huda požrtija

še malo kračice, madamoiselle?na precej zanemarjenem vrtu velike stare vile, med sprehajajočimi se purani, kurami in goskami, parkira dostavni kamion-hladilnik … mesarja odpreta vrata in začneta v hišo znašati zamrznjene cele srne in ostalo divjad, pujse različnih velikosti, telečje polovice, prednje dele krav … zlagata jih k akvariju, polnem rib in rakov … malo naprej so zaboji z ostrigami, kupi zelenjave, jajc, masla, smetane, moke, magnumi in jeroboami polni šampanjca in drugega vina, konjaki, viskiji, gini … štirje prijatelji – pravnik, pilot, pro-kuhar in koreograf postanejo kuharji (in obenem tudi jedci) ter začnejo cimprati in konzumirati: velika ikebana z nasajenimi pečenimi fazani in prepelicami, polnjeni kopuni in purani, bikova moda po burgundsko, krače, biftki in druge mesarije (flambirane ali v bogatih rjavih omakah), masleni pireji, tortelini s smetano in šampinjoni, gosje, račje in piščančje paštete, tartufi, mastna gosja jetra, palačinke z grand marnierjem, pica po provansalsko, kruhi, ogromne v nulo zdizajnirane torte, pogače in pite, kompoti, marmelade … vmes si zaželijo še živega ženskega mesa, na steno projicirajo slide show “vintage” erotike, poslušajo tango in jazz na škrebljajočih vinilkah, berejo fiziologijo okusa brillat-savarina (v slovenščino je menda prevedena bolj na pol) in debatirajo … pobje imajo skupen cilj: umreti od žretja … tri naročene lahkoživke jim pravi čas pobegnejo, lokalna učiteljica pa v dekadentnem prenažiranju (ki ga kaj kmalu začnejo spremljati gromoglasni in ekstremno dolgi prdci, bruharije, naspečnosti, glavoboli …) postane del špila in ostane do konca … posneto leta 1973 v – kaj bi drugega – italijansko francoski koprodukciji, s perfektno izrisanimi in odigranimi liki (same legende od glumcev: marcello mastroianni, michel picolli, philippe noiret, ugo tognazzi & andrea ferreol – vsi v filmu tudi nosijo svoja osebna imena), s totalno klavstro-kadentno scenografijo in dolgimi kadri … čeprav se nič ne dogaja, se zgodi marsikaj … marco ferreri je naredil film, ob katerega gledanju se ne počutiš najbolje, ampak ogled vseeno priporočiš, ker je res hud … la grande bouffe je včeraj ob 23.10 zavrtela tv slo … ker ga verjetno ne boste imeli kmalu priložnosti videti, vam sporočam, Nadaljujte z branjem

modelarski krožek

ma, fin je tale borovničevectehnični pouk je bila ena prijetnejših inštitucij za izgubo časa v chefovih osnovnošolskih letih, še posebno od šestega do osmega razreda, ko je bil učitelj omenjenega za razvoj zrele socialistične osebnosti neizogibnega predmeta, tudi chefov razrednik … ta star breznik je bil že kar v letih, ko nas je dobil na grbo, tako da je bil njegov vzdevek moped-šow že kar dobro uležan, deloma zaradi njegovega fizičnega videza (statler, oziroma ta desn na balkonu), pretežno pa zaradi tega, ker je 80% ur pouka tehnike porabil za servisiranje in upgradanje svojega pony ekspresa, ostalih 20 pa za novačenje kadrov v modelarski krožek, katerega mentor je bil … reda radi smo sicer našvasali tiste lučke iz bakrenih paličic in zvijali aluminij za svečnike, ampak prav nobenemu iz 8.č razreda ni padlo na pamet, da bi se vpisal v modelarski krožek, kar je prizadevnega razrednika spravljalo v precejšnjo otožnost (o, kako bi bil vesel, ko bi bil tam kje okrog doma šijančev ta star, po domače raketarski sekretar) … no, ampak modelarjenje v kuhinji je prav fejst … chefica je pravilno ugotovila, da se mafinski šesterček že prav nemarno dolgo valja po omari, zato ga je popoldne dodobra izprašila z manekensko obarvano borovničevo maso … chef se iz znanih razlogov ni mogel udeležiti uničevanja dišečih plavcev, zato je pod večer še enkrat razpalil peč iz katere so čez tričetrt ure na plano prišli špinačni mafini s sirom … zelenjavni nadomestek, ki sicer lahko služi za prilogo kakšni sočni mesnini je nastal takole: Nadaljujte z branjem

Topolino

Turistični babilon

lepo popeden zajcEna od urbanih legend, ki so krožile med prebivalstvom bivše širše domovine in jih je sprožilo vsakoletno germansko obleganje jadranskih zalivov, otokov, plaž, kampov in restavracij, je tista o večji skupini sproščenih Nemcev, ki imajo na mizi sredi senčne terase pred sabo ogromnega jastoga na srebrnem pladnju. Razposajeni člani družbe se izmenjujejo za objektivom fotoaparata (ali super osmičke), dokler na filmskem traku dodobra zabeležen jastogarski luksus. Ko turisti camere obscure spravijo nazaj v futrole, pristopi natakar in z mize odnese jastoga, pred konvertibilne goste pa začne prinašati »tschewaptschitsche, pleskawitze und ajvar dazu«.

Nekaj podobnega se vam bo zgodilo tudi, ko se boste na višku sezone pripeljali pred eno imenitnejših blejskih restavracij, Topolino. Na veliki črni tabli se bohotijo množičnemu turistu ljubi in vabljivi barvasti napisi: čevapčiči, kalamari, ražnjiči … Hm, ali sva sploh na pravi lokaciji za izpolnitev urednikove misije? … Da je dvom odveč dokazujejo v okviru na fasadi izobešeni časopisni hvalospevi mojstru okusov Zoranu Stančiču in glavni komunikatorki in duši restavracije, Zoranovi ženi Aniti, pa tudi v klasično črnobelo uniformo odeti starošolski mojster strežbe, gospod Štefan. Previdno vstopiva, a ker Nemcev in Izraelcev (še) ni, je vsak strah odveč in mirno zasedeva veliko in udobno mizo za štiri. Nadaljujte z branjem

imenitno ime

rdeč gverilski napadslovenske vinarije ponavadi ne izvajajo izvirnostnih eksplozij pri izbiranju imen za svoje polnitve … kot blagovna znamka ponavadi konča gazdatov priimek ali ime njegove domačije (kar je pri kakšnem ščurku celo hecno, še bolj pa so se po besedah komandanta tonija na obisku v brdih narežali švedi, ki so prešernih lic v torbe basali skladovnice sicer simpatičnega, a vendarle ne v nobeno smer ekstremnega vina stojka kristančiča z imenom ronk … kasneje so med muzanjem priznali, da je to tako, kot da bi slovencu nekje ponudili vino z imenom drkadžija) … no, nazaj k posestvom: v brdih je s tem tako ali tako težava, ker se vsi, ne-kristančiči pišejo simčič ali sirk … ampak imena ponosnih domačij se slišijo lepo, če pa se v farni knjigi ponašajo s kakšno iber staro omembo, potem se na flaši pojavi še letnica že od 1234 p.n.š., kar je v ameriki, kjer se arhaične brojke dobro prodajajo, izkoristil cvetko, za vinopivce kogl, ki je ob chefovi vizitaciji modernega bara glaž svojega sauvignona prodajal za 9 dolarjev … velike firme zelo rade na flašo prilepijo kaj latinskega (quercus, capris, holermous) ali celo šaljivo nemškega … no, in med vso to tradicijo se je chefovo oko zadnjič ustavilo na funky zdizajniranih olupkih flaš, za katere je bil prepričan, da niso napolnjene s slovenskim vinom … pa so, doma so na vipavskem, ime jim je guerila in chef ploska njih ustvarjalcem, ker so si upali ime in dizajn zapeljati stran od klasike … serija obsega sauvignon, rebulo, pinelo in rose (se mi zdi) … v chefovskem kevdru sta zaenkrat v horizont položeni raritetna pinela (ena od 180 flaš) in rose … ko bo prilika, da kakšno po gverilsko uničimo, boste pa izvedeli, če je vredna svojega revolucionarnega imena in lika …

kjer je dim,

ta ta tam, ta ta ta dam, ta ta tam, ta tam ... smoke on the water! ... ehm, rice...tam je ponavadi tudi meta … in/ali rupa … v vsakem primeru nič kaj zelo navdušujočega in pozitivnega … če pustimo ob strani zadnikarjevo razburjenje in dejstvo, da bo bradač, ki je nekoč prišel iz frčoplana v rumenem lajbču z vrečko iz duty freeja (hm – nastavek sodobnega terorista?) zdaj član komisije, ki bo izbrala nov znak in slogan naše ljube domovine, je ena od posledic njegove zoprne vsevednosti in napihnjenosti tudi ta, da zmanjšuje vrednost dimljenih namirnic … je pač tako, da sir z imenom dimsi kupujejo samo tri vrste ljudi:

