das experiment (2)

evo nas, cenjeno bralstvo, v naslednji epizodi kruhovinskega eksperimentiranja … tale je dodatno povezana z rubriko nič ne sme iti v nič, nastala pa je ondan, ko se med gledanjem v  pisker z dvema dobrokilskima hobotnicama (za v solato na džizusovi vselitveni žurki) nad mojo plešnatosivo glavo pojavil velik vprašaj, pod njim pa v mali sivi celici naslednja misel: zakaj točno že tole župo mi zmer stran odlijemo??? … kaj pa če je enkrat ne bi? … hobiko namreč kuham tako, da jo vržem v pisker, prilijem malo olivčka in ravno toliko vode, da je komajda prekrita … in potem jo počasi puščam brbotati toliko ur, kolikor kil tehta (če bi bil jaz hobotnica, bi me torej kuhal dobre štiri dni) … med kuho se hobotnica skrči ful, ker pač supti vode ful … in ta voda je v bistvu župa …

eksperiment je torej skušal odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi, če v vodo, ki ostnae po kuhanju hobotnice zakuhaš kocke krompirja, kolute korenja, lovor in na trakce narezano glavo hobotnično (če je – in jaz je ne – daš v hobasolato)?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel! … župa je super, močna, kreftna, morska, mmm … ponovitve sledijo ob vsakem solatenju hobotnice …

opomba: hobotnice pred kuhanjem ne solit, drugače bo vse skupaj prekoslano …

soundtrack je tak, da obenem izrazi veselje nad uspehom eksperimenta (juhu!) in pove, kaj smo skuhali (juhu!) … yoo hoo!: imperial teen – yoo hoo

das experiment (1)

no, evo nas nazaj: noge so cele, smučke spravljene v futrolo, pancerji so na podstrešju, le z bundami še vedno – silom prilike – vztrajamo, kaj pa čmo! … tudi tradicionalne/retroprincipielne/konzervativne/staroužitkarske košte smo se kar najedli, tako da z današnjim dnem štartamo mini serijo eksperimentalnega jedilnega raziskovanja …

v prvi epizodi nas čaka odgovor na vprašanje: kaj se zgodi, če zmešaš majonezo, curry, bel fižol in ostanke dimljenega lososa?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel, ponovitve so ne le možne, ampak celo zelo verjetne!

opomba: majoneza s karijem je tudi lepa hladna omaka za kuhan in ohlajen file bele ribe …

soundtrack je še en nadvse posrečen eksperiment, tokrat seveda v zvočnem  mešanju tradicionalnega bingljanja zvonov, piskanja orgel in sodobne gramofonarsko-sintetizatorske estetike: beans – you’re dead…let’s disco!

tradicionalizem

evo, na srečo je minister lukšič dal befel, da moramo vsi (in to vsi naenkrat) na zimske počitnice, zato tale pisarija ne nastaja v profanem okolju mojega vsakdanjika, ampak za mizo (imitacija hrasta, smo le na germanskih koncih) v prizidku oštarije z v gotici izpisanim imenom stranachwirt … in ne klempam po vajrles tehnologiji, ampak sem ožičen (smo na solnograško-koroški meji, tako da je v luči ponovnega prekopavnja po velikovških dogodkih ožičenje slovencev čisto razumljivo) … v glažu ne sučem kakšnega briškega rdečkarja, ampak kot hudič zapeljivo in nedolžno luštno mešanico zweigelta in modre frankinje iz kevdra nittnaus … rdečelična mladunčad, vsa skurjena od gdornesmučanislovencstva, activityja in ostalih počitnih aktivnosti, ima za sabo že par in pol ur trdnega spanca, chefica se jima bo v pričakovanju dobrega vdv-jevega sanjskega koktejla kmalu pridužila (jaz pa tudi, ane … je pa le treba zjutraj na tschaneck!) … in kaj naj si začne dedec z glažem rdečega sam v zimskem večeru početi, če ne rahlo meditirati … trenutno gruntam, da sem – pazi besedo – tradicionalist … seveda ne tradicionalist v smislu, da bi bil volilec krščansko ljudske opcije ali zadrt pivec refoškega, niti si cvetja v jeseni ne pogledam vsako leto in laško in union se mi zdita med dolgočasnejšimi industrijskimi pivskimi zvarki, kar sem jih kdaj pil; ampak tradicionalist v – pazi besedo drugič – žlahtnem (hehehe) pomenu besede … da mi je torej fajn, da so neke zadeve v lajfu, ki se jih pač ne spreminja … recimo to, da se gre z bojsi vsako leto najmanj enkrat v prago spat k černemu čehu, pit pire, jest krače, gledat hokej in ob plečnikovi cerkvi srca jezusovega na vinohradih zavzdihnit “pizda, spet je zaklenena!” … ali pa recimo, da že 21. februarja (in 13. julija in kadarkoli, pač) veš, kaj boš večerjal 24. decembra: pečeno prato, francosko solato in frišno pečene kruhke, kot vsako leto …  to so taki lahko bi jim rekel privez-ritualčki, punkti v lajfu, na katere se lahko zaneseš, privežeš in predahneš; brez potrebe, da bi nekaj hudo gruntal, eksperimentiral ali se preveč ukvarjal s tem kako in kaj … tako pač je … in na našem prvem družinskem smučanju se združujeta (v veliki meri prekrivajoči se) tradiciji obeh familij …
se pravi, da so mati pred odhodom na pot spohali štiri svinjsko dobre zrezke, ki smo jih hladne, v družbi m∂rzliga in restanga krompirja pojužinali, ko smo razpakirali … da se na smučiščih ne spakujemo po gorskih oštarijah, ampak v rukzaku nosimo za vsakega pe en sendvič s kajzerco, budžolo, sirom in kislo kumaro … da se popoldne špilajo družabne igre (pri katerih je vedno kdo tudi malo jezen) … da mora bit vsaj vsak drugi dan za fruštik hemendeks … da se večerja same zlate alspkoslovenske familijarne klasike: makaronflajš (obvezno s spremljavo rdeče pese in z makaroni, (raz)kuhanimi v minimalističnem old skul šugotu, kot je tale):

