če maš čemaž…

… in ni hudič, da ga zdajle, ko raste v vsakem šumarku ne bi imel, potem ni nujno, da ga nažigaš zgolj v pesto, vlagaš v olivno olje in mešaš v skuto … lahko mu privoščiš tretman, kot ga nudiš špinači, se pravi: v slan krop za minuto, prestavit v mrzlo vodo, odcedit, ožet, sesekljat in sfrulirat z deci sladke smetane … dodaj še na tanke rezinice narezano in popraženo bučko in v vsem skupaj okopaj njoke … če premoreš še kakšen košček govejega pljučnega fileja, ga z obeh strani na hitro opeci, počakaj par minut, nareži na rezine in z njimi okrencljaj njoke … nekako takole naj izgleda vse skp:

gordon bi rekel: it looks like restaurant dish! well done, napo! … pa gre v resnici samo za pametno in na hitro ponucane ostanke … andiamo, nabiralničarji!

zajtrk prvakov

se spomniš, kako sem dobro leto nazaj po službenem popušu za eno samo samcato točko na slovenskem oglaševalskem festivalu le vzdihnil o, ti šmorn! in ga potem tudi naredil in s soundtrackom napovedal revanšo … ki se je letos v dramatični končnici tudi zgodila in prenosni pokal v obliki velikega lesenega propelerja je zdaj spet tam, kjer smo ga zadnji dve leti pogrešali … no, ker se zmagovalcem spodobi jesti kaj drugega kot praženec (pa magari sto puta carski bio) smo koj planili po bolj prvaških stvareh … včeraj se je celotno futuristično postrojenje posedlo po grajskem dvorišču, nazdravilo s penino in zagrizlo v tople ocvirke, frišen kruh, kremasto špargljevo juho, bučne njoke z dimljeno sirarsko skuto, belokranjskega jančka, pire, špinačo, krostato in gibanico, vaš vdani pa je že prej skušal nadgraditi hotelske fruštke, s katerimi je bil prisiljen gvirati en teden … je uspelo? o, je … tale mafinski spinoff klasičnega hemendexa je pač frajerski, a ni?

pa še na tak relativen no-brainer je … potrebuješ samo modele za mafine, pečico in toliko rezin kuhanega pršuta, kolikor jajc kaniš shemendeksati … potem pa lepo na okroglo obreži rezine kuhanega pršuta in jih položi v namaščene modele in konstrukcijo dodatno ojačaj z obrezki … v vsak model previdno razbij jajce in vse skupaj postavi v na 180 stopinj segreto pečico … čas peke je odvisen od tega, kako zakrknjena jajca hočeš jesti … po osmih minutah bodo zagotovo že skoz in skoz prepečena, česar jaz nočem, zato ti svetujem, da jih, če si z mano, eliminiraš po petih ali šestih minutah, ko je rumenjak še malo tekoč … vsak hemendeks previdno prestavi na krožniček, potresi s soljo ter poprom ali pimentonom in postrezi z robo iz prejšnjega zapisa, da ne boš samo prvak, ampak tudi kaiser, hehe …

s soundtrackom bomo le še podžgali kraljevsko-zmagovalni duh: the fall – victoria

domača rekreacija (p. goosens)

o belgijskem majstru goossensu sem s pomočjo bruslijevkse majeM pisal za februarsko edicijo dolce vite, ki nato ni izšla, ker si je vzela en kratek zimski predah … goosensova štorija je tako na papirju izšla prejšnji petek, digitalizirani spis pa je priobčen tu spodaj … goede eetlust!

Belgijček

Peter Goossens, chef podeželske restavracija Hof Van Cleve – polovica preostalih belgijskih driesterrenarjev.

Pri Herculu Poirotu so komu nabolj všeč mustače, kdo drug prisega na njegov stajliš polcilinder, marsikoga napali njegov briljanten analitičen um, meni pa je bilo vedno najbolj kul njegovo silno razburjenje, če ga je kdo označil za Francozeka. “Nisem Francozek, jaz sem vendar Belgijček!”  je izjava, ki bo v luči trenutne aktualnopolitične situacije tam gori, ostala relikt preteklosti. Slabih enajst milijonov podanikov, ki pod črno-rumeno-rdečo zastavo biva pod kraljem Albertom II. se namreč trenutno bolj kot za Belgijce izreka bodisi za Flamce bodisi za Valonce, država pa je že ohoho časa brez kakšne resne vlade.

