ako se ti zgodi, da te v murgle deložirani korošec p. jurko povabi na obed, se ne obotavljaj eno leto, ampak si izgovori prvi možni termin … omenjeni adept je te dni iz glavne in rezervne kuhinje na mizo najprej prinesel toastane čabate in njim namenjeni guacamolski namaz … nakar je med dve rezini ajdovega kruha stisinil rezino sira s tartufi, vse skupaj zabrnal in pokapljal z olivcem, da je fletno mlaskalo na jeziku in hrustljalo pod zobmi … topljiv, aromatičen in mehak piemontski tomino je popekel v ponvi in vsakemu jedcu namenil svoj hlebček … za krepke bobiće (z opcijskim dimljenim pujsom on side) se lahko brezskrbno že vnaprej prijaviš na repete, tuno pa podvodni snajper naredi tako, da je vzame kar krepak cel kos (na uč je izgledal vsaj dvokilski), ga našpika s česnom, čiliji in rožmarinom in ga pol ure duši v bogato odišavljeni (timijan, rožmarin pa še kaj) paradajzovi salsi … proti koncu večera je dal na mizo še trdi sir in med s tartufi, za sam finale pa gosta še ponižal na roštilju, t.j. ročnem fuzbalu … kar mu verjetno ne bi uspelo, če mi ne bi iz modernjakarske steklenke tako pridno nalival prav nič (ne bašem, res ne!) kisel letošnji refošk …

12. 12. 2006 nabrala gospa v dragomerju, dan kasneje uplenil (in pofotkal) dedo na tržnici … vsi so zdravi in zadovoljni … svašta, svašta! … čakam na češnje!