dr. figfig

ker se spodobi, da osmega februarja ob recitiranju poezij mementamo morija doktorja prešerna, predlagam, da to naredimo v kuhinji … možnih je več izhodov: ako so ti blizu roke inu ognjišča kuharske bukve valentina vodnika ali katharine werderdus kuharico v prešernovem času ti ne bode težko poustvariti kakšne košte izpred dvestotih let … druga šansa je, da na suho zgrizljaš niz suhih fig, še boljše pa bo, če jih malo namočiš in jih zmelješ v ta hitro domačo pašteto … še najbolj fino pa bo, če bomo združili poezijo za otroke in odrasle in naredili kompot iz suhih fig v belem vinuNadaljujte z branjem

pie chart

ali podpirate uvedbo pravih pit za prikaz grafov v excelu?  črno: da … rumeno: neevo, en trženjski nasvet za vilija vratnika (no, ja, saj verjetno ga ne potrebuje, ampak na večer takele fletne nedelje je fino mal pametovat iz fotelja): programe je treba narediti uporabnikom prijaznejše, tako da jih bodo radi in z veseljem uporabljali, da bodo komaj čakali, da jih poženejo … pucanje šajb na novih prozornih vistastih oknih bo verjetno kar naporno opravilo, zato bi bilo smotrno razmisliti o nadgradnji uporabniške izkušnje s kakšnim bolj prijetnim featurjem … za začetek predlagam upgrade excela in sicer tako, da bo grafe zmogel prikazovati v tridimenzionalni, hrustljavi, sočni in dišeči tehniki … eksampel je priložen na fotki, v nadaljevanju pa piše, kako se ga naredi … Nadaljujte z branjem

branzinu ‘mpanatu

zapakiran, hrustljav, šminkerski, fejstfant!enkrat je bil en tak oktober, kot je letos cela zima, se pravi, da je sonce vsak dan cel dan ždelo tam gor na praznem modrem nebu in delalo veselje in promet vsakemu oštirju z vrtom … produžetak tega oktobra se je zgodil v novembru, ko smo za dober teden dni naselili svoje organizme na lipari in brundajoč si rambotov moj-skutere-tu-tu-tu-tu … moj-skutere z rumenim piaggotom delali kroge po otoku, vključno s postankom na sagra del pane e del vino v pianoconteju, kjer se je jedlo, pilo, plesalo in smejalo, chefica pa je za bonus na srečolovu celo zadela set za šivanje (z gumbi vred) … viš, mi je pa šele zdajle prišlo na misel, da bo treba drugi teden novembra še kdaj poromati na to praznovanje – nenazadnje se slavi ime tega bloga, hehe … no, do takrat pa prav pride tolažba v obliki kakšne odondodske hranilne pogruntavščine … v modri knjigi sicilia a tavola, ki sva jo kupila takoj po fuzbal tekmi med prvim in drugim letnikom srednje na trgcu v marini corti, je pribeležen tudi recept za ribo v kruhovem testu – v nedeljo je bil to fondov kilski brancin, ki se je hranil in umrl za dobro stvar … Nadaljujte z branjem

is bob itchy?

je bilo napisano v subjectu od mejla, ki mi ga je oni teden poslal jurko in ki ga kar pejstam, da vam bo jasno, za kaj gre:

Read on to find out: 

dobre pol kg mladega fižola (ali namočenega sivca kot mi zadnjič)
3 piksnice na pari kuhane mlade koruze (ali bolje sveža, doker je mlečna:
6 storžev minimum oguliš,kar pa ni baš lahko)
6-8 krompirjev (odvisno od želene gostote)
3 zreli paradajzi ali kak deci šalše
8 strokov česna, peteršilj, sol, poper
svene po preferencah 

Na olivca daj sesekljan česen in peteršilj, preden zarumeni, dodaj fižol,
krompir (cele ali razpolovljene), koruzo, šalšo in zalij z vodo.
Poprej 10 min prevreto svene (da re porkerija ven, če maš domačo,
mogoče ni treba? vpraši Tino, ampak verjetno soliter je soliter,
pa makar domač)vrzi not za družbo in vključi brbotalni program za 2-3 ure.
Krompir poloviš ven, ga zmučkaš in vrneš v pisker in po želji zabeliš
še z olivcem, če si ga prej dal bolj malo. Ahti,mene je parkrat
nesla sol v sviji, ker je najprej počakala, da sem jo dodal
in pol hinavsko skočla ven iz svije in se delala, da je bla itak skoz tam.
Ampak ker imam same kozliče za otroke, to ni bil problem. 

Eto. 

Naj gre v slast, čau,

v slast je seveda šlo, torej je odgovor na vprašanje ja … amapk preden sem prišel do njega dobil sta potekali dve debati: ena z avtorjem recepta o kvaliteti konzerviranega kukuruza, ki je menda v splošnem precej bedna, vkolikor se človek ne posveti podrobnemu branju nalepk na njih in poišče tisto, za katero piše, da so jo skuhali v sopari … še boljše seveda je, če poleti narabutaš par storžev in zamrzneš tiste, ki jih nisi takoj porabil … no, druga debata je potekala s chefico in je bila bolj življenjskega pomena, namreč, ali se sme takele s krompirjem zgoščene bobiče skuhati večer prej in pojesti naslednji dan … mit, ki ga imamo vsi svgrajen v mali možgan pač pravi, da se krompirja ne pogreva, ne pove pa zakaj se ga ne bi smelo, poleg tega pa v izvedbi ni dosleden … recimo: ne sme se pogrevati restanca, pireja in pečenega kromirja, lahko pa se iz krompirja naredijo njoki/svaljki, ki jih pred konzumacijo pogreješ, seveda s krompirjem vred … no, srfačina po webu je dala dva odgovora … tisti bolj pomirjujoč se glasi, da ni toliko problem v porgevanju, kot pa v tem, da je treba krompir čimprej & čimbolj ohladiti, tisti bolj paničen pa pravi, da lahko pogrevanje krompirja povzroči celo botulizem … potem smo naredili tako, da je chef dal kiblo z bobiči jadrno ven na mrzlo in nato koj v hladilnik, naslednji dan pa smo jih dobro prevrete pojedli in, kot vidite, preživeli … je pa res, da bom naslednjič naredil tako, da bom fižol, pujsa, šalšo in kukuruz skuhal vnaprej in krompirje primešal v župo na dan serviranja … me pa zanima, kakšne so krompirjaste navade pri vas doma … pogrevate?