pa golaž s polento … pa goveja župa in endivija s toplim krompirjem in ocvirki in karbonara in, zadnji večer, jasno, obisk v katerem od z gotico markiranih štuberlov … mater, zihr za cel ta paket obstaja kakšen boljši izraz, kot je tradicionalizem … sam ne vem, če se ga bom zdaj spomnil  …

* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *

aha, že vem: retro princip … torej: tradicionalist? ne, lepo vas prosim, no! seveda nisem tradicionalist! je pa res, da se v svojem bivanju in delovanju tu in tam  poslužim retro principa … tako ja, to se veliko boljše sliši! … retro princip!

ti si moja …

v naši kuči smo glede praznikov pred leti uvedli precej preprosto pravilo: vsak praznik (ne glede na njegovo ameriškost, budalskost, kičavost, zlajnanost itd.) jemljemo kot priložnost, ki se nam ponuja za vsaj mali festen, za se fino imet, za kaj fletnega in ne čisto vsakdanjega pomandžat … v bistvu smo taki praznični prilagodljivci, skorajda nevretenčarji, v najboljšem primeru nas lahko ozmerjaš z obračevalci plaščev, bund in vetrovk … recimo: ravno na današnji dan človek počuti skoraj kot napol skesan kvizling, češ, kako sem se dal zazankat tejle američki komercialni napasti! … okej, lahko bi se izgovarjal, da praznujem god svojega po mamini strani strica zdravkota (ali/in zdravca duše, for that matter), ampak seveda bi bilo vsem jasno, da kljub temu da sta fejst dedca, s tem še vedno ni izpolnjen zadostni pogoj za cimpranje lastnih čokolatinčkov … ali pač, saj ni težko sploh … alzo, namesto da ljubezen izpoveš z milko (ko smo že pri žlahti, milka je moja po fotrovi strani teta (iz črnuč, je kuharca, dobr kuha :-))), se raje izrazi s takole houmemejd čokoladno falango:

zdaj, ker so praznična jedila vedno povezana z neko simboliko, je tudi pri tehle valentinovskih čokoladinih tako: čokolada je v že nekakšni zvezi s serotoninom, hormonom sreče, torej sporoča: srečen sem, da sem s teboj in take fore … kardamom, vmešan v čokolado, prišepetava: vedno sem s tabo, tudi, ko me ne vidiš … oreščki tulijo: i’m nuts about you … nagubana koža rozin pravi: rad bi se postaral skupaj s teboj … figa preudarno modruje: za vse druge in drugo mi je figo mar! … solni cvet pa opravlja dve funkciji, prva govori: ti si cvet, brez kterga se neda žwet; drugi pa: vzemimo valentinovo “cum grano salis” … takole:

