bomba!

“ja pa kje si ti, napotnik, luba duša zgubljena?!” si nečimrno domišljam, da je kdo pojamral ob že štirinajst dni na vrhu kruhovinskih zapisov čepeči listopiti … no, marsikje sem, odgovarjam … recimo na – fanfare, pliz! – tretjem slo-blogovskem mestu najdisijeve lestvice najbolj iskane robe v minevajočem letu … ali pa na kreativnem jutru, kamor so me povabili v petek, trinajstega in v zahvalo dobili dveurno izlaganje o vplivih okolja na mladega napotnika; ker je bil dogodek enkratnega značaja, ne bo odveč podatek, da si posnetek predavanja še vedno lahko ogledaš tukaj! … skratka, veselo je, tudi zato, ker je december … in ker verjetno že brusiš nože za zlatega silveja je to tudi skrajni čas, da podelim spoznanje o mejni točki, do katere sem letos prišel v masterizaciji hamburgerske krušne obleke … ponavadi se tistemu komadu kruha, ki se ga prereže in se vanj vtakne take ali drugačne sorte mesni polpet, reče bombica … reči, ki jo bosta kruh in vino s tabo delila danes, pa se pomanjševalnica sploh ne poda … čeprav je bomba tako hudo dobra, da ji morebitno semantično minimaliziranje ne more nič odvzeti v njeni grandioznosti: je sijoča, zlato-rjave barve, posuta z navadnim in črnim sezamom, ki ne pada dol … je sladkasta, ampak ne preveč, ravno prav, da se prerezana lepo hrustljavo zapeče in da hrustljava ostane še nekaj minut potem, ko vanjo že našibaš burger z oblogami … se ne drobi in je kompaktna, ampak obenem tako mehka, da jo lahko lepo stisneš med prsti in potem burger normalno hamsneš, ne da bi si pri tem početju izpahnil mandibulo in/ali da bi ti vse pritikline zlezle iz burgerja ven … skratka: popolna hamburgerska bomba! … in če si, kar se tiče krušnega purizma vsaj malo na moji strani, potem boš pritrdil, da je neodpustljivo, da se ‘amburgeraši toliko ukvarjajo s kosi in mešanicami in poreklom in mletjem in začinjanjem in stopnjo pečenosti mesa, skoraj nič pa s kakovostjo večinskega deležnika – bombete, v katere nedrja je vse skupaj položeno … poglej si ti tole milino, no:

fišburg

krasno, ne? kljub temu, da je pozornost tokrat usmerjena predvsem na bombo, naj vseeno povem, da je bil iz skuše, osliča in škampovih repov zamešan, s koromačem, janežem in limonino lupinico odišavljen, s paradižnikom obložen, z endivijo podložen in s pehtranovo majonezo podmazan burger izjemen! … za bombo pa nujno stestiraj tale recept; primeren je tudi za dekadentejše praznične verzije makovk ali kakše druge, popekanju namenjene krušne oblike:

  • pol kile bele moke
  • 2 deci mlačnega mleka
  • deci vode
  • 25 g sladkorja
  • 25 g masti (jep, mast is a must, boy!)
  • 10 g soli
  • 10 g svežega kvasa
  • stepeno jajce, sezamova semena

na dno sklede nadrobi kvas, prilij najprej malo vode in mešaj, da se kvas stopi … nato dodaj še vse ostale sestavine in jih dobro premešaj … če delaš tole z multipraktikom, ga pusti, naj s kljuko mesi kakšnih deset minut, če si pa roker, potem na roke mesi četrt ure … skledo s testom pokrij z vrečko in pusti na toplem vzhajati eno uro …
testo razdeli na deset enako velikih kosov in jih na pomokani površini oblikuj v diske premera 10 centimetrov … polagaj jih na s peki papirjem obložen pekač in vsakega premaži s stepenim jajcem … pusti, naj odkrito vzhaja eno uro, potem po bombah potresi sezam (ali mak) in jih pusti vzhajati še pol ure … nato jih zadegaj v pečico, razhajcano na 230 stopinj in peci do popolne zlatorjavosti, 10 ali 15 minut bo to trajalo … nato bombe odstrani iz pečice in jih ohladi na rešetki … bomba, ti rečem!

