japka na dan drži dohtarja stran – s to ljudsko modrostjo starši že desetletja svojim otrokom tumbamo o nujnosti regularne konzumacije apfelnov … v osemdesetih, ko je rajnko državo s stabilizacijskimi ukrepi komandirala milka planinc je bilo kar nekaj onih zaporednih let, ko se v zimski periodi kaj drugega kot jabolk v štacunah niti ni dobilo, povrh vsega pa smo ponavadi klet zafilali z gajbicami sindikalnih japk, ki so bile v prvih tednih še sočne, čvrste in dišeče, a bolj ko sta na duri trkala januar in februar, kaj šele marec in april, bolj so bile ubogi sindikalni zlatidelišesi zgubani, grahasti in brezznačajni … takrat so oča in mati skorajda že obupali nad tem, da bi kdo z veseljem ugriznil v sadež spoznanja dobrega in hudega … dandanes smo starši v podobnem položaju kot takrat, le da deca nad jabolki viha nosove zato, ker je na voljo dovolj drugega sadja … zdravorazumskemu roditelju tako vedno prav pride rokav, v katerem ima skrit kakšen fleten receptni trik (ki ga na plano potegne po vseh štrudlih, čežanah, tufahijah in tatinkah) s katerim svojo deco takorekoč prisili ne le v jedenje jabolk, ampak celo v priznanje, da so najjače dobra … ker mladič kaj drugega ob pogledu na tole dozo v puhasto testo vklenjenega jabolčja niti ne more izustiti, ane?

za v tvoj rokav, dragi starš, pa predlagam prepis tu spodaj priobčenih navodil na priročen plonkič (ali, kot alternativna možnost, dudlanje na pamet, ki pride v poštev, ko se boš želel počutiti kot četrtošolec, ki se na izust uči komplet devetih otrokovih pravic):

• 6 japk
• 2 jajci
• 30 g masla
• 80 g sladkorja v prahu
• 2 žlici mleka
• 130 g moke

jajci je treba najprej vzet narazen, nato pa rumenjaka stepaj s sladkorjem, dokler masa ne postane takšna kot obraz mladenke iz partizanske pesmi na oknu glej obrazek bled … kot da ni že dovolj bledična, ji začni po žlicah dodajat moko, nato pa še mleko … beljaka s ščepcem soli stepi v čvrst sneg, ki ga nežno in per partes vmešaj v testo …
jabolka olupi in po vertikali odstrani sredico … prazen valjček napolni z marmelado in na vrh vsakega jabolka položi kosem masla …
z ostankom putra premaži nepregorno posodo, vanjo zloži jabolka in jih oblij s testom … za približno tričetrt ure postavi na 200 stopinj, nato pa počakaj, da se reč omlačni in postrezi – vsak jedec naj dobi eno japko in eno malo nežnega oklepa …

soundtrack je zelo jabolčen, tako kot cel zapis … kar za celo drevi zdravih, sočnih (in v špančino prevedinih) jabolk je tukaj: jovanotti – albero di mele 

meanwhile, in slovenia: torej, ta cajt, ko smo se mi v živo na otoku in nato še spominsko na kruhu in vinu ukvarjali s hamburgerji, black puddingom, rogan joshem, alei in prevozom v maidenhead/bray, se je v trafikah in na pumpah in v štacunah v domovini že pojavila nova brojka prenovljene in razširjene revije dolce vita, v kateri velja izpostaviti vsaj članek dr. roka orla o vegetarijanstvu, pa zapis bruna gaberška o iskanju bovškega jagenjčka in obširno reportažo o rezijskem koncu … naša zadruga pa je v magazin prispevala tu spodaj priobčeno dunajsko voskanje, ki se ga še posebej splača prebrati, ako te med krompirjevim odmorom vleče na dunaj:

Wienerkocher.