  • 300 g jedilne čokolade
  • pet strtih zrnc kardamoma
  • štamprle mleka
  • oreščki, rozine, suho sadje, solni cvet

dve tretjini čokolade skupaj z mlekom stresi v skledo in povezni preko kastrole z vročo vodo … počakaj, da se stali in segreje na 55 stopinj in vanjo vmešaj v možnarju uprašena zrnca kardamoma … nato skledo odstavi s kastrole in začni po koščkih, med mešanjem z metlico, vmešavati preostalo čokolado – nov košček gre v maso šele takrat, ko se prejšnji stopi … če hočeš, da se bo čokolada lepo sijala (precej bolj, kot na sliki), jo mešaj kot budala ene 10 minut …

počakaj, da se čokolada shladi na 30 stopinj, nato pa jo z žlico polagaj na peki papir … na krogce nato po nareku lastne fantazije polagaj dodatke … pusti, da se vse shladi in strdi na sobni temperaturi … to je to, kako si bil pozoren in ljubeč!!!

soundtrack izvira iz onega zrnca soli, s katerim je treba vzeti tale dan: novi fosili – valentino i renato

pet na dan

da ne bi kakšnega pozabil, sem kar vseh pet stisnil za zajtrk:

spodaj je povsod potoastan stopostotni (itak da) lastnoproizvodni polnozrnatec iz pire, zgoraj pa si od leve proti desni sledijo: koščki staranega pustotnikovega kosca, ivar lastne proizvodnje, kroglica mladega limoniranega sirčka lastne proizvodnje, slani sardoni iz pridevinske ribiške vasi, rezine hrbtnega špeha iz prekmurja … kurt bi rekel: zajtrk prvakov … in kot ponavadi bi imel prav …

kosilnica & co.

boter jože je precej po svoje rezan patron …  če je verjeti njegovemu zatrjevanju takorekoč sploh ne je, pa vendar že odkar ga poznam s sabo nosi bauhek, ki se mirno lahko primerja z mojim (za nepoučene naj povem, da je moj tak bauhek, ki mu že odpada pomanjševalna končnica -ek in je prav zares že potreben ene zmanjševalne terapije) … kadar ne obratuje v in okoli svoje (in moje matere) rojstne hiše, s tomosovo a-pe-en šestko (s frklajtungo, valjda) otročadi dostavlja vreče bonbonov in napolitank  in že od oka sedem let prezidava, dozidava, izolira, barva in opremlja apartma na skednju … vmes med lastnoročno pobarvane vrtne palčke postavlja miniaturne makete svoje hiše, skednja, kozolca in cerkvice sv. radegunde … no, zelo zanimiv dodatek njegovemu posestvu (poleg enega velikega in zaščitenega božjega lesa (Ilex aquifolilum) za kozolcem toplarjem) je v zadnjem obdobju tudi kosilnica, ki jo vsako pomlad inštalira na hrib za bajto … gre za dvomotorno avtomatsko kosilnico, v kateri poznavalci ruralnega življenja sicer prepoznavajo par pohlevnih ovčic, ki mirno mulita travo in grmičevje na gričku, dokler – da se ne zaplezam v podrobnosti – ne končata desno zgoraj na priloženi fotografiji:

ker namreč jože skoraj nič ne je, svoji kosilnici po delih potala številni žlahti … v našo hišo je tako našel pot en kos zgornjega dela hrbta, ki sem ga ročno ločil od kosti (in iz njih počasi skuhal super župco), zrolal in zvezal v rulado, za špago zataknil timijan, na hitro popekel in nato dušil skupaj z rezinami koromača … ampak v fokusu fotke (in tudi zapisa, smo pač šli malo po obvoznici, ane) je ena druga reč – taki hudo fajni krompirjevi sendvički alias nedeljsko/praznično napimpana verzija pečenega krompirja … takole se ušpiči:

  • štirje kar veliki, enakorasli krompirji
  • en gomolj zelene
  • sir
  • sol, poper, olivc

krompirje olupi, nareži na malo manj kot centimetrske rezine, operi in osuši … daj jih v skledo, posoli, prilij štamprle olivca in dobro premešaj/pretresi, nato pa rezine zloži na s peki papirjem obložen pekač in postavi v pečico na 200 stopinj …

zeleno olupi, nareži na kocke in skuhaj v sopari … posoli in z malo olivca zmiksaj v pire …

ko so krompirji že lepo porjaveli, jih potegni iz pečice in na vsakega drugega nažličkaj pire, preko katerega položiš drugo rezino krompirja, da dobiš sendvičke … na vsak sendviček pripopaj še rezino sira in postavi nazaj v peč, ki jo lahko pospešiš na 220 …

praznično, sploh če je zraven kosilnica …

soundtrack je fin hec roya andersona in njegovega aligatorskega benda: don’t mow your lawn!

domača rekreacija: h. blumenthal

evo, možganska celica je bila pravkar zaposlena s premišljevanjem o tem, katerega internacionalnega superstarja kanimi zrekreirati v februarski dolčeviti, pa se ji je nenadoma posvetilo, da še januarksega blumenthalanja ni potalala med vas … recept za deveturni bolonjez že, ampak članka o hestonu pa še ne … ker se mi zdi, da nikoli ni prepozno, je zdaj tukaj … prijetno branje želim!