No, ampak jedo pa Belgijci (recimo raje kar tako, da se ne bomo še mi po nepotrebnem vpletali v njihove delitvene rabote) vseeno. In tudi pijejo! Akoravno dvomim, da bi jih kdo po defaultu uvrstil med gastronomsko frajerske narode, pa fantje in dekleta pri produkciji okusnih, celo delikatesnih reči, niso čisti abervezniki. Pomisli samo, da iz njihove grude poganjata avtohtonska vitlof in brstični ohrovt (menda ga v Bruslju, zdajle ko je sezona, kar mečejo za tabo: trikilski žakeljček zelenih žogic zlahka dobiš za tri evre, s cenkarskim manevrom pa še za manj), pa tudi s šparglji, predvsem belimi, so si zelo na ti, gastarbajterji pa so nas te dni presenetili tudi z informacijo, da so na belgijskih tleh poganjki/vršički divjega hmelja cenovno pozicionirani v rang tartufov. Ne pozabimo niti, da so tam naokoli doma številne u iber fensi čokoladne kuče (Godiva, Neuhaus, Marcolini, Leonidas in take) in pa, jasno, da jih trapistični menihi iz šestih še preostalih kloštrov (Achel, Chimay, Orval, Rochefort, Westmalle in Westvleteren) pridno zalagajo s svojimi pirčki in sirčki. Če zraven prištejemo še izjemno fino globalno krušniško franšizo Le pain quotidien, spočeto in zagnano pred dobrimi dvajsetimi leti prav v Belgiji, pa novo generacijo odpičenih mikro varilcev piva z globalno slavo za pasom (Struise Brouwers, anyone?) in naravno fermentirane lambice, ki tako ali tako lahko nastanejo samo v Bruslju in bližnji okolici, potem je že bolj jasno, da se Belgijcem v trebuhe kotali precej dobra košta in da jo tudi znajo cenit. No in seveda: ne pozabimo, da je tudi pomfri v angleščini napačno poimenovan, saj bi se bil moral namesto french imenovati belgian fries, glede na to, da so na paličice narezan krompir v 17. stoletju najprej (menda da celo v kobilji masti) cvrli ubožni Belgijci, živeči ob reki Meuse, ki pozimi zaradi zmrzali v reki niso mogli loviti rib.

Z vrhunskimi restavracijami v Belgiji je pa tako, da bi jih človek glede na kupno moč evrobirokracije pričakoval več, ampak verjetno je omenjeno uradništvo hvaležna stranka, ki se ji da prodati marsikaj. Michelin namreč v zadnjih letih (predvsem v Bruslju) zvezdice bolj jemlje, kot daje, tako da sta trenutno v Belgiji samo dve taki s kompletom treh: prva je De Karmeliet v Brugesu, druga pa Hof van Cleve v Kruishoutemu. No, in prav v temle Kruishoutemu se bomo ustavili, saj je med njegovimi 8.160 prebivalci moč najti tudi našega novega znanca Petra Goossensa.