Heinz Reitbauer je trenutno najbolj zveneče ime kuharske scene ob lepi modri Donavi, ki ga je suvereno vodenje kuharskega orkestra restavracije Steiereck pripeljalo na sam rob deseterice najuglednejših restavracij na svetu.

Slovenci in Dunaj. Huh, te tri besede že same po sebi ponujajo dovolj štofa za eno resno publikacijo. Pravzaprav bi jih lahko bilo več. V tisti, posvečeni literaturi bi podrobno obdelali  študijska leta, ki so jih tam gori preživljali najimenitnejši duhovi kranjske dežele pa tudi strašljive podrobnosti o tem, kako je Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici oddrobil betico silnemu turškemu Brdavsu in kako mu je škrta cesarica po uspešno izvedeni debrdavsizaciji Dunaja oponašala posekano lipo in domnevne silne količine pokonzumirane hrane in pijače. V tisti o arhitekturi bi pregledovali cerkve, mostove, bloke in ostale reči, ki so med bolj ali manj dolgim bivanjem ob Donavi nastale v glavah Plečnika, Fabianija in Podrecce, v oni o slovenskih udeležencih na dunajskem opernem plesu pa zgražanje o naštrikani obleki trenutne premierjeve soproge.

Seveda pa bi kakšno brošurico lahko napisali tudi o kulinarični povezanosti nas tu in onih tam: mi seveda radi in veliko in pogosto na krožniku vidimo in še raje z njega pospravimo dunajski zrezek in ga nadgradimo še s kosom sacherce, oni tam gor pa so jeseni vogale bajt najraje oddajali slovenskim kostanjarjem, navdušili pa so se tudi nad kranjsko klobaso, ki so jo ponemčili v Krainer Wurst, ko so ji dodali sir pa je nastala Käsekrainer. A globoko v narodovi zavesti je bolj kot zgoraj omenjena izmenjava gastronomskih dobrin ostal zapisan to izmenjavo ovirajoči pregovor, da če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. Kdo ve, ali je sugeriranje dislociranja za prehrano osrednjega organa pogojeno s slabo košto, ki bi je domačega navajeni Kranjci doživeli v nekdanji metropoli, ali z visoko ceno, ki bi jo bili zanjo morali plačati. No, ne za eno ne za drugo trenutno ni realne osnove, vsaj če pogledamo jedilni list restavracije Steiereck, po lestvici San Pellegrina trenutno 11. najboljše restavracije na svetu, kjer je največji, sedem krožnikov dolg meni moč dobiti za 128 evrov, kar je – upoštevajoč lokacijo, ugled in zvezdice – čisto spodobna cena.

Glava in glavni motor dunajskega štajerskega vogla (ki od leta 2005 ni več postavljen na vogalu ulic Weissgerber Lände in Rasumofskygasse, ampak v fascinantni art-decojevski vili v dunajskem mestnem parku) je Heinz Reitbauer, gospod v najboljših letih (po merilih pisca so to nedvomno zgodnja štirideseta), ki je restavracijo prevzel od svojih staršev in jo v nekaj letih potisnil na sam vrh dunajske restavracijske scene. Ata in mama Reitbauer sta Steiereck odprla leta 1970, štajerski pridevnik pa je lokal dobil zaradi krajev, odkoder sta se priselila v prestolnico. No, seveda je pridevniku sledila tudi kulinarična ponudba, z veliko bučnega olja in tradicionalne (avstrijsko) štajerske špeze. Mali Reitbauer je že med odraščanjem začel čutiti gostinske gene in je svoje talente tudi lepo in sistematično brusil – najprej v nemški hotelirski šoli v Altöttingu, nato v legendarni avstrijski restavraciji (njihove večerje, predvsem pa zajtrki so še danes trdno zalimani v spominske celice prenekaterega slovenskega uživalca v sladkostih življenja) pri Karlu in Rudiju Obauerju v Werfnu, kasneje pa je oddelal svoje še na resnem, klasičnem francoskem piljenju pri Alainu Chapelu in Joëlu Robuchonu. Nezanemarljiv delež k znanju pa menda  predstavlja tudi zbirka kuharskih knjig  – 900 jih hrani v restavraciji, še 200 pa jih ima doma.

Heinz pridobljenega tehničnega znanja ni le kopipejstal za štedilniki svoje restavracije (nenazadnje za se za človeka, katerega najljubši film je Greenawayeva odpičena ekstravaganca The Cook, The Thief, His Wife and Her Lover to niti ne bi spodobilo), ampak je v lastno chefovsko zgodbo počasi in s potrebnim premislekom vpletal tudi svoje kuharske tehnike (nežno kuhanje v vosku – glej recept) ter sestavine, recepture, koncepte in okuse klasične dunajske in štajerske kuharije. Nič posebnega, kajne – lastno identiteto na tak način gradi praktično vsak chef z resnimi kreativnimi ambicijami. Posebno je seveda nekaj drugega: da je Heinz Reitbauer za potrebe svoje restavracije leta 1996 kupil veliko kmetijo na Štajerskem, ki ga zdaj v veliki meri zalaga z za restavracijo potrebnimi sestavinami najvišjega kakovostnega in frišnostnega razreda. Pri naboru sestavin pa se ne ustavlja pri klasičnem, tudi nam znanem naboru rastilnja (saj veš: zelje, korenje, repa, koleraba, pesa in ostali gomolji), ampak uspešno revitalizira skorajda že pozabljene sorte in podsorte raznega listja, zelišč in tako na nek način utemeljuje drugi del svojega priimka (Bauer = kmetovalec). No, pa tudi to še ni vse: sestavine za svoje mojstrovine išče tudi drugod, veliko pozornosti posveča sladkovodnim ribam, agrumom iz Schonbrunnske oranžerije, gobam in sirom. V neke vrste zajtrkovalnici/mlečnem baru, ki je v spodnjih prostorih restavracije, je tako moč degustirati kar 120 različnih sirov iz trinajstih držav. In če se ti ta številka zdi fascinantna, potem, dragi bralec, zdaj zajemi sapo, kajti naslednja številka v tem besedilu je šele res huda: vinska karta restavracije Steiereck je namreč dolga nič manj kot 35.000 (z besedo: petintridesettisoč) etiket. Se pravi, da bi lahko teoretično skoraj 96 let vsak dan hodil na kosilo v Steiereck, pri čemer bi vsakič pil drugo vino. Če pa bi radi Heinzov nasvet kaj izbrati iz te nepregledne množice vin, potem pričakujte, da vas bo napotil v oddelek nemških in, jasno, avstrijskih rizlingov.

Posebnost restavracije Steiereck so tudi majhni kartončki, ki jih gostje dobivajo z vsako jedjo. Na njih je zapisano vse, kar želijo, da gostje o dotični jedi vedo, domači rekreativci pa bodo ob tem cenili tudi šestmestno kodo, s katero je na spletni strani moč priti do detajlnega recepta za vsak krožnik. A že sama očesna paša na fotkah Heinzovih kreacij je užitek svoje sorte, ki te ob analiziranju precizne izvedbe številnih drobnih mojstrovinic, sestavljenih v atraktivne krožnike, kaj hitro zapelje v dolgotrajno klikanje in slinjenje pred računalniškim monitorjem. Ampak, saj veš, kako je z lizanjem sladoleda skozi šipo – ne da čisto ta pravega užitka. Zato mogoče ni odveč, da se odpelješ na obed k presvitlemu Reitbauerju na Dunaj. In trebuha nikar ne pusti zunaj!

V vosku kuhan file postrvi z rumenim korenjem

Metoda je totalno frajerska in res inovativna – vroč vosek se počasi ohlaja in pri tem nežno skuha ribo, obenem pa jo rahlo odišavi s sladkim medenim vonjem. Na nek način se file kuha sous-vide. Če pogladaš sliko, vidiš, da mi fileja ni uspelo nepoškodovanega izluščiti iz voska. Bi moral biti odrezan iz malo večje ribe, jaz pa bi potreboval malo več vaje. Ampak reč je precej zabavna in predlagam, da se je vseeno lotiš – pripravi silikonski model in pokliči svojega čebelarja!

za dva čebelofila:

• 300 – 400 gramov voska (odvisno od modela)
• dva fileja, izrezana iz večje postrvi (brez kože in koščic!)
• sol
• poper
• olje
• štirje rumeni koreni
• deciliter ribje jušne osnove (skuhaj jo iz kosti, glave in kože postrvi)
• ščep žafrana

Korenje skuhaj/zduši v ribji osnovi, v katero si vmešal žafran. Ko je kurenje kuhano, juho zreduciraj v gosto omako in na koncu dodal še par kapljic voska.

Ribja fileja obreži, da bosta pravokotna in enakomerno debela. Položi ju na dno primerno velikega silikonskega modla (Reitbauer to dela v posebej zanj pripravljenih lesenih okvirčkih, ampak silikon je super!), posoli, popopraj in premaži z malo olja.

V lončku stali vosek in ga prelij prek filejev, tako da sta popolnoma prekrita z njim. Počakaj, da se vosek ohladi in postane čvrst (približno 8 – 10 minut), nato ga previdno razlomi in še bolj previdno odstrani/izvleci fileja.

Položi na ogret krožnik, postrezi z rumenim korenjem in dodaj žlično kisle smetane.

Zraven pa seveda rizling – če nimaš nemškega ali avstrijskega bo dober tudi kakšen iz naše Štajerske.

soundtrack ne more biti drugačen kot čebelarski … in če je čebelarski, naj bo tudi habsburški … alzo češki pevec, ki tudi v nemščini ohranja mehak češki nebniški “l”: karel gott – die biene maja

če se človek že poja po teritoriju zduženega kraljestva velike britanije in severne irske, potem se spodobi, da v usta zvali tudi kakšen košček po oddaljenješih obronkih nekdanjega imperija vonjajoče košte … če je bil taisti človek s kakšno v angliji locirano indijsko restavracijo nazadnje v stiku preko belih zob zadie smith (mimogrede – super so napisani), potem pod pojmom indian resaurant pričakuje kakšno curryjasto špelunko v kateri kuhajo tako spajsnjene jedi, da se že po žlici ali dveh spremeniš v ogenj bruhajočega zmaja … ampak roots at n1, birtija, v katero sva se sprehodila po namigu londonskega iz-časa, je bila vse kaj drugega … v prostore nekdanjega puba umeščena restavracija v na ljubljansko rožno dolino spominjajoči mikrolokaciji (barnsbury) je eleganten in ljubko zdizajniran plac, ki je ujet v eno tako ležerno in gostoljubno mirnost … morda se je tako zdelo tudi zaradi prijetno zatemnjujoče večerne ure ali nevsiljivo prijaznega kelneraja, prav možno pa je, da je vse skupaj dediščina minulega dela treh soustanovitvenih severnoindijskih patronov, ki so si hospitality kilometre nabirali po raznih ritzih in intercontijih … všečno je bilo tudi prvič v življenju pomočiti jezik v indijsko vino – shiraz reserva iz posestva sula je zelo lepo oplakoval do slastnega konca zmečano jagenjčkovo kračo, aromatsko zapeljano vstarodavnem fazonu rogan josh …

 vobče so vse v tehle koreninah skuhali dobra – masleno pile masala, nabor kruhov

mangov kulfi

predvsem pa sladkast jogurt v tejle pisani hrustljavo-krekerski metino grantnojabolčni predjedi:

sve u svemu: veri comforting experience (ampak z za fotkanje – kot se vidi – precej neprimerno lučjo) … sicer pa bi še kaj napaberkoval, draga bralka, bralec, a moram na postajo paddington, da ne zamudim vlaka za maidenhead (in s tem zadnjega v seriji zapisov z otoka) …

v naslednji londonski epizodi, pa bodo, dragi bralec, stvari postanele malo bolj začinjene …

če si redni bralec (mimogrede naj zainteresirane opozorim, da se lahko pri dnu te strani s čisto enostavnim manevrom naročijo na emaile, ki bodo v njih nabiralnik priblazneli kadarkoli bo napotniku uspelo scumprati nov zapis; reč zna biti uporabna predvsem v obdobjih, ko so objave pogoste tako kot tehtne misli v parlamentu) kruha in vina, potem se verjetno še spomniš. da sem se enkrat poleti še kar raznežil nad razvojem slovenske pivoznalske scene (za nameček se je kmalu potem na starem trgu odprla še ena, butičnim craft beerom, še posebno danskemu explorerju mikkelerju, naklonjena (in z njegovimi piri založena) pivoteka za popent) … morš mislit, kakšna sreča me je potem obšla, ko sem v londonu, sedemnajst korakov in pol od vhoda v svojo islingtonsko bazo, nabasal na hudo resen pub po imenu the lamb … preden pridemo do pirov, se moramo nujno ustaviti pri džokeju, ki je takoj not za vrati cele večere spinal kakovostno muziko, vse sorte resne dratarije (predvsem punkovsko inspirirane), kakšen sočen hiphop in absolutno nobenega cukr guci muci weak ass popa … no, in potem še piri!!! … huh, koliko pirov! in to kakšnih! …. je bilo namreč tako, da so imeli poleg resne ponudbe (cirka ducat pip brez blesavih industrialskih lagerjev tipa stella artois, 1664, beck’s in heineken) v ta zadnji sobi v dveh lejerjih naloženih deset sodov (caskov), v njih pa sami intrigantni zvarki mini in mikro rokodelskih pivovarnic … pri šanku si tako za 1.8 funta/komad nabavil žetone, ki si jih nato pri točilcu menjal za polovične pinte izbranih napitkov …

seveda je bilo ob taki ponudbi rit kar težko premakniti kam drugam, a sva vendarle jo … in ugotovila, da imajo skoraj v vsakem pubu vsaj eno ali dve gostujoči pipi, torej taki, na katere našraufajo pirčke manjših in manj znanih pivovarn … kruh in vino sta pire (predvsem alete) šibala po metodologiji no repeat, no surrender!, se pravi da nobenega pira nista pila več kot enkrat (razen blontnega škotskega organskega medenkota iz pivovarne black isle, v katerega se je chefica zaljubila na prvi požirek) … ker smo znani skribomani, smo vse pokonzumirane sladne hmelje sproti beležili in tako lahko zainteresiranemu bralstvu priložimo seznam:  london fields – galaxy ipa, otley – oxymoron, fuller’s red fox in seafarers, young’s london gold, sam brooks – wandle ale, morland – old speckled hen, john smith’s, courage director’s, anarchy brew – sublime chaos, revolutions – clash london porter, little valley -ginger pale ale, piddle – silent slasher, tyne bank – monument bitter, shepherd neame – late red, wharfe bank – verbeia pale ale, redemption – urban dusk, wychwood – hobgoblin, abbot ale, sharp’s doom bar, in purity – pure ubu … nekateri so bili res hudi posebneži, recimo oni sublime chaos z etiopskimi kofeti in piddlov pšeničniški silent slasher), prav nobeden od naštetih pa ni bil za pljunit ven in z veseljem smo nazdravljali ž njimi… za nameček smo po grlu pognali še par ciderjev (aspall suffolk cyder in gaymers pear cider) in ob vseh teh fluidih je bilo treba dati tudi kaj v usta – in, le kaj bi drugega, kot da snedemo en proper fišenčips … in tale je bil nadproper, z res hrustljavo pivskotestno obleko, sočno riburdo in na roke šniclanim krompirjem …

ni jim hudega, v londonskih pubih, res ne … a vse v življenju mine in tako bomo tudi mi šli naprej … na top šit amburger v covent garden … stay tuned!

