dan s

cenjeni publikum, ne bi rad priganjal, ampak fakti bruti so taki, da je danes 7. januar in da imate od momenta, ko tole pišem še 15 ur in 37 minut časa za oddajo svojih prijav za natečaj zlati silvo MMXI … z drugimi besedami: če si se na silvestrovo ukvarjal predvsem z nazdravljanjem in metanjem pitard in prvih šest dni novega leta praždel v resni popraznični depresiji,  imaš še vedno dovolj časa za ušpičit, pofotkat in opisat kakšno silvestrsko festen jed … do polnoči na napo@kruhinvino.com, jasno … skoraj pol ducata prijav je že v hiši in kar še nekaj kuhajočih se širokousti naokrog, češ, kako hudo prijavo bodo poslali na silvota,  tako da bo tekma zagotovo zanimiva … letos bomo introdjusali novega člana komisije (zajeban tip igrača, vam rečem, pri njem nimate šans,  pridete skoz z blefom) in zagotovo zmagovalec ne bo zasavski vajenec, ki se – podlegavši pritiskom slave, ki jih prinaša titula zlati silvo – preganja po nekih mondenih avstrijskih smučarskih resortih, tako da bo celo intrevju za kruhinvino.com uspel dati šele naslednji teden …

in mi? hvala, v redu! … MMXI-ija smo pod geslom kruha-vina-sira-pira-mira-in-klobas pričakali na mirju in po kulturnem programu do zgodnjega jutra uspeli pojesti kakšnih 17,6% pripravljene hrane … nekaj utrinkov (manjkajo vsaj poširane hruške s čokoladnim musom (ki so vedno izginile s krožnikov še preden je kanon uspel zapreti svoj zaklop) pa še kaj) smo zgostili v tale 47 sekundni dokumentarec:

nadaljevali smo dopoldne in popoldne in zvečer in 2. januarja itd … tudi pili smo dobro: sadnofriškast malinov lambic cantillon, pa alzaški rizling, pa vipavsko burjo, pa bio šampanjec duval leroy, pa enega toskanskega rdečkarja in pred spanjem dva deci donata (res zapre mačka pred vrata) … v vlogi dizalice je letos nastopala bladimeri (fejst baba), 1. januarja seveda obvezno v svoji virdžinski, brezvodkasti različici … če se po začetku leto pozna, potem letos ne bomo niti lačni, niti žejni, niti zdolgočaseni … edino spanca nam kani rahlo primanjkovati, ane … kako ste v novo vstopali vi, bom pa vedel danes opolnoči … me matra firbec, šalji brzo!

za zaključek: same dobre stvari!

evo, samo da vas spomnim, da je nocoj d silvo najt … u vezi naše tekme samo priporočilo: slikaj! – pisal boš že drugo leto …

in other good news:

  • na šihtu strgamo menihovo glavo
  • žolca se je strdila, kot se šika
  • dedek mraz je prinesel kozarce z jako pomembnim sporočilom
  • pasje pivo je moč kupiti v leclercu in na netu!
  • pa še malo sentimenta: drago bralstvo, če ne bi bilo vas, bi bil tale blog že zdavnaj adijo, ne bi bilo kuhinje za prave moške in lajf ne bi bil pol toliko zanimiv kot je … zato vam za novo leto dam eno lepo pesmo: nč brez vas! … srečno!

 

ajde, dost zajebancije zdej! … pejmo kuhat!

topovi tega leta

ko sem onidan z enim uhom, pa še to napol, ujel popovo napoved razkritja honorarjev silvestrskih pevcev in ostalih zabavljačel, sem se spomnil, da je čas za redno letno plozanje pregledov, lestvic, sažetkov, vrhincev in takih reči … no, pa dajmo, preden me in vas čisto posrka projekt zlati silvo MMXI, še na kruhu in vinu objaviti seznam naših topov iztekajoče se dva-nula-desetke … kategorij je pet: najboljša jed, snedena v gostilni ali restavraciji; najboljši recept iz kruha&vina, najboljše vino ali napitek, naj gastro doživljaj, naj- boljša/fascinantna/huda/uporabna/šokantna/itd s kuharijo povezana stvar… tole so moji topovi:

top jed v restavraciji: golob, ki skoči iz sena na žerjavico; chef corrado fasolato, restavracija met, benetke (o tem bo treba še kdaj kaj napisat, ja)

top recept iz kruha in vina: krompirjev kvader s tartufi

top vino/napitek: dario prinčič, merlot 2003, iz dedotovega kevdra

top gastro doživljaj: popoldne z giorgiom v gostilni škabar, trst

top food-related: dizajn ikejine cukrpekarske knjige

pa tvoji? pripiši jih v komentarje!

kaj je kaj?