Heston. Top model kuharije.

Heston Blumenthal bo čez tri tedne domicilni Debeli raci dodal še londonsko restavracijo Dinner by Heston. Idealna prilika, da se domača kuhalnica zavrti po njegovi komandi.

Že kar nekajkrat me je srbelo v po tipkovnici plešočih in kuhalnico vihtečih prstih, da bi v tole našo rubriko uvrstil meni najbolj modelarskega vrhunskega chefa, angleškega mojstra Hestona Blumenthala. Pa se mi je to vedno zdelo nekako lamersko, češ, kaj se boš zdaj tukaj nekaj z Blumenthalom napihoval, ko pa tako ali tako že vsak, ki ga vsaj malo zanima vrhunska kuharija, ve vse o njem. No, ampak ko mi je zadnjič, kakšne tri tedne bo tega, pred oči padel en tak skorajda rumenotiskovni intervjujčič, ki ga je Heston namenil angleškemu The Telegraphu, kao, katere so bile vaše najslabše počitnice, blabla in take. No, in med takimi se znajde tudi Blumenthalova iskrena želja, da bi pa letošnje zimske počitnice res rad preživel v Sloveniji, kjer se pa menda tako hudo na polno smuča, da je res cela radost. Super, Heston, pridi, ampak v tvoje dobro ti prišepnem, da vsekakor ne hodi oni teden med 19. in 26. februarjem, ker so bili na našem šolskem ministrstvu tako pametni, da so vso smučanja željno mladež na naše enormno dolge, široke in prostorne piste nagnali v enem tednu. Sicer pa, če je kdo pomislil, da se Heston heca o smučanju v Sloveniji: sploh ne, saj je tu že smučal in sicer po snemanju s polharji na kočevskem, ko zaradi bruhcanja islandskega ognjenika Eyjafjallajökulla ni mogel leteti domov in je namesto tega kot pravi smučarski navdušenec malo nastavljal robnike in letel nizdol slovenskih hribov.

No, pa da ne bo zdaj izpadlo, kot da bi vam rad dopovedal, da je Heston takorekoč že naš, da mu damo samo še državljanstvo pa ga pošljemo na kuharsko olimpijado. Ne ne, Heston je pravi Britanec in to zmeraj bolj.

Namreč: restavracija Dinner by Heston, ki jo bo v Londonu odprl zadnjega januarja, bo zelo zelo britanska. Blumenthal je za New York Times celo izjavil, da bi rad s svojo novo restavracijo malo podkuril Francozom pod nos, češ, kaj se vi norca delate iz otoške kuharije – mi imamo tudi zgodovinsko zelo dobre in inovativne kuharske reči! Meni v Dinnerju bo namreč sestavljen iz britanskih jedi, ki jih je Blumenthal izbrskal v knjižnicah in datirajo daleč nazaj, tja do leta 1400. Seveda pa bo vse skupaj posodobljeno, ipak Heston ni en kuhar, ki bi kar zdravo za gotovo jemal reči, ampak je eden najbolj študioznih likov za šporhertom, ki raje kot s kuharji henga naokrog z raznimi hudo piflarskimi znanstveniki – od kemikov prek fizikov do zgodovinarjev, pri njem pa izredno cenim tudi smisel za umetnost in spektakel. Je pa Heston kuharski samouk, po Marcu Veyratu že drugi v naši rubriki, ki je v resnih pogonih top restavracij preživel bore malo časa, menda da en teden pri Raymondu Blancu in neko podobno kratko obdobje pri Marcu Pierru Whiteu.

Blumenthalova matična postojanka je restavracija The Fat Duck v vasici Bray v Berkshireu, kjer je postregel ene par tako odpičnenih stvari, da si jih človek za vedno zapomni. Sladoled iz umešanih jajc s slanino je že ena taka. Druga je kaša iz polžev, v zadnjem času pa pri Debeli raci gredo celo beyond okušalnih brbončic in se zelo ukvarjajo s tem, kako na percepcijo neke jedi vplivajo vsa čutila in tako vam, recimo, medtem ko jeste školjke v ušesa namontirajo slušalkice iz katerih prihaja šumenje morja. Cortkano, ane?!

