včerajšnji opoldanski sprehod na solato s kozjim sirom (očitno je to ob tankih folijah že drugi moj raziskovalni projekt) v romea je bil poleg spoznanja, da je latino lover z domišljijo in količinami precej bolje založen kot asov rastlinjak in to za skoraj dva evra na krožnik manj koristen še za eno informacijo: na tabli pred ericovo birtijo je pisalo, da imajo dneve gosjih jeter … juhej, sta vzklinila chefica in chef, gosja jetra so vendar najboljši vir vitamina b! … narediva nekaj za svoje zdravje in dobro počutje, ter zavijva v ta zdravstveno-kulinarični hram!… in sta si popravila vitamisko sliko z zvitkom iz gosjih jeter z lososom in super duhovito sveže/sladko/kislo porovo omako, gosjimi jetri na kostanjevem krokantu, telečjo rolado z gosjimi jetri ino s piščančjim moussom s tartufi in zelenimi rezanci … chefici so dodatno pocukrali dan z dvema fletnima sladicama, chefu pa s pedagoškim in premišljeno izbranim polsuhim chardonnayem emila tropa iz  lahoncev letnika si v vsej radosti sončnega petka nisem uspel zapomniti … ampak ker grem čez 11 ur k ericu v šolo za osnovne fonde in omake, bom že izvedel kdaj je ratalo …

definicija:
1 nateg = 1 solata s popečenim mladim sirom v asovem letno zimskem vrtu

utemeljitev:
na krožniku, ki ga v polnem zakajenem placu dobiš približno pol ure po tem, ko nateg naročiš, bo narezana zelena solata, par listov radiča, popečena bučna semena, nekaj rezancev popečenega pora in tri polcentimetrske rezine mladega kozjega sira, ki so popečene samo na pol – če človek hiti, pač ne more opraviti vsega nakenkrat, ane … nateg je seveda v ceni: opisano pernato reč imajo v asu muda zaračunati 7,6o €, na okroglo je to jurja osemsto …

primerjalni argument:
že res, da podobna solata (mixed green salad with goat cheese) stane podobno vsoto denarja (10 $ /7,67 €) v bistroju pastis … toda: bistro pastis ni montažni rastlinjak z natlačenimi mizami sredi ljubljane, ampak eden najbolj popularnih newyorških bistrojev v meatpacking districtu na manhattnu, pred katerega durmi se hrane in opaženosti željno ljudstvo vsako nedeljo postavi v vrsto, da pride do mizice za brunch … in popularen je bil še preden je v woody allen v njem posnel dobršen del svojega filma melinda & melinda …

bottom line:
“kratek postanek za kraljevsko solato” my ass! … neva again!, podvukao je na kraju svog izlaganja …

v zadnjih nekaj mesecih se mi je trikrat – enkrat na biznis, enkrat na frendli in enkrat na osebni festen osnovi – pripetil obisk nakvadratane popularne poslovne obedovalnice cubo … minimalistična reč izgleda kar dobro šiba, saj se je kakšne pol leta nazaj po površini verjetno kar potrojila … čez dan boste večinoma naleteli na kravate, ki si srebajoč simčiča ali kakšnega drugega brica pametno kimajo čez kvadratne mizice … zvečer je reč malo bolj obljudena tudi z nekravatarji in njih gospemi … kuharija je itelijen inspajrd in v resnici ni švoh, vsaj reči, ki sem jih sam dajal v usta in se jih zdajle spomnim (predvsem sladice sekajo ven – če boste kdaj tam naokoli nujno stestirajte kakšen njihov smešen sladoled, denimo pehtranov, ali pa čokoladni sufle ali pa bazilikino kremo) … v resnici ima cubo samo en problem: kelnarje, ki so napihnjeni, tako da jih kar pod strop odnaša … najprej so naju – kljub rezervaciji – z nekim brundanjem tipa kr kle mal počakta kot dva nudla pustili čakat pr šanku, potem pa so s hohštaplersko skuliransko pozo (to so uni pogledi in zavijanja z očmi, ob katerih dobiš občutek, da si ti kelnar in ne tisti, ki bo na koncu vse to plačal) počasi, skozi cel večer ubijali dobro voljo, ki sva je s seboj na srečo imela dvojno dozo, ker je pač bil rd … seveda je čisto drugače, če ste lik iz ljubljanskega jet seta, saj potem obstaja druga nevarnost, namreč, da boste oslinjeni od kelnarja, ki se je samo za vas spremenil v napolitanskega mastifa z dvokislkim šniclom … v bistvu je res še kar škoda placa in kuhinje za tako zicersko in nedomisleno visnko karto in tako odbijajoče kelnarje … ampak kelnarji in trgovke so tako ali tako problem marsikaterega ljubljenskega placa … pa prav od njih je še najbolj odvisno, ali bo človek v birtiji še kdaj vihtel nož in vilice … marija, naj jih šefi vendar enkrat namesto po briljantino pošljejo na ekskurzijo k darkotu rodici, da bodo videli, kako se obnaša v oštariji …

da je nabor ljubljanskih uličnih prigrizkov precej ubornega tipa, je verjetno jasno vsakemu, ki mu je trebuh že kdaj zakrulil sredi bele metropole … avtohtonemu osrednjeslovenskemu pizza bureku se je v zadnjih dveh letih pridružilo približno 17.824 kebabdžinic, ki so še bolj globalizirane kot klovn ronald, saj buzdovane z zmrznjenim mesom skorajda vsi po vrsti dobivajo iz neke mega large nemške radnje, ki odjemalce oskrbi tudi s fotkami največjega kebaba vseh časov, ki so ga skupaj nalimali v taisti radnji … ekspanzivnim turkošvabom je pred par meseci podlegel tudi perzijski ata ali baba iz poljanske ceste, ki je do takrat v izložbici svoje postjanke vsak dan vrtel simpatičen piščančji mini kebabček, ki ga ni bilo za več kot dve, tri kile … poleg kebaba in bureka je uličnemu hodcu na voljo še kakšen pogret podplat pizze, vroči pes, hors in – tega se gre poslužiti samo v res skrajni sili, recimo ko še medliš od lakote, čeprav si zgrizel že podplata obeh superg – črpalkarski sendviči … in kje je tukaj alter snack? porečeš, dragi bralec … i, na čopovi v čopomani, tri kvadratne veliki luknjici pod bigmekom, kjer poleti tenstajo fin gelat pozimi pa grejejo mini kiše, torej quiche,  fletne slane pitice s sirovo/jajčno polnilno bazo in raznimi dodatki … chef je sneknil unega z artičokami in slanino in tistega s špinačo in sušenimi paradajzi … oba sta bila prav fletna in vredna bodisi ponovitve bodisi testiranja ostalih okusov … priporočam za bajdvej, vsekakor pa naj vam izbrani kiš pogrejejo, ker chefici ga zadnjič recimo niso (kar je hecno, ker so ga meni obakrat nahajcali po difoltu … izgleda da sem tolk cool … in chefica tolk hot, hehe) …

je rekel chef oni dan … in smo šli, kaj pa čmo – ko se pojavi notranji klic po spremembah je treba zapustiti domače ognjišče, naložiti voziček, posteljico, igrače, knjigice, cunje, plenice, dude, kreme, sirupe, toplomere in zaigrati glavne role v vikend road movieju … na zahod! … na lomu naloženemu samohodu za okrepčilo privoščimo primadizel, sebi pa primadželat, potem pa direkt v rezabilno podnanoško meglo in naprej po reberniških ridah … ignorirajoč bočno burjico z desne, kapljice od zgoraj in vabljive kazinojske napise z vseh strani smo varno prestopili mejo občine brda … še par šaltanj tretja-druga-tretja in že trkamo na duri kmetije odprtih vrat in odprtih sob in odprtih src … in odprte kuhinje! … pršut itak, ampak gosja pašteta s tartufi, pečena račja prsa na kot las tanko naribanem zelju s prelivom iz drobno sesekljanih pistacij in bučnega olja so že bonus … fižolova mineštra za vse (še dobro, da se minchef zmrduje in ostane več zame) … njoki z račjim ragujem ali bela polenta z do mehko mehkega pečenodušenim kravjim repom? … oboje, kaj da ne! … za zraven najprej bela quela, nato tokaj pikotno, ki diši in šarmira vse po vrsti … za rep pa mora da je mora, aleksov skoncentriran majstrpis … nedeljskemu marmeladastemu zajtrku sledi svaljkanje ob odprtem ognjišču, kjer je uroš že podkuril bndonu (knjižno: čripnji, pogovorno: peki), katerega vsebina je na tej točki še misteriozna in tako kani ostati še dve uri … okej, pejmo na britof brat priimke: kristančič, klinec, toroš, cukjati so v občutni prednosti pred ostalimi tremi (reya, erzetič, pulec), ki se sploh pojavljajo … potem pa kremna mineštra iz gomolja zelene, obložena s prozorno tankcano in takoj topljivo rezino sušene prate, bleki (sort of papardele) z golažem in slastno razkritje podbndonske skrivnosti: votla kost s krompirjem, zeleno, korenjem in boh (+ aleks & uroš) ve s čim vse še … vsekakor še ena idealna spremljava za moro in podlaga za … tiramisu? … panakoto z grozdnim šugotom? … maš prav: za oboje! … ko za finale še mali klinec maks pribode, da naj pridemo še jutri in vsak dan, se nam kolcne, globoko zavzdihnemo, podremo kupček, spet spakiramo in gremo … ampak ne za dolgo, prmej da ne!

o lesarjih bi chef sicer moral pisati same lepe reči, že zato, ker je sin lesnega tehnika, ampak to, kar zadnje cajte dela luka lesar je pa vseeno vredno kakšnega grama razlitega žolča … gospod se namreč imajo za jako gurmansko razpoloženega, celo tako, da so prijavili franšizo taljansko podeželsko oremljenih oštarijic, ki se ji reče luka gourmet … proti tem, sicer vedno bolj unformiranim krčmam tipa pr’ noni, špajza, babica … chef nima kakšnih besnih zamer … večjo težavo vidi v zadnji lesarjevi pogruntavščini, ki je okupirala bivšo kavarno evropa in (poleg degutantno egomaniačnih polmetrskih črk luka gourmet na notranji steni) nosi ime lesar a la carte … ker se je češpov sašo ravno te dni spraševal kaj v slovenskih krčmah pomeni po naročilu oziroma a la carte, mu odgovarjam kar tukaj: to pomeni, da je dobro da v krčmo prideš že sit, ker boš na naročeno čakal toliko časa, da ti bo vmes že fino zakrulilo v želodcu … to tudi pomeni, da je jedilni list loterija in da si moraš vedno pripraviti še plane b, c in d, ker je zelo verjetno, da tega kar bi ti rad jedel ravno danes nimajo … in ti seveda sploh ni jasno, kdo je pojedel vse tiste kurje joške, ker je lesarjev, torej holcarjev a al carte lokal čisto prazen … a la carte je v našem primeru pomenilo še, da smo na mix hladnih morskih predjedi, njoke s sirom in jagenčkove kotlete na žaru s peperonato čakali 52 minut … wadafak?! … verjetno se je kuhar odpeljal v bovec uplenit in razkosat jančka, njegov pomočnik pa je šel medtem v makedonijo po paprike pa so ga nazaj grede zajebavali na meji in je prišel malo kasneje … prinešeno je bilo sicer dobro (razen hudo močnate sirove omake na njokih), ampak če bi bilo postreženo kakšne pol ure prej bi bilo še boljše … poleg jedilnega žolča bom zdaj polil še dva, prvega kar po lesarjevi paradni disciplini, ambientu: že lepo in prav, da je vse dizajnersko in luštkano, ampak mogoče bi vendarle kdo popravil zlomljeno desko na stranišču in naštimal splakovalnik tako, da bi tisti hudournik, ki prišiba v školjko dejansko tudi kaj odplaknil s sabo … in da bi se vsaj delali, da pucajo, ne pa da je zadnji vpis na evidenčnem listu kontrole čiščenja star natančno sedem dni in 11 ur … anthony bourdain ima kar prav, ko trdi, da nikoli ne bi jedel v restavraciji z umazanimi stranišči, kajti skrete je v primerjavi s kuhinjo precej lahko očistiti in če jim že tu na ratuje si lahko samo mislomo, kako je v kuhinji … zadnja zamera je bila tudi prva: ni vinske karte … ej, pa da leta 2006 oštarije, ki se za nekaj ima ni sram, da nima vinske karte … že res, da je manj dela s tem da na šank postaviš tri prazne movijine magnume in nekaj buteljk zgornjega briškega razreda, ampak a je res tok težko odpret wordov dokument in narest sezanam vin, ki jih imaš in zaraven napisat cene? … ali tega pač ne narediš zato, da potem lažje nateguješ goste in pač malo prilagajaš cene, verjetno ne navzdol … ker očitno šefu lesarju ni nerodno se podpisati pod tak promašaj od restavracije, pa je očitno nerodno osebju: kuhar je na oni morski miks kar samoiniciativno dodal še nekaj stvari, natakar pa nam je pojasnil, da oni častijo njoke za minichefa … luke lesarja tako chef na teh straneh ne bo več omenjal z njegovim viskoletečim gourmetskim nadimkom, ampak bo holcar ali pa loser …