zadnji teden sem se precej aktivno ukvarjal z letošnjo produkcijo bakalarja na belo in s čivki na twitterju sproti obveščal zainteresirano javnost, kako poteka proces … no, vnela se je precej resna debatka, malo o hard-core (ročno nabijanje polenovke z batkom – napo) vs. short-cut (mešanje z v multipraktik vtaknjeno kljuko za testo – savič) verziji, nastali so zametki kluba za izmenjavanje vzorcev bakalarja na belo, nato pa se je začelo še prešernovsko čohljanje po glavah, češ al prav se reče bakala ali bakalar in kje sta tu zraven še polenovka in štokfiš …

no, da ne bi razglabljanje o tem ostalo na nivoju babačula-babarekla in ker sem vendarle poročen z ekzaktno naravoslovno doktorico znanosti, sem se lotil malo bolj poglobljene terminološke raziskave  in po študiju  dveh debelih kulinaričnih resursnih bukel (larousse garstronomique in cucchiaio d’argento) prišel do sledečih izsledkov:

vse skupaj se v vsakem primeru začne v atlantskem oceanu, kjer plava riba, ki se ji po angleško reče cod, po slovensko pa trska … ribetina zraste do meter osemdeset in jo, če je frišna, se pravi nekonzervirana, uporablja kot vsak resen debel ribji file – pečen v ponvi ali pečici, pa ocvrt,  recimo v angliji je to prvi del fišančipsa …

no, ampak tehle trskic je (bilo) v oceanu tolk, da očitno nismo mogli vseh pojest in so jih začeli konzervirat … v zgodnjem srednjem veku so jih predvsem sušili, in to predvsem na norveškem: trski so odrezali glavo, odstranili drobovje in jo za rep privezali na strukture iz tramov, kjer so jih sušili od šest do dvanajst tednov … tem posušenim ribam se nato, izhahajoč iz nemških in holandskih besed za palico in ribo po angleško reče stockfish, po taljansko stoccafisso, po slovensko pa polenovka …

kasneje, v 16. in 17. stoletju, ko je sol postala dostopnješa in cenejša, so se v konzerviranju trsk norvežanom pridružili še škoti in novofundlanci (pa ne psi) na oni strani atlantika … trske so sfilirali, jih fulfulful nasolili in nato posušili … tako konzerviranim trskam se po angleško reče salt cod, po špansko bacalao, po portugalsko bacalhau, po italijansko pa baccala … stvar je bila priljubljena predvsem v katoliških mediteranskih deželah, kjer so se z njo basali v postnem času, ko jim je religija branila jesti meso … španci in portugalci pa so tako konzervirane ribe jemali s sabo na kolonialistične plovbe, zato je bacalao še dandanes priljubljen v bivših španskih in portugalskih kolonijah v latinski ameriki in afriki … no, v španiji, predvsem pa na portugalskem, še vedno najdeš specializirane štacune, kjer prodajajo namočene – se pravi raz-soljene in raz-sušene kose ribe, s tem da celo ločijo med posameznimi deli ribe (kot mi pri lososu, recimo: pri glavi, iz srede, pri repu) katerim so prilagojeni tudi recepti za posamezne jedi – samo portugalci imajo več kot 350 receptov za bacalhau …

ampak mi se moramo vrniti v nam bližnje kraje: medtem, ko je širom sveta prevladala nasoljena in sušena trska alias salt cod alias baccala, so v  italijanskih pokrajinah ligurija in benečija (veneto), ohranili svojo ljubav do nesoljene sušene trske alias stoccafissa … benečani pa so reč še dodatno zakomplicirali s tem, da stoccafissu ne rečejo stoccafisso, ampak baccala … se pravi, če vam o baccalaju govori italijan, ki ni iz veneta, potem govori o soljeni in sušeni trski, če pa venetlija, potem govori o sušeni trski, po naše polenovki … ker one druge, slane, v naših ribarnicah še nisem zasledil …

bottom line: to, kar mi tolčemo decembra,  je tehnično gledano polenovka na belo … ker nam bližnji benečani temu pravijo baccala, so ištrijani, pa tudi dalmatinci, temu rekli bakala, knjižno pa smo to poslovenčili v bakalar (check sskj) … no, kakorkoli: najboljši je vedno tisti, ki ga narediš sam … čeprav ima klasični benečisjki recept ene par zanimivih fint … ampak o tem kdaj drugič kmalu …

silvo izgleda bolje kod kadarkoli!

