zapeka

nikar se ne ustraši, naslov ne govori o svoji nadležni verziji na koncu prebavnega trakta, ampak o oni slastni gratinaži na začetku … vse skupaj pa se začne še globoko v devetdesetih, ko  je kolega vrečar v varšavi izvajal izobraževalni twist desetletja (še preden je diplomiral na ljubljanski je namreč končeval magistrski študij na soroševi univerzi) in smo se za prvomajske praznike tudi mi odpravili po poteh übersindikata solidarnošč in šli pogledat, kako se na prvomajskih paradah obnaša ravnokar izpod komunističkega jarma osvobojeno poljsko delavstvo … v napotnikovem spominu je poleg splošnih popotniških dogodivščin (večerni obisk obcestnega ogromnega twinpeaksovskega hotela (les + kamen + rdeči tepihi + pritajena svetloba + ogromni prazni prostori + jako čudaški kelnerji); detajlno pregledovanje in pasje prevohavanje rdečega klijota na češko-poljski meji, (posledica tega, da se je par avtov pred njim vozil star bež volvo s tremi dedci in nalepko NSK, pa so cariniki mislili “aha, tile slovenčki gredo skp čez mejo mal švercat, pa so nam ene čudne tipe postavili za vabo, mumile pa spakirali v čisto navaden klijo s simpatičnim mladim parom” – no, našli niso nič, ker ni bilo kaj najti, toliko izkušeni smo pa že bili, da smo vedeli, da se z ex-commi uniformiranci ne gre takole zajebavčkat); prepoved vstopa v nek pajzlast kvazi diskač zaradi tega, ker smo bili v supergah …) ostala tudi vrtoglavica zaradi ob enajstih dopoldne na tešče in skoraj na dušek popitega črnočrnega e.b. porterja (pol litra, 9.5 vol % alc.), ful dober zurek v neki silno neugledni kao mlečni restavraciji in zapiekanky blizu palače kulture in znanosti … takrat v ljubljani še ni bilo onih jumbo sendvičev (nazorjeva pa to …) in se nam je silno dobro zdelo, kako preprost kuharski manever kot je zapekanje sira, zagotovi takšen boost okusu in teksturi čisto navadnega obloženega kruhka … gre za kombinacijo rahlo dimastega, potoastanega okusa in lomljive hrustljavosti, ki je neodoljiva tudi v kakšnem drugem primeru, recimo na enih takih čisto navadnih petkovih peresnikih:

tale zapiekanec je bil še posebej frajerski, ker sem med nariban sir pomešal nadrobljene koščke počasi popečene/posušene dimljene šunke, pa tudi ono, kar je bilo spodaj – kombo sladkega janeža in rehidriranih aromatičnih šitak – je bilo fletno, zato v nadaljevanju delim z vami: Nadaljujte z branjem

kje je fahija?

tu:

pa prav nič težko je ni bilo narest, čeprav sem se jih lotil z velikim rešpektom, ker mi je kelnar v oštariji pod kostanji leta 1993 rekel, da “to je pa zlo teško doma narest, gospot …

  • 8 čvrstih kislih jabolk
  • pol kile cukra
  • strok vanilije
  • palčka cimeta
  • tri nageljnove žbice
  • lupina ene limone
  • dva deci sladke smetane
  • mešani oreščki (orehi, lešniki, mandlji)
  • žlica medu

cukr in vodo zmešaj, dodaj vanilijo, cimet, klinčke in na tanko narezano limonino lupino (brez grenkljatega belega dela) in počasi zavri, tako, da se cukr stopi, nato pa pusti počasi brbotati četrt ure …

sirup precedi še enkrat zavri in nato vanj vloži cela olupljena in razkoščičena jabolka … pokrij in nežno kuhaj dobre četrt ure, nato pa jih odstavi z ognja in jih pusti, naj se ohladijo kar v sirupu …

sesekljaj odokativno količino mešanega (ali pa monokulturnega, če ti tako bolj sede) orešja, in ga zmešaj v mehko  maso z medom in malo sladke smetane …

jabolka poberi iz sirupa in jih napolni z medorešno maso … ostalo smetano stepi in jo nabrizgaj za povrh … jabolko (zdaj mu že lahko rečeš tufahija) postavi v lužico sirupa na krožnik in posuj s cimetom v prahu … če ga boš postregel kakšnemu jobsistu, ga lahko na eni strani malo pajsneš stran …

pojej in pojdi poiskat uneka kelnarja izpod kostanjev in mu povej, da pojma nima o tufahijah!

