univerzalizacija umetniških svinj

ja, taki smo, v naši hiši, da poleg piskrov radi premetavamo tudi besede, jih obračamo in twistamo, napol prevajamo, prešraufavamo in se jim režimo … v vmesnem času pa listamo po etimološkem slovarju – prav zdaj iščemo primerno močan nosilec, da bi ga kot zabavno in neobvezno čtivo inštalirali v toaletne prostore … zakaj tak uvod? … zato, da naslova tega zapisa ne boš jemal dobesedno, češ: napotnika sem vedno imel za kulturnega in izobraženega človeka, ki se zaveda pomena umetnosti in ostalih nepridobitnih dejavnosti, zdaj pa vidim, da na blogu prav po neoliberalistično zmerja artistične ustvarjalce … no, ni res, ane … naslov je v resnici napotnikanski prevod besede artičoke … arty – umetniško; čoke – svinje (po sskj je namreč čoka nar. vzhodno svinja) … no, od tu naprej je zelo verjetna in kar pravilna argumentacija prevoda tudi v tem, da če se artičok lotiš s pravo mero arta, bodo svinjsko dobre … pravo mero arta pa gre najdi v preprostih navodilih, ki mi jih je lani dal pietro, medtem ko mi je sredi rima v vrečko tlačil ducat in pol velikih kugel po 75 centov za komad … metoda je še posebej primerna za umetniške dušice, ki ob zajetju večje količine artičok (to se ti lahko pripeti v italiji ali južni franciji, kjer jih v določenih periodah leta kar mečejo za tabo) še ne vedo, kaj točno bi iz njih naredile, vedo pa, da je nekaj treba narest, drugače bodo cvetovi preč … metodi lahko damo ime univerzalizacija, kajti ko je proces enkrat opravljen, lahko z rezultirajočimi artičokami počenš svega boga: jih mešaš v paradajzaste ali bele šugote za pašto, jih tlačiš v rižote, vržeš na pico, jih kompaš s krompirjem in/ali ribami in/ali školjkami in/ali gobami, jih vložiš v sterilizirane tegle in preliješ z olivnim oljem, jih melješ v namaze, jih ješ na popečenm kruhu za fruštk ali malico, jih priložiš narezku, spraviš v freezer za hude izvensezonske čase, skratka ni da ni …
takole se gremo, natančne količine niso tako pomembne, ipak govorimo o umetniškem univerzaliziranju, kenede …

  • artičoke
  • česen
  • belo vino
  • peteršilj
  • olivno olje
  • sol
  • poper
  • limona
najprej pripravi veliko skledo, jo do polovice napolni z mrzlo vodo in vanjo stisni sok limone ali dveh … artičokam potrgaj ta zajebane zunanje liste, potem pa se jih loti z ostrim nožičem: poreži jim zgornjo polovico listov, lepo potrimaj dno cveta in olupi zuananjo plast stebla, ki ga odreži nekaj centimetrov pod cvetom … če je treba z žličko še odstrani zoprn mufl v sredini cveta, nakar tako lično zdizajnirano artičoko
urno vrzi v olimonjeno vodo, da ti ne zoksidira v neugledno rjavino … potem se loti še ostalih – naj ri ne bo žal onih trdih in zategnjenih delov, ki jih boš pometal preč … bodi zajban, imej trdo srce, ker drugače boš imel trde, špikaste koščke artičoke na talarju …
no, ko si spucal vse, pripravi veliko kastrolo, vanjo nalij za a prst vode, dodaj dober deci dobrega belega vina, nalistan česen, seskljan peteršilj, sol in poper … v to brozgo s cvetom navzdol naloži vse artičoke, da se medsebojno podpirajo, pošpricaj vse z olivcem in se prepričaj, da bo tvoj razgled v kastrolo podoben temule:
pokrij, prižgi ogenj, počakaj da zavre, zmanjšaj ogenj in počasi, počasi duši, dokler se artičoke ne zmehčajo … ugasni, počakaj da se ohladi in potem začni umetničiti naprej … nikakor pa ne zavrzi sokca, v katerem so se artičoke kuhale! …
za fakultativno arhivsko čtivo za ljubitelje umetniških svinj tokrat predlagamo: nekaj o provansalskem artičokanju … pa beseda ali dve o rimskih artičoknih dogodivščinah … in za konec nekaj o čisto navadnih svinjah …
soundrack je obenem arty in svinjsko catchy: art of noise – moments in love

sploščenka

takole, državljanke in državljani! … začenjamo počasno oddaljevanje od španske kuharije in da šok ne bo prehud, bomo s temle zapisom še ostali znotraj hispanitskega jezikovnega bazena … ampak vmes smo preplavali atlantik in zato je tukaj tudi bilo en teden praznine … o španski tortilji smo tod pisali že dobra tri leta nazaj in jo odsihmal redno vključujemo v družinske delavniške jedilnike … je pa tako, da ko nekomu govoriš, da boš scimpral tortiljo, moraš nemudoma še razložiti, da ne one mehiške, ampak špansko, ki ni kruh, ampak debela počasi pečena omleta s krompirjem in čebulo … od tod do plana, da bi pa enkrat bilo res dobro zaobiti to razlago in se dejansko lotiti odpraskne različice mehiških tortilj pa je samo še en korak … ni komplicirano, res ne … najprej testo:

  • četrt kile moke
  • 40 gramov masti (jep, z mastjo je tole najbokše … lahko delaš tudi s putrom, če češ … margarino si pa (upam da res?!) itak odjebal že kakšnih deset let nazaj)
  • dva ščepa kumina (ne kumine, ampak kumina, ok?)
  • pol paklca pecilnega praška
  • pol žličke soli
  • deci in pol skoraj vrele vode

najprej moko in mašč s prsti (ali z multipraktičnim kavljem za mešanje testa) zmani v drobtinasto zmes, dodaj ostale praškaste sestavine in prelij z jako vročo vodo … zamesi (če boš z roko: pazi, vroče!) precej mehko testo, ki ga pokrij s folijo in pusti siestat pol ure … potem it testa naredi osem enakih kosov, ki jih zdizajniraj v kroglice, ta pa splošči v diske … nalprej z rokami, potem pa disk vtakni med dve plasti tatanke folije in nanj pritisni z dnom velike in težke kastrole … ratali naj bi nekaj takega:

če se ti zdi, da je disk predebel, se lahko še malo obešaš po oni težki kastroli, lahko pa ga (še vedno med dvema plastema folije) dodatno stanjšaš z valjarjem … na še kar močnem, a ne čisto razpaljenem ognju segrej teflonko in na njej peci tortiljo … minuto, minuto in pol po eni strani, pa še enkrat toliko časa po drugi …pečene tortilje zavij v čimveč kuhinjskih krp in v veliko vrečko, da bodo (p)ostale mehke in vroče … potem pa zbobnaj familijo za mizo, na sredo katere si zložil z popečenimi kockami paprike in bučk oplemeniteni bolonjez, s feferonom, čebulo pikantno papriko in paradajzom zapečen fižol, z vilicami pretlačen avokado s paradižnikom in limetinim sokom, kislo smetano, solato iz paprik, paradajzov in origana ipd. … potem pa vsakemu eno tortiljo, pa naj si jo obloži s čimer pač hoče,

jo zvije ali prepogne

in pomlaska … hasta la victoria siempre!

dodatno čtivo ti bo tokrat pomagalo do nekaterih omenjenih reči za na sredo mize … v mislih imam fižol, bolonjez in avokado …

soundtrack pa bo poskrbel za tisto, kar je avtor pozabil vnesti v tekst: billy bacon & the forbidden pigs – una mas cerveza

 

