za šest dedcev, ki se odpravljajo na dolgo pot v tuje, a vendar domačne kraje, je chef napakiral šestorčke:
zgoraj & spodaj frišna domača ćabata, vmes rezine hrustljavo zapečene domače slanine in parmezana, narezana ledenka in redkvice ter majoneza, zamešana iz mašči, ki so jo med počasnim pečenjem spustile rezine že omenjene slanine … ni kaj, pot je dolga in želodce je treba dodobra fino podložiti, če hočemo gostiteljem resno pomagati pri ohranjanju prvega mesta na svetovni lestvici …
služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:
jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …
grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …
po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …
na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …
hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …
o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …
da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …
po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:
če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Nadaljujte z branjem
ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:
[rockyou id=125515946&w=426&h=319]
dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!
bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu – tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:
[rockyou id=124868005&w=426&h=319]
sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!
v severno morje sem se zaljubil že pred skoraj štirimi leti, ko sva s chefico prvič šla prešnofat bruseljsko krajino … pravzaprav je bilo tako, da se je chefica malo bolj zaljubila v ta pravo severno morje, ki je bilo na dan našega uradnega in prijateljskega obiska v oostendeju prekrito z gosto, misteriozno, res čarobno, mlečno meglico iz katere je bilo le tu in tam slišati kakšno ladijsko sireno; jaz pa sem podlegel čarom vogalne ribarnice mer du nord (po flamsko nordzee – ki pa z germanskim fastovskim nordseejem nima skupnega nič drugega, kot ime) na bruseljskem trgu sint katelijne … takrat so fantje na vogalu naštimali majhen pult, nanj postavili pisker vroče ribje juhe, medtem, ko si čakal, da se malo pohladi pa so ti hitro odprli pol ducata ostrig in natočili kozarec ohlajenega lahkega belega vina … in potem še enega in še šest ostrig, če se le da naj bodo bretanske, gillardeaujeve, ki so se na letošnjem ekstenzivnem ocenjevanju med štrimi različnimi vrstami izkazale kot najboljše … in če se le da, je treba k severnemu morju zaviti vsakič, ko si v bruslju … fanjte so namreč pult razširili, piskru juhe dodali še fritezo in razbeljeno žar ploščo, še vedno pa držijo nivo pristnosti, prijaznosti in, čeprav so le par korakov od bruseljske borze, poštenih cen .. . če samo beseda ne zaleže, naj te prepriča fotoreportaža:
[rockyou id=124604883&w=426&h=319]
in če še to ni dovolj, naj podkrepimo še s številkami: za 12 ostrig, tri juhe, frigane rakove krokete, repke kozic s curryjem, školjke na žaru, rakov burger in vsaj buteljo in pol sauvignon-chardonnaya paso el portillo so nam zaračunali 47 evrov … fajst fantje so, pejt jih kdaj pogledat!
ob jubilejnem dvajsetem tripu v prago se mi zdi relevantno priobčiti sledeče pivno-jidelne zabeležke:
1. iz centra prage izginjajo old school pivnice, v katerih je bilo še par let nazaj moč naleteti na domorodske patrone, ki so poznavalsko stoično srebali svoje desitke in pojoče kramljali o življenju vesolju in sploh vsem … na mesto hospoudk in pivnic se skoraj brez izjeme vrivajo vse sorte italske kuhinje, argentinske stejkdžinice in dizajnerski orientalski restorani … praga tako na račun globalnega šmeka izgublja lokalni šarm … kar je do neke mere razumljivo: verjamem, da tudi čehi radi pozobajo kaj nečeškega, ane … je pa vseeno škoda (pa ne avto) vsaj dveh centrskih, za napredek žrtvovanih birtij: podolgovate pivnice radegast na templovi in dvonivojskega pivrneca na maiselovi …
2. kljub de-pivnicizaciji centra se tu in tam najde še kakšen avtohton obrat … recimo jelinkova plzenska pivnica, ultra simpatičen mikro pivsko zatočišče s trebušastim fotrom za pivsko špino in materjo, ki v dve sobici v ozadju nosi krigle, po želji pa tudi kaj iz minimalističnega jidelnega listka:
pivnica je čisto zraven trga narodni trida in je vedno napolnjena z ljubitelji plzenske zlate grenčice s čvrsto peno … je pa res, da okravatani biznismeni, zamišljeni profesorji in klepetavi dvojci brundajočih prijateljev sem večinoma skočijo na enega stoječega, zato za plac ni problema … obisk je nujen že zaradi opazovanja rutinerskih gibov biermajstra (fascinira predvsem konstantno čiščenje inox pulta z gumijastim čistačem za vetrobranska stekla) in zaradi malih požirkov, ki si jih kelnarska mati privoščijo ob vsakem mimohodu …
3. nekatere gostilniške inštitucije so se globalizaciji uprle z investicijami v lastno modernizacijo … že prej ogromna restavracija/pivnica/penzion/pivski bar u medvidku se je še razširila s katakombsko pivnico, štacuno z brendiranimi glaži in ostalo robo največjih čeških pivovarn in svojo mikro pivovarno, v kateri žgejo v hrastovih sodih uležan oldgott, hišni varilec ladislav vesely pa je v istem obratu našopal še enga najmočnješih lagerjev sploh: x-33 ima 33% ekstrakta in med 12.5 in 13% alkohola … previdno z njim! … tudi budvarka, nekoč dvosobna krčmica na dejvicah, se je razširila in popolnoma prenovila, a košta je še vedno zelo poštena, tako kakovostno kot cenovno … za krepko južino ali večerjo v pragi je tole kar must go! … poleg vinohradske posebnice u sadu, se razume …
4. pivo je še vedno narodna češka svetinja … z njim delajo lepo, kozarce fino spirajo z vodo, ker ga v krčmah strežejo skoraj ekskluzivno iz sodov, je vedno prijetnega vonja, z lepo narejeno peno in ravno prav hladno … tle ni zajebancije, pivo je dobro in to ne glede na to, ali ga pijete pri lupilcih na staromestskih namestih ali pri desperadosih v zadnji rupetini v 14, okraju … ako jih kanite lagano srebati cel dan in ostati prisebni naročajte desitke, ker so super frišne, ne zabijejo glave v beton in vsaka popita že kliče po novi … ješte jedne? -ano! …
5. če vam vam v pragi zlušta delikatesne finoče za domov, pojdite semle in ne boste razočarani … naslednjič zagotovo uplenim majhnega črnega brkatega dimljenega soma ali dimljene kotlete tolstobika …
6. tadicionalni nočni snack, hamburger na narodni trida, še vedno strežejo z rahlo osladkanim kislim zeljem, še vedno je na sredi malo hladen in še vedno ga ne moreš pojesti čisto trezen … ampak tradiciji in ljudskemu izročilu ne gre gledati v temperaturo, okus in prehransko vrednost …
kruh & vino 