soundtrack je bombastičnosti bombe primeren: shaggy – mr. boombastic

listopita

tale objava v kruhovinskem to-do predalu (to je en tak digitalni svaštarniški ladlc, v katerem dolge dneve in tedne – nekatere pa tudi mesece in celo leta – v upanju na finalizacijo, dodelavo in objavo na prominentnem spletišču zorijo fotografije in z njimi povezni osnutki zapisov) leži od prejšnjega meseca, listopada torej … zato, predvsem pa zato, ker bazira na maslenem listnatem testu, tudi nosi tako ime … eno od resnejših priporočil regularnim domačim kuharjem je, da je v zamrzovalniku vedno dobro imeti kvader maslenega testa; ko se ga boš naslenjič lotil, samo podvoji količine, pa si miren za kar precej časa … na kakšen zelo zaposlen dan ga zjutraj vzemi iz zamrzovalnika, proste minutke delovnega dne pa izkoristi za razmislek, s čim boš obložil listopito in katero sorto zelene solate boš postregel za zraven … popoldne te potem do takega prizora

slana pita

loči maksimalno tričetrt urce … s pofotkano listopito je bilo tako: sem na tanke lističe narezal štiri velike bele čebule in jih na maslu počasi pražil, nato dušil, nato karameliziral in nato namazal na razvaljan pravokotnik testa … ta je nato za petnajst minut romal v vročo pečico … po četrt ure so se čebuli pridružili še razpolovljeni češnjevci, dobrih pet minut kasneje pa so prosta mesta na listopiti zasedle še rezine gravlaksa (tokrat ekpserimentalno – in v obče nadušenje kredibilnih konzumentov – odišavljene s pehtranom),  pest rahlo prepraženih pinjol in prav toliko razkoščičenih drobnih ligurskih oliv, za popoln pležor pa sem preko kompleta nadrobil pustotnikov mladi kosji sir iz slanice … če bi to bila moja zadnja večerja, bi v nebesa odšel z nadvse dobro popotnico … na srečo ni bila, zato jo bom uprizoril še kdaj, s tako ali pa čisto drugačno oblogo …

ko smo že pri zadnji večerji, bi bilo absolutno neprimerno, da tega obroka ne bi obeležili z izjemno kompozicijo benda srp iz osemdesetih: srp – zadnja večerja

dajanje hvale

da tam, na oni strani oceana,
se reče hvala in na mizo da purana
do zdaj smo vedeli samo iz filma,
dokler se včeraj ne zgodi večerja silna:

na trgu tam hrvatskem sredi mesta
v nadstropju tretjem se odvija fešta,
v pečici not tiči en tič (ko živ je bil, imel je sedem kil)
od črtove roké razkosan in razrezan
s hrustljavo kožo nas je vse razveselil!

purman

a to, kljub dimenzijam ptiča, ni bilo še nič;
v nujoriki izšolana gospodarica
na mizo res ogromnih dimezij
je tina tole dala iz zahvalnega še vica:

pire navaden in iz sladkega krompirja,
pa filo, brusnice, prtičke iz papirja,
fižole v smetano in moder sir vložene,
in koščke repe hrsk-hrsk zapečene

pa grejvi – omako vročo, gosto in dišečo;
za cuker dvignit in za dobro srečo –
se zdi le hip kasneje, a se skoraj svita –
marija nas predrami z magično besedo pita.

je ravno taka, kot da bi disney jo narisal
sem brž jo snedel in si usta obrisal,
ofrišal jezik z rizlingom iz oregona
lepo zahvalil se za vse, ker nisem mona.

naj pomni, kdor nad ‘merikanci nos zaviha,
da po večerji taki le težko se diha,
da prav je, da hvaležnost se praznuje
in da prijateljske vezi se v zvezde kuje!

domača re-kreacija: t. kerridge

ko boš naslednjič šibal mimo kakšne bolj založene trafikantske radnje, le ne pozabi vprašati, če ti prodaj kakpen izvod sladkega življenje … nova dolce vita prinaša veliko čtiva – izpostavljam veliki feature o rioji, intervju s stevenom spurrierjem in debi klemna koširja z meditacijo o deprasti jeseni … napotnik pa tokrat po angleško, s pubovskim zvezdnikom tomom kerridgeom … 

Ozvezdeni birt.

