stari kranjci so znali popotnike namenjene na severovzhod opozoriti z če greš na dunaj pusti trebuh zunaj … klinc, to pa že ne, bauh je preveč obsežen, pa tudi dragocen, da bi ga kar tako pustil pet prvomajskih dni čakati tam pri dunajskem novem mestu … itak imamo s sabo že dva otroka, pa bomo že poskrbeli še za enega godrnjača … ob pohajanju in pojedanju po exex metropoli, priobčujem naslednje zaznamke:
1. gib fifty-fifty keine chance: lizajoč ljubljanske sladolede in pijoč česke rezane pirčke, smo se kar navadili na neodločniški koncept naročanja, kao a lahko eno kepco z dvema okusoma oz. a lahko mešano pivo? … no, pri dveh tovrstnih poskusih pri dunajskih birtih ni šlo … minichef je tako pobasal dve polni kepici, jaz pa sem se pri bettelstudentu odločil za temno hišno, ki ni bilo bogvekaj, ampak
2. wiener schnitzel v taisti krčmi je pa v bistvu winner … svinjski, lih prav velik, da te ne zademfa do konca in mehak, tako da se ga, kot bi rekla arkova, preverjeno! da lahkotno razkosavati z vilico … zraven poleg obvezne fete limone, šnite paradajza in pildka solate postrežejo ne presladko brusnično marmelado in malo presladko krompirjevo solato … hvalimo še leberknoedelsuppe in sladek knoedel s toplo marelično marmelado, zamorčku pa oblačijo srajčko iz kiselkaste smetane …
3. sacherca ni draga kot žafran … še enkrat – preverjeno!: 730 gramov sladkorja, marelične marmelade, jajc, čokolade, masla in moke s štampiljko original sacher torte stane v industrijski prodajalni, torej v hotelu sacher takoj za opero, 26 evrov … nekaj sto metrov proti jugu na naschmarktu pa stane 2 grama perzijskega žafrana 6 evrov … preprost izračun nam pove, da bi morala omenjena sacherca, če bi hotela biti draga kot žafran stati 2.190 evrov in bi se moral chef pisati vsaj tuš, če že ne abramovič, da bi lahko zapisal, da je preverjeno dobra …
4. weg mit dem speck je sicer lepa in zdrava misel, ki jo eden od avstrijskih mobilnih operaterjev priobčuje na parkirnih stojalih za bicikle, ampak domorodcem, kot kaže, še ni prišla do tistega organa, ki naročuje hrano … v pratru prvoobhajankam v belih oblekah tako še vedno radi naročijo v slanino zavito pečeno klobaso s pomfrijem … sem kar zatulil v njihov rog in točenega weizna podmazoval s sočno kaesekreinerco, iz katere so se cedili prijetni potočki mašči, katere odstotek se nikakor ne bi dal označiti s simpatičnim imenom fotografiranega ottakringerjevega brezalko zvarka (ki – preverjeno! – dobro dene materam dojiljam) …
5. previdnost ni nikoli odveč, še posebej, če pri naročanju snacka v biergartnu dunajskega zooja poudarjeno želite hot dog mit frankfurter ohne ketchup, nur mit senf und maionese, bitte … jasno, da je chefica fasala hot dog z enormno dozo kečapa in brez vsega ostalega … takisto je treba gledati na koledar, saj ob nedeljah in praznikih v petem becirku delajo samo bolgari z eno precej leno kelnarco in srbi, ki kljub trem napisom grill spezialiteten “danas nemamo ništa za jelo” …
6. kofe mora bit, in če je že tako, naj bo pri leopoldu hawelki, ki vzdržuje prijetno zakajeno, temačno in umetniško inspirativno kafano, z old school zaobljenimi deci kozarci, v katere toči vino, in njihovimi dvojnimi sorodniki za pivo ter s fino zdrajsanimi inox pladenjčki … nasploh so staroslovanski dunajski naseljenci v precej dobri formi, recimo kruhar trzešniewski, ki si nonstop dela norca iz svojega priimka … slogan firme je neizgovorljivo dobri kruhki, na njihovo web stran pa v izogib nesporazumom pridete preko enostavnega naslova www.speckmitei.at …
7. namesto kovanca v fontano di trevi si je chef pustil vsaj en gastro razlog, da bo svojih 95 konjev še kdaj usmeril na severovzhodno maršruto: tafelspitz naslednjič mora pasti …
kruh & vino 