največjega majstra ekranske kuharije ni več … v nekem drugem, zadrgnjenem, zapetem in zategnjenem cajtu, je v kuharijo, predvsem medijsko, vnesel sproščenost, zajebancijo, jebivetrstvo, a ljudstvu obenem približal marsikatero kuharsko tehniko in oddaljeno gastronomsko kulturo … lani sem v viseči mreži prebiral njegovo avtobiografijo in zgruntal, da sta bili zgoraj omenjena zajebancija in jebivetrstvo bolj rezultat ad-hoc reševanja skorajda zafuranih pejmo-snemat-pa-da -vidmo-kaj-rata snemanj, kot pa scenaristično in režijsko načrtovani mastrpisi … keith floyd je bil britanski kuharski prerok in medijski praoče ne zgolj ramseyev in jamiejev, ampak tudi clarksonove škvadre … ne morem reči, da je doš’o tiho, ampak zagotovo je ušo u legendu … le kako ne bi, če je cvrl jajca na lopati in v peči parne lokomotive v južni afriki, skoraj zažgal čoln/splav, na katerem je snemal, se komaj obranil nojev, ki so rinili v njegove sredi savane postavljene piskre in kar na televiziji zlival vase resne količine vina, če ni šlo drugače tudi iz flaše … huh, takih ne delajo več!  v njegov spomin nadvse priporočam ogled njegovega zadnjega enournega intervjuja … ob glažu rdečega pa z vami delim eno njegovih mladostnejših epizod:

hehe! se bo ob pogledu na spodnjo fotko

zarežal v brk redni bralec, redna bralka pa mu bo privoščljivo pritegnila, češ pa je le nabasal na eno konkretno dozo korenja! … no, le počasi, cenjena bralca, kajti kdor se zadnji smeje, se smeje najbolj karamelasto, si misli chef, razpolagajoč z zanesljivimi informacijami iz zakulisja kruha in vina, ki pravijo, da na sliki ni kar en navaden ričet-neče-v-ritki-čičat in da obilje oranžnih kock v ješprenčkovi mineštri ne pripada vrsti daucus carota, temveč cucurbita moschata … ja, kockice smo bili izklesali iz prve letošnje buče in jo z ješprenčkom sparili v fletno mineštro, ki nam (no, nama, kajti chefica in mini chef sta bolj kot ne le revijalno zapeljala žlico po krožniku) je polepšala zgodnjejesensko popoldne … tako gre to:

Nadaljujte z branjem→

že uveljavljenim kodnim imenom za zajtrkovalna jajca (jajček sonček za klasično jajce na oko, zmešanc za umešana jajca in obrnenc za z obeh strani ocvrto jajce) v naši familiji, sta se pridružili še dve … že nekaj časa je kar priljubljen omomaž … ta sicer ni hommage ohmajočim budističnim menihom ali enoti za električno upornost, ima pa vseeno dolgo predzgodbo … vse se je začelo s tretjim delom devete epizode prve sezone dexterjevega laboratorija, v katerem si dexter na glavo natakne neko super mašino, ki naj bi ga s predvajanjem učbeniške vinilke čez noč naučila francoščine … a glej ga zlomka, vinilka se zatakne ravno na besedni zvezi omelette du fromage, ki je hkrati edina reč, ki jo dexter po tisti noči zna in zmore reči … malemu chefu je bilo neprestano dexterjevo ponavljanje brutalno smešno in že naslednje jutro smo mu postregli z omleto s sirom in ga podučili, da je njegov zajtrk inspiriran z dexterjevo mantro … no, minichefica, ki v tistih časih še ni bila sposobna pravilno izgovarjati citatov iz risank, je omlet-d-fromaž eleganto poenostavila v omomaž … letos, ko se je blazno navduševala nad tem, kako je kakšni stvari rekla, ko je bila še majhna, pa je pri nekem zajtrku sledil naslednji dialog:

hči, navihano: oči, ko sm bja mejhna sm pa temu jajčku jekja omomaž!

oče, navdušeno: ja, to pa res! kako mu pa zdaj rečeš?

hči, ponosno: omomaž!

in od takrat je omleta s sirom za večno ostala omomaž … pa da ne bom izpadel kot dexter, ki ne govori o ničemer drugem kot o sirovi omleti, bodi za danes dovolj o tem tipu jajcanja, saj nas čeke pe eno poglavje … to bo manj anekdotično, zato pa toliko bolj vizualno atraktivno … tukaj je:

jajček v kruhu je variacija na temo jajčka sončka in je fin, ker v en kos integrira dva priljubljena zajtrkovalna artikla, jajce in toast … sicer je treba pripravo s poskusi in napakami zoptimizirati glede na gorilnik, ponev in jedce, a se splača potruditi … pejmo: Nadaljujte z branjem→