Po vsem svetu je zdaj natrosenih že kar precej nobel restavracij, ki so v Michelinovem vodiču označene z zvezdico. Samo eden pa je tak pub: inšpektorji francoskega bajska so Tomu Kerridgeu za kuho v pubu Hand & Flowers pripeli kar dve.

Oni dan sem si med prebiranjem pisarij na spletnem portalu nacionalne radiotelevizije malo več časa vzel za premlevanje transkripcije intervjuja, ki ga ga je po pogovoru z Ano Roš priobčila Kaja Sajovic. V njem prva dama slovenske visoke kuharije v zvezi z vrednotenjem dela restavracij priobči tudi tale stavek: »Tudi ocenjevanje nekaterih naših kulinaričnih recenzentov je včasih zelo sporno. Neki Denk bo recimo ocenjen s štirico, ampak njegova kuhinja je tako kompleksna, predelana in obdelana, da bi mu morali samo ploskati, ker pri nas takega kuharja ni. Po drugi strani pa bo štirico dobila tudi neka vaška gostilna z juho z jetrnimi žličniki in kranjsko klobaso, v kar tako rekoč niso niso vložili nič dela.” Če prav razumem poanto njene misli, lahko domnevam, da kobariška mojstrica ne verjame v to, da bi se bilo moglo vzporejati obrate z vrhunsko, visoko kulinariko in preprostejše, ljudske tipe kuhinj. Kar me seveda zelo čudi, saj sama pelje komando tako v haute cuisinski Hiši Franko kot v po preprostejših gabaritih obtesani gostilni Na gradu. In obe omenjeni sta zelo dobri – kar pomeni, da gost v obeh lahko dobro je, se dobro počuti in se ima v obče zelo fajn. Z Anino tezo si drznem polemizirati s stališča gosta, benevolentnega jedca, ki za zadovoljevanje svojih fizičnih in kulturnih (beri gurmanskih) potreb zahaja v zelo različne gostinske lokale: na hiter hamburger v črno prikolico na parkirišče Interspara, na hodok ob sredah v Lepo žogo, na girice na plac, na nedolžno, a zabavno župco k Urški in Ljubotu v Repete, na najboljši točen laški pir v domovini k Privošniku v Šempeter v Savinsjki dolini, na avtohtono kraško pojedino k Ravbarju v Dol pri Vogljah, na njeno nadgradnjo pa k Ravbarjevemu sosedu Petru Patajcu. Na osemurno glasbeno-gledališko polnjenje se gre k Slavcu v Skaručno, na elegantno osemhodno guštanje pa k Pikolovim, Tomiju, Džejbiju, kateremukoli Vračku in seveda tudi k Ani in Valterju (pa še komu, vseh se na tem mestu pač ne da našteti). Pri vseh teh vizitacijah pa je edino, kar je na koncu relevantno to, ali je lokal upravičil gostova pričakovanja. In po tem vatlu je moč primerjati na prvi pogled neprimerljive reči – in to do te mere, da lahko tako Denkove čarovnije kot jetrni žličniki od gosta dobijo enako oceno. Poudarek je seveda na besedi “lahko” – govorimo namreč o zadovoljevanju pričakovanj, ta pa z izborom svojega modusa operandum izbirajo gostinci sami. Ana se po svoji lastni izbiri postavlja ob bok Gregorju, Davidu, Tomiju, Janezu, Martini (pa tudi Reneju, Eleni, Massimilianu, Hestonu in še komu), zato od nje pričakujem nič manj kot ustvarjalno in izvedbeno perfekcijo. Namišljena gospa Štefi z jetrnimi žličniki pa se postavlja ob bok vsem ostalim domačim oštarijam. Na prvi pogled je to lažja izbira, a Štefi se sooča s precej številčnejšo konkurenco kot Ana in v tiste svoje leberknoedle in župo mora vseeno vložiti precej truda, če hoče svojo oštarijo dvigniti nad povprečje in glas o njej razširiti v deveto vas in še čez. Kar je duobru, nej slabu! – in obratno.

Tale uvodni odstavek je bil precej dolg, to pa zato, ker je – vsaj zame – popolno presenečenje, da so Michelinovi inšpektorji šli preko svojih (sicer nenapisanih, pa vendar precej jasnih) ocenjevalnih gabaritov in pravovernemu angleškemu pubu The Hand & Flowers iz mesteca Marlow že leta 2006, samo eno leto po odprtju, pripisali zvezdico. In presenečenje je bilo še toliko večje, ko je tamkajšnji chef Tom Kerridge v lanskem Michelinovem vodiču za svojo kuharijo prejel še drugo. To je seveda med angleškimi ljubitelji vrhunske gastronomije dvignilo ogromen oblak prahu, ki se še vedno ni polegel, argumentacija pa gre v podobno smer kot Anina: le kako lahko Michelin isto oceno kot danskemu čudežnemu nabiralcu Reneju Redzepiju prilepi tipčku, ki ima na meniju fish & chips?! No, nekaj skupnega že imata: oba hrano strežeta na nepogrnjenih rustikalnih lesenih mizah. Tu pa je tudi konec vzporejanj: Tom Kerridge namreč kuha tako, kot je naslov njegove serialke, ki jo je posnel za BBC – proper pub food. Seveda so tu številne finese, nianse, dodelave, kreativne in tehnične intervencije, vrhunske surovine, ampak konec koncev je to še vedno pub, s fish & chipsom, terinami, v kis vloženo zelenjavo, omletami, ocvrtimi škotskimi jajci, pečenim piščancem ter večjimi in/ali manjšimi kosi jagnjetine in govedine. Pub kot tip lokala je Kerridgeova lastna izbira – pred tem je odšihtal svoje v vrhunskih placih, Adlards v Norwichu, Monsieur Max ter Rhodes in the Square v Londonu – pogojena z močno navezanostjo na mlajšega brata, preprostega fanta iz radničke klase. Zanj je začel kuhati, ko sta se starša ločila in sta fanta ob številnih maminih delovnih podaljških popoldne ostajala sama doma. Ko je Tom razpredal o tem, kakšna bo njegova restavracija, je na prvo mesto vedno postavljal pogoj, da prostor ne sme biti tak, da bi se v njem njegov brat počutil neugodno. In prijetno pubovsko vzdušje je pač nekaj, v čemer se pravi robati dedci dobro počutijo.

Sicer je pa tudi sam gazda tak, da si ga človek težko vizualizira pri sestavljanju kakšnega ezoteričnega krožnika – velika, na kratko postrižena glava je nasajena na ogromno medvedasto telo – a je v njegovi kuhariji vendarle najti tudi elemente elegance, kar lahko morebiti pripišemo blagodejnemu vplivu njegove žene (in solastnice puba), kiparke Beth. V osnovi gre za maksimiziranje okusov osnovnih sestavin, brez nenavadnih, presentljivih in nepreizkušenih kombinacij. Tom Kerridge je pač fant stare šole, ki ga je za prestop na pot profesionalne kuharije iz igralskih smernic (od enajstega do sedemnajstega leta je Tom nanizal kar nekaj mini vlog za BBC-jeve serialke, vključno z znamenito Miss Marple) navdušila kultna knjiga White Heat z bohotnimi recepti Marca Pierra Whitea in črnobelimi, neostrimi, iz roke narejenimi hardkorovskimi behind-the-scenes fotografijami pokojnega Boba Carlosa Clarka, in ki sicer ne pokadi po 100 rdečih marlborov na dan, kar je svoje čase občudoval pri Marcu Pierru Whiteu, zato pa količino dnevno popitih espressov meri v pintah (kakšen dan pride skoraj do štirih – pint, ne kofetov, da se razumemo). Vso svojo kariero je preživel v angleških kuhinjah, dolgo je delal pod mentorstvom Garyja Rhodesa in tako mu ni tuj tudi značilen angleški humor. Na vprašanje Financial Timesa, kaj bi skuhal angleški kraljici, če bi bil dobil priložnost, da ji pripravi večerjo je takoj povezal konec s koncem in – ker je kraljica lastnica vseh labodov v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske – čisto resno začel razlagati o hrustljavo zapečeni skorjici do lepe sočne rožnate barve spečenega laboda. Veliko bolj stvaren je pri nasvetih za nadebudne kuharje: pravi, da je vse kar potrebujejo je debela koža in par natikačev birkenstock. Ni kaj, on bo že vedel – vsej zvezdasti fami navkljub je namreč Tom Kerridge model, ki trdno stoji na svojih nogah.