Goossens ni iz kakšne oštarijske familije, so pa menda doma vsi radi dobro jedli – on pa se je odločil, da bi poleg tega rad tudi dobro kuhal. Po hotelirskem šolskem drilu se je prava stvar šele začela in to v Parizu: žuljenčkanje kupov in kupov in kupov zelenjave v restavraciji Le Pre Catelan v Bulonjskem gozdu, pa vajeništvo pri Joëlu Robuchonu in Georgesu Blancu ter nadaljnji uk v slaščičarski šoli Lenôtre. Po povratku v Belgijo se mu je zgodil čuden karierni obrat. Kuhal je namreč v restavraciji Ijzerberghoeve, ki je že imela zvezdico, njen lastnik pa je fural še en bližnji lokal – Hof van Cleve. Goossens je reč kmalu prevzel, a pod enim pogojem: podpisati je moral klavzulo, da s svojim početjem v Hof van Cleve pet let ne bo predstavljal direktne konkurence Ijzerberghoeveju. Se pravi, da je pet let cimpral kotlete, jeguljo na zeleno in ostale flamske klasike. Pa ni bil nič kaj slabe volje in še danes pravi, da je bila to super šola in da je samo s popolnim poznavanjem klasike možna kreativna nadgradnja. In po petih letih se je Peter spustil s ketne in hitro jel pobirati zvezdičevje in ostale visoke zaznamke (19.5/20 Gault-Milau itd.). Po zatonu in/ali umiku stare garde belgijskih mojstrov (Pierre Wynants, Jean-Pierre Bruneau) je prav Goossens postal gonilo nove belgijske kuharije. In fant se – karierno gledano – obnaša zelo brihtno, pri čemer se očitno spogleduje z angleškimi chefi, ki za promocijo svojih restavracij, sloga kuharije, idej in pogledov na svet hrane vešče uporabljajo medije, predvsem televizijo (za Goosensom sta dve zelo uspešni in gledani TV oddaji – Moja restavracija in Najboljši flamski ljubiteljski kuhar (temu Flamci lepo rečejo hobbykok J). In seveda kuharske knjige – po eni strani tiste za gledat, lepe in velike, za imidž, po drugi pa bolj preproste, vsakodnevne, za nas navadne domače kuharčke. Lani, recimo, je Goossens skupaj z Rogerjem van Dammom in Sergiom Hermanom izdal pedagoško korak-za korakom knjigo Izvedljivi top recepti, v katero so fantje celo priložili seznam vseh trgovin, kjer je moč kupiti omenjene namirnice.

Je pa z Goossensom tako, da pridno raziskuje nove trende in smernice: trenutno je zelo navdušen nad japonskim minimalizmom (Hof van Cleve drži 30 različnih vrst sakeja), rad pokuka v Sredozemlje, ampak kljub vsemu ostaja trdno zakoreninjen v flamski kulinarični tradiciji. In menda je neskončno siten in picajzlast pri nabavi vseh sestavin, pa tudi pri novih tehnikah ni nek fanboy, ki bi kar počez uporabljal tehno zvarke iz laboratorijev Ferrana Adrie. “V mojih želejih” pravi, “je lahko le želatina ali agar-agar, nobenih aditivov in praškov.”

Tako se mi je tudi za tole priložnost zdelo prav, da narihtam nekaj, iz česar bo zadišalo po Belgiji. Naša draga Maja na začasnem delu v tujini je izbrskala fleten Goossensov recept za v mešanici Hoegaardna in belega vina dušena svinjska lička. No, pri povpraševanju po slednjih sem v ljubljanskih mesnicah naletel na gluha ušesa, tako da sem potem malo mozgal in se po Goossensovi metodi lotil svinjske krače – se mi je zdelo, da kani to biti kar dober surogat in v resnici je tudi bilo tako: prav fleten krožnik, ki se ga da lepo narihtati v temle letnem času, ko se na tržničnih štantih svaljkajo predvsem gomolji: repa, pastinak, zelena, korenje in čebulica so super spremljava, brez brstičnega ohrovta a.k.a. brussel sproutsa se pa v danem kontekstu tako ali tako ne spodobi kuhat. Takole gre, za štiri: nasoli in napopraj tričetrt kile mesa s svinjske krače (brez kože in kosti) in z vseh strani popeci na maslu. Dodaj (vse fino sesekljano) štiri stroke česna, eno čebulo in dve šalotki, šest vejic timijana, štiri lovorove liste in po štiri deci suhega belega vina in piva Hoegaarden ter na malem ognju duši eno uro. Zelenjavo očisti in nareži na razne fantazijske oblike, ki ti pridejo na misel in koščke blanširaj v slani vodi. Naredi še redek masleno mlečen krompirjev pire, nato pa skončaj: meso poberi iz vina/piva in ga nareži na rezine; vino/pivo precedi in povri na četrtino, dodaj sol in vmešaj kocko masla. Na ogret krožnik namaži pire, nanj naloži meso, naokrog razpostavi gomolje in tu in tam prilij še malo omake.

