domača re-kreacija (g. santini)

tokratni prispevek za sladko življenje je bil onega tipa, pri katerem lahko zapišem disclaimer “no animals were harmed during making of this article” … štorija pa popisuje familijo santini … uživaj!

 

Družinska scena

Giovanni Santini, prvi moški, ki chefuje v restavraciji Dal Pescatore.

Kadar kakšno slovensko omizje prežvekuje stereotipe naših dragih sosedskih narodov, seveda najprej ugotovi, da smo mi tako rekoč predstavniki nadrase, ki je nad hrčki, lahi, jodlarji in ogrci superiorna v tako rekoč vsem. Skratka: Slovenci smo tops! Hrvatje so zoprni nevoščljivski napihnjenci, Avstrijci so zagamani in zategli škrtuhi, Madžari so depresivni izolacionisti, Italijani pa neresni napol kriminalni scrkljančki. To slednje seveda leti predvsem na znan pojav italijanskih mamonov – trideset in več letnih fantov (no, dedcev), ki še vedno udobno bivakirajo pri svojih starših in v hotelu Mamma koristijo brezplačne storitve pranja, likanja in pospravljanja, obenem pa so redni gostje restavracije Dal Mamma. Seveda je prav vsakega od zgornjih slabšalnih stereotipov možno zlahka aplicirati na sinove slovenskega naroda. Predvsem ta mamonski princip prebijanja skozi življenje je zelo prisoten tudi v naših krajih, tako da je vsakršno tovrstno zezanje Italijanov bolj pljunek v lastno skledo kot kaj drugega.

No, ta uvod seveda ni namenjen sociološki komparativistiki, ampak je tu bolj zato, da se vsi skupaj spomnimo, kako močna vrednota je za naše zahodne sosede družina. Pa ne bi spet razvijal novega stereotipa, namreč razširjene mafijske famiglie, kot jo lahko gledamo v marsikaterem filmu, ampak bi ostal pri tej osnovni družinski celici. Kot dober primerek družinske povezanosti in tradicije pa bomo vzeli družino Santini iz Canneta, na pol poti med Cremono in Mantovo.

Na tem mestu si lahko, da boš lažje sledil dogajanju, pripraviš list papirja in svinčnik in si rišeš družinsko deblo družine Santini, katere (trenutno) zadnji list, Giovanni, se je 20. septembra letos poročil, tako da kani drevo rasti še naprej. No, vse skupaj se je začelo leta 1925, ko je Giovannijev pradedek, ribič Antonio (prvi), kupil razmajano ribiško kočo ob reki Oglio. Ko se je poročil s Tereso Mazzi, sta leto kasneje kočo za silo opremila kot oštarijo in nanjo obesila tablo z napisom Vino e pesce. (Vino in ribe). Antonio je ribaril, Teresa je kuhala in la vita je bila dovolj dolce, da se jima je naslednje leto rodil Giovanni (prvi). Ta je sprva predvsem pomagal očetu, kasneje pa je rad visel tudi v kuhinji. Verjetno ne toliko zaradi loncev, kot zaradi brhke Brune, ki je delala z mamo Tereso. Zdaj že sumiš, da sta se vzela – prav imaš! Tudi zdaj je šlo vse po pravilih: Giovanni Santini prvi in Bruna sta se poročila leta 1952, leto kasneje pa se je rodil Antonio (drugi). Čas je prinesel svoje, tudi taverna Vino in ribe je doživela nekaj sprememb. Za začetek so lesene mize pogrnili s platnenimi prti, leta 1960 pa so jo tudi prekrstili v Dal Pescatore.

Antonio je, nekako v duhu časa, svojo prihodnost načrtoval izven oštarijskega sveta. V Milanu je študiral politologijo in tam spoznal Nadio. Po že ustaljenem vzorcu je sledila poroka, tej pa – to je pa zdaj drugače – poročno potovanje po številnih francoskih vrhunskih restavracijah, na katerem sta se mlada dva zagrela, da bi namesto politologije vendarle raje furala oštarijo. Pametno! Nadia je namreč lepo nadgrajevala Teresino in Brunino kuharijo, obenem pa je Antonio spreminjal tudi organizacijsko strukturo in poslovanje restavracije. In skupaj z izboljšavami in nadgradnjo so pričela padati tudi priznanja, ena za drugo, do najvišjega, treh Michelinovih zvezdic. Takrat (in še dolga leta potem) je bila to edina italijanska restavracija s pušlcem treh zvezdic.

Na veliko veselje celotne familije v naslednji generaciji Santinijev ni prišlo do ponovnega politološkega provociranja, saj sta se oba fanta (Giovanni (drugi), 1976 in Alberto, 1983) posvetila vedam, ki oštarijam pridejo še kako prav. Alberto je dokončal ekonomijo, Giovanni pa, hmm, le kako se prevede food science & food technology?. No, kljub visokozvenečim diplomam še vedno pravi, da se je največ naučil od babi Brune. Časa za učenje je bilo dovolj, Giovanni je – podobno kot Anne-Sophie Pic – pot do prve kuhalnice domače oštarije začel na koncu verige, s poliranjem kozarcev pri dvanajstih letih. Tudi po končanem študiju ni kar zaharal, ampak se v medijih šele v zadnjem letu, dveh, pojavlja kot glasnogovornik restavracije, saj ga menda babica in mama le počasi spuščata k prvemu štedilniku.

Verjetno zato, da bo jasno, da fant razume koncept restavracije, ki sicer daje velik pomen tradiciji, a te ne vidi kot kletke, v katero mora biti ujeta aktualna generacija. Že Nadia Santini je velikokrat pomodrovala o tem, da mora vsaka generacija prinesti nekaj novega in to tradicijo razvijati po svoje, jo po svoje interpretirati in jo tako bogatiti. V praