ljubljanski vinski šoping je v resnici precej beden … placa, ki bi mu lahko rekli resna vinoteka – kar pomeni, da bi dobro pokrivali vse slovenske vinorodne konce in zraven postavili še kakšno flašo tujske legije ter imeli za pultom koga, ki bi imel dovolj znanja, časa in volje, da bi ti o vinih kaj povedal in svetoval kaj kupiti, pravzaprav ni … maxi in leclerc sta blagovnici v katerih se najde kakšna hecna flaša, ampak seveda ni nikjer nikogar, ki bi hotel klepetat z mano … provin je navezan na svoje velike kupce in individuume, ki slučajno najdejo njihov warehouse za bežigradom odpikajo bolj na hojladri (ampak imajo pa veliko vina po dobrih cenah + parkinga kolkr češ – še zmeri najbolši v lj) …v movii si ob par jurjev še preden ti rečejo dober dan, z osnovno vinoteko, tisto na gospodarcu, pa se menda spet nekaj dogaja ampak nihče ne ve čisto kaj … še najbolj resno tako deluje ultra komfortni net shopping … čarmanov gašper je totalen pro, ki dobro ve kaj dela, in tako ga lahko tudi pokličete in si izgovorite kakšnega gravnerja, ki ni v redni ponudbi, še boljše pa se boste imeli, če greste v njegovo oštarijo … rokusovo net vinarijo je chef našel šele danes in ne ve natančno kako dela … nasploh je treba bit pri tehle netarjih kar previden, predvsem poleti, in to ne zaradi njih, ampak zaradi poštarjev – ker če je zunaj 36 stopinj, je precej velika nevarnost, da bo janko uno flašo skuhal, ko bo šel na pir v bife in pustil bicikl na soncu stat (če ne bo vino skuhano že prej v kakšnem lepem poštnem magazinu) … ampak zdaj pa k naslovu – jep, v centru ljubljane sta dve novi vinoteki – ena k teka tam, kjer je bil prej flex (v kevdru pod kompas holidaysom na slovenski), dvorna pa na dvornem trgu … chef je seveda pofočkal že obe in v nadaljevanju priobčuje povzetek: Nadaljujte z branjem
kanibalizem (sort of)
domnevam, da ni dedca, ki ga ob prebiranju jedilnega lista pri postavki bikovi prašniki ne bi zaskelelo v spodnjem nadstropju … kljub temu, da je point zapakiran v precej lep celofan (prašniki – a so to testisi bika, ki je bil že tako star, da se je na njih začel nabirati prah? … ali prihaja iz kmetije bojana prašnikarja, po domače brezjajčnega selektorja?), je topa bolečina vseeno prisotna – seveda ne toliko, da ne bi potem marsikdo v mazohističnem navalu firbcanja svojega trebuhavendarle spremenil v poslednji pestič … mravljinci podobnega kanibalskega tipa so zadnjič lezli po chefovem hrbtu, ko je dežurni štajermesar z rutiniranim gibom zgrabil dva telečja jezika in ju lepo zavil v vrečko za s sabo – nenazadnje chef vendarle pripada sekciji najbolj gobčnih v mestu (pa i šire) in je njega dni celo vpregal svoje možganske celice v preučevanje materinega … čeprav je legenda toporišič zaznal in predvidel marskakšno pregibalno varianto jezika (predvsem pa ogromno izjem v njih rabi), mu v dolgi karieri ni uspelo jezikovne substance pripeljati dovolj daleč, da bi se od tega kdo (resnično, ne metaforično) do sitega najedel … chef je tako raje prelistal delo (po kliku bodi pozoren na ime založbe!) ene druge legende (izdajo iz leta ’65) in potem malo po svoje naredil telečji jezik v solati … Nadaljujte z branjem
pevec ali pivec?
v nedeljo zvečer sta – na chefovo zmerno do pretežno zgražanje – v križanke zavila tudi nana in dedo … marija, pa lih na simply red je treba jt preživljat nedeljski večer? … že res, da marjota spet ni doma, ampak to je v resnici samo dodaten motivacijski argument, da doma ostaneš ti, mar ne? … v glavnem sem potem videl na kanal-a-zaciji, se mi zdi, prgišče vzhičenih in navdušenih podalspkih dev, češ da je pa to- koncert, verjetno – bilo nekaj nadvse lepega, čarobnega, čutnega, karizmatičnega in seksi … no, potem so v prispevek namontirali tudi hucknalla, ki je v uni široki vezeni srajci in vamos-a-la-playa pantalonah izgledal bolj simply fat kot red … kar nas pripelje bliže k v tem blogu običajno obdelovanim tematikam … chefu je namreč prišlo na uho, da mick rad srebne kaj plemenitega in da je prav zato združil prijetno s koristnim in si zagotovil lastno produkcijo vinske kapljice … le-ta je v skladu z imensko-frizurskim konceptualizmom rdeča, raste pa 700 metrov nad morjem, na poobčjih edinega resnega evropskega vulkana, etne … ime blagovne znamke ni ravno izvirno – pevec (il cantante) – a glede na to, da za kvaliteto vsebine skrbi eden uglednejših siciljanskih enologov (salvo foti, ki ima pod kapo tudi ugledni šičilski cosi nostri gulfi in benanti) je upati, da hucknall bolj ve, kaj filajo v flaše z njegovim žegnom, kot obrukani angleški čivkajoči sir … količine so zaenkrat majhne, začel je leta 2001 s 5.000 flašami, letnika 2004 pa se v sodčkih valja trikrat toliko, zato bo trajalo še kar nekaj časa, da bo na policah v kleteh več simply reda, kot v cd-rackih … čeprav ima za vstop v chefovsko haciendo cantante precj več šans, kot njegove pesmi …
spet kričim,
tokrat tako močno, da imam kar zelenkasto bledico … testna serija domačega pistacijevega sladoleda se je izkazala za več kot uspešno, čeprav je vmes izgledalo, da bo falični bosch končal kot kolateralna škoda – se je pregrel k pingo v puščavi … ampak je, na oddih vpletenih, prišel nazaj k sebi … drama na stadionu kashel je izgledala takole: Nadaljujte z branjem
osmerokraka zvezda
hobotnica je prav gotovo ena od najbolj fascinantnih živali, drugače po njej ne bi poimenovali toliko in tako različnih stvari, kot so na primer disketa s seznamom domnevnih udbomafijskih carjev in botrov, 9 serij epskega boja inšpektorja cattanija proti italijanski mafiji, ena bednejših moorovih bondiad in rezervni regulator pri kompletu avtonomne potapljaške opreme … ampak ta ima vsaj še nekaj veze s pravo hobotnico, ostale pa so zgolj v negativni kontekst prestavljene fascinantne lastnosti teh weird vanzemaljskih podvodnikov, h katerih pozitivnejšemu imidžu gotovo ne pripomore najnovejša hollywoodarska aplikacija v piratih s karibov … ampak so tele hobote tudi v resnici precej hude … chef se (poleg novejših potapljaških spominov na v majhne luknje tlačeče se ter formo & barvo rapidno spreminjajoče primerke iz severnega jadrana) spomni, kako je že več kot deset let nazaj z vladimirjevim potomcem tonkotom nazorjem z ostmi hodil na nočne hobotolovne veslaške maratone po uvalah v bližini bobovišća na braču … še bolj si je zapomnil okus, ki so ga ulovljenke z dodatkom čebule, krompirja in olivnega olja razvile pod peko (in kasneje kot memoar v domači pečici) … osmerokraka žival sicer največkrat pristane v takšni ali drugačni, ponavadi kar klasični- krompir-čebula/česen-olivc solati, ampak darko rodica je enkrat mehkužnico postregel z jagodami in zelenim poprom … osvežiti okus hobotnice s sadjem je zelo chefuvšečna ideja, zato je za inavguracijo domačega malinovega kisa pripravil hobotnico z breskvami in malinovim kisom … Nadaljujte z branjem
lisička je prav zvita zver
brez skrbi, tole ne bo o ministru za šolstvo, še manj o njegovega semena sadu; leam evam in jadrankam se tudi ni treba bati, da bo chef pribadal kakšne jegermajstrske anekdote, kako dvometrskega in vsaj 120 kilskega lisjaka stlačiti v golaž ali divjačinski ragu, njegovo krzno pa lepo ustrojiti in janurja naslednje leto zavezati korošici okrog vratu … brezdanje vodovje, ki se je v tem tednu zlivalo po domovini sicer ni moglo več rešiti zasavske koruze in jabolk, je pa kljub temu naredilo nekaj dobrega: na tržnici se je poleg bledičnih šampinjonov, sivih ostrigarjev in darkerskih šitak zasvetilo nekaj zlatega: lisičke … chef je sicer v afektu impulzivnega nakupovanja že kakšen mesec nazaj nasedel podjetnima mladcema, ki sta ponujala romunske lisičke, za aktere je chefica kaj kmalu ugotovila, da so skoz in skoz perforirane in to ne od vampirskih ugrizov, ampak od sestradanih romunskih črvov … v drugem poskusu se je chef pred stojnico spomnil modrih besed: ma, majhne kup, če hočeš da bojo dobre … kul, se pravi, da size does matter, after all … 40% jih je včeraj na hitro popečenih, s peteršiljem potresenih in med široke nudle by mamamarinka™ zamešanih pariralo debelajstatim stejkom, preostale pa so danes skupaj z jajcem tvorile zajtrkovalni kamen temeljac … ampak če chef ne bi bil v fazi radikalnega bojkota krompirja bi morale počakati na uvrstitev v kremno krompirjevo juho z lisičkami … Nadaljujte z branjem
kam s praznimi flašami?
jasno, če ste eko ozaveščenci tipa 1, boste steklenice oprali, zložili v klet in jih reciklirali za olivno olje, za doma vkuhane sokove, odišavljene kise … eko ozaveščenci tipa 2 boste takoj po žuru, recimo ob pol štirih zjutraj, trenirali disciplino waking up the neighbour in boste steklovino jasno in glasno spuščali v kanto z zelenim pokrovom … za eko ozaveščence tipa 3 z izpiljenim občutkom za slušno estetiko in ravnotežje pa je chef izbrskal revolucionarno metodo za reinkarnacijo odslužene steklovine … preden stisnete play nujno prižgite zvočnike, drugač ne bo heca!