 

finalne priprave

jutri bo tekma, juhej … in z njo zaključek intenzivnega barcelonskega obdobja na temle blogu … finale bo, kot se šika, v velikem slogu:

gostje, ki so se uspeli zagrebsti za karte v vip sektorju stadiona tes superior bodo deležni katalonsko navdahnjene košte (kot igralci barcelone v londonu, keneda :-)) …

spekel bom polbel hrutljav čabatast kruh, ga pobrnal, premazal s frišnim paradajzom in nanj položil rezino pršuta

zmlel bom olupljene paradižnike, olupljene in razsemenjene kumare, krušno sredico, olivc, rdeče vino in česen in v ta gazpačo nasul drobno nakockane kumare, paradižnik in (doma) dimljene filete sardel

skuhal bom bele fižole, jih zmešal z bazilikinm pestom in nanje položil kroglice iz mase za katalonsko klobasico bottifarro

na olivcu bom popekel kose zajčjega mesa, kolobarje lignjev, jurčke, čebulo in grah … nato bom dodal riž, žafran, mušole in zajčji fond ter vse skupaj pekel v pečici …

nato bo konec tekme in fc barcelona bo postala zmagovalec lige prvakov …

nato bodo gostje postreženi z menjar blancom … tokrat bo bel, vanj pa bodo vmešane cele borovnice in maline …

soundtrack je tukaj zaradi refrena, ki gre takole: make some noise if you’re with meeee! … torej: beastie boys – make some noise

domača re-kreacija (j. roca)

če si mislil, da bo konec napotnikovega katalonjenja, si se spet zmotil … tudi med pripravo članka za dolce vito sem bil pod vplivom hude fascinacije … in, bajdvej – tale brancin via joan roca res rocka! … prijetno branje! 

Bratje Podvršič

Trije katalonski bratje so letos s petega skočili pod sam vrh San Pellegrinove lestvice 50 najboljših restavracij na svetu. El Celler de Can Roca so Joan, Josep in Jordi Roca.

Mogoče sem še malo pod vplivom devetdnevnega pohajkovanja po Barceloni, njenih restavracijah, gastro in tapas barih ter tržnicah, ampak hej, tam pa res gonijo kuharijo na polno. Medtem, ko so se  Italijani s svojim priseganjem na čiste okuse vrhunskih sestavin in Francozi s svojo do poslednjega detajla razdelano visoko kulinariko medsebojno prepucavali, kdo je večji car in svetovni gastro vladar, so Španci oboje prešišali po desni. Pa ne le po zaslugi Ferrana Adrie in sansebastianskih trozvezdičarjev, ampak po zaslugi številnih anonimnih kuharjev, ki kreirajo v čisto preprostih tapas barih, kjer se v hlajenih vitrinah na šankih vrstijo cele rajde vabljivih prigrizkov. In to dolgo, zelo dolgo v noč. In tudi čez dan. Samo pomisli, kaj lahko dobiš za jest v Italiji ali Franciji ob petih popoldne? Če imaš srečo kakšen podrt sendvič, pa kakšen brioš ali croissant, ki ga niso prodali za zajtrk. Pri Špancih je skoraj vedno na voljo tortilja, so ocvrtki iz bakalarja, zajčji in še kakšen stew, ocvrte rezine artičok, kuhana sipa, v olje vloženi slani (in v kis vloženi sveži) fileti sardonov, dva ali trije tipi pinchosov (obloženih kruhkov),  hrustljavo zapečeni koščki svinjske kože … če pa zmanjka vsega, potem s palice pod stropom vedno visi kakšna sušena noga iberskega pujsa, ki jo poješ s kosom popečenega in s paradajzom pomazanega kruha. Tej množici tradicionalnih tapasarjev stojijo ob strani ambicioznejši kuharji, ki tradicijo malo po svoje nadgrajujejo. V elegantnem gastro baru hotela Ohla v Barceloni recimo tradicionalno na droben bel fižol sorte santa pau položeno klobaso butifarra predelajo tako, da jo razstavijo in njeno polnilo vmešajo med fižolčke, povrh pa položijo na (tako pravijo) 62 stopinj celzija poširano jajce. Bivši krojač Josep Lacambra v svoji restavraciji Catalina ponudi izvrstno različico z močno gorčico okarakteriziranega le zgoraj in spodaj (pa tam močno in hrustljavo) popečenega hamburgerja na dišečem curryjevem rižu. In tako naprej, vrhunsko, malo po svoje, pa ne čisto odpičeno. Popolna odpeljanost je namreč rezervirana za čisto zgornjo ligo španskih kuharjev, ki so si, let’s face it, vendarle predvsem zaradi Ferrana Adrie, upali raziskovati in eksperimentirati več in bolj divje, kot drugod.

Eden od teh je tudi Joan Roca, najstarejši od treh bratov Roca, ki so sprva delali v tradicionalni katalonski družinski restavraciji Can Roca v Gironi, potem pa so (no, takrat sta bila dovolj stara za to le Joan in Josep, najmlajši, slaščičarski mojster Jordi, se jima je pridružil nekaj let kasneje) leta 1986 čisto zraven obrata staršev odprli svojo, ambicioznejšo birtijo El Celler de Can Roca. Začetek je bil prav start-upovski, se pravi da je bila kuhinja velika ravno toliko, da se je Joan, sicer tako kot njegova brata diplomant gostinsko hotelirske šole v Gironi, komajda obrnil v kuhinji. Ampak fantje so imeli voljo, energijo, vizijo in, kar je mogoče še najpomembnejše, razumski dvom v tradicionalno kulinarično izročilo. Joan Roca je namreč začel raziskovati in eksperimentirati s kuharskimi tehnikami predvsem zaradi vprašanja, ki si ga je zastavljal ob jedeh “naših babic”: ali je tradicionalni način priprave neke jedi (torej kako se neki okusi, teksture, oblike, sestavine povežejo v celoto) res najboljši možen? Se da kaj narediti drugače? Kaj dodati, izpustiti? Spremeniti formo, barvo, teskturo? Presenetiti jedca? Mu v eno znano obliko podtakniti okus druge in teksturo tretje sestavine? No, v naslednjih petindvajsetih letih so fantje, predvsem Joan, gradili koncept in filozofijo celotne ponudbe svojega pogona. Joan in Josep zelo tesno sodelujeta, in to tudi v smeri, ki ni čisto običajna, namreč da kuhar ustvari jed, ki se bo podala določenemu vinu. Še več, z igrivostjo pri ustvarjanju jedi so šli Roca boys na področja, kamor pred njimi še ni zaneslo visokega kulinaričnega masterminda, namreč h jedilnim različicam znanih parfumov. Jep, Joan Roca je leta 2002 na jedilnik uvrstil krožnik, ki je nosil ime Adaptació del parfum Eternity de Calvin Klein in ki je bil točno to, kar si prebral – poskus na krožnik ujeti arome in ostale zaznave znanega parfuma. Reč je bila uspešnica, zato so ji v naslednjih letih sledile še jedljive različice parfumov Caroline Herrera, Diorjevega Hypnotic Poisona, Lancômovega Tresórja in Bvlgarija. Vse so seveda morale ustrezati Joanovemu temeljnemu kriteriju pri ustvarjanju jedi: zaznavni prisotnosti vsakega od štirih osnovnih okusov v vsaki jedi. Tehnike, ki jih pri tem uporablja pa so številne, klasičnim je treba dodati vsaj še steklopihaško napihnjene konstrukcije iz staljenega sladkorja, kuhanje s hlapljvimi aromami, destilacijo nenavadnih okusov (na primer ilovice, katere destilat nato dodaja ostrigam) ter dimljenje z vsemi sortami dimov (tudi ingverjevim).

Glavna reč, s katero je Joan Roca zaharal tudi po mednarodni sceni pa je tehnika, ki se dandanes iz vrhunskih restavracij počasi že seli v (ambicioznejše) domače kuhinje, to je počasno kuhanje mesa in rib v vakuumskih vrečkah (sous-vide) pri relativno nizkih temperaturah.  Če bi o tem radi vedeli več, znate špansko in imate pri roki 180 dolarjev, si lahko obvladate Joanovo knjigo, v celoti posvečeno tej tehniki. Šnelkurz gre pa takole: meso ali ribo se skupaj z oljem, dišavnicami, vinom etc. spakira v vakuumsko vrečko, izsesa zrak, vrečko pa potem vtakne v vodo, kjer se počasi segreva do željene temperature v središču kosa: pri mesu je to 63 stopinj, pri ribi pa 55. Meso ali ribo se nato pred serviranjem ponavadi še popeče, da zunanjost postane hrustljava.

Je torej sploh možno kaj drugega, kot za re-kreacijo katere od kreacij Joana Roce izbrati recept, pri katerem bo treba izsesavati zrak iz vrečke?! Seveda ne! In ker je pri pripravi dimljenega brancina na emulziji iz jabolk in vanilijevega olja treba vakumirati dve reči in dodatno še dimiti olivno olje, vse skupaj pa se zdi relativno preprosto, je pred vami prav to.

Kako? Za dva daj takole:

  1. V vakuumsko vrečko zapakiraj dve palčki vanilije, dodaj štiri žlice olivnega olja, zapakiraj in za eno uro položi v na 60 stopinj segreto vodo. (vodo na štedilniku segrej na 60 stopinj in jo nato daj v na 60 stopinj segreto pečico. Nato vanilijo zavrzi, olje pa prihrani.
  2. Kozico, za katero imaš dobro prilegaojočo se pokrovko, obloži z alufolijo. Na dno daj žlico zelenega čaja in vložek za kuhanje v sopari, na katerega daj posodico z dvema žlicama olivnega olja. Posodo prekrij z dvojno plastjo alu folije in še s pokrovko, nato prižgi ogenj na polno, ga po treh minutah zmanjšaj na pol, po šestih pa ugasni. Počakaj, da se ohladi in prihrani dimljeno olje.
  3. Veliko, sočno kislo jabolko na debelo (vsaj pol centimetra) olupi. Meso prihrani, olupke zmelji s paličnim mešalnikom in ožmi v dvojni gazi. Dobljeni jabolčni sok zreduciraj na tretjino.
  4. Dva kosa fileja brancina premaži z dimljenim oljem, posoli, daj v vakuumsko vrečko in izsesaj zrak. Deni v na 55 stopinj segreto vodo za 15 minut. Po pretečenem času vrečko odpri in fileja s kožo navzdol tri minute peci na vroči teflonski ponvi.
  5. Reduciran jabolčni sok segrevaj in mu med mešanjem po malem dodajaj vanilijevo olje, da nastane emulzija. Nalij jo na krožnik, nanjo položi brancina in potresi z drobno nakockanim jabolkom.

Še check po kriterijih Joana Roce:

  • Slano? Je, zaradi soli v in na ribi.
  • Sladko? Je, zaradi redukcije soka in vanilijevega olja.
  • Grenko? Je, zaradi z zelenim čajem dimljenega olja.
  • Kislo? Je, zaradi svežih kockic kislega jabolka.
  • Dobro? O ja, je. Zelo!
za nadaljnje branje pa te ne bom linkal na lastna stara jajca, ampak te vabim, da preskrolaš kar celo dolce vito, ki je čist fletn in zanimiv cajtng … klikaj i čitaj!

domačica

na placu so v teh dneh na hitro vzniknile številne stojnice s še številnejšimi dimljenimi obeski na njih … skupaj z njimi je prišla tudi inflacija besede “domače” … ne boste verjeli, skoraj vse šunke in ostale mesnine, ki jih prodajajo, so domače … pod domače si nato človek predstavlja bukolični prizor rdečelične pastirice in luštkano posvinjanih pujskov, ki pokrulevajo med radostnim prekopicevanjem na blatnem travničku ob s slamo kriti lični kmečki hišici … fakof kupljeno domače, vam rečem: tega ni več! … edina stvar, ki je upravičena do nošnje bedža z napisom domače, je tista, ki jo narediš sam doma … pa še tukaj si, ako si mestni škric kot jaz, obsojen na uporabo sestavin, ki niso domače (razen če imaš enega rožnatega krulevčka v domači banji) … za letošnjo veliko noč sem zato v izogib vsem “domačim” šunkam naredil šunko domačico … propisno, brez ejev, brez nitratov, nitritov in ostalih industrijalskih mesarskih fint … pri vladotu sem kupil dvokilski kos izkoščičenega kareja brez kože in nato iz raznih virov napaberkoval naslednjo salamuro:

