16.30

16.30 je ob delavnikih za roditelje osnovnošelcev takšna zelo centralna ura … ali se takrat začne glasbena šola (ali balet, ali trening …) ali pa je takrat treba pobrati otročad iz šole, ker se glasbena šola (ali balet, ali trening …) začne pol ure kasneje … z drugimi besedami – za otroško-mladinski transportno-logistični servis je 16.30 nekaj takega kot za novičarske katastrofike 19.00 – točka v času, okoli katere se gradi življenje … za tistega, ki je znotraj osnovne družinske celice prevzel odgovornost za zdravo, všečno, redno in toplo prehrano pa ima 16.30 še dodaten pomen – pomeni namreč, da mu je ostalo v najboljšem 120 v najslabšem pa 60 minut (govorimo seveda o bruto času, od katerega je treba odšteti še nemajhno število transportnih minut) časa do takrat, ko bodo vsi lačni – vsi drugačni začeli jasno in glasno demonstrirati svoje psihofizično počutje … z drugimi besedami: sitni bodo … in treba bo dat večerjo na mizo … kot staršu osnovnošolske dece ti zelo kmalu postane jasno, da plansko gospodarjenje ni bila čisto zgrešena ideja in da jo je vsaj na družinski ravni pametno nujno prakticirati, drugače lahko kar vpišeš abonma na psihiatriji … in tako veselo načrtujemo kaj bomo jedli, katere reči lahko cele ali napol ali natričetrt pripravimo vnaprej, kako bomo zaverižili s kakšno večjo rečjo (npr. cela debela štajerska kura (ali dve) in kako bomo pokurili morebitne ostanke … prav pri planiranju slednjega pa spet nabašemo na 16.30, saj smo namreč ta teden na jedilnik poskusno uvedli noviteto – polpete iz kuhane govedine … dragi starš, poglej si, prosim, to lepoto:

kot vidiš, smo šestnajst.tridesetke položili na dišeče, babimarinka style smetanove murke, ne moreš pa videti (lahko pa verjameš), da so bili polpeti nadjebački – hrustljava skorjica, sočna (majkemi!) sredica in izjemna priljubljenost pri osnovnošolski generaciji, ki je očeta razveselila z dvojnim repetejem … takole smo reciklirali:

  • kos kuhane govedine (ostanek od nedeljske župe)
  • dve jajci
  • sredica dveh kosov belega kruha
  • mleko
  • čebula
  • drobtine
  • sol, poper, piment
  • maslo

govedine sem se lotil s ta velikim nožem in sem jo sesekljal na drobne kocke …
čebulo sem z istim nožem sesekljal na isto drobne kocke, jo prepražil do zlatorjave boje in dodal govedini …
krušno sredico sem prelil z malo mleka, jo zmečkal v roki in skupaj z zžvrkljanima jajcema dodal govedini, ki sem jo nato še začinil s soljo, poprom in pimentom …
ko sem vse vkup zmešal, se mi je zdelo, da je malo preveč pocasto, zato sem dodal še žlico in pol drobtin … pametno, kajti polpeti so se zelo lepo pustili oblikovati med dlanema …
v ponvi sem nato razpustil maslo in na njem na nizkosrednjem ognju počasi pekel polpetovje … sem jih pustil kar dobrih pet minut se cvreti po eni strani, nato pa še nekaj takega po drugi strani …
se mi zdi, da je kar pomembno, da nisi neučakan in da pustiš putru in temperaturi da lagano scimprata hrustljavo skorjico … pa ne gorenjči pri putru!

soundtrack je bil presenečenje tudi zame – kolekcija francoskih reprzov je namreč posnela precej jezen komadek z naslovom 16’30 – contre la cenzure … kot nalašč za tole priložnost (in chefov glasbeni okus) … bon appetit!