terannovo

bikoloren kruh pisanecteran pa cviček sta zalimana v narodovo podzavest kot najbolj fajn, najbolj sveži, najbolj pitni, najbolj naši, slovenski, rodnogrudni vinski pogruntavščini … dodaten boost konzumiranju teh dveh vinskotrtnih zvarkov prihaja še v obliki kakšnega piarja, ki pove, da je pa teran/cviček pit nekaj najbolj zdravega, kar lahko odrasel človek naredi: prvega kislina je blagodejna za srce, raztaplja apnenec po žilah, nabilda organizem z železom in balansira prebavo; drugi pa je edinstven zaradi nizke vsebnosti alkohola in pomaga prebavljati in presnavljati in je sploh tak vinski nedolžnež … zavezanost rodni grudi in nje kapljici gre tako daleč, da si kantice prvega spotoma na poti na zahod omisli marsikatera smučarska ekspedicija, obstajajo pa tudi hvalisava pričevanja dolenjcev, da so zalogo cvička odnesli s sabo na vis, ker ne gre, da bi človek pil kaj drugega (če je pa cvičk ta nar ta bulš) … no, če katerega koli od njiju ponudiš kakšnemu tujerodnemu pivcu, bo pač pomislil, da tile alpski norci jesih pijejo in da glede na to še kar dobro izgledajo … no, ampak vseeno nikakor ne gre zanikati, da tako eden kot drugi ob pravem trenutku in v pravi obliki lepo sedeta ob krožnik, še posebej če je to jazbečeva teranova penina, ali pa če je poletje in je piknik na botasovem vrtu in je v velikem čebru veliko ledu in vode in v njiju plavajočih flaš martinčičevega konzorcijskega cvička … no, in ker je bil kos kraškega pršuta, ki je v veselem decembru prišel v chefovino, precej obilne sorte, se je po nekaj zaporednih običajnih pršut/kruh/teran kombotih izkazala potreba za vpeljavo kakšne inovacije in/ali nadgradnje … pa je chef zamesil pisan teranov kruh, ki ga je potem pomakal v teranov točNadaljujte z branjem

šus kus

hepi kus kusčeprav snega, mraza, plundre in gajbic na parkiriščih ni, to še ne pomeni, da ni zime … zimo delovni človek prepozna po tem, da gre na šiht ponoči in da mu popoldne, četudi (ali pa ravno zato, ker) je pošten človek, ne rata priti domov pri dnevni svetlobi … in potem je noč in je treba skuhati obrok, ker bo potem pred risanko treba prepričevati deco, naj poje, ker če ne sledi umanjaknje risanke … v takšnih blesavih dnevih potrebujeta pomoč tako hranilec kot hranjenec … prvemu iz omare skoči naproti kus kus, ki je pripravljen kot šus (in je univerzalni okusojemalec, saj se ga da pomešati s čimerkoli – oreščki, suhim in/ali svežim sadjem, sirom, bučkami, špinačo, mesom …), drugemu pa zdizajnirane namirnice, ki omogočajo večerjo narediti bolj zabavno … a je kje kakšen problem? … o, ja, seveda je: takšnega prijaznega smehkota pa je ne smemo pojest, a ne oči? … ja, hm, a da ne? … ja sej je res prijazen … in mi nismo kanibali … hnjm, ti bom prpravu en navadn kus kus, pa bo tale smehko gledal, kako pridno papaš, a je prov? …

vosu bukov

tole bi un kuža od tomindžerija ful pohamzalne vem, kako je z vami, ampak meni so bile pri tomindžeriju vedno najbolj všeč tiste epizode, kjer sta hanna in barbera miši in mački dorisala še psa … butast ampak močan buldog je ponavadi stopil na miškotovo stran in tako uravnotežil dogajanje – očitno morata biti dva, da nadmudrita mačkona … no, in ta tomindžerijev pes je večkrat izkazoval interes za debel in velik kos mesa z belo okroglino na eni strani … chef je kot mulc živel v prepričanju, da gre za debeluhast steak, dandanes pa seveda ve, da gre za to, čemur taljani rečejo osso buco, po domače votla kost … ker gre za kos, ki je v bistvu rezina goveje goleni, seveda z mehkobo steaka nima nič skupnega (razen tega, da je del istega organizma), zatorej je drugačen tudi način priprave … aleks klinec ga je oni dan parkiral pod peko, kar je bila kar pravšnja metoda … z zateglostjo goleni se pač ne gre spopadati s peko na visoki temperaturi, ampak s počasnim dinstanjem pri 150 stopinjah … talijani to ponavadi delajo na paradajzasti osnovi, chef pa se je tokrat navdušil nad receptom delie smith, v katerem osso buco skupaj z belim fižolom in gobami brbota v guinessu … takole gre: Nadaljujte z branjem