Za zraven pa kar enega Hoegaardna. Razen če si tak ultra-srečnež kot jaz in v kleti najdeš flaško witteja od Struisetovih pobov … mmmmm!

ti si moja …

v naši kuči smo glede praznikov pred leti uvedli precej preprosto pravilo: vsak praznik (ne glede na njegovo ameriškost, budalskost, kičavost, zlajnanost itd.) jemljemo kot priložnost, ki se nam ponuja za vsaj mali festen, za se fino imet, za kaj fletnega in ne čisto vsakdanjega pomandžat … v bistvu smo taki praznični prilagodljivci, skorajda nevretenčarji, v najboljšem primeru nas lahko ozmerjaš z obračevalci plaščev, bund in vetrovk … recimo: ravno na današnji dan človek počuti skoraj kot napol skesan kvizling, češ, kako sem se dal zazankat tejle američki komercialni napasti! … okej, lahko bi se izgovarjal, da praznujem god svojega po mamini strani strica zdravkota (ali/in zdravca duše, for that matter), ampak seveda bi bilo vsem jasno, da kljub temu da sta fejst dedca, s tem še vedno ni izpolnjen zadostni pogoj za cimpranje lastnih čokolatinčkov … ali pač, saj ni težko sploh … alzo, namesto da ljubezen izpoveš z milko (ko smo že pri žlahti, milka je moja po fotrovi strani teta (iz črnuč, je kuharca, dobr kuha :-))), se raje izrazi s takole houmemejd čokoladno falango:

zdaj, ker so praznična jedila vedno povezana z neko simboliko, je tudi pri tehle valentinovskih čokoladinih tako: čokolada je v že nekakšni zvezi s serotoninom, hormonom sreče, torej sporoča: srečen sem, da sem s teboj in take fore … kardamom, vmešan v čokolado, prišepetava: vedno sem s tabo, tudi, ko me ne vidiš … oreščki tulijo: i’m nuts about you … nagubana koža rozin pravi: rad bi se postaral skupaj s teboj … figa preudarno modruje: za vse druge in drugo mi je figo mar! … solni cvet pa opravlja dve funkciji, prva govori: ti si cvet, brez kterga se neda žwet; drugi pa: vzemimo valentinovo “cum grano salis” … takole:

  • 300 g jedilne čokolade
  • pet strtih zrnc kardamoma
  • štamprle mleka
  • oreščki, rozine, suho sadje, solni cvet

dve tretjini čokolade skupaj z mlekom stresi v skledo in povezni preko kastrole z vročo vodo … počakaj, da se stali in segreje na 55 stopinj in vanjo vmešaj v možnarju uprašena zrnca kardamoma … nato skledo odstavi s kastrole in začni po koščkih, med mešanjem z metlico, vmešavati preostalo čokolado – nov košček gre v maso šele takrat, ko se prejšnji stopi … če hočeš, da se bo čokolada lepo sijala (precej bolj, kot na sliki), jo mešaj kot budala ene 10 minut …

počakaj, da se čokolada shladi na 30 stopinj, nato pa jo z žlico polagaj na peki papir … na krogce nato po nareku lastne fantazije polagaj dodatke … pusti, da se vse shladi in strdi na sobni temperaturi … to je to, kako si bil pozoren in ljubeč!!!

soundtrack izvira iz onega zrnca soli, s katerim je treba vzeti tale dan: novi fosili – valentino i renato

pet na dan

da ne bi kakšnega pozabil, sem kar vseh pet stisnil za zajtrk:

spodaj je povsod potoastan stopostotni (itak da) lastnoproizvodni polnozrnatec iz pire, zgoraj pa si od leve proti desni sledijo: koščki staranega pustotnikovega kosca, ivar lastne proizvodnje, kroglica mladega limoniranega sirčka lastne proizvodnje, slani sardoni iz pridevinske ribiške vasi, rezine hrbtnega špeha iz prekmurja … kurt bi rekel: zajtrk prvakov … in kot ponavadi bi imel prav …

domača rekreacija: h. blumenthal

evo, možganska celica je bila pravkar zaposlena s premišljevanjem o tem, katerega internacionalnega superstarja kanimi zrekreirati v februarski dolčeviti, pa se ji je nenadoma posvetilo, da še januarksega blumenthalanja ni potalala med vas … recept za deveturni bolonjez že, ampak članka o hestonu pa še ne … ker se mi zdi, da nikoli ni prepozno, je zdaj tukaj … prijetno branje želim!

Heston. Top model kuharije.

Heston Blumenthal bo čez tri tedne domicilni Debeli raci dodal še londonsko restavracijo Dinner by Heston. Idealna prilika, da se domača kuhalnica zavrti po njegovi komandi.

Že kar nekajkrat me je srbelo v po tipkovnici plešočih in kuhalnico vihtečih prstih, da bi v tole našo rubriko uvrstil meni najbolj modelarskega vrhunskega chefa, angleškega mojstra Hestona Blumenthala. Pa se mi je to vedno zdelo nekako lamersko, češ, kaj se boš zdaj tukaj nekaj z Blumenthalom napihoval, ko pa tako ali tako že vsak, ki ga vsaj malo zanima vrhunska kuharija, ve vse o njem. No, ampak ko mi je zadnjič, kakšne tri tedne bo tega, pred oči padel en tak skorajda rumenotiskovni intervjujčič, ki ga je Heston namenil angleškemu The Telegraphu, kao, katere so bile vaše najslabše počitnice, blabla in take. No, in med takimi se znajde tudi Blumenthalova iskrena želja, da bi pa letošnje zimske počitnice res rad preživel v Sloveniji, kjer se pa menda tako hudo na polno smuča, da je res cela radost. Super, Heston, pridi, ampak v tvoje dobro ti prišepnem, da vsekakor ne hodi oni teden med 19. in 26. februarjem, ker so bili na našem šolskem ministrstvu tako pametni, da so vso smučanja željno mladež na naše enormno dolge, široke in prostorne piste nagnali v enem tednu. Sicer pa, če je kdo pomislil, da se Heston heca o smučanju v Sloveniji: sploh ne, saj je tu že smučal in sicer po snemanju s polharji na kočevskem, ko zaradi bruhcanja islandskega ognjenika Eyjafjallajökulla ni mogel leteti domov in je namesto tega kot pravi smučarski navdušenec malo nastavljal robnike in letel nizdol slovenskih hribov.

No, pa da ne bo zdaj izpadlo, kot da bi vam rad dopovedal, da je Heston takorekoč že naš, da mu damo samo še državljanstvo pa ga pošljemo na kuharsko olimpijado. Ne ne, Heston je pravi Britanec in to zmeraj bolj.

Namreč: restavracija Dinner by Heston, ki jo bo v Londonu odprl zadnjega januarja, bo zelo zelo britanska. Blumenthal je za New York Times celo izjavil, da bi rad s svojo novo restavracijo malo podkuril Francozom pod nos, češ, kaj se vi norca delate iz otoške kuharije – mi imamo tudi zgodovinsko zelo dobre in inovativne kuharske reči! Meni v Dinnerju bo namreč sestavljen iz britanskih jedi, ki jih je Blumenthal izbrskal v knjižnicah in datirajo daleč nazaj, tja do leta 1400. Seveda pa bo vse skupaj posodobljeno, ipak Heston ni en kuhar, ki bi kar zdravo za gotovo jemal reči, ampak je eden najbolj študioznih likov za šporhertom, ki raje kot s kuharji henga naokrog z raznimi hudo piflarskimi znanstveniki – od kemikov prek fizikov do zgodovinarjev, pri njem pa izredno cenim tudi smisel za umetnost in spektakel. Je pa Heston kuharski samouk, po Marcu Veyratu že drugi v naši rubriki, ki je v resnih pogonih top restavracij preživel bore malo časa, menda da en teden pri Raymondu Blancu in neko podobno kratko obdobje pri Marcu Pierru Whiteu.

Blumenthalova matična postojanka je restavracija The Fat Duck v vasici Bray v Berkshireu, kjer je postregel ene par tako odpičnenih stvari, da si jih človek za vedno zapomni. Sladoled iz umešanih jajc s slanino je že ena taka. Druga je kaša iz polžev, v zadnjem času pa pri Debeli raci gredo celo beyond okušalnih brbončic in se zelo ukvarjajo s tem, kako na percepcijo neke jedi vplivajo vsa čutila in tako vam, recimo, medtem ko jeste školjke v ušesa namontirajo slušalkice iz katerih prihaja šumenje morja. Cortkano, ane?!

Hestonu sicer radi poturevajo titulo molekularnega kuharja, a se je na vse kriplje otepa. Verjetno velik delež krivde za molekularno nalepko nosi njegova prva TV serija Kitchen Chemistry, ki jo je zasnoval in izvedel v sodelovanju s Kraljevim združenjem za kemijo in katere v knjigo zapisene izsledke je razdelil 6000 angleškim in irskim šolam. Nasploh se mi zdi Heston velik frajer zaradi svojih televizijskih šovov. Seveda nikoli ne bo tako popularen in ljudski kot Jamie Oliver, niti tako zafektirano zajeban kot Gordon Ramsay, ampak skozi svoje TV oddaje se je pametno pofural kot lik z izjemno domišljijo, ki zelo rad provocira z rušenjem zakoreninjenih pravil kuharije in skoznje lepo demonstrira svojo kuharsko filozofijo.

Njegova najbolj znana serialka je zagotovo In Search Of Perfection, v kateri Heston pod drobnogled jemlje znane, vsakdanje jedi – hamburger, bolonjska omaka, pečen piščanec, steak s krompirčkom – nakar se loti ekstenzivnega eksperimentiranja z različnimi sestavinami in metodami kuharije, in na koncu pripravi svojo, zanj popolno verzijo te jedi. In pri teh, kao popolnih verzijah se ti marsikdaj povesi čeljust, recimo takrat, ko piščanca po začetnem termičnem šoku dolge ure peče v na 60 stopinj segreti pečici. Pa tudi to, da se bolonjska omaka kuha 8 ur, se ti verjetno zdi vsaj tri do štirikrat preveč – a več o tem malo kasneje. Pred tem bi rad opozoril še na dva diametralno nasprotna Blumenthalova televizijska projekta. Na nivoju vrhunske visoke kuharije je oddaja Heston’s Feasts, v kateri za izbrano družbo znanih povabljencev skuha tematsko večerjo za katero jemlje navdih v določenem zgodovinskem obdobju ali umetniškem delu – srednjem veku, viktorijanski Angliji, starem Rimu, Alici v Čudežni deželi … Ker gostje ne vedo, kaj natančno jih čaka, je to idealen poligon za razkazovanje Hestonove igrivosti: iz ogromne pite (testo zanjo je zamešal v mešalniku za cement) spusti celo jato ptičev (in nato gostom postreže prave pitice iz ptic); gostom ponudi pet epruvetk z na videz popolnoma enako vsebino – gosto roza tekočino, a vsaka ima drugačen okus – od pečenega purana do češnjeve pite; speče celega pujsa, mu pred gosti prereže trebuh in iz notranjosti se vsujejo različni tipi klobasic, ki izgledajo kot pravo črevesje … hudobija, res! No, čisto drugačen je tako rekoč resničnostni šov Big Chef Takes On Little Chef, pri katerem je veliki chef Heston, mali pa veriga avtocestnih okrepčevalnic Little Chef, katerega management ga najame, da naj bi moderniziral njihov jedilnik, preuredil interier restavracij in natreniral osebje, pri tem pa mu niti ne posreduje ključnih podatkov, mu vseskozi meče polena pod noge in ga vobče nateguje. Rezultat je ta, da se je po Blumenthalovo preurejena postojanka Little Chefa izkazala za uspešno in da model zdaj počasi implementirajo še v druge restavracije.

Mi pa gremo nazaj na osemurno bolonjsko omako. Kot vidite, nam že zmanjkuje prostora, da bi vam razložil celotno proceduro po korakih (vam je pa, če vas matra firbec, že na voljo na spletni strani kruhinvino.com), zato iz Blumenthalovskega popolnega bolonjeza izpostavljam najbolj presenetljive reči: meso je 50/50 mešanica mletega volovskega repa in na centimetrske kocke narezanega svinjskega plečeta; prepraženo meso se v belem vinu (“oaked chardonnay”) in mleku šest ur počasi kuha z mešanico sesekljane čebule, korenja, zelene in česna, nenavadno odišavljena (koriander, zvedasti janež, klinčki) paradižnikova salsica pa se cmari posebej in se z mesom združi šele dve uri preden se jed postreže. Tudi strežba je nenavadna, saj omako položi na vrh zvitka rezancev in je z njimi ne premeša. Me prav zanima, kako bi Heston nacimpral govejo župo, restan krompir, kruhov hren in zeleno solato. No, saj mogoče se bo pa po letošnji smučariji lotil česa podobnega …