odpravljanje sodnih zaostankov (drugič)

novembra lani sta kruh in vino končno odpravila 847 dni trajajoč sodni zaostanek in tako končno popraznovala tretji rojstni dan … prejšnji teden pa se je zgodil še en zgodovinski preboj: odpravili smo tudi 737 dni zaostanka v primeru praznovanja četrte obletnice te cenjene bložne inštitucije … kot se mogoče še spomniš, smo se tistega leta dali povabiti na večerjo in kocki sta takrat gositeljstvo namenili gospodu s.mehovilu … ta je zdaj na občo radost vseh vpletenih trebuhov skupaj s soprogo le vnovčil svojo nagrado in tako sta bila chefica in chef povabljena na fuzijski džir, ki ga je vkup držal konceptualni lim v obliki flamsko-valonske gastro-gastarbajterske zapuščine … celotno doživetje se zdi smiselno ločiti na dve entiteti, jedilno in pivsko: smo jedli odpičeno solato iz lubenice, fete, bučnih semenk in bučnega olja, pa z vinagreto iz reduciranega soka agrumov prelito rdečo peso z janežem … pa krekerje smo tunkali v humus in jih zobali ob kolutih domače špehnate salame in s praktično vajo ugotavljali, da ljubljanski morski listi niso tako debelokožni kot atlantski, da pa zato pečeni na putru izjemno sedejo v kompanijo s čičeriko in svežim koriandrom spajdašene buče hokaido in pečenih mladih kartoflov … nakar smo se vrgli na hrbet in se čohajoč po bauhku kremirali še z breskvovo kremo … pred, med, ob in po vsem tem, pa je v lepo odmerjenem tempu in s precizno nagruntanim stopnjevanjem na mizo letelo ustekleničeno bogastvo belgijske grude in pivovarskih kotlov: češnjev spontanež iz bruslja, papiga od zabavljača de dolleta, starane raritetne perle iz westvleterenskega kloštra, sezonska bio roba iz pivovarne dupont, črnočrni albert od de struisetov – ni da ni! … brbonkle so juckale in vriskale, v nadaljevanju pa lahko počekirate, kako je vse skupaj videl objektivni opazovalec:

redakcija kruha in vina je nadvse navdušena nad kompletno ponudbo praznovalnih artiklov in na tem mestu še enkrat izreka čestitke, pozdrave, zahvale in pohvale dvojcu, ki je tako lepo opedenal catering za praznovanje naše štiriletke … še na mnoga!

domača re-kreacija: a. ducasse

evo ga, fotr napotnikov je tik pred hudo burjo in požari pobral svoj plinski gorilnik in lahke inox kastrolce in običajni srednjedalmatinski ritem: kava – pekara/ribar/mesar/voćeipovrće – viseča mreža – morje – snack – špricer – viseča mreža – morje – špricer – kuharija/večerja – viseča mreža – plavac mali – spanec veliki že začel menjavati za običajnejši kuća – poso … skupaj z njim se je v roke bralstva vrnila tudi revija dolce vita, ki zdaj ni nič več priloga rožnatega finančnega tiska, ampak samostojna edicija … s samostojnostjo je dobila tudi nekaj volumna (84 strani), se s področja kulinarike, vina in muzike razširila še na druge sladkosti življenja, in se postavila na police vseh malo resnejših trafik (menda jo je na petrolu in v mercatorju treba iskati med popotniškim tiskom), kjer jo lahko upleniš za pet evrov … v nji boš, kot si že navajen, naletel tudi na pisarije svojega najljubšega koh-blogerja, ki še kar naprej brska po receptarijih znanih vrhunskih kuharjev …  

Edini preživeli.

Ali obstaja vrhunski chef, ki se ni uklonil pritisku trendov, ki jih diktira sodobna kuharija, a je njegova kuharija (še vedno) absolutno aktualna? Obstaja – ime mu je Alain Ducasse.
Zgodbo o Alainu Ducassu bomo začeli na precej nenavadnem in nepričakovanem koncu – ki pa je vendarle v popolnem sozvočju z uredniško usmerjenostjo revije Dolce Vita: na stadionu Nereo Rocco v Trstu. Tam je oni dan Bruce Springsteen prav po šefovsko blaznel po odru, nažigal po kitari, koketiral z občinstvom in v treh urah in pol (!) energično odprezentiral svojo novo ploščo Wrecking Ball in najpomembnejše kompozicije svoje dolgo-dolge in plodne kariere. Kar ne bi bilo nič nenavadnega, če Springsteen ne bi bil star konkretnih 62 let. Če ne bi bilo sramotno ob bok taki legendi postavljati nemških šmekerskih simfopoperjev Alphaville, bi lahko Bossa omenil v kontekstu komada Forever Young. Ampak to se ne spodobi, zato pozabi prejšnji stavek. Si? Prav je tako, v Springsteenovski primerjalni primež namreč veliko bolj sodi Alain Ducasse. Gospoda imata  namreč veliko skupega: za začetek že to, da sta The Boss in Chef. No, predvsem pa ju druži suvereno kljubovanje zobu časa in to v najboljši možni maniri – ne tako, da bi svoji ustvarjalni hrbtenici krivila pod pritiskom trendovstva, ampak tako, da ob senzibilnem lovljenju in apliciranju zeitgeista svoj ustvarjalni credo puščata nedotaknjen.

Ducassova kuharska špura je namreč že dolgo ena in ista: izbrati najboljše (ampak res najboljše, ne kvazi najboljše) sestavine, ki so v nekem okolju na voljo in jih skuhati preprosto, a perfekcionistično natančno in pozorno. Mogoče se sliši že malo zlajnano. In mogoče tudi je – dokler ne prideš v stik s končnim izdelkom v kateri od triindvajsetih (23 – Ducasse, Michael Jordan, David Beckham, še kdo?) restavracij (s skupno vsoto 21 zvezdic) iz njegove gastro ogrlice in ti je takoj jasno, da ne gre samo za piarovsko bulšitanje, ampak za osnovno počelo, ki se vsak dan realizira na vseh krožnikih z Ducassovim podpisom. Meni se je to zgodilo tri pomladi nazaj, v staro provansalsko opatijo (in na njen z vitkimi, visokimi cipresami omejen vrt) postavljeni restavraciji l’ Hostellerie de l’Abbaye de la Celle, ki z eno michelinko sodi na spodnji rob Ducassovega imperija. Ko na svojem spominskem kulinaričnem blogu pogledam slideshow, se mi še vedno močno orosi jezik, glavna jed, z drobnimi črnimi olivami špikani jagenjčkov file pa je bil taka mojstrovina, da jo še zdajle skorajda dobesedno začutim na brbončicah. (mimogrede, srebal se je simforokovsko kompleksen, a piten rose Pink Floyd 2008 iz kleti/studia Chateau Miraval). Tudi Nana in Dedo bi ti še vedno znala marsikaj lepega povedati o poletnem kosilu na terasi Ducassovega flagshipa, monaške restavracije Louis XV.

Ta je bila prva restavracija, v kateri je bil Alain najbolj glavni. A če je imel pri koncipiranju petnajstega Lojzeta čisto proste roke, mu je obenem okoli vratu visela ne ravno rahla zanka: lastniki so mu dali štiri leta časa, da dobi tri Michelinove zvezdice, ali pa dobi nogo. Dobil je zvezdice. In strast, ki je izza štedilnikov segla do kompleksnejših gostinskih operacij. Za razliko od Gordona Ramsaya, za katerega se zdi, da je svoj restavracijski network želel sfurati tako, kot svojo medijsko persono – torej naglas, na silo in agresivno – je Ducasse svoje oštarije odpiral (in kakšno tudi zaprl) zelo zenovsko, potihoma, brez velikega hrupa. Tisti, ki so z njim sodelovali pri odpiranju njegovih gostinskih pogonov – vrhunskih restavracij, sproščenih bistrojev, ljubkih hotelov, kuharskih akademij – znajo povedati, da je detajlistični control freak, ki nadzira vse – od pribora, krožnikov in prtov do slik, obešenih na ženskem stranišču. Sam raje izpostavlja glokalnost svojih restavracij: pred odprtjem vsake se kar za nekaj časa naseli v mestu in opazuje, kako ljudje živijo in kaj jejo, predvsem pa išče lokalne dobavitelje vrhunskih sestavin. Ko so ga njujorški kritiki pribijali na križ, češ, da njegova tamošnja restavracija ni tako dobra kot Louis XV ali pariška Plaza Athénée jim je skušal razložiti, da v New Yorku ne moreš pofejkati Provanse: da nimaš provansalskih ribičev, zelenjadarjev, sadjarjev – zato je to njujorška restavracija Alaina Ducassa in ne provansalska restavracija.

Ducasse seveda ne stoji za nobenim od svojih profi šporhertov, redno pa kroži okrog njih in preverja, če so obratujoča kuharska in kelnerska moštva dovolj motivirana za performance na najvišji ravni. Letno je na poti dobrih 200 dni in kljub temu, da je zanj najbolj romantično mesto na svetu pariško letališče Charles de Gaulle – ker je prav tam prvič uzrl svojo drugo ženo Gwénaëlle – nikoli ne je hrane, ki jo strežejo na vlaku ali na letalu. Menda je njega dni za nek projekt analiziral pripravo hrane za različne letalske kompanije in bil zgrožen nad (ne)higineskimi razmerami; nerad je priznal da so še najboljši Angleži in najslabši Francozi. Je pa očitno tako, da je nebesno frčanje močno vpeto v njegovo življenje: če mimogrede opravimo s podatkom, da Ducasse razvija obroke za evropsko vesoljsko agencijo, pa je vsekakor veliko bolj zanimivo dejstvo, da je bil leta 1984 je edini preživeli v letalski nesreči zasebnega leta v Courchevel in da je tako med večurnim upanjem/obupavanjem/čakanjem na reševalce, kot med petnajstimi operacijami hrbta, nog in oči, ki so bile potrebne, da so ga sestavili nazaj, veliko premišljeval o svojem poslanstvu, o tem, po čemer si ga bo človeštvo zapomnilo, skratka o takih globokih rečeh.

Ampak na koncu (ali pa na začetku, odvisno s katere strani gledaš) je vendarle vse tako preprosto: natančno in pozorno pripravljene vrhunske sestavine. In če je leta 2001 izšla šestkilska Grande Livre de Cuisine demonstracija Ducassovega kuharskega genija, potem je lanska Nature – Simple, Healthy and Good tista, ki najbolje demonstrira Ducassovo ideološko stremenje k popreproščanju stvari, tudi v kuhinji. Glavno orodje, ki naj bi ga po Ducassovem preprost domač kuhar imel vedno na pultu (in s tem pri roki) je možnar. Težko bi mu oporekal, poleg pesta, ki to stori skoraj vska teden, me je prepričala olivna tapenada, ki sem jo ondan stolkel za spremljavo fileta trilje z bučkami. Za vas izbrani in v domači kuhinji uprizorjeni makovi kruhki s paradižnikom in tuno sicer niso končani en-dva-tri in zahtevajo najboljpe sestavine in natančno izvedbo. Ampak tako pač je, če recept podpiše Alain Ducasse. In verjemi, vloženi trud se poplača, še posebej v teh vročih dnevih.

Hrustljavi makovi kruhki s tunino in paradižniki

Tole je super poletni snekić; onih paradajzov pa si kar malo več napeci, ker se super zamrzujejo in jih lahko februarja uporabiš kot naravni antidepresiv.

  • 250 g polnozrnate moke
  • ščep soli
  • 50 g masla
  • 60 g ovsenih kosmičev
  • 15 g makovih semen
  • 75 ml vode
  • 250 g tunovega fileta
  • pikantna paprika v prahu
  • 12 slanih filetov
  • pest rukole
  • olivno olje, limonin sok
  • 8 polovičk pečenih paradižnikov*

Maslo nareži na drobne kocke in ga s prsti vmani v moko, da nastane drobtinasta zmes. Dodaj sol, ovsene kosmiče in makova semena ter dobro premešaj. Nato počasi prilivaj vodo in zamesi kompaktno testo, ki naj na sobni temperaturi počiva pol ure. Med testenim počitkom nareži tunov file na tanke rezine in začini s pekočo papriko; operi in osuši rukolo in pod tekočo vodo oplakni slane filetke. Pečico segrej na 180 stopinj. Testo razvaljaj na debelino enega milimetra in ga nareži na štiri kvadrate. Na pekač povezni štiri majhne kavne skodelice in vsako pokrij z enim pravokotnikom testa. Peci od deset do dvanajst minut, toliko da bo testo pozlatelo. Pekač vzemi iz pečice, a je še ne izklopi. Testo obrni in ga napolni: najprej nekaj rezin pečenih paradižnikov, nato par trakcev tune, slan file, pa spet malo paradižnika … nato kruhke še za tri minute postavi v pečico – samo toliko, da se segrejejo. Rukolo začini z olivnim oljem in limoninim sokom in je malo položi na vsak kruhek. Postrezi (in pokasiraj pohvale) čimprej!
*Pečeni paradižniki:

  • 8 velikih zrelih paradižnikov
  • ščep soli
  • dva ščepa sladkorja v prahu

Pečico segrej na 160 stopinj, pekač obloži s peki papirjem, na katerega potresi sol in sladkor. Paradižnikom izreži muhco in jih horizontalno (po ekvatorju) prereži na pol. Z nežnim stiskanjem iz njih iztisni sok, ga precedi in prihrani. S prerezano polovico navzdol jih drugega ob drugem zloži na pekač in jih pokrij s še enim listom peki papirja, ki ga ob staneh obteži z dvema žlicama, nato pa pekač za eno uro zapri v pečico.  Po eni uri najprej odstrani papirnat pokrov, nato pa s paradižnikov previdno odstrani še olupke. Paradajze prelij z njih sokom in jih še za eno uro postavi nazaj v pečico. Postrgaj (in prihrani) tekočino in jih peci še kakšnih pet minut, pri tem pa še nekajkrat postrgaj slastne sokove.

今年蘆筍

že res, da je letos na oni strani modrozelene kugle leto zmaja, ampak na našem koncu je – kot lahko razbereš iz naslova pričujočega zapisa – letos vse v znamenju svežih, hrustljavih zelenih poganjkov (z blagim diuretičnim delovanjem) … situacija je namreč taka, da se sreč (naj te spomnim na njegove izjemne verbalne skilze) dvakrat na teden kotali do ilirske bistrice, kjer se potem, ko otročad nauči par novih violinskih fint, oglasi še na ekološki kmetiji kozlek in spakira šope frišno narezanih zelenih špargljev … te nato doma predelujemo v vse sorte užitnih cimprarij in počasi se že približujemo točki, ko nam bo kakšen vršiček pogledal ven iz ušesa – kar je itak okej, saj gre sezona h koncu … če si tudi sam hud konzument zelenih palčk se lahko od njih za letos posloviš s kakšno specialko – rokodelski, z zeliščno skuto polnjeni tortelloni, položeni na zeleno špargljevo kremo so kar lep omaž vsem slastnarijam, ki so se nam to pomlad zgodile z in zaradi špargljev:

naj se zaz trenutek vrnem še k zgoraj zapisanemu pridevniku rokodelski … dejansko je tale porcija v celoti delo domačih rok; pazi ti to bukoliko: oča so iz dveh litrov mleka, soka ene limone in malo jesha st’rili tahitro domačo skuto; mati in hči sta prispevali iz teglčkov na njunem zeliščnem vrtičku zraslo šavje, ki smo ga fino sesekljanega vmešali v skuto, sin pa so vrteli ročico nudlmašine in nato iz plaht izrezovali krogce, na katere so potem oča nalagali kupčke skute in jih s prepogibanjem in lepljenjem zdizajnirali do faze nadvse ljubkega polizdelka:

ker se mi ravno da (in ker itak zadnje cajte zabušavam s po enim poustkom na teden) bom popisal kompletno proceduro, s skuto vred – seveda pa te ne bom prišel skloftat, če boš uporabil kakšno drugo skuto, le preveč kisla naj ne bo (išči rikoto/albuminsko/sirarsko):

za skuto:

  • 2 litra polnomastnega, čim manj sprocesiranega mleka (uht no go!)
  • sok ene velike limone (in/ali jabolčni ali beli vinski kis)
  • sveža zelišča
  • sol
  • parmezan

mleko zavri, nato vanj vlij limonin sok/kis in mešaj – opazil, boš, da začenjajo nastajati grudice … ti kar lepo motaj naprej, dokler ne bodo grudice do konca ločene od tekočine (sirotke) … mogoče se ti bo zdelo, da je treba priliti še malo kisline – kar daj jo! … tole je zelo dozdevajoč recept: ko se ti bo zdelo, da je skute dovolj (ali pa da je več ne bo ratalo), jo prelij v večkrat zloženo gazo (ali drugo gosto tkano bombažno krpo), ki si jo poveznil preko cedila … ne odcedi skute čisto do suhega; prestavi jo v skledico … pred uporabo jo skremiraj s paličnim mešalnikom in vmešaj sol, malo parmezana in fino sesekljano mešanico svežih zelišč (majaron, bazilika, peteršilj, timijan, drobnjak) …

za tortellone:

  • 350 g moke (dvojno mlete semoline iz trde pšenice ali pa ostre moke)
  • 4 jajca
  • brizg olivca

v kupu moke naredi jamico in vanjo stresi 3 cela jajca in en rumenjak (beljak prišparaj) … dodaj še malo olivca in zamesi še kar kompaktno testo, ki naj zavito v folijo na hladnem odleži kakšno urco … nato ga razvaljaj na milimeter debeline in z okroglim rezalcem za krofe ali z ostrorobim kozarcem izreži krogce … na sred vsakega kroga položi kupček skute … obod kroga premaži z rahlo stepenim beljakom in krog prepogni, tako da dobiš polmesec – tesno zatisni robove! … z beljakom premaži še enega od kotkov polmeseca; na sredo ravnega roba polmeseca potavi kazalec in okrog njega potegni oba kotka in ju stisni … malo še vzvihaj ta okroglast rob in to je to … naredi še vse preostale tortellone in jih odlagaj na pomokan prtič … polagaj jih v osoljeno vrelo vodo in ko priplavajo na površino jih pusti narahlo vreti še dve do tri minute … iz vode jih pobiraj s penovko …

za špargljevo kremo:

  • pol kile špargljev
  • sol
  • malo masla ali sladke smetane

šparglje skuhaj v slanem kropu, nato jih hitro prestavi v mrzlomrzlo vodo … odreži vršičke, jih glede na debelino razpolovi ali razčetveri … ostanek špargljev nareži in s paličnim mešalnikom zmelji … za ekstra smooth efekt zmlevek pretlači skozi fino kovinsko sito … počekiraj, če reč rabi še kaj soli, dodaj malo masla ali sladke smetane in segrej …

finalni setup: na dno krožnika nalij šeflo omake, nanjo naloži tortellone, aranžuraj še špargljeve vršičke in potresi s parmezanom … you gotta love this, man!