  • 100 g soli
  • 100 g sladkorja
  • 1 limona
  • pet strokov česna
  • šopek žajblja

vse setavine sem zavrel v dveh litrih vode, počakal, da se je stopilo vse, kar se je imelo stopiti, salamuro ohladil v hladilniku, jo prelil v plastično posodo in vanjo položil cel kare … v hladilniku se je reč pacala 72 ur, nato sem kare vzel ven, ga opral, obrisal, zavil v čisto krpo in pustil v hladilniku še eno noč … od tu je reč primerna za finalno toplotno obdelavo, bodisi v toplem dimu, bodisi na suho v pečici pri 120 stopinjah, v obeh primerih pa do stopnje, ko temperatura v sredini pride do 70 stopinj … ohlajeno šunko nato režeš za v sendviče, ali za žegen, za na pico ali kar tako … ker je breznitritka ne bo tako lepo rozaste barve, ampak če imaš hčerko staro 4 (plusminus 3) leta, imaš rozaste barve tako ali tako vrh glave … je pa dobra, madonca da je dobra tale šunka, res …

no, seveda pa je možna še druga pot, namreč da še pred toplotno  obdelavo šunko po bojda kanadski navadi povaljaš v koruznem zdrobu in nato narežeš na šnite:

te šnite pa nato z obeh strani hrustljavo popečeš na srednje vroči ponvi in jih zadegaš čez kaj pomladnega … nimaš ideje? … evo ene: med široke nudle vmešaj na putru zdušene koleščke špargljev, preko pribij onole kvazikanadsko šunko, povrh pa poširan jajc:

to, dragi bralec, ljuba bralka, je pa res domača šunka! … and it makes me proud!

bohžegnej!

soundtrack je straight in yo face, da bolj ne bi mogel bit: ice-t – home invasion

domača rekreacija (g. ramsay)

evo, pa je končno prišel na vrsto še veliki gobec vrhunske in medijsko vrhunsko nahajpane kuharije, gordon ramsay … prejšnji teden na papirju, zdaj pa v internetsih … berite! … in other news: zgoraj se je pojavil nov zavihek, v katerem boste našli povezave na moje verbalne zapazke o gostilnah, ki sem jih obiskal za mladinino rubriko konzum … pa menda (ne bi vedel, nimam ploćice) kruh in vino na ajpedu izgledata vrhunsko … če kdo kaj ve o tem, naj poroča, hehe …

Brez dlake na jeziku.

Gordon Ramsay, najbolj šarf chef.

Takole je to, draga bralka, cenjeni bralec. Za tole številko Dolce vite sem naredil eno preprosto raziskavo poznavanja vrhunskih svetovnih kuharjev med svojimi znanci, sodelavci, prijatelji. Sicer nisem certificirani merilec javnega mnenja (še več, s tisto malo statistike, ki mi je prišla naproti v študijskih letih, sva ostala na smrt skregana), a mi je vseeno bilo jasno, da moram v prid relevantnosti rezultatov poskrbeti, da med vprašanimi ne bodo samo izpričani hranofriki, trebušasti guštatorji in zvezdičasti kolekcionarji, temveč tudi taki kalibri, ki jim hrana, kaj šele vrhunska restavracijska kuharija, pomeni toliko, kot meni natjunani in z vsemi možnimi konjskimi silami in močmi nabriti avti – se pravi, da vedo, da obstaja, a jim zanjo ni kaj prida mar. No, in temu naborčku ljudi sem postavil preprosto nalogo: naštej tri svetovne zvezde vrhunske kuharije! Rezultati so bili na nek način pričakovani, pri nas so kot očitni vladarji cook scene percipirani skorajda izključno Angleži. Nekateri respondenti so celo naivno verjeli, da bodo izpadli poznavalski frajerji, če bodo med vrhunske chefe uvrstili Nigello Lawson. Not! Dobro, Jamieja Oliverja jim še odpustim, nenazadnje je le oddelal številne urice tudi v restavracijah, ne le pred kamero. Ampak če smo čisto iskreni je na vrhu te lestvice, ki  združuje vrhunsko kuharijo in globalen zvezdniški appeal prostora le za enega človeka. In ta eden je že kar nekaj časa Gordon Ramsay.