dragi kruhovinski obiskovalec! … obveščam te, da si lahko za naslednje srednjeročno obdobje nadeneš majico z napisom: my favorite blogger went to london and all i got are a few lousy posts … je namreč tako, da sta se kruh pa vin v štirih dneh napolnila z dobro londonsko hrano in pijačo in zdaj po kosih pišeta spominsko knjigo … začnimo s hitrim lomom, oziroma v jziku domorodcev, break.fastom … je že tako naneslo, da sva streho nad glavo našla v prijetni londonski občini islington, le korak ali dva od novega arsenalovega štadiona … a bolj kot dom simpatičnih wengerjevih brezlovorikarjev nas na tem mestu zanima eno drugo rdeče obarvano islingtonsko romarsko svetišče … na upper streetu št. 287 je namreč največji (od štirih) pogonov ljubljenca londonske vege scene, yotama ottolenghija …

… yotam je bil rojen v jeruzalemu in ker je ata univerzitetni profesor kemija, mati pa ravnateljica, ne preseneča, da je po osnovni izobrazbi filozof in literarni komparativist, v angljio pa je prikruzal pri svojih enaintridesetih letih, se vpisal v kuharsko šolo le cordon bleu in začel kot slaščičarski šefe … sčasoma je prišlo do tega, da je svoje skillze začel prodajati pod svojim imenom in ko so se po zaslugi simpatično odpeljanih kombinacij stročnic, žitaric, zelenja, gomoljev, sadežev in začimb pojavile dolgodolge vrste pred njegovimi takawayi/delikatesami, je začel v guardianu pisati tedenske kolumne pod naslovom the new vegetarian … sicer je kar nekaj vegetarijanskega folka pošizilo, ko se je izvedelo da yotam sploh ni vegetarijanec (in da je v eni od svojih pisarij namignil, da bi se dotična jed podala k jagenjčkovim kotletom), ampak momentum je že bil dosežen in zbrane sobotne pisarije so izšle v knjigi z naslovom plenty (no, ta pa je čisto vegetarijanska) …

ker je tale islingtnoska branža osvojila titula najboljšega zajtrka v londonu (via the observer), te vsi opozarjajo, da pridi zgodaj … no, eno uro po odprtju na sobotno jutro ni bilo neke hude gužve … okoli velike, dolge osrednje mize se je zbralo nekaj družinic, katerih mladiči so si lepo mazali obustje z marmeladami in ostalimi na rogljičke in brioše namazanimi sladkostmi, očetje so operiali z velikimi na mizo postavljenimi toasterji, matere pa so mešale svoje kavne napitke … kruhpavin sta se ognila ottolenghijevim legendarnim granolam, mislijem in jogurtom ter udarila po slano – ata seveda na zgoraj prikazano vajo v slogu angleškega zajtrka, od katere mu je, čudo-čudo, bil najbolj všeč zeliščni pušeljc, tudi popečena šnita kislotestenca je bila fajn, ona krvavica je imela nek zabaven bližnjevzhodni aromatski twist, fižolov stew s pikantno špansko baso in ter ocvrto jajce pa – dobro blago se samo hvali – boljše sporucira kar sam … tudi ženski del meni, da tale z veliko gobo, feto in polpečenimi paradajzi obložen kruh ni ravno nekaj, kar bi si človek zapomnil do konca svojih dni …

ampak predvsem tale čokoladni, s super zaplejivo kremo iz baileysa polnjen kvadrček

pa tudi tale sočna figa-malina-mascarpone-pistacija biskvitna tortica sta opravičila vsaj 63% slavospevov, ki jih pojejo jeruzalemskemu filozofu … ne sicer toliko, da bi se za doživetje bil pripravljen postaviti v kakšno vrsto, ampak, če bom še kdaj hodil tam mimo bi spet zavil noter …

pod črto: simpatična in trendovska jutranja jedilnica, ki te lepo poservisira in pripravi za nadaljevanje dneva (pa tudi našega londonskega popotovanja) – po zajtrku gremo namreč na ale … prid’ zraven!