Hestonu sicer radi poturevajo titulo molekularnega kuharja, a se je na vse kriplje otepa. Verjetno velik delež krivde za molekularno nalepko nosi njegova prva TV serija Kitchen Chemistry, ki jo je zasnoval in izvedel v sodelovanju s Kraljevim združenjem za kemijo in katere v knjigo zapisene izsledke je razdelil 6000 angleškim in irskim šolam. Nasploh se mi zdi Heston velik frajer zaradi svojih televizijskih šovov. Seveda nikoli ne bo tako popularen in ljudski kot Jamie Oliver, niti tako zafektirano zajeban kot Gordon Ramsay, ampak skozi svoje TV oddaje se je pametno pofural kot lik z izjemno domišljijo, ki zelo rad provocira z rušenjem zakoreninjenih pravil kuharije in skoznje lepo demonstrira svojo kuharsko filozofijo.

Njegova najbolj znana serialka je zagotovo In Search Of Perfection, v kateri Heston pod drobnogled jemlje znane, vsakdanje jedi – hamburger, bolonjska omaka, pečen piščanec, steak s krompirčkom – nakar se loti ekstenzivnega eksperimentiranja z različnimi sestavinami in metodami kuharije, in na koncu pripravi svojo, zanj popolno verzijo te jedi. In pri teh, kao popolnih verzijah se ti marsikdaj povesi čeljust, recimo takrat, ko piščanca po začetnem termičnem šoku dolge ure peče v na 60 stopinj segreti pečici. Pa tudi to, da se bolonjska omaka kuha 8 ur, se ti verjetno zdi vsaj tri do štirikrat preveč – a več o tem malo kasneje. Pred tem bi rad opozoril še na dva diametralno nasprotna Blumenthalova televizijska projekta. Na nivoju vrhunske visoke kuharije je oddaja Heston’s Feasts, v kateri za izbrano družbo znanih povabljencev skuha tematsko večerjo za katero jemlje navdih v določenem zgodovinskem obdobju ali umetniškem delu – srednjem veku, viktorijanski Angliji, starem Rimu, Alici v Čudežni deželi … Ker gostje ne vedo, kaj natančno jih čaka, je to idealen poligon za razkazovanje Hestonove igrivosti: iz ogromne pite (testo zanjo je zamešal v mešalniku za cement) spusti celo jato ptičev (in nato gostom postreže prave pitice iz ptic); gostom ponudi pet epruvetk z na videz popolnoma enako vsebino – gosto roza tekočino, a vsaka ima drugačen okus – od pečenega purana do češnjeve pite; speče celega pujsa, mu pred gosti prereže trebuh in iz notranjosti se vsujejo različni tipi klobasic, ki izgledajo kot pravo črevesje … hudobija, res! No, čisto drugačen je tako rekoč resničnostni šov Big Chef Takes On Little Chef, pri katerem je veliki chef Heston, mali pa veriga avtocestnih okrepčevalnic Little Chef, katerega management ga najame, da naj bi moderniziral njihov jedilnik, preuredil interier restavracij in natreniral osebje, pri tem pa mu niti ne posreduje ključnih podatkov, mu vseskozi meče polena pod noge in ga vobče nateguje. Rezultat je ta, da se je po Blumenthalovo preurejena postojanka Little Chefa izkazala za uspešno in da model zdaj počasi implementirajo še v druge restavracije.

Mi pa gremo nazaj na osemurno bolonjsko omako. Kot vidite, nam že zmanjkuje prostora, da bi vam razložil celotno proceduro po korakih (vam je pa, če vas matra firbec, že na voljo na spletni strani kruhinvino.com), zato iz Blumenthalovskega popolnega bolonjeza izpostavljam najbolj presenetljive reči: meso je 50/50 mešanica mletega volovskega repa in na centimetrske kocke narezanega svinjskega plečeta; prepraženo meso se v belem vinu (“oaked chardonnay”) in mleku šest ur počasi kuha z mešanico sesekljane čebule, korenja, zelene in česna, nenavadno odišavljena (koriander, zvedasti janež, klinčki) paradižnikova salsica pa se cmari posebej in se z mesom združi šele dve uri preden se jed postreže. Tudi strežba je nenavadna, saj omako položi na vrh zvitka rezancev in je z njimi ne premeša. Me prav zanima, kako bi Heston nacimpral govejo župo, restan krompir, kruhov hren in zeleno solato. No, saj mogoče se bo pa po letošnji smučariji lotil česa podobnega …