že lani je bil zlati silvo odet v priložnostni logotip (via kolega grobler – danke, finke i dalmatinke sehr!), letos pa si je nadel še prav posebno ljubek, topel, alpski štih … za sezono MMXI torej silvo goes holzerai!

fleten ne? … njegova čustvena vrednost je v naši rodbini še posebej velika, saj si dejansko lahko zapojem prvo vrstico one ljudske moj fotr je tišler … no, priznaj, da si želiš tekmovati na natečaju s tako lepim logotipom in da že planiraš s čim boš zasedel vrh letošnje lestvice silvesterskih kuharjev?!

v ostalih veselodecembrskih novičkah pa naj povem, da je gravlax že pripravljen in djan v vakuum, kjer bo ostal do petka … pa da so labne v tretji fazi … in da še nisem čisto zihr če so bo žolca vzela skupaj, kot se šika in da bo očitno potrebno še nekaj pimapanja kolagenskih snovi …

no, in seveda, ja! včeraj zvečer je po tridnevnem namakanju (od tega eno, zadnjo noč v poparku bukovega pepela) napočil čas za nabijanje po polenovki … za morebitne last-minute bakalardžije naj povem, da je danes skrajni cajt za začetek namakanja, če češ bakalar mazat še letos … in seveda dobra novica: posebej za sicer dolgotrajno, fizično izredno naporno opravilo tolčenja polenovke je chef sestavil muzično plejlisto, ki v 22 komadih povzema vse psihofizične in čustvene dimenzije tega početja: udarce, strast, trpljenje, bolečino, obup, motivacijo za nadaljevanje, poslednji šus in končno katarzo … ker nisem pesjan, ki bi dobre muzike skrival zase, dajem plejlisto v uporabo vsem bakalarskim sodrugom, pa tudi naključnim poslušalcem, ane … klikni tole, pa poslušaj … če pa slučajno ne verjameš, da muzika pri tolčenju dobro dene, si oglej spodnji dokumentarni posnetek, pa boš videl, kako bat veselo potolče po polenovki, ko se iz zvočnikov zasliši smack my bitch up!:

nekdo trka … o, silvo, a ti si spet tle???

oja, oja! … seveda, kljub najduhovitejšemu letošnjemu voščilu – merry crisis and happy new fear! (ali pa ravno zaradi njega) – je spet čas za pesmico: velik pisker, vroča pečka, pouhn cekar in pa glaž; joj že prišel je med nas, dobri stari silvo zlat … tako je!!! … po prvem natečaju decembra 2007 in suvereni osvojitvi naslova suši majstrice, je leto kasneje titulo odnesel sašo, tretji prestižni naslov pa je lani odpihnilo v roke zasavsekmu vajencu … ob letu osorej pa si zapojmo še eno pesem, zapeto na melodijo lipe cvatu: silvo stiže, sve je isto k’o i lani … vsaj kar se osnovnih pravil tiče (pomni, da smo predlani v drobni tidko dodali alinejo natečaj se izvede ob vsaki gospodarski situaciji, tudi ob jebeni recesiji) …torej, takle mamo letos:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo MMXI

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi julian assange, diplomatski zbori vseh članic ozn, predsednik nigerije gospod goodluck jonathan, tekmovalci v resničnostenm šovu big brother in ustvarjalci oddaj na zdravje, parada, kuhajmo z damijanom in ljubezen skozi želodec), ki bodo do petka, 7. januarja 2011, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept svoje priljubljene silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca in mu podelila še čisto svež (in podpisan) izvod knjige Kuhinja za prave moške (avtor knjige res obvlada, majke mu/mi!)

4. zmagovalec bo dobil tudi častni naziv zlati silvo MMXI, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ki začnejo veljati po novem letu

torej, tatarci in bakalarci, kisložupci in fingerfudarji, narezkovci in kanapejčkarji, beefwellingtonci in svinjskopečenkarji, škamparji in hobotničarji, tortopeki in namazalci, bovlarji in koktejlarji, aspirinovci in alka-seltzerjevci: ajde, da vas vidmo! vse za slavo, prestiž in titulo! andjamo! da vas nisem prosil! zdaj!

ježeš!

po slovensko bi mu rekli ježeš, ampak ker je zvarjen v belgiji, ga kličejo tsjeeses … de struise brouwers, kompanija treh flamskih prijateljev, ki bolj kot za denar ali prestiž (čeprav imajo vsaj slednjega v izobilju) vari za svoje veselje, je tale svoj zvarek opremila z božičnimi dišavami, se pravi da ti, ko nagneš kupico, izpod centimtra lepe, čvrste pene, pridiši po cimetu, klinčkih in karameli … ampak pazi, model; kljub nedolžnostnemu občutku, da kao srebaš tak babičin zvarek, je tale jezusek opremljen z 10% alkiča, zato je treba biti previden, da na koncu ne izgledaš kot lice iz etikete:

skratka, dragi prijatelji, želim vam vesele polnike! … do ponedeljka, potem pa začnemo s pripravami za zlatega silvota MMXI … get ready!

tko, zdej grem pa majonezo za francosko mešat …