no, če so nas američani na zlati ploščici leta 1977 še uspeli zignorirati in morebitnim vanzemaljcem niso želeli sporočiti inič o obstoju našega naroda, pa skoraj 30 let kasneje brez nas ne gre več … gospa sunita williams, ki se ji po žilah pretaka mešanica indijske in slovenske krvi (hecno, ne, ker je indija pradomovina tukaj ne ravno priljubljenih romov), je bojda v škatlo z malico za svoj vesoljski izlet dala nekaj parov kranjske klobase … ker nategunski mesarji to plemenito mesnino v izvirni domovini delajo precej drugače kot veleva dogoverjena komanda, se je sunita raje odločila za izdelek firme azman & son meats iz clevelanda … no, pa tudi sicer se, kot kaže, naši bratje na tujem z objavljanjem receptov in priporočenjem mesarskih delavnic s ponudbo kvalitetnih slovenk (v dimljeni in plain verziji) precej trudijo, da ne bi kdo po nemarnem menil, da je klobasa enako kiełbasa ali kovbasa … sunita že ve …

da bi se prepričali, kako je plemenitost lahko precej smrdljiva reč, sta vam na voljo dve poti: ali s pogledom na hitro ošvrknite piramido ali pa v prtljažnik naložite nekaj kosov s plemenito plesnijo obrastlih sirov, se z avtom malo povozkajte po soncu, izstopite in čez 10 minut spet sedite vanj … uf! … je pa res, da raje vsaj devetindvajsetkrat ponovim drugo proceduro, kot da bi moral še kdaj gledati in poslušati nestrpno napihovanje plemenitega … no, nazaj na temo: vsekakor je hec, da potem te silne sirne smradove ljudje dajemo v usta in chef se pri tem početju velikokrat vpraša, kdo je imel prvi muda v usta dati s smrdljivo plesnijo prevlečen sirin kako mu je v to uspelo prepričati še koga … (no, sprašuje se tudi, kaj bi se zgodilo, če bi kakšen kos mladega sira za mesec ali dva padel za hladilnik skupaj s cel dan osuperganimi nogavicami, ampak o tej temi na tem blogu ne bo razpredanja – nenazadnje je rezerviran predvsem za jedljive stvari (in surov korenček)) … no, odločitev, da bi specifični sirni smrad lahko bil hrana, je verjetno olajšana že zaradi tega, ker se lepo sliši, da so plesmi plemenite, pa naj od sebe dajejo še tako neplemenit smrad … in ker je bilo zadnje čase zaslediti veliko besedi o tem, da je v tej deželi nekaj gnilega, je mogoče prav, da na tem mestu razjasnim, da smrad prihaja od fotografiranih primerkov iz sirarne orešnik iz horjula, ki je svoje kadre poslala na šolanje v francijo … tam so jih, kot kaže, okužili s smrdoljubstvom in tako so svoj na zgoraj polinkani strani prikazan asortiman razširili s še više prikazanima kozjima smrdljivcema … levi je mehka rolada iz mladega kozjega sira, povaljana v pepelu in starana par tednov, desno pa je takisto kozjak, premazan z rdečo mažo, a je malo starejši, kompaktnejši in bolj pikanten od levega … oboje se je izkazalo nadvse prikladno za večerno zobanje ob dolgočasnem zadnjem kolu prvega dela lige prvakov, kjer je prav tako precej smrdelo … vsaj v milanu in portu … no, ampak orešnikovim praktikom pa vendarle vzklikamo, da naj se le še premikajo naprej v zadani smeri … plemenito v najbolj ne-zmagovitem pomenu besede …

ko se pripeti gospodinjska nesreča, recimo, da pozabite zapreti vrata zamrzovalne omare, je nadvse fino, če se med delno odtaljenimi stvarmi najde tudi nekaj, kar zahteva takojšnjo pripravo … takšna sreča v nersreči so bili ravioli s fino pasirano filo iz surovega lososa, špinače, jajca in mladega slanega kozjega sira, ki so danes zvečer vskočili na jedilnik namesto velike sklede z ocvirki zabeljenga radiča in endivije … kolateralna korist pozabljivosti (če očiščene in nenavadno pregledno urejene zamrzovalne omare sploh ne omenjam) so še goveja juha, porcija govedine po burgundsko in štrudelj, ki bo ratal iz vreče odmrznjenih češenj …