kadar se popotnik pase po francoskih (no, pa tudi po italijanskih in, bodimo politično-korektni, tudi hrvaških) vaseh, ga skorajda ni lepšega filinga, kot sedeti pred kakšnim bistrojem in gledati ateje, kako resno se lotevajo jeux de boules … balinajo une sijoče kugle po pesku sm ter tja, merijo s palčko, si dobacivajo, robantijo, vsi zaripli skačejo sem ter tja, izvajajo poduhovljene priprave na odločilne mete, kričijo, kolnejo, se trepljajo, zmajujejo z obaretenimi glavami – skratka v taki navidez ležerni svaljkajoči se igri je moč najti nebroj različnih emotivnih stanj in vse skupaj je precej bolj zanimivo od povprečne tekme prve slovenske lige … no, čeprav v balinanju tudi naši sodržavljani niso kar tako in v meni še živi boleč spomin na unega dolenjca, ki nas je – priznam, rahlo okajene – tamle pri škofljici na pikniku za drejčevih 30, za vsako vrženo balin kuglo spodbujal z energičnim nej naumna, nej naumna! in potem, ko je videl, da gre kugla precej stran, poznavalsko dodal: ma prov pametna pa tut nej … na onem pikniku so nas, napihnjene mlade urbane profesionalce, domorodci iz društva ljubiteljev narave in živali, suvereno premagali v balinanju, streljanju z zračno puško in petju narodnih ob spremljavi frajtonarice, v badmintonu, edini disciplini, kjer smo imeli šanse za zmago, pa prefriganci seveda niso hoteli nastopiti … no, in ko je chef zadnjič pri češpovem njoku uzrl umetelno žogico s polnilom, so ga kar zasrbele dlani, tako da je ena serija nežnih in lahkih špinačno/skutnih balinkugel nastala tudi v domačih laboratorijih …
Category Archives: kuhinjski bluz
the power of liptauer
nabor kruhovih pomazank postane ob vsakodnevnem domačem zajtrku, sicer obveznem, ponavljam, obveznem, ritualu (no, da me ne bo kdo pofočkal hanžku, da teroriziram svoje najbližje – obvezno je obedovanje, izbor namirnic pa je demokratično svoboden) chefove rodbine vsake toliko časa ozko grlo … chefovi radarji to zaznajo, ko ob vprašanju kaj bo kdo za fruštk, sliši neke mevljajoče zvoke iz katerih potem nekako razbere mah, qwa pa vem … sej nč nimamo … marmelado? pašteto? putr? putr pa med? kislo smetano? (na tej točki se nebo ozre na minichefa, ki si izvoli kluhpaputlpasmetancopamalmeladopamedpasil – a vse to boš pojedu? – jaaa! … ampak res! … ja-ja-ja-jaaaaa!) … chefico smo za nekaj časa pomirili s toasti, ampak vseskor je bil čas, da se naredi nekaj, kar se že dolgo ni … jep, chef se je raznežil ob spominu na zimske počitnice leta 1991, ko je z dvema 314 let starima avtobusoma pobezljanih savskih in črnuških tabornikov z rdečo podlago fotrovih 207 cm dolgih elank rc gs (unih lepih plavih) prevozil vsak kamen na smučiščih jasna in donovaly v slovaških visokih tatrah … cinizem tukaj odklapljam in vam pa res priporočam vsaj ogled starega smokovca, ki je eno tako secesijsko avstroogrsko počivališče … no, da ne zaidemo: liptov, kakor se reče regiji je bil včasih ful večji in čist madžarski, zdaj pa ždi ob tromejo madžarska, poljsko – slovaški meji in posoja svoje ime na podorčju monarhije jako čislanemu sirnemu namazu … moja družina ga naravnost obožuje, bi rekla dr. suralova: Nadaljujte z branjem
uraden skok v usta
seveda ne gre, da bi bil človek preveč navdušen nad uradniki (razen če temu občekoristnemu poklicu ne pripada sam), ki stvari vse preveč radi mnogo preveč zakomplicirajo … anekdote, kot sta tisti o evropskem diktiranju velikosti jagod in oporečnosti v krušnih pečeh pečenih italijanskih pizz imajo že dolgo brado, ampak tudi doma se najde kakšna uradniško prehrambena saga, kot je recimo tista o iskanju prave kranjske klobase … ker je iz poročila potrošniških varuhov razvidno, da kranjska klobasa izven pravilnikov spoloh ne obstaja, smo, glede na prijateljski obisk iz bruslja iskali drufo oficielno alternativo … ponudila jo je kar srebrna žlica, ki na strani 1100 beleži recept za saltimbocco alla romana in zraven podatek, da je to edina italijanska glavna jed z uradnim receptom, za katerega so se zbrani taljanski kuharji dogovorili na kongresu v benetkah leta 1962 … chefa zdaj seveda močno zanima, kaj točno je bilo s tem kongresom: so ga sklicali zato, da bi se zmenili za celo rajdo uradnih receptov, pa so po parih dnevih fajtanja sklenili kompromis samo za saltimbocco, ali so se dobili prav zato, da poenotijo svoja različna stališča o receptu za saltimbocco? in kako to, da so se