tri na desnem robu boquerie uplenjene flaške lepo ždijo v kleti in čakajo, da bodo vpoklicane h kakšni dobri košti … izbrane so bile po vizualno-finančnem ključu (tako pač chef kupuje vina, kadar ne ve kaj točno bi kupil … druga možnost je an ban metodologija, ampak pri tej se ti lahko zgodi celo to, da poleg švoh vina pokasiraš še grdo flašo)… skratka: najlepše tri v cenovnem razponu od 5 do 10 evrov so šle z mano … na mizo je prva prišla mirall dolc (v katalonščini to pomeni sladko ogledalo), stajliš pollitrca sladkega merlota vinarije castell del mirall … doma je v katalonski sub-regiji penedes, kjer so sicer bolj znani po svojih cavah, ki niso kofeti ampak penine … čeprav tudi tale sladkarica ni bila od muh … pa tudi nič blazno posebnega: je lepo dišala po toplih češnjevo šljivastih marmeladah in po južnih soncih, barva je vlekla proti rjavini, v okus pa bi zlahka vkomponirali še kakšno kapljo sveže kisline več … ampak  svoje svojim: za pariranje čokoladnemu sufleju je bila izvrsten match … lepa flaša!

državni aparati se praviloma čutijo nadvse poklicane diktirati življenjski slog državljanov in si dolgotrajno vplačevanje davščin od posamznikov skušajo zagotavljati tudi z omejevanjem nezdravih, življenje skarajšujočih navad … pri nas je trenutno na udaru pušenje, minister keber pa je pred leti skrbel tudi za hrčkasto nakupovanje alkota na zalogo … ker se naši politični bojzi vseh barv zelo radi sklicujejo na evropski red in prakso, se mi je zdelo nujno priobčiti tole vest iz angleškega: trgovska veriga selfridges, je v svoji štacuni na oxford streetu odprla nov vinski bar in vinoteko, katerega glavna poguntavščina je bila vinski džuboks: izmed celotnega nabora vin v mašini si izbral svojega, plačal, mašinca pa ti je potem v kozarček odmerila vzorec 25 ali 75 mililitrov izbrane kapljice – ravno prav, da vidiš, kakšno je vino in ali bi ga mogoče kupil … še posebej fino je bilo, ker je mašina ponujala tudi hudo spektakularna vina, recimo štamprle petrusa 1996 za 32 funtov – kar je precej prijazna in poceni pot, da sploh vidiš kakšen je ta famozni petrus, ki ga sicer trgovci in oštirji ne odpirajo kar tako … no, hec pride šele zdaj: angleški birokrati so namreč ugotovili, da 25 in 75 mililitrov nista uradno dovoljeni merici za točenje pijač in da morajo selfridgevi fantje odmerjanje prilagoditi standardiziranim mericam: 125 ali 175 ml … red mora bit in od 25 ml se ga res še noben ni nažgal, ane … orng al pa nč! … no, za merico petrusa je po novem treba odšteti 160 funtov … pijte po zakonu, pijte več! … hik!

koširjev pasji kartel je leta nazaj poskušal peti tale refren: kaj bomo nardil, če bo šlo tko naprej? / bod brez skrbi, sej je poletje zdej … ker poletje trka na duri, se mogoče kdo že sprašuje, s katerimi vini presekavati običajno poletno pirovsko monotonijo … gašper ima nasvet, oziroma ugoden paket: 12 vin za poletno srebanje: za aperitivčke na vrtnih partijih šampanjec in slovenska penina, za zelenjavne rižotke, ribe in belo meso dva briška tokaja, dve zvrsti in ena rebula, južnoafriški sauvignon, istrski rose in malvazija, za stejke z žara pa briški cabernet sauvignon (ta je 2006 in bo zlahka počakal na poletje 2011) in argentinski malbec … probajmo!