slavc je en od najbl fest dedcev, kar jih je in to ne samo takrat, ko se prireži z volovsko kračo na dili ali 9 litrsko flašo kačje sline … vsako leto enkrat naredi summit u krčmidžinici skaručna … letos nam je prezentiral super novitetko, zelharco za ribe … ampak pejmo po vrsti: z wrečem sva za dobrodoščico oddala heintjejevo hit-singlico heitschi bumbaitschi in francusku ploću tomislava ivčića in v zameno dobila slavčev krohot, plac za mizo na skaručenskem vrtu in pol litra hladnega rezanega štajerca … kasneje pač še krompir v oblicah, putr, sol in dimljene zalotovščice iz ribogojnice na notranjskem, ki se diči z najbolj čisto vodo v sloveniji … dimi pa jih slavc ne v zidanem krematoriju, ampak v ličnem inoxastem kvadru v kuhinji … ta je ene sorte pečica, krog in krog obkrožena z grelci, na spodnji strani pa ima še nastavek, kamor natlačiš žaganje, ki potem dimi na rešetke postavljene ribe … le-te se potem v ustih topijo s pomočjo hrena s kislo smetano … zdaj bodo bojda na sporedu eksperimenti z raznimi vrstami žaganja in njih vplivom na aromo zlatovščic, tako da se splača naredit kakšen krog tam mimo … takšnih hudih vampov (v krematoriju so preživeli nekaj manj kot 24 ur) mogoče ne boste dobili, ampak lačen iz skaručne menda še nobeden ni šel …
domaćice
če še niste gledali enoipolurne stand-up pišurije raw od eddieja murphya, ta manko nujno nadoknadite ob prvi priliki, ki se vam ponudi … model v dobesedno bleščeči zelo eighties obleki na popolnoma praznem odru uprizori za dva dni bolečih prepon huronske smejurije … ena hujših anekdot je tudi ona o mama’s burgerju, v kateri mati malemu edotu namesto mc donald’sovega spedena domači, mama’s burger – med dve rezini kruha za toast zadega mastno kepo z jajci in sirom zmešanega faširanca, doda popečeno zeleno papriko in čebulo in s to godljo pošlje mulca na ulico, naravnost med pizdunske frende, ki seveda žvečijo umetelne standardizirane sezamovke s polpetki, solatko, paradajzkom in omakco in se ne morejo odločiti iz česa naj si bolj aktivno delajo norca: iz edota ali tistega, kar ta drži v rokah … chef seveda ne podpira mučenja otrok s takimi mamaburger nebulozami, ampak kljub temu močno preferira domačo nad industrijsko prehransko produkcijo … že na primeru sladoledov smo ugotovili, da števec e-jev hitro prebije tolerančni plafon, podobno pa se zgodi, če človeku zadiši ena taka ajnfoh reč, kot je dženovski pesto … v štacuni se razgleda po polici z omakcami in še najbolj mu je všeč tisti, ki se samoreklamira z napisom basilico fresco … ostale sestavine so skrite v rubriki small print: sončnično olje, krompir, glukozni sirup, anacardio (sadež mahagonija), trdi sir za ribanje, trdi ovčji sir, jedilna sol, pinjole, ekstra deviško oljčno olje (1,5%), mlečna kislina, česen … se pravi da bomo šli raje po domače! … sašo ga zašiba kar v mikser, chef pa, ki izhaja iz delavske familije, ga raje manualno nažiga v možnarju in se potem baha naokrog z žuljavo roko … Nadaljujte z branjem
rispekta
gouz to de itelijena basketbol plejerz … že drugič letos se je zgodilo, da je chef stiskal pesti za taljančke – obakrat uspešno … hnjm, gre mogoče za znamenje in poziv h korenitim spremembam navijaških preferenc? … kakorkoli, prav smo storili, da smo slovenski popuš proti talijanom par dni nazaj maščevali s tako fletno rečjo, kot je pana cota – sve se vrača, sve se plača … in ker je chef vendarle vzgojen v klasičnih pionirsko/ministrantskih manirah, bo danes bralstvu sugeriral pripravo zahvalne daritve za zapadnjaške pobe, ki so slovenskemu košarkaškemu telesu priborili vsaj še štirikrat po deset minut strave i užasa … ker bi mogoče kdo posumil, da gre pri vseh italijansko-slovenskih basket kolobocijah za mafijska posla, jo bomo podkurili kar po šičiljansko … na peperonato bomo položili tunin steak z belim vinom in dišavnicami in se tako pripravili za obračun s turki … Nadaljujte z branjem
spet povračamo