morali prav usklajevati za eno tako ajnfoh reč, kot je saltimbocca, predvsem pa je nenavadno, da je v receptu krajšo potegnil olivnooljski lobi, saj je teletino po uradnem dogovoru treba žgati na putru, pa tudi to, da so se pozabili zmenit za sankcije – guido, ma ce te samo solo enkat vidim saltimbocco prasit sz moko, te bom naseskal molto, ves!!! … larousse o kongresu sicer molči (pa tudi recept malo vzvišeno odbrenka v treh vrsticah), vendar bralcu razloži, da je že res, da se s saltimbocco zdaj najbolj bahajo v rimu, vendar v resnici izhaja iz brescie, kjer saltimbocca v lokalnem dialektu pomeni skok v usta … kljub temu, da chef včasih prevozi oranžno luč, pelje kakšen kilometrček čez limito in račune plačuje s karanja vredno nekajdnevno zamudo, pa si pri saltimbocci ni upal modificirati 44 let starega dogovora … takole so se zmenili: Nadaljujte z branjem
korenine
da je bila veselica ob preposlušavanju novih studijskih pogruntavščin philadelphijskih norcev še bolj popolna, je chef med listanjem pildkov z recepti, spetimi v tridelno spiralo z naslovom zdrava kuhinja vrgel oko na rozaste njoke … he, to, da se v pašto tlači pesin sok smo že absolvirali, ampak da bi pri produkciji njokov krompirjev gomolj zamenjali z the beetroot (za spremstvo k navedenemu ritmičnemu ansamblu bi jo lahko zapisali tudi kot beat-root), torej s celo kuhano rdečo peso – nak, tega pa še nismo ušpičili … in ker mora biti vse enkrat prvič, smo se oni dan kar lotili krvavečega dela … Nadaljujte z branjem
čeličenje karakterja
chef ima na spisku prijateljev in znancev tudi mirjano, ki je znala pripovedovati anekdote o tem, kako ju je s sestro fotr sredi poletja gonil na triglavska jezera in to brez čutarice, kaj šele malice … menda je šlo za vzgojni prijem, ki mu je omenjeni roditelj dejal jačanje karakterja … in tako se zgodi, da se chef med hiranjem svojega fizičnega lika spomni, da je njegova najljubša jedca (+ dvotedenskega zajedalca) treba kdaj pa kdaj pocrkljati s kakšnim sladkišem, ki bo kaj drugega kot s fruktozo pocukran sladoled (tako ali tako seznam sladkarij pri chefovih receptih trenutno izgleda tako, kot da bi bil chef alibanec v zadnji fazi priprav na odprtje svoje poslastičarnice) … kmalu po tem me je iz omare prav milo pogledal avtohton masiven pita model, ki sta ga nekoč v hiši (napolnjenega z ultimativno hruškovo-skutno pito) pustila maja & sreč) … breskve in fige se mi pa itak skoz režijo in provocirajo, če si jih upam v kakšno cukrarijo zatlačit in jih ne pojest … kaj da ne? bratje mi stojimo trdno kakor zidi grada, nas niti dišeča temna pita s sadjem ne izstrada! … Nadaljujte z branjem
vaje v slogu
probavanje, izobljševanje, nadgradnja, predrugačitev, variacije … vse to je sicer v kuhinji dobrodošlo, če ne kar zaželjeno … ampak zdaj pride ampak, ki je namenjem predvsem chefu samemu: stari, so stvari, ki so optimalno našpičene, in se jih ne splača apgrejdat … recimo v limonov sladoled, ki je že doživel eno fletno korekturo, pač ne gre ribati jabolka in povečevati doze limoninega soka, pa čeprav ti to sugerira srebrna žlica, še posebej pa z eksperimentom ne skušaj nafilati razširjene familije, ker kaj drugega kot kislih ksihtov niti ne moreš pričakovat … alzo se vrnimo na bolj domača tla in na krušne variacije, ki jih chef bolj obvlada … za potrebe mlekarske industrije, ki rada melje tople sendviče je chef spekel dve štruci masleno/mlečnega kruha za toast, za roštiljado sobotnega popoldneva pa so nastale tri velike lepinje … Nadaljujte z branjem
škoda se dela
vic o nastanku legendarne gavrilovičke v oranžni piksnci verjetno veste, a ga bom, kot se spodobi za vsakega težaškega šaljivca, navedel še enkrat … na koncu proizvodnega dne, ko so pobje razkosali vso živad in jo stlačili v salame in klobase, so ostanke pometli na kup, ta šparoven med njimi, verjetno gorenjec ali pač savinjčan na začesnem delu v petrinji, pa je pripomnil “e, pa šteta bi bilo, da se ovo baci…” – pa so lepo vklopili mlinček in naredili pašteto, ki smo jo potem pri tabornikih jedli tako, da smo žemljo kar direkt v konzervo pomakali … no, savinjska nrav se je v chefu spet zbudila te dni, ko sta v hišo priromala dva piščanca, ki sta v svojih votlinah skrivala lepo očedena jetra … le-ta in ostanki kuhanega in pečenega piliča pa so kar klicala po mletju v ta hitro pašteto s piščančjimi jetri … Nadaljujte z branjem