kerridge - fotka

Nežno pečena raca (s krompirjevimi palačinkami in pokuhano endivijo)

Če si že prebral članek o Tomu Kerridgeu, potem ti je seveda jasno, da za seznanjanje z njegovo kuharijo ne moremo izbrati kaj drugega kot raco. Za počasno pečenje si vzemi leno nedeljsko dopoldne, kaj veliko dela s ptico ne boš imel, ampak prav daleč od nje pa tudi ne smeš – konstanto polivanje z nateklo se mastjo je namreč (ob finalnem medenju) ključno za hrustljavo pečeno kožo. Krompirjeve palačinke in na račji osnovi pokuhana endivija sta pa tudi zelo zanimiva dodatka, ki Slovencem ljubemu triu meso-krompir-solata dajeta simpatičen tvist.

Sestavine (za štiri)

  • cela račka (odreži ji masten repni del in zadnja dva členka peruti)
  • žlička sečuanskega popra
  • 150 ml tekočega medu
  • 75 ml sojine omake
  • 250 g kuhanega, olupljenega, pretlačenega in ohlajenega krompirja
  • 75 g moke
  • žlička pecilnega praška
  • dve jajci
  • 150 ml mleka
  • dve manjši glavi endivije
  • 2 dl račje (ali piščančje) osnove
  • šest vejic timijana
  • olupek ene limone
  • 50 g masla
  • sol, poper

Postopek:

Raco na nekaj mestih prešpikaj s konico ostrega noža, jo natri s soljo in strtim sečuanskim poprom. Na pekač deni rešetko in nanjo postavi račko. 25 minut jo peci v na 200 stopinj segreti pečici. Vzemi jo ven, odlij (in prihrani) maščobo, ki se je natekla. Temperaturo v pečici zmanjšaj na 120 stopinj. Raco vrni v pečico in jo peci še uro in pol, pri čemer jo vsakih dvajset minut polij z malo prihranjene maščobe. Po uri in pol odlij skoraj vso maščobo iz pekača, temperaturo v pečici pa zvišaj na 180 stopinj. Račko polij z medom in jo postavi v pečico še za 20 minut, vsakih 5 minut jo prelij s prihranjeno maščobo in pazi, da se med ne zažge. Pri zadnjem prelivanju raco polij s sojino omako, potem pa jo deni na pult, kjer naj počiva 15 minut.
Medtem speci palačinke: krompir zmešaj z moko in pecilnim praškom. V drugi posodi zmešaj jajci in mleko ter prilij h krompirju. Posoli in popopraj, dobro premešaj in se ne sekiraj, če tu in tam ostane kakšna grudica. Segrej ponev in vanjo z žlico polagaj testo. Palačinke peci, dokler niso po obeh straneh zlatorjavo zapečene. Zlagaj jih na krožnik, tega pa do serviranja drži v pečici na 80 stopinjah.
V veliki ponvi zavri jušno osnovo, dodaj lističe timijana, limonino lupinico in maslo, potem pa – s prerezano stranjo navzdol – še oprane in napol prerezane glave endivije. Pokrij, zmanjšaj ogenj in pokuhavaj, kakšnih 8 ali 10 minut, dokler endivija ne ovene.
Raco razreži na štiri porcije – dve nogi in dva prsna fileja s perutničko – in postrezi s palačinkami in solato. Zraven lahko priliješ še kakšno žlico župce, v kateri si kuhal endivijo.