Ker trenutno močno pumpa tudi na slovenskih televizijah (na TV3 so ravno odrolali njegovega ameriškega Masterchefa, trenutno pa sučejo četrto sezono Kuhinjskih nočnih mor), ga je seveda opazilo tudi marsikatero slovensko oko. No, bera Ramsayevih dosežkov na obeh, kuharski in showmanski strani, je impresivna: štiriinštiridesetletni (ja, kljub temu, da pridno športa – že desetkrat je pretekel londonski maraton – je tip zgaran in po fotkah sodeč bi mu jih pripisal vsaj petdeset) Škot namreč handla s hudimi številkami. Ker smo priloženi časniku Finance, začnimo s poslovnimi: holding Gordon Ramsay je trenutno (so)lastnik dvanajstih restavracij, dveh pubov in enega hotela v Veliki Britaniji, štirih restavracij v Združenih državah Amerike, po dveh v Tokiu, Avstraliji, Franciji in Italiji in po ene v Dohi, Dubaju in na Irskem. V zadnjih petnajstih letih je izdal dvajset kuharskih knjig in produciral in/ali odpilotiral deset različnih televizijskih showov. In zvezdice? Prav letos praznuje prvo desetletko, odkar njegova glavna restavracija, Restaurant Gordon Ramsay, nosi tri. Drugod po svetu pa jih je napraskal še sedem ali osem – točno številko je težko določiti, ker vodiči izhajajo v različnem obdobju leta, obenem pa je tudi Ramsayev imperij s krizo doživel številna prestrukturiranja, predvsem je šlo za odprodajo restavracijsko hotelskih naložb, ki so bile odprte v napačnem času, torej ravno ob izbruhu gospodarske krize.

No, seveda pa ni dvoma, da je Gordon pravi trizvezdičasti chef, ki se je postopoma prebijal  od lupilca in sekljalca zelenjave, prek kuharskega vajenca, kuharja, sous chefa do chefovske pozicije – in seveda še naprej, do poslovnega imperija, s katerim vedri in oblači na svetovni sceni. Ramsay se je rodil in prvih pet let živel na Škotskem. Iz primarne družine ni mogel odnesti kaj veliko pozitivnih vedenjskih vzorcev, saj je ata Ramsay z ženo in otroci komuniciral predvsem s pijanskim tuljenjem in teženjem, občasno pa je čutil, da mora svoj point podkrepiti še s kakšno batino. Ni čudno, da se je mlademu Gordonu mudilo iz takega družinskega gnezda, tako da je bil praktično že pri šestnajstih na svojem. A takrat ni še nič kazalo, da bi kdaj v roke prijel kakšno kuhalnico: bil je namreč resen nogometaš, celo tako dober, da je bil v mladinskem pogonu legendarnega škotskega kluba Glasgow Rangers (klub je bil triinpetdestkrat škotski prvak, letos so deset krogov pred koncem le dve točki za večnim rivalom, Glasgow Celticom) z resno opcijo, da bi se pridružil prvemu moštvu, a mu je nadaljevanje nogometenja preprečila serija zoprnih poškodb kolena, ki ga je za vedno oddaljila od fuzbalskih zelenic. Ampak ostali sta mu fajterska mentaliteta in silna kompetitivnost, katerima tudi pripisuje svoj uspeh.