soundtrack je pa laški, lepa cherubinijeva z nervozno poskočnim klavirčkom, funky trubicami in wahwah kitarco okrencljana jablana: jovanotti – albero di mele

ovde silvo; orao, javi se!

o, da, o, da! … iz raufnka kruhovinske kapele se je pokadil bel dim … imamo, ga! imamo novega silvota! … množica je vztrepetala v prazničnem zanosu, vsa nestrpna od slastnega pričakovanja: kdo je junak, kdo je izbranec, kdo je zlati silvo MMXI???!!!

a še preden razkrijemo vse, še malo popaberkujmo o letošnji, že četrti ediciji tega prestižnega tekmovanja … očitno prihaja do menjave generacij (izjemni psihofizični napori, ki jih s seboj prinaša ta tekma  pač terjajo svoj davek), saj so prav vsi prijavljeni tekmovalci debitanti … nagrada cookie-rookie of the year tako ne bo podeljena, oziroma bo kar združena z glavno, veliko silvovsko trofejo … kakšnih drugih posebnosti niti ni bilo zaznati, zato je verjetno najbolje, da se kar preklikate čez oktet sodelujočih prispevkov:

polonca ferme – zelenjavna juha z grahovo kremo in potočnimi raki

šibica & nai – knapovski karpačo

alan orlič – losos v pečici

gregor markič – čokoladni kipnik

pehtranomaka iz celega portovca

alain šikkozice s pestom iz rukole in polentnimi lističi & lososov tatarski

janez vizjak – svinjsko črn bauh

stane crnjaksarma time

kot vidite, je prijav kar za 33% odstotkov več, kot kadarkoli v zgodovini tekmovanja … mogoče je žirija tudi zato dolgo premišljevala, pregledovala dokazne materiale, cedila sline in gruntala, gruntala … no, na koncu je prek matematičnih operacij (trije žiranti, vsak vsako prijavo oceni z dvema ocenama (za jed & za prijavo) od 1 (slabo) do 5 (odlično)) na plano le prispel zmagovalec, ki bo tudi kmalu znan … mi pa se že vključujemo na gala podelitev, kjer pravkar podeljujejo priznanja … :

častni znak žozeja murinja s sivim lasom in kocino iz brade chucka norrisa prejme pehtran
(za promocijo portovca in izjemen pogum, ki ga je pokazal z vključitvjo kar treh kock goveje župe v recept)

srebrni red slapa savice in plaketo hermana potočnika – noordunga prejme polonca ferme
(za upsešno in slastno fuzijo malih zelenih z bistrovodnimi potočniki)

srebrni orden malcolma X-a in značko s hologramskima napisoma ni ga tiča čez prašiča! in najbolša riba je svina! prejme janez vizjak
(za strumno promocijo svinjine, ne glede na rasno ali spolno pripadnost – bauh je bauh!)

častni zlati znak kluba ljubiteljev raznoraznih zvitkov in diplomo sira davida attenborougha prejme stane crnjak
(za stilsko dovršen in dokumentaristično detajliran prikaz koristne rabe velikega hišnega piskra)

zlato gosje pero in možnost prevzetja priimka prešeren, koseski, aškerc, kosovel in župančič prejme gregor markič
(za do sedaj še nevideno, od čokoladnega sladostrastja prekipevajočo rokopisno prijavo v verzu)

neptunovo harpuno z zlatim zobom in “ti si naš!” priznanje klana oranje prejme alain šik
(za kar dva plasmaja užitnih oranžnih podmornic v eno samo tekmovalno prijavo)

z od kolna zaprašen zlat jamarski voziček in plaketo sedmo obzorje prejmeta šibica & nai
(za skrb ya nadaljnje učvrščevanje zasavske knapovske kuharije v vrhu prestižnega tekmovanja)

in čisto pri vrhu, na piedestalu za naslednje leto se nahaja:

ZMAGOVALEC NATEČAJA IN DOBITNIK NASLOVA

ZLATI SILVO MMXI

(ter celotnega pripadajočega nagradnega sklada) je:

alan orlič

za lososa iz pečice s prilogo

še utemeljitev žirije: ja, na prvi posluh se sliši, kot da je tale losos nič posebnega … a vendar: tekmovalec pri pripravi raziskuje, išče celo dovjega lososa in ga za primerjavo postavi h gojencu, obenem pa upošteva temeljni atribut silvestrske kuharije: naredi nekaj spektakularnega, ne da bi zato cel večer preživel za šporhertom … losos iz pečice je no-nonsense in tako kar kliče k repeticiji ob letu osorej … mladi orlič pa naj si k srcu vzame nauk prejšnjega zlatega silvota in se korajžno odmika naprej od študentske kuharije!