  1. ruplovi harcore fani
  2. srečneži, ki ne vedo, da rupel obstaja in
  3. teoretiki zarote, ki vedo, da je naš out-minister v resnici proizvod specialne vojne naših južnih sosedov, ki ga je treba zgristi z lastnimi zobmi

na srečo smo tisti, ki dim raje kot v mladiko ali na bronhije obešamo na brbončice, našli avtohtono slovensko alternativo … pustotnikovi so svojo sladkasto sirarsko skuto (tako – ali pa bolj fancy albuminsko – se pri nas reče ricotti, siru narejenemu iz sirotke, ki je prav zato praktisk brez mašči) začeli devati tudi v dim in to tako kravjo kot ovčjo različico … dimljena sirarka je soljena (nedimljena je sladkasta in je super za fliknt v kakšno palačinko ali za narest kakšno korziško sancta simplicitas fiadone) in chefu se je z nežnim, a lepo zaznavnim vonjem po dimu zdela super za vmešat v integralni pilav z dvojnim dimomNadaljujte z branjem

konfuza

življenje je bilo včasih veliko bolj preprosto, kot je zdaj in v dokaz mi niti ni treba kazati  kakšnih state-of the-art daljincev ali kakšnih super navodil za uporabo user-friendly malega gospodinjskega aparata za reprodukcijo zvoka … se je treba čuvat pri popolnoma vsakdanjih  stvareh … recimo jogurti in žajfe: včasih je bilo simpl – jogurti so bili sadni, žajfe pa cvetlične (ali ocean, sport, fresh) … kaj pa zdaj? … zadnjič enkrat sem videl jogurt z okusom aloe vere, žajfa v službi je pa milk & honey … in kaj bi raje snacknil? … mleko in med, seveda, z aloe vero bi se pa namazal po hrbtu, če bi me opalilo sonce (pa me ne, ker ga ni! … sonca, ne hrbta, hrbet je) … ampak to je še precej v redu, ta hud udarec je prišel danes zvečer: televizor je pokazal reklamo za intimno milo, ki se mu reče chilly … peče? … zdaj samo čakam na losjon po britju o’cwirk – vonj za prave moške …

babičina kuhinja

ličen primerek dobro uležanega protfana (by babi hilda)gornji dve besedi se ponavadi uporabljata, če vas hoče nekdo nafarbat, da ga v kuhinji žge naravno, zdravo, domače: recepti iz časov naših babic, diši kot iz babičine kuhinje, jedi, kot so jih pripravljale naše babice … nekateri gredo v babicentričnosti tako daleč, da po babici (ali pač noni) poimenujejo oštarijo in potem na mizo znašajo carpacciote, t-bone steake s pirejem s tartufi, pana coto … hm, kaj pa je bila vaša babica? … italijanka iz teksasa? … moji babici sta kuhali za moja dedka in moja dedka nista kakšne pisarne niti videla od znotraj, kaj šele da bi – kot njun vnuk – cele dneve ždela v njej in gledala v svetleč pravokotnik pred sabo … zato nista jedla špagetov z gorgonzolo in krostate ampak umešana jajca na treh žlicah ocvirkov, močnik, prežganko, z mastjo zabeljene flike, šmorn, skratka prehranske bombetke, ki jih sodobni pisarniški škric ne more jesti vsak dan … ampak babice imamo pa vseeno radi in zato reči, ki so jo navdihnile vonjave, okusi in teksture iz njihovih kuhenj najraje naštimamo sami – tudi zato, da spomin ostane avtohton … kuharji v italo-krčmah pa naj lepo delajo, kar majo za delat in moje babice lepo pustijo počivati v miru … tale deževna sobota je zato pripadla chefovi bici tončki, ki smo se je spomnili z zabeljenimi flikami in babi hildi, ki je chefici zapustila najboljši par protfanov za pečenko in štrudl na svetu … memorial babic napatista je sestavljen iz sočne svinjske pečenke, flik s pečenkino omako, s kislo smetano zabeljenega stročjega fižola in slivo-jabolčnega štrudla … preden sedemo za mizo, pa še tole: Nadaljujte z branjem