soundtrack je pa fleten kalifornijski račji laganini: ugly duckling – slow the flow

boo-yaa bass

dober mesec in pol nazaj je jezusoidni kolega godnjavec še enkrat več izkazal svoje organizacijske spretnosti in na letnem vrtu gala hale na metelkovi vkup spravil fletno dvodnevno (in dvonočno) praznovanje okroglih dveh desetnij let, ki jih je nabrala oddaja rhyme kickerz in polkrajše življenjske dobe cikla koncertov rapetek … na dogodku se je zgodil tudi precedens – nekdaj ali en (zdaj dalaj eegol) je namreč prvič ever v živo odrepal komad o slovenskem trubadurju, ki se začne z besedami boo-yaa! damn muthafucka! to so besede za jana plesenjaka … in s tem je v meni sprožil spomin na to, kako smo nekoč po dolgi vožnji s papičevim chryslerjem le baronom bordo barve na odru graškega orpheuma le zagledali celotno bruto registrsko tonažo zahodno-samoanskih bratov devoux, združenih v milozvočni ansambel boo-yaa t.r.i.b.e. … od boo-yaa do bouillabaisse nas je tako ločil samo še en korak: odločitev za to, kateri tip te znane francoske ribje župe bomo izbrali za petkovo večerjo … ker že cel zapis ribarimo v reperskih vodah, ti je verjetno jasno, da nismo nasedli romantičnim receptom provansalske bukolike, temveč smo jo užgali po hardcore marseillski metodi:

boo-yaa base

no, o tem katera in kakšna je prava bujabezka bi seveda lahko razpravljali še dva dni po tem, ko bi že zaključili enotedenski simpizij na temo, katera in kakšna je prava slovenska govejka, a nismo daleč od resnice, če rečemo, da se hardcore boo-yaa marseljeza nakuha iz več vrst rib (ne sme pa manjkati rascasse = škarpina), se parfumira s pomarančno lupinico, janežem (ponekod tudi s pastisom) postreže pa se s popečenimi rezinami kruha in z iz kruha, rumenjaka, župe, olivca in česna stolčeno majonezasto omako, ki se ji reče rouille … ok, bouge de la and cook le boo-yaa bass (in yo face!):

  • 1 škarpina
  • rep manjše morske žabe
  • 1 oslič
  • gomolj janeža
  • 2 srednje veliki čebuli
  • radodaren ščep žafrana
  • timijan
  • lovor
  • lupinica ene pomaranče
  • janeževa semena
  • strok česen
  • rumenjak
  • olivno olje
  • kruh
  • sol, beli poper

če cvikaš sam filirat ribe, nafehtaj ribarničarja, ko imaš enkrat razstavljene pa postopaj takole: glave in kosti prelij z mrzlo vodo, dodaj eno grobo nasekljano čebulo, četrt janeževega gomolja, pol žličke janeževih semen, pol pomarančne lupinice, lovorov list in dve ščepa timijana … zavri in kuhaj tričetrt ure, nato pa juho precedi in v dobro stisni robo v cedilu, da iz nje spraviš kar največ okusa … fileje nareži na boo-yaa-byte-size koščke, potresi z mletim belim poprom, z drugo polovico pomarančne lupinice in z drobno sesekljanim koromačevim zelenjem, premešaj in jih pusti počivati par ur …
preostanek janeža in čebulo nareži na lističe in jih nežno praži na olivcu … ko se zmehčata dodaj žafran, prilij ono iz kosti in glav kuhano ribjo juho in zavri … v vrelo juho nato vstavljaj kose ribe: najprej žabo, potem škarpino in na koncu osliča … pusti, naj boo-yaa vre osem minut …
medtem je čas za izdelavo rouilla: nasekljaj česen in ga deni v možnar … dodaj natrgan kos kruha in vse skupaj prelij z malo juhe (vzemi jo kar iz piskra, kjer se kuha) in stolči z batkom … dodaj še rumenjak in malo po malo olivnega olja ter tolci, dokler ne nastane majonezasta omakca (to je hardcore verzija, softcore je, da to namesto v možnarju narediš s paličnim mešalnikom) …
serviraš tako: popečeš rezine kruha; v krožnike ali skodele naložiš kose ribe – vsak naj dobi malo vsake … priliješ juho, na sredo mize postaviš možnar z rouillem in košaro s popečenimi kruhi ter zatuliš: boo-yaa bass je na meez, muthafuckazz!