živeli!

41,6 km/h

bologna je od ljubljane oddaljena 375 kilometrov … ni to neka blazna eksotika, ane, in zato se nam zdi, da je bolognja tako rekoč naša: tam je doma alberto tomba, študente šolamo po bolonjski deklaraciji in vsak ve, kako se skuha bolonjska omaka … ampak! ne ve vsak, kako se skuha bolonjska omaka po receptu hestona blumenthala, ki se je zadeve lotil v svoji serialki in knjigi in search of perfection … in ker je blumenthal naslednji kuharski lik, popisan v serialki kva pa je to tacga v prilogi financ dolce vita (danes v vašem kiosku), si nisem mogel kaj, da ne bi uprizoril počasne vožnje do bolonje po hestonovih navodilih … fura ni naporna, je pa res da traja devet ur – odtod tudi naslov zapisa, ki je povprečna blumenthalova hitrost na poti od ljubljane do bolonje … da boš zadevi lažje sledil, sem jo razdelil v osem etap … pa začnimo (itak nimamo drugega dela, medtem ko čakamo na bel dim iz raufenka, ki bo oznanil, kdo je letošnji zlati silvo, ane?):

1. etapa: čebula
veliko čebulo nareži na tanke lističe in jo skupaj z enim zvezdastim janežem na srednjem ognju in ob občasnem mešanju do svetlorjave barve (cca. 20 minut)  karameliziraj v pol deci olivnega olja … janež odstrani, čebulo pa prestavi v veliko kastrolo … ponev, v kateri si pražil pa zalij z dobrim decilitrom in pol barikiranega chardonnaya, popraskaj po dnu, počakaj, da zavre in povre na polovico, ter ga nato prilij k čebuli …

2. etapa: sofritto
na drobne kockice sesekljaj dve veliki čebuli, dva velika korena in dve stebli zelene, dva stroka česna pa fino naribaj … vse skupaj praži na deci olivca, da se zmehča in neha dišati po surovi čebuli (20 minut, kao) … dodaj v veliko kastrolo k čebuli …

3. etapa: meso
četrt kile s kosti obranega mesa volovksega repa zmelji … četrt kile svinjskega plečeta pa nareži na centimetrske kocke … praži v vroči ponvi, na olivcu, da lepo porjavi z vseh strani … meso mora biti v eni plasti, če ga je več, praži na obroke … ko je prepraženo, ga deni na cedilo, da se odceja odvečna maščoba … ponev vrni na ogenj, zalij z dobrim decijem in pol barikiranega chardonnaya, popraskaj po dnu, zavri, povri na polovico in dodaj k čebuli in sofrittu …

4. etapa: brbotanje
v ta veliko kastrolo zdaj prilij četrt litra polnomastnega mleka in, če je treba, še toliko vode, da je vse prekrito s tekočino … kastrolo pokrij, pristavi na ogenj in pusti čisto počasi vreti 6 (z besedo šest) ur … vmes malo pomešaj in počekiraj, če je treba dolit kaj vode … (jaz sem teh šest ur reč cmaril kar v pečici, na 110 stopinjah …)

5. etapa: paradajz (zimska verzija)
heston sicer receptira s svežimi paradajzi, ampak se mi je zdelo, da od njih kakšnega hudega gušta januarja ni za pričakovati, zato sem reč prilagodil na pelate iz piksne … alzo: dve pločevinki pelatov odcedi in pelate grobo nareži … na nežnem ognju, na deci olivca četrt ure praži eno sesekljano čebulo in dva stroka česna … ko se zmahča, najprej dodaj paradajze in polovico njih odcejene tekočine, nato pa mošnjiček iz gaze, v katerega si zavil en zvezdasti janež, tri klinčke in čajno žličko strtih koriandrovih semen … prideni še sedem vejic timijana, lovorov list, dve žlički worchesterske omake, 30 ml kisa (heston da sherryjevega, jaz sem dal riževega), 5 kapljic tajske ribje omake (nimam, sem dal kar temno sojino kikomanko), žlico kečapa in 4 kapljice tabaska (nisem, zbog dece) … na malem oknju kuhaj dve uri …

6. etapa: brnanje
paradajz omako je zdaj treba še nabrnat: dodaj deci olivca in pojačaj ogenj na ful … mešaj, da se ne prismodi in tako kuhaj 15 – 20 minut … olje, ki ga omakca ne posrka vase poberi z žlico in ga prihrani za serviranje …

7. etapa: mešanica
tako pripravljen paradajzov sos (z mošnjičkom, timijanom in lovorjem vred) zmešaj z onim šest ur kuhajočim se mesom in združeno nežno kuhaj še dve uri … ob koncu kuhanja poberi ven mošnjiček, timijan in lovor ter v omako vmešaj malo naribanega parmezana … počekiraj slanost in korigiraj, če je treba … čisto na koncu v omako za pet minut vloži v list pora zvitih šest lističev pehtrana …

8. etapa: serviranje
skuhaj široke nudle, kih odcedi in speri z vročo vodo (tega se drgač ne dela, ampak tukaj pa ja, ker omake in nudlov pred serviranjem ne zmešaš) … da se ti nudli ne sprimejo, jih urno prelij z oljem, ki si ga prej pobral s paradajza … potem pa z dvorlgljato vilico zajemi kup pašte in ga lepo navij okrog vilic v tako rolo, ki jo položi na ogret krožnik … z žlico navrh nudlov naloži omako …

huhu, devet urc! … je vredno? … probaj, pa boš videl … te samo rečem, da če se boš že spravil tole počet, raje naredi dvojno dozo … sicer pa je člančič o hestonu objavljen že danes, semle pa pride enkrat kasneje …

v-pogled v vajenca

tik pred razglasitvijo novega se nam je ponudila priložnost o piskrih, jetrnicah, trnkih in sploh vsem pobarati starega silvota … spoštovane, spoštovani, z nami je zlati silvo dva deset, zasavski vajenec:

Dober dan, kako ste?

Postsmučarska deprica, povezana s pogrešanjem francoskih belih strmin in rdečih tekočin. Obenem potekajo za januar presenetljivo intenzivne priprave na obiskovanje vzhodnoevropskih oglaševalskih trgov.

Kako ste se soočili z bremenom slave, ki ga prinaša naslov Zlati Silvo?

Teža slave je bila silna, za vajenca, vajenega najbolj umazanih kuharskih del, temnih kleti in zakrknjenih chefov, mestoma celo neznosna. Mislim, da me najhujše še čaka, če le mizarski mojster Kovač ne bo preveč zamujal z izdelavo kuhinje (we count days…). Pravzaprav bo Zlati Silvo v družinskih analih Vojkotove rodbine zapisan s posebej velikimi zlatimi črkami, saj je obeležil poslednje prave koline. Letos bojda v mini inačici proizvajamo samo nekatere delicije, med njimi jetrnice in mesenice.

Se že približujete mojstrskemu izpitu, ali se bo vajeniška doba še nadeljevala?

Zasavje je tradicionalno okolje, kjer premiki na hiearhični lestvici potekajo po medgeneracijskih načelih. Glede na to, da vajenčev oče od svojega očeta letos prevzema naziv mojstra, se vajenec za približno trideset let (neka se ove riječi pozlate) spreminja iz malega vajenca v velikega vajenca. To pravzaprav ni olajševalna, temveč prej oteževalna okoliščina, saj bodočega malega vajenca še ni na obzorju.

Kaj vam pomeni družinsko kulinarično izročilo (DKI)? Ste v domačem okolju veliko kuhali?

DKI je vez s preteklostjo in obet prihodnosti hkrati. Ker vajenec že nekaj let živi pod geslom: “Moj dom je tam, kjer je moj mac”, so kuharske dogodivščine hudo omejene, vendar spomin seže v rano otroštvo, ko je vajenca v prve skrivnosti uvedla njegova nona, v Zasavje zaradi ljubezni prispela iz Trsta. Nona je dvojno igro v stilu katalonske Mar i muntanya kuhinje z vnukom odigrala na presečišču pašt, rib in cuket na eni ter govejke in svinjskega mesa na drugi strani krožnika.

Pa danes? Kuhate redno, na dnevni bazi ali svoj talent štedite za posebne priložnosti?

Za zelo posebne priložnosti.

Kam se, razen v zasavsko hribovje in piskrovje, še obračate za kuharsko inspiracijo?

Mediteran meets Japan.

Kje ste v letu svojega zlatega silvovanja najbolje jedli? In kaj je to bilo?

Brje, januar 2010 – med objektivno vrhunskimi okusi in sentimentalno ljubimi pogledi – orada iz pečice pa škampi za dva
Lopar, september 2010 – med taijijevsko samostjo in ribolovsko samotnostjo – mediteranski sashimi
Ljubljana, november 2010 – oči da ne vidijo, jeziki da ne okusijo – T bone a la Bervar&Dragič + flaše po izboru velikega sommelierja Mihe Štajerski Slavček Mlakerja

Menda radi namakate trnek? Kako preganjate dolgčas na čolnu? Berete Hemingwaya? Pijete bevande? Kolikšen je vaš največji ulovljeni primerek? Je bil boj hud? Imate kakšen dokazni material?

Ni pomembna velikost, ampak tehnika. V tem smislu tudi ni pomemben največji, ampak emotivno najdragocenejši primerek. To je zaenkrat zobatec, ki sva ga ujela z velikim vajencem. Ne Starec in morje, ampak Oče in sin. Če bi naju kdo videl, ko sva ga spravila na obalo, bi bil zlahka pomislil, da so na rtu Zidine odprli psihiatrični sanatorij. Dolgčasa na čolnu kakopak ni, je samo veliko morje in še večje obzorje, bevande bi meglile osredotočenost, zato so s travaricami vred rezervirane za čas po ribolovu. Zadnje čase lovim sam, štajerski mentor Mlaker je ob prvi skupni minihobotnici izgubil vsak up, Veliki vajenec pa se v septembrskem času mojega lova že ubada z univerzitetnimi obveznostmi. Letošnji ideal je ena resna ribolovna seansa. Šefico protokola Mihelo sem po dolgih pogajanjih prepričal, da bom na tunolovu opravljal vsa vajeniška opravila, ne mešal laksov ali celo padal v morje, temveč ostal muoli od palube. Verjela mi je na besedo, zato jo tudi samo držim zanjo.

S strinjate z naslednjo trditvijo: najbolša riba je svina?

Nikakor, vendar vedno in povsod z reklom, da ga ni ptiča čez prašiča.

Če bi imeli možnost vajeništvo nadaljevati pri kakšnem svetovno znanem kuharju, kam bi se odpravili?

Rene Redzepi.

Iz zaupnih virov sem izvedel, da ste dober poznavalec svetovne kinematografije. Je kakšen film ali prizor, povezan s hrano, ob katerem so se vam še posebej pocedile sline?

Filmi in prizori se menjajo tako kot letni časi, ampak današnji udarni štirje mušketirji direktaka iz glave so tile:

Drawing Restraint 9 (Matthew Barney, 2005); The Bridges of Madison County (Clint Eastwood, 1995); Eat Drink Man Woman (Ang Lee, 1994); V temi (Žarko Lužnik, 1979)

Še eno filmsko vprašanje: če bi nastopali v filmu Dead Man Walking, kaj bi si izbrali za svoj poslednji obrok?

Fugu.

Čisto za konec: imate še kakšen nasvet za vašega naslednika, Zlatega Silvota MMXI?

Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se. Razpreti žerjava, gladiti žebrička, odriniti visoko travo.

dress code

spoštovane, spoštovani!

obveščamo vas, da se bo žirija za izbor naslova zlati silvo MMXI jutri dopoldne umaknila v klavzuro in izmed prijavljenih del v tekmovalnem programu izbrala tistega, ki bo najbolj prepričljiv po dveh ključnih kritetijih: atraktivnosti in silvestrski primernosti jedi ter prepričljivosti in izvedbi prijave (zapis recepta in fotomaterial) … žirijo letos poleg chefa in chefice dopolnjuje še profesionalni kuhar, ki mu niso tuje nobene skrivnosti foha, tako kuharskega kot medijsko prezentacijskega … prijavljena dela bo namreč presojal urban demšar, ki ga, prepričan sem, bralstvu ni treba posebej predstavljati (ako pa že, naj zvedavi čitalec pokuka semle) …

do slavnostne podelitve priznanj in diplom je še nakj časa, zato vas, predvsem moške, pozivam, da se odenete v primerno garderobo, black tie bo kar pravšnji … vkolikor je kdo pomislil na možnost izgovarjanjam češ nimam primernega metuljčka, naj takoj opusti ta goljfivi up, saj si lahko ta nujno potreben izdelek še pravočasno zrihtate iz zedinjenih držav amerike:

ali pa kar sami okoli majhnega kruhka pred drugim vzhajanjem navijete trak smouktbejkna in spečete na 200 … gala!