težko bi rekel (kdor me pozna, pa bi to rekel še težje), da je točnost v tradiconalnem pomenu te besede čednost, po kateri bi bil znan daleč naokoli … “v tradicionalnem pomenu” seveda pomeni, da se točnost meri po cagarjih in tukaj imam nemalo težav … sem pa po lastnem (neskromnem, zelo verjetno pa pristranskem) mnenju zelo točen v netradicionalnem pomenu besede … “v netradicionalem pomenu” se lahko z drugimi besedami zapiše kot “biti ob pravem trenutku na pravem mestu” … to drugo, bolj zenovsko interpretacijo točnosti boš najlažje razumel, če prebereš listek, ki ga je robert vrtovšek – maček (legendarno špikersko (bombola!) grlo radia študent, ki svoj neizbrisni pečat že dolgo pušča tudi na muzični sceni (buldogi, 2227, veryused artists …) pred leti napisal in izobesil v prostorih studia 100:

no, na tej lestvici se napotnik nedvomno prepozna pod zaporedno številko 5 – pa ne samo za snemanja, ampak za življenje nasploh … v potrditev naj navedem le en, a ključen točno zadet trenutek – namreč ta, kako sem  na tauharijo v sv. marino pri rabcu prišel točno takrat, ko je bilo treba, da sem spoznal tisto, s katero bom preživel ostanek svojih dni na tem sveti … in s katero sva, med drugim, k arzaku v san sebastian uletela točno takrat, ko je mimo njegove restavracije uletela tamborrada in ga spravila v hudo dobro voljo:

a za potrebe kruha in vina bomo danes govorili še o eni, nikakor ne s cagarji ali lcd številkami določeni točnosti – namreč o toču … če si the kuh-knjigo prebral na strani 170 ali če si z nami že od leta 2007, potem toč zate ni noviteta in si verjetno tudi že kdaj pomočitočal vanj kakšno skorjico kruha … da pa slučajno ne boš mislil, da sta se kruh in vino spremenila v kakšno ponovitev polno slovensko teve postajo in ti hočeta takole mimogrede postreči že pred dobrimi petimi leti prebavljeno robo, je tukaj frišna variacija na točno temo:

v ospredje se je namreč prerinil beli špehov toč, ki smo ga ušpičili tako, da smo kos štajerske dimljene slanine usitnili na dober centimeter velike kocke, te pa si bile nato deležne hajcanja na srednjem ognju … točno takrat, ko je bilo treba (se pravi točno takrat, ko so kocke spustile dovolj mašči in postale ravno prav zlatorjave) smo jih zalili z belim vinom, še malo pokuhali in ajncvajdraj potočali …
če si dobro gledal, si v ozadju videl še dva stara znanca – eden je jasno, da teranov/pršutov toč, drugi pa teranov šareni kruh … oba sta se belemu toču pridružila v svrho preživetja lepe nedelje na haciendi kolega guština v braniku … omenjeni gospod namreč vkup spravljajo prvi holistični priročnik za ljubiteljske vinogradnike, v katerem bo en odsek namenjen kuhanju z grozdjem in vinom … poleg točev smo scumprali še marsikaj zanimivega, med drugim znamenito dvakrat rdečo rižoto, ki smo jo prvič nakuhali pred več kot šestimi leti, je pa nikoli nismo postavili pred objektiv … zdaj je tu

in prav nobenega razloga nimaš, da je ne bi naredil točno takrat, ko je treba (sploh, ker vlado jagenjčkove ledvičke še zmeraj prodaja za pet kovačev) …