Med piskre ga je zaneslo kmalu potem, ko je spoznal, da se nogometnega kruha ne bo najedel. Študij hotelskega managementa je vpisal pri devetnajstih, po koncu pa je začel svaljkanje po številnih restavracijah. Službe je že takrat puščal iz precej kontroverznih razlogov – iz restavracije Wickham Arms ga je, recimo, odnesla ljubezenska afera z lastnikovo ženo, a po prihodu v London se je vendarle ustalil v takrat daleč najboljši londonski restavraciji, legendarnem Harvey’su, kjer je vladal Marco Pierre White. Gordon je zdržal skoraj tri leta, potem pa je odšel zaradi “teženja, izsiljevanja in nasilja”. Hm, da je nekomu uspelo zlomiti Ramsaya, je moralo biti pa res kar heavy. No, pravzaprav je bilo zanj bolje, da je šel, saj je nato odšihtal še svoje v hudih francoskih birtijah, pri Albertu Rouxu, Guyu Savoyu in Joëlu Robuchonu. Po povrtaku v London se je njegova pot spet križala z Whiteovo, ko mu je ta skupaj s partnerji ponudil 10% lastniški delež in pozicijo glavnega kuharja v novi restavraciji Aubergine, ki je kaj kmalu pobasala prvo in nato še drugo Michelinovo zvezdico. Do tretje ni zdržal, saj je začutil, da ga želijo lastniki na chefovski poziciji zamenjati z Whiteom, zato je najel modela, ki je iz Aubergina ukradel knjigo z rezervacijami (in kontakti stalnih in pomembnih strank), za krajo pa je nato javno obtožil samega Whitea. Verjetno je odveč povedati, da odsihmal gospoda nista ravno v prijateljskih odnosih. Kar v razmerju do Ramsaya velja še za marsikoga; če odštejemo številne nastopajoče v Ramsayevih oddajah, ki so kontstantno deležni zmerljivk, teženja in neokusnih dovtipov ter angleške kuharje, po katerih je poimenoval purane, ki jih je gojil v prvi sezoni serije The F Word, sta tu vsaj še kritik A. A. Gill, ki ga je Ramsay z Joan Collins vred vrgel iz restavracije, pa avstralska novinarka Tracy Grimshaw, ki jo je prostodušno primerjal s svinjo, na njegovi tapeti pa se velikokrat znajdejo tudi vegetarijanci. V intervjuju za BBC je celo priznal, da je vegijem naskrivaj prodajal župce, narejene s piščančjo osnovo. Anekdot o Ramsayu je seveda za še vsaj vsaj dva ali tri takele časopise, onim, ki ga ne marajo pa je nabolj všeč tista, kako je med snemanjem na Islandiji zdrsnil s 85 metrskega klifa in pristal v ledeni vodi, iz katere je komajda živ izplaval po skoraj minuti boja na življenje in smrt.

Piscu tehle vrstic se zdi Ramsay vendarle malo preveč egotripaški model, ampak – hej, človek združuje dva ultimativna egotripa: (resničnostno) televiziranje in vrhunsko restavracijsko kuharijo, pri tem pa se s knjigami lepo približuje krožnikom navadnega ljudstva. Še posebej cenim njegovo knjigo Gordon Ramsay Makes It Easy, v kateri je tudi recept za preprosto nadgrajen goveji karpačo, pri katerem kos uležanega govejega fileja povaljaš v zdrobljenih poprovih zrnih in trdno zaviješ v alufolijo. Zvitek nato postaviš v hladilnik in po eni uri z vseh strani (po pol minute na stran, recimo) na suho opečeš v razgreti ponvi. Ohlajen zvitek gre spet v hladilnik, uro pred serviranjem pa v zamrzovalnik, da se nato lepše reže. Ko ga odviješ iz folije, ga le še povaljaš v sesekljanem peteršilju, narežeš na tanke rezine (ki jih med dvema plastema folije s tolčenjem še stanjšaš), položiš na s pehtranovo gorčico in olivcem zabeljene laske ledenke in potreseš s solnim cvetom, nastrganim parmezanom in, če ga le imaš, nalistanim svežim tartufom.

Meni je že bilo vrhunsko. Ampak domenvam, da bi Gordon ob temle mojem krožniku zagotovo znorel, češ da je to f*****g disgrace in da naj se neham delat norca iz njegovega recepta, for f**k’s sake!


kost(ka) za debato

oni teden, ki sem ga preživel v portorožu, je tudi v večernih urah stegel s kakovostnimi debatami … ena se nama je s kolegom vukom zdela tako zanimiva, da se mi jo zdi nujno odpreti tudi tukaj in vanjo vključiti še kruha in vina željno bralstvo …  takole je: zakaj v pozezavi s hrano in pijačo tako radi in pogosto uporabljamo pomanjševalnice (krvavička, solatka, tortica, salamca, kozarček, pirček …)? … ali je to zato, ker se hočemo s tovrstno jezikovno rabo prepričat, da pojemo/popijemo nekaj majhnega, kar se nam ne bo poznalo in nam ne bo naredilo škode? ali se nam zdita hrana in pijača tako ljubka, da jima s tovrstno rabo izkaZujemo simaptije in naklonjenost?  … kako je s tem pri tebi? … pomanjšuješ? ne? kdaj in zakaj? … in kako je s tem v drugih jezikih, pri drugih narodih? … kostka je vržena, debatka je odprta!