dobro, na kakšno resno maščevanje amerom itak nismo računali, saj je bila basket izguba predvidena že vnaprej … kljub temu pa si kakšen nasmeh na njihov račun le lahko privoščimo … za izhodišče vzemimo podatek, da je na tekmi v 12-minutnem žvečenju – no ja, glede na score gre bolj za goltanje – vročih psov na originalni nathanovi lokaciji na coney islandu že tretjič zapored zmagal suhljati japonec … najboljši amer je z novim ameriškim rekordom zaostal za 1,75 hot doga, saj je, slabič, zmogel pičlih 52 komadov … v zvezi s pasjim prehranjevanjem pa še po-spominska transkripcija dialoga iz vojne zakoncev rose, ki se je včeraj zvečer odvijala v televizorju … on: someone who makes such a good pate, can’t be really bad person … ona: it depends on what the pate is made from … on: ??? … ona: woof! … on: bennie? … bennie?! … bennie!!! … sicer pa se je, po pričevanju vica, ob naročilu prvega hot doga po emigraciji preko oceana že mujo razburjal nad zlo usodo, ki je od tako velike živali kot je pes, prav njemu namenila reproduktivni organ … chef v vsakem primeru upa, da bodo naši pobje zmogli vsaj portoriko, ker zanje pa res nima maščevalne ideje …
kanibalizem (družinski)
no, tisto reč s telečjim jezikom je špiker v chefu že prežvečil in preživel, ampak te dni je njegovo profesionalno oko zapazilo grd obcestni plakat, s tremi grdimi črtami, ki naj bi bile slovenska zastava in velikim napisom “anton” … hm, je mar chefov oče začel predvolilno kampanjo? … in če da, zakaj ni za komunikacijsko podporo najel svojega sina? … ali vsaj nekoga, ki je imel likovno vzgojo več kot mu … ob počasnejši vožnji mimo naslednjega antonističnega giganta je chef uspel prebrati še “slovensko sveže meso” in nato še ihanski www … ježeš marija, ne samo da jih je nategnil kvazi dizajner, še bolj so se pustili našponati nekemu možganu, ki se mu zdi blazno fino, da se ihanska svinjina imenuje tako kot 24.711 slovencev: … o, gospa, kako ste kej? – v redu, v redu, kr gre? – no, super, kaj pa mož? – hja, tone je bil ker v redu, dokler ni pršu mesar iz ihana, pa mu je levo nogo odrezal, bojda bo za pršut, ker je velik teku, pa je mel fajn mišice pa nič masti – ??? … in pazite še tole utemeljitev imena, citiram: idejo za ime blagovne znamke smo povzeli po svetem antonu, znanemu zavetniku in priprošnjiku, ki svoj god praznuje 17. februarja …konec citata … je sploh potreben komentar? … če ja, ga kar prbodem: farmerji!
povračilni ukrep
nedeljsko jutro so nam pokvarili basile, belinelli, michelori in ostali taljanski snajperji … chef se je odločil izvesti ostre povračilne ukrepe … ampak kako lahko miroljuben in lepo vzgojen človek v zavetju svoje hiše sploh pokaže resno neodobravanje italijanskih potez, na da bi pri tem prizadel samega sebe? … mar naj ročno polomi rebra trem paketom špagetov? … populi in besno potepta vse jedva vkup spravljene sadike bazilike? … v kanal izlije vse brunelote, chiantije, fianote in proseccote? … prežveči in nazaj na sonce izpljune posušene pomodore? … nope, maščevanje bo sladko! … italjanom bomo vrnili sladko za grenko! … skuhali in pojedli bomo smetano! … pa da vidimo, kdo se bo na koncu najbolj sladko smejal! Nadaljujte z branjem
montifikacija
to, da na chefovskem organizmu rada zraste kakšna kila preveč, je rednim bralcem in osebnim poznavalcem že znano dejstvo … po izkušnjah pogosto hirajoče matere in lastnem zgodovinskem spominu, se zdi chefu zmanjševanje veličine svojega lika – jasno da fizične in nikakor ne mentalne – po dognanjih francoskega pametnjakoviča še najbolj humano in gastronomsko sprejemljivo, sploh ker po novem celo pivo ni sataniziran produkt (milejši ukrepi pa seveda ne veljajo za krompir, pice, petrolove sendviče, testenine s sočnimi mastnimi omakami, bel riž in belo moko, štrudle, torte in ostale testene sladkarije …) … nu, kakorkoli že, chefu gre zaenkrat dobro, ni lačen, ni žejen in zato tudi ni siten … omejitve, ki jih je zakoličil francozar včasih celo sprovocirajo kakšno hecno montifikacijo, kakor se v naši hiši po novem znanstevno-ljubkovalno reče za mršavljenje prilagojenim obrokom … montificirana lazanja, na primer … Nadaljujte z branjem