zraven rolaš katerega od naslednjih komadov – prvi je za boo-yaa, drugi za bass, tretji za marseille:
boo-yaa t.r.i.b.e. – six bad brothers

dj magic mike – feel the bass
iam feat. lofti bouchnak – ou va la vie (ta je še posebej spektakulersk, ker je posnet v živo, pred piramidami v gizi, kjer so marsejski raperski prvopristopniki iam beležili dvajsetletnico delovanja (kar nas spet pripelje na začetek zapisa, hehe)) 

 

purgerija

prejšnji in ta teden je bilo treba marsikomu dvakrat ali trikrat odgovoriti na vprašanje kje da bomo/smo bili med krompirjevskim delopustom … potrebnost multiplikacije odgovora je bila povezana z vsebino odgovora samega – marsikdo je namreč mislil, da je – ko je slišal zagreb – narobe slišal; da bi verjetno moral slišati zadar ali kaj podbnega … ker, tako se je ponavadi slišalo podvprašanje, zakaj pa v zagreb? in to za tri noči in štiri dni? le kaj bi človek počel v zagrebu? … well, sunnyboy, tole:
na placu na trešnjevki bi se zakadil med štante in odkril, da kljub večinski podobnosti z robo na slovenskih tržnicah najdeš veliko zagrebačkih posebnosti … recimo atletsko grajene, skoraj špartansko suhljate črne zagorske purice in debele, prosto rejene goske iz medžimurja, pa hude kolekcije različno starih (ok, mladih) slastnih sirekov v slanici in čisto drobne ter skoraj čisto okrogle bele fižolčke, najdba sezone pa je bila nedvomno velika banjica mrtvaških trobent za 10 kun a.k.a. 1.4 evra, ki so dan po dnevu mrtvih končale v takelem zajtrku prvakov …

crne trube

in potem bi šel na špancir, prešnofal trgovine na ilici, pregledal grafiterije na branimirovoj ulici zraven glavnega štacjona, se vozakal s tramvajem mimo muzeja dražena petrovića, prebiral zgodbe, ki jih piše življenje ob artfaktih v muzeju razpadlih zvez in se po ogledu frajerske stalne postavitve v muzeju suvremene umjetnosti spustil po spiralnem toboganu in nato v kafiču posrebal nominalno superioren franckov espresso:

superiore

je dober, morebiti tudi zaradi placebo efekta, ker ga dajejo v res frajersko dizajniranih skodelicah brez ročaja in s heavy duty inox opasačem … v zagrebu se da tudi dobro malicati (pozorno spremljaj vsaj to – poročamo o zg tripadvisorskem prvaku trilogiji – pa še kakšno od naslednjih mladin, ko pride na vrsto purgerska zalogajnica tip top), prava frajerija je, recimo, po slamici (i uz gazpacho ili dimljeni losos na slanom vaflu) posrebati bloody mary v cocktail baru secesijskega hotela esplanade, če si pa bolj street/pekarske sorte je pa zg itak meka z vsemi onimi pekarnicami, ki pa vendarle niso tak hardcore pofl kot ga pri nas fura društvo slovensko-albanskega kruhopeštva … in ja, tudi pije se v zagrebu dobro, trenutna zvezda je rokodelski zvarek bujske pivovarne, nefiltrirano in nepasterizirano rdeče pivo, katerega gajbico bi se ga ob pohajanju po istri splačalo vtakniti v prtljažnik …

crveno pivo

ob vsem tem in dejstvu, da medvedje tolčejo pak v khl ligi in da na airbnbju čisto fleten flet za štiri zlahka ujagaš za 50 ali še manj evrov na noč, je torej jasno, da v zvezi z zagrebom pravo vprašanje sploh ni zakaj pa v zagreb? temveč kaj pa še čakaš? …