kors-kemp riport

  1. kljub temu, da je bila zgrajena v jugi in to celo v letu, ko so se v jugi rojevale same hudo dobre stvari (vključujoč mene) je trajekt sardinia regina še kar bedna ladja: otroško igrišče je mini pajzlček, klopce in sedeži so ofucani, restavracijo praktično zaprejo, še preden izplujejo in nimajo dostopa do interneta sploh – ampak!!! – na njej poleg dveh ostalih vrst piva prodajajo tudi grolsch, kar je bilo v nedeljo, 11. julija 2010 nadvse pomembno, takorekoč odločilno za zmago španije na svetovnem prvenstvu (saj veš, zakaj, ane?!) … naj se ve, koliko sem investiral v naslov svetovnih prvakov: 6,20 evrjev, prasci odiralski mornarski!
  2. kamp golfo di sogno ponuja v nevetrvnih julijskih dnevih zelo pester nabor prehrane za lačne in žejne komarke … prešvican overweight šotor postavljajoč slovenec je bil nekega večera zelo priljubljen (govorim iz izkušenj!) … glede na prižgane citronelaste sveče so komarke jedle tudi naduvane francoze, glasne italijane, luzerske holandce in zariple nemce … avstrijcev letos ni bilo …
  3. plaža v taistem kampističnem obratu je vsako popoldne dobila alternativno ime: blumenthalov zaliv … voda v njem je bila od razpaljenega julijskega sonca namreč ravno prav vroča za dolgotrajno in počasno kuhanje … dejansko bi v njej lahko sous-vide skuhal kakšnega mrjasca ali vsaj jagenjčjka …
  4. v svrho počastitve prve espanjolske svetovnoprvaške titule sploh, je bilo nujno pripraviti nekaj španskega … paeljo! … mar paelja na kampistični gorilnik gre? … gre, gre, čekidawt:


    paelja je pod pokrovom, v zaključni fazi, se pravi po tem, ko sem popekel dve bedri, par kobasic in ligenjčkov, dodal riž, malo zelenjadi, žafrana in pimentona … če vrpašate chefico, je bil to zmagovalni diš letošnjega kampiranja … če vprašate mene, je tisto vino zraven najslabše vino letošnjega kampiranja (kako zanič bi bilo šele brez onega če gevare na etiketi!) …

  5. na listi novopridobljenih praktičnih kempistično-kuharskih znanj je tudi kovaška modrost: če kupiš celega kovača, bo – pa naj se ti v ribarnici zdi še tako luštkano micen – zagotovo prevelik za tvojo univarzalno ponev … rešitev: odreži mu glavo ter najprej na srednjem ognju speci telo, ga razstavi na porcijice in postrezi … med mlaskanjem pa speci še glavo in v njej svoj posladek, kovečeve ličnice … njami!
  6. figatellu, tradicionalna korziška sušena jetrna salama se še boljše kot zgolj narezana je pripravljene na tale, iz ene razglednice preplonkan način:

    spodaj solata, nad njo rezine paradajza, dad njimi rezine mladega slanega ovčjega sira, nad njimi hrustljavo popečeni kvadrčki polente, ob njih popečeni kosi figatelluta, povrh vsega pa sušena makijska dišavna mešanica
  7. ghjacci (sladoledi) na ovinku v centru porti vechjota so vredni vsakega centa, ki ti ga zanje zaračunajo, še posebej za ultra osvežilsko mandarino s šampanjcem
  8. peki, mesarji in pri/predelovalci na nedeljski portovekijski pijaci so še vedno tops!
  9. na pivovski fronti je torra še vedno boljša od colombe … je pa res, da lahko colombo kupiš tudi v slovenskem leclercu, torre pa ne …
  10. sončno-zahodna scenografija za poslednjo večerjo je sicer manj spektakularna kot lani, ampak je:


    je pa zato bilo bolj spektakularno dogajanje po zaključku fotosešna … pica na sliki namreč ni bila pokonzumirana – še preden sem utegnil iz nahrbtnika vzeti pirček jo je sunek vetra zadegal v mivko … takoj, ko se je to zgodilo, sem si rekel: kmet! … kar je ponovil še kelnar, ko mi je izročil nadomestno: paysan! … če ne bi vedel, da se tako imenuje tale pica, bi si mislil, da ima prav, hehe …

praznovanje s tvistom

domnevam, da si tam nekje konec junija rahlo friknil, češ “a ni že čas za kruhovinsko