soundtrack te kani (sicer v precej drugačnem kontekstu) prepričati, da je najbolje, če se stvari lotiš z lastnimi rokami: high & mighty feat. bobitto, kool keaith & what what – hands on experience pt. II

au pistou

če bi bil žleht, bi naslov tega zapisa prebral po slovensko-balkansko (torej bi izpustil prvi a, izvedel dve zvenečnostni premeni (s bi zamenjal z z-jem in t z d-jem), na koncu pa bi izpustil še enega od preostalih dveh vokalov; če bi hotel biti še bolj jezen, pa bi prvi a ohranil in ga ločil od u-ja) … ampak ker nisem žleht in sta kruhpavin ena taka raznoraznim generacijam namenjena spletna lika, se bo tole prebralo po francozarsko, tako kot se glede na poreklo tudi mora: o pistu, z naglaskom na u …

reč je na naše krožnike priletela iz provanse, tja pa je pripljuskala iz genove (ki je – absolutno off topic pa vseeno interesantno za etimološki krožek naše strani – dala ime tudi kavbojkam oz. jeansu: kavbojke so šivali iz platna, ki se ga je tkalo v genovi (po francosko genes), kar se kaj hitro popači v jeans in naprej v džins) … genovski sorodnik pistuja je pesto in je stolčen iz bazilike, pinjol, česna, trdega ovčjega sira in olivca; pistu pinjolam in siru pokaže fakića in se stolče iz bazile, česna in olivca, za nameček pa svojo samostojnost dokazuje še tako, da raje, kot da bi se mešal z nekimi nudli, lagodno poseda na vrhu pomladno-poletne zelenjavne župce, ki se ji nato reče soupe au pistou:

tole je ena od tristih reči, pri katerih je treba zapopast samo osnovni koncept, ki ga nato kriviš po okuševalnih preferencah potencialnih jedcev in se ne ukvarjaš pretirano z razmerji in količinami, pazi le, da bo prevladujoč okus v pistuju bazilika in ne česen ali olivc … osnovni koncept pa je tak: sprehodiš se po vrtu/tržnici/štacuni in opazuješ frišno sezonsko zelenjavo (meni so najprej v oči nato pa v cekar padle nadzemne kolerabice, grah, mlada čebula, korenje in paradajzi), ki jo doma spucaš, narežeš in nakuhaš v mineštro (na maščobi prešvicaj čebulo, korenje, kolerabo, olupi in nakockaj paradajz, če češ (in imaš) dodaj pis mesa, zalij z že prej skuhano župo/fondom ali vodo, posoli in popopraj in kuhaj … četrt ure pred koncem dodaj še kakšne makarone in grah) … med kuhanjem stolči pistu, ga kar v možnarju postavi na mizo, pa naj si ga vsak nažliči na mineštro … diši!

soundtrack mora pri takile župci bit nežen, lep, dišeč, stajliš in sezonski – točno tak, kot so ga na super zvenečem ploščku “rome” nakuhali danger mouse, daniele luppi in norah jones – season tree

špargljonara

s čim so šparglji najboljši?

s parmezanom?

s panceto?

s špageti?

z jajci?

z vsem skupaj!

obnašaj se, kot da delaš karbonaro, torej:

  • 100 g špagetov
  • 1 jajce
  • 60 g pancete
  • 50 g parmezana (ali, še bolj avtohtono, pecorinota)
  • sol, črni poper

ker pa ne delaš karbonare, ampak špargljonaro, dodaj še:

  • šopkec divjih špargljev

preden začneš s kuho preštej jedce in zgoraj naštete sestavine pomnoži s številom lačnih ust … nato pristavi vodo, zavri, posoli in skuhaj špagete … v ponvi najprej na majhnem, nato pa na srednjem ognju hrustljavi zapeci kockice pancete … kockice odstrani, na zrenderirani maščobi pa popeci šparglje … v veliki skledi dobro zmešaj jajce, nariban sir in krepko dozo mletega črnega popra … odcedi špagete in jih (brez spiranja, itak vedno, tukaj pa še posebej obvezno!!!) hitro vrzi v skledo z jajci in vse dobro premešaj … dodaj še panceto in šparglje, premešaj in na vroč talar z vsem skupaj … še malo črnega popra za povrh pa smo!

soundtrack: ker smo dali vse skupaj, je jasno, da zvočno ne moremo mimo the beatles – all together now