ko je chef v imenu skotland dejlija tudi na ostalih socialnih platformah (instahram, fejstbuk) začel objavljati vizualne utrinke s popotovanja od edinburgha do edinburgha, se je v zvezi s fotkami bukolične hiške macmaridge, v kateri smo oddrnjohali tri noči, najpogosteje pojavljala referenčna oznaka od backa jona hiška … in ko je dan kasneje proti večeru pastir s tremi na borderkolijsko vižo cepljenimi mešanci prignal trop ovac se je prej popolna tišina spremenila v hudo blejajočo kakofonijo … to pa zato, ker je bilo ovac ebaut trrrtintozant … ne samo, da še nikoli nisem videl toliko ovac na kupu, nasploh še nikoli nisem videl toliko ovac, kot na škotskem … povsod so, če je treba tudi na sredi ceste:

in včasih je pač treba, če se tropčkuu blejavk (ali izbirčni posameznici) zazdi, da je trava na drugi strani ceste ful bolj zelena, sočnejša in v vsakem pogledu boljša … in ljudje se ustavijo in počakajo – nenazadnje so na škotskem manjšina: ovac je skoraj sedem milijonov, ljudi pa komaj kaj več kot pet … škotska je domovina devetih ovčjih pasem, najbolj razširjena in (tudi zaradi backa jona) znana je škotska črnoobrazka (blackface), a v enajstih dneh se mi nobena ni znala tako lepo postaviti pred objektivček, kot tistele štiri severnodeželne cheviotke … no, se jih je pa nekaj žrtvovalo za termično obdelavo (molzejo ovce tukaj bolj slabo, večinoma jih redijo za volno in meso) in ekspertna komisija sporoča, da je mehkoba in sočnost škotskih jagnječjih zarebrnic težko posekati, da nam je silno všeč, da se da tu praktično v vsaki špelunki kupiti tudi na stejke narezana jagnječja stegna (na vroči rebrasti ponvi ck po eni in ck po drugi strani i tako tri, četiri puta, pet minut počitka in udri po deliciji!) in da se da iz škotske ovčetine nakuhati krasen curry (a tu je treba že malo kuharskega znanja in filinga, zatorej je končni rezultat prej delo majstra, kot ofce) … no, o slastnih v ovčji vamp stlačenih mletih ovčjih pljučih, srčkih in jetrih pa smo tako ali tako že poročali … za konec pa še dve zanimivi škotski ovčji brojki: najstarejša znana (= registrirana) ovca na svetu je bila črnoobrazna methuselina z otoka lewis v zunanjih hebridih … umrla je stara 25 let in 11 mesecev in to zato, ker je padla s klifa; v kotičku za investitorje pa podatek, da so plemenskega ovna po imenu devornvale perfection leta 2009 na sejmu v lanarku prodali za 231.000 funtov … perfekten deal za vzreditelja, bi rekel …

deca v spremstvu, najet avto, fura po levi, voznik gor al pa dol – reportiranje iz škotske ne more in ne sme miniti brez omembe javnih pivskih hiš, popularno pub ali inn imenovanih … situacija je namreč na otoku kritična, pubov je vedno manj, razlogov za to pa je več: dostopnost (pocenskega) alkohola v raznoraznih štacunah (sistema licenced in off-licence prodajaln še nisem utegnil naštudirat, ako to bere, kdo ki je v teh učeh podučen, naj znanje deli z nami v komentarjih), obče tanjšanje ljudskih denarnic, demografske spremembe in strožja kadilska zakonodaja … no, ta je vsaj na škotskem malo olajšala vstop v pube z mladunčadjo – svoje cajte je veljalo, da pub pač ni plac za otroke in resnici na ljubo je kar dobro in prav tako … zdaj se tam sredi dneva v večino njih lahko na malico – pite z raznimi stejk/kidni/mašrum/čikn/scotch polnili, kakšen sendvič, klobasice, pomfri, župa z obveznim kosom kruha in maslom – odpraviš tudi z mlajšimi od šestnajst let … ampak od tega, v čemer je srčika vsakega pravega puba ne ti ne mladič ne bosta imela kaj veliko -razen bolj ali manj fascinantnega pogleda na kar vse bi lahko bilo, če bi bilo:

tole je le izsek flaš, ki jih na šanku ponuja seumas’ bar, plac na skyeu, na ovinku, kjer se lahko popotnik odloči, da se bo od glavne ceste od juga proti portreeju odcepil proti destilarni talisker … no, napotnik tega ni storil, je pa vzel letak, na katerem so navedene vse polnitve, ki so jih nabavljali v zadnjih tridesetih letih in si tako prislužili titulo whisky pub of the 2015 … ne glede na to, da se mi tile nazivi za pube in cvrtnice leta zdijo škotski ekvivalent titule miss jadrana v osemdesetih (svako selo ima svoju), pa je treba priznati, da je seumasova ponudba impozantna, na njej je (majkemi!) 418 različnih single maltov (to pomeni brez mešanic), v povprečju wee dram (tako škoti rečeju dozici viskija) stane okrog 4 funte, največja rariteta pa je, sodeč po ceni, macallan 25 yr, za glažek katerega je treba odšteti 40 funtov … druga atrakcija vsakega resnega puba so špine in katerih teče – če se le da ročno napumpan – kakšen pravi, resen ale, ako je pub priden, potem ima vsaj eno pipo na rotaciji, to pomeni, da iz nje vsakič toči drug zvarek … in ja – ne gre spregledati, da svoje doda še ambient (pub eagle barge v barki pri eni od zapornic na kaledonskem kanalu je bil po ponudbi viskačev in aleov sicer skromen, ampak zaradi tega kje je in kakšen je, absolutno nepozaben), predvsem pa oni, ki pijače toči in se pomenkuje z gosti …

odkar so kordiševi tam dol na dolenjskem začeli ustvarjati resno čredo škotskega višavskega goveda, smo v chefovini že kar navajeni na bočnike, repe, jetra, vampe, pleča, vratove, rebra in hrbte, ki se izpod rdečkaste, silno goste rudlave kože po dvotedenskem zorenju prestavijo na naše talarje … zdaj, ko škotsko višavsko govedo spoznavamo bolj podrobno, vemo, da je to za nas ne le dobro, ampak tudi dobro … prvi dobro razumi v kontekstu okusa, drugi pa v kontesktu koristi za organizem, ki se demonstrira v nizki vsebnosti holesterola – to pa zato, ker so krave in biki tako poraščeni, da jim je za brambo pred neprijaznimi zimskimi mrazovi in vetrovi škotskega višavja dovolj obilen kožuh in se jim ni treba dodatno odevati v maščobne izolacijske plašče … in res, ko se pelješ tamle mimo plocktona in uzreš takole mirno prežvekujočega patrona,

ti je že ob pogledu na roge in frizuro jasno, da je pripravljen na vse in da njega z vremenskimi pogoji noben ne bo jebal … razen z vročino – pri 31 stopinjah celzija zmanjša vnos hrane za 31%, dihalne funkcije našpona za 92%, vnos vode pa poveča kar za 190% … če si ga torej kaniš obvladati za domačo žival, si prej inštaliraj še klimo … ta ne bo čisto nujna pri drugi, še bolj razširjeni in popularni pasmi goveda, ki so ga škoti podarili mesojedcem worldwide, angusu … ta prihaja iz istoimenske regije (aberdeen & co.) na vzhodu škotske, kjer pogoji za življenje niso tako hardcorovski, kot v rovtih, ampak kravam vseeno ni celo leto z rožicami postlano … za razliko od višavcev, se črni in rdeči angusi (na škotskem in povsod drugje, kot v zda, je to ena in ista pasma, ameri jih ločujejo po kolorju) opremijo z maščobo, precej radi tudi s tisto visoko cenjeno marmorirano … prav zato imajo zdaj anguse radi po vsem svetu – američani, avstralci, celo japonci in, morš mislit, slovenci … le da so naši šmeki stejkhausi tako pametni, da anguse lifrajo iz kolorada in podobnih ameriških vukojebin – ker škotska pač ni tako daleč, pa še tako fensi se ne sliši … ampak zaenkrat ni frke: v hladilniku me čaka 28 dni staran, tričetrt kile težak kos angusa, ki bo jutri postal fleten v kosu pečen rostbeef, konec septembra pa pride paket angusa, ki se je namesto na škotskem pasel na loški planoti … close enough 🙂 …

okej, da ne bomo preveč zapadli v bukoliko škotskega z ovčkami posejanega podeželja, organskega in ekološkega varjenja pira, hladnega rauhanja divjih lososov, predenja volne za klanovske kilte, mletja ovsa v grob zdrob za suhe kruhe, je treba škotska javljanja presekati s kakšno radikalno rečjo: piksna irn-bruja (oziroma, kot mu radi rečejo the other scotish national drinka) se za kaj takega ponuja kar sama od sebe:

če bi bil videl divje oranžno barvo (pripisati jo gre umetnima barviloma sunset yellow in ponceau 4r in ne železnim traverzam, ki so dolgo nastopale v marketinškem sloganu made in scotland from girders) njene vsebine, bi ti bilo pa sploh jasno, da gre za resen hardcorovski napitek … v glasgowski tvrdki a. g. barr so ga začeli proizvajati leta 1901, takrat še kot iron brew … po drugi svetovni vojni pa je z novo zakonodajo prišel befel, da se dotični napitek ne sme imenovati brew, ker pač ne brewan (i.e. varjen), ampak le vkup namešan … takratni direktor se je spomnil, da bi ime pijače samo drugače pisali – in evo ga, pijača je odsihmal najbolj prodajan brezalk na škotskem (in peti v veliki britaniji), ki mu na domačem terenu ne pride blizu niti coca-cola, kaj šele pepsi … velik del uspeha gre pripisati precej kontraverznemu oglaševanju (saj zato pri teh sladkih pijačah nenazadnje gre), ki skoraj vedno hodi po robu družbenih norm, dviguje prah in število prijav britanskim oglaševalskim regulatorjem … le nekaj primerov za ilustracijo: krava, ki pravi, da si – ko bo hamburger – želi biti poplaknjena z irn-brujem, je zbrala več kot 700 pritožb, hot mama z novim push-up modrcem 170, veliko predstavnikov gotske subkulture pa se je pritožilo, da so vanje metali piksne pijače, ko se je pojavil plakat z napisom: cheer up, goth! have an irn-bru … za še več provokativne robe googlaj irn-bru controversial ad … veliko boljše, kot da bi ga pil 🙂 …

najprej vremensko poročilo hvalisanje: naš trenuten lepovremenski score (zaokrožen na dneve) je 83,3%, kar je precej nad pričakovanji – obenem pa se vedno bolj zavedamo, da je prav možno, da smo svoje sončnodnevne kredite že pokurili in da nam bodo iberhoze, impregnirani šuzni, softšelke (pa bogami i kišobrani) kad-tad-sad prav prišli … medtem se no sikiriki držimo leve strani cestišča, ata pa radostno ugotavlja, kako se mu grlo z vsako prevoženo miljo pri dvajset in več stopinjah bolj suši … ko se pozno popoldne, ko se sonce že začne prevešati nad višavje, bele konje parkira ob bivak, namreč napoči čas za odpiranje pirov in aleov … kiltonosci vedo, kako je s hmeljnimi napitki in še vedno strogo ločujejo, kaj je beer (ležak, pšeničnik …) in kaj je ale (zgornje vretje, to smo menda že absolvirali) … historično gledano je tu seveda več slednjih in moram reči, da mi je kar všeč, da se tukajšnji pivovarji držijo blagih alkoholnih stopenj, tradicionalni alei le redkokdaj sežejo više od petice … ker se večinoma pojamo po podeželju, smo z oskrbo vezani predvsem na markete (tukaj gor kraljujejo zadružniki, cooperative food), a o slovenski štacunski pirski revščini tu ni ne duha ne sluha … selekcija je dovolj obsežna v vseh kategorijah, od nizkocenovnih private labelov, prek tradicionalistov do ekskuzivnejših craftov … ujeti takle trojček

tako v resnici ni tak dosežek, kot se zdi … to, da so v tej državi (v državi) glavni progresivci edindburški varilski psi, vemo že dolgo in doslej še nisem našel štacune, ki ne bi bila držala njihovega punk ipa-ja … a ker se tega brez večjih težav po grlu spusti tudi v domovini, sem se svoje funte odločil investirati v zvarke nekaterih drugih pivovarn … in pravim, da na orkneyu varijo krasen raven ale, katerega temačna krokarska etiketa je v popolnem nasprotju z lahkotno in osvežilno vsebino, da pri loch lomondu cimprajo izjemen s šoto porauhan ale, ki pride prav ljubitelju viskijev z islaya, kadar bi se z ljubim mu vonjem po šoti želel tudi odžejati in ne le guštirati … če si v špilu za kaj slajšega in za odtenek močnejšega, poišči v raznih sodih (bourbon, rum …) donegovane alete pivovarne innis & gunn, stewartov hollyrood je tako fresh, da bi ga – ako ne bi šofiral – zlahka stisnil ob škotskem fruštku, tako pa ga posrebaš mimogrede, ko pripravljaš haggis za večerjo … tako, kot bi lahko (in sem ga) tudi williamsovega jokerja in/ali blondea z otoka arran … in še marsikateri drug škotski ale ali beer … dežela ječmena je to, hvala bogu … sláinte!

oja, tegale si pa v zadnjih dnevih kar čakal, kajneda, dragi bralec? … le kako se bo napotnik spopadel z diko in ponosom škotskega mesarstva ter z objektom zgražanja razvajenih noskov, ki se proti haggisu velikokrat izrečejo že po navedbi osnovnih sestavin, ne da bi na jezik sploh položili v ovčji vamp stlačen in termično obdelan zmlevek ovčje drobovine (pljuča, srce, jetra in obledvični loj) z ovsom, čebulo, župo in začimbami? … napaka, hu, kakšna napaka! … haggis je majka – resda bi težko prišel v ožjiizbor za najlepšo košto, a je aromatičen in silno okusen! … prvega smo ondan napadli v ocvrti obliki (škoti so svetovni prvaki na fritezi, do tja bomo z dejliji še prišli), kar pomeni, da zamrznjeno, kakšen centimeter debelo rezino haggisa potunkajo v pivsko testo in hrustljavo ocvrejo … naša iza je mislila, da je to pohan melancan, jon ga je z veseljem poskusil, na koncu pa sta oba (na fotrovo in materino sebično zadovoljstvo – bo pa vsaj več za najadva ostal, ane) raje ostala pri svojem friganem fišu … drugega sem se korajžno lotil kar sam:

fleten bon-bon (a.k.a. dober-dober), ane?… tistale zareza na vrhu je nastala po navodilih dunkeldske mesarice, (katere dedec je delikateso svojeročno pripravil), ki mi je dala na voljo kuho ali peko; ker sem bil hotel, da je reč hrustljavo zapečena (v slogu naših razpočenih krvavic), sem takole pripravljeno reč del v na 170 stopinj segreto pečico, v međuvremenu pa pripravil tatties & neeps, kakor škoti pravijo krompirju in kolerabi – prvega sem klasično spiriral, nakockano kolerabo pa skuhal in zabelil s putrom … nej me vrag pocitra, če nismo potem, ko smo vse skupaj pojedli, r-je začeli izgovarrrrrjati malo bolj na trrrrdo …