VELIKO
TRADICONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

, letos je namreč res ne bi rad zamudil!” no, le brez sekirancije – kruh in vino sta še vedno tukaj in še vedno vesta, da praznujeta rojstni dan, letos že četrtega … zato tudi letos od obiskovalstva pobirata stisk roke, trepljaj po ramenu in kakšno vzpodbudno besedo ob tej častitljivi starosti … vsaka tovrstna gesta, ki bo v komentarjih tu spodaj zabeležena do 25. julija 2010 do polnoči, bo štela kot srečka v žrebanju … nagrada je letos obrnjena na glavo: kruh in vino namreč menita, da je po štirih letih globinskega vpogleda u našu domaču kuinju napočil payback time: chef in chefica se kaniva povabiti na večerjo k izžrebanemu nagrajencu in uživati v njegovem gostoljubju … kruh & vino bova seveda prinesla s seboj, takisto dobro voljo, fotoaparat, svinčnik in beležnico, da žalujoči neizžrebanci ne bodo ostali brez poročila o dogodku … naj ob koncu samo pridodam, da sva hvaležna in nezahtevna gosta, in da sem ob tej (in samo ob tej) priliki ekskluzivno voljan jesti tudi surovo korenje … no, če to ni ponudba, ki se ji ne moreš upreti, hehe … daj, prijatelj, pofočkaj se!

p.s. to priložnost izkoriščam tudi za ponovnen poziv lanskemu nagrajencu, da se javi in pove, kdaj približno lahko začnemo loviti tiste lobsterje, hehe …

kako sem špancem zrihtal zmago v polfinalu (in ob tem dvakrat dobro jedel in pil)

saj poznaš finto o efektu metuljevih kril, ane? … no, če jo hočeš preštudirati u nulo, klikni semle, na kratko je pa to tako, da lahko prhut metuljevih kril povzroči orkan na japonskem … tako je moj sosed brane recimo prepričan, da na letošnjem prvenstvu v fotbaleku popušijo vsi, za katere navija … njegov problem je pa v tem, da sprenevedanje ne funkcionira … ko je namreč zgruntal, da vsi za katere navija izpedejo, je hotel bad karmo presekati s tem, da se je delal, da kao navija za neko ekipo, ki pa jo je v resnici hotel poslati domov … no, usoda seveda ni glupa in ga je takoj spregledala …

na njegovi napaki se je učil mladi napotnik, ki je metuljski efekt vzpostavljal na osnovi napitka, ki ga sreba na dan tekme:

  1. najprej sem seveda ugotovil, da z unionskimi piksnami slovenskih fuzbalistov ne prideš nikamor – bolj kot piješ novakoviče, manj golov dajo … potem pa se je začelo bolj zares:
  2. da bi zagotovil nemško zmago proti angležem (po slovensko fovšljivo sem si bolj kot zmago nemcev zaželel hitri izpad prenahajpanih angležev) sem ohladil, odprl in popil buteljo hudo finega renskega rizlinga iz wachenheima – delovalo je! …
  3. takisto se je v isti fazi tekmovanja obnesla buteljka rdečega španca iz penedesa in portugalci so odfrčali domov … so far, so good, stvar deluje! …
  4. zato sem v soboto hitro šibnil do gašperja na šmartinsko in se na slavje argentincev pripravljal s čisto fletno buteljko malbeca … no, vino je bilo neprimerno boljše od argentinske obrambe in cigaropuh diego in driblajoči škrat leo sta šla domov …

well, kaj pa zdaj? … če povzamem: nemško in špansko vino sta dobro delovala, argentinsko vino in slovensko pivo pa ne … kaj torej piti, ko se srečata španija in nemčija in – das ist ja aber klar! – hočeš slednjo poslati domov, španijo pa v finale???

  • nemško vino odpade, ker dobro dela
  • špansko vino odpade, ker sicer dobro dela, ampak ni nobenega zagotovila, da dela boljše od nemškega vina

hja, rešitev je bila na dlani: piti je treba nemški pir, kajti pir (izhajajoč iz slovenske izkušnje) ne dela … španci so torej v finalu svetovnega prvenstva po zaslugi naslednjih dveh tihožrtij:

iz priložene dokumentacije je razvidno, da sem srebnil kar dva bamberška dimljena pšenična pirčka: prvega z nabodali iz bučk, čebule in koščkov zajčjega fileja (da bodo nemci plašni kot zajci), drugega pa z zapečeno polento z jurčki in tolmincem, obloženo z dimljenim brancinom (da bodo španski midfielderji zmuzljivi kot ribe) …

kot veš, sem zaprhutal s pravimi krili … za finalni rezultat po svoji meri moram torej zdaj do nedelje zvečer srebati nizozemski pir … heineken? ne, ne! grolsch bo bolsch!

ko zorijo jagode

no, če si mislil, da boš zdajle uzrl tuširajoče se grudi jagode koprive (po literarni predlogi branke jurca), si se približno tako uštel, kot tiste, ki tu naokoli iščejo brada pitta … torej bo tole o tapravih jagodah, ne o onih literarno-filmskih … “ampak, ej, ej, napo, stari, wtf?!” že slišim negodovanje moškega dela bralstva, “če si bejbam vseeno pokazal breda pita, pokaži še nam jagodo!” … okej, bojs, tukaj je:

sicer pa je gospodična irena kranjc trideset let po snemanju bila spet doma pri marjotu, (poskrolaj na približno eno tretjino oddaje) ki je ni pozabil pobarati tudi o “drznih scenah”… no, dosti bodi, dajmo mi raje o tapravih jagodah, tistih živordečih, ki počasi prihajajo h koncu … onidan se je na placu še dalo ujagati zadnjo berbo bizeljskih … bile so čisto drobne, skoraj ko šumske, pa taku sladke in dišeče, da jih je bilo najbolje pustiti čisto take, kot so bile … seveda z obveznim dodatkom kisle smetane in žličke rjavega cukra:

seveda pa smo po jagodah sekali že prej … začuda so bile že one zgodnjeaprilske španske čisto dostojne, junijske slovenke pa sploh … na izletu na janče smo jih v prtljažnik zložili sedem kilov (kolikor jih je pač bilo) in nato doma uprizarjali raznorazne jagodne hece, npr.:

  • kremni jagodni sladoljed: v osnovno hitro sladoledno kremo smo vmešali nakockane, pocukrane in na hitro segrete ter pretlačene jagode
  • jadgodni sorbet smo privlekli na plano iz arsenala velikih klasik kruha in vina
  • jagodni sok: v navadno limonado smo s paličnim mešalnikom fino zmiksali ful jagod
  • jagodni mafini: jih je naredila chefica, ekskluzivna poooblaščenka kruha in vina za področja mafiniranja
  • jagodna marmelada: izpod prstov iste osebe, pripravljena po klasični metodi dolgotrajnega počasnega kuhanja in izparevanja vode, z minimalnim dodatkom sladkorja in cimeta … kar pomeni, da so iz skoraj štirih kil jagod ratali trije taki teglci, kot je tale na sliki (desno zadaj, poleg soka in za mafinom):

fletn je, ko zorijo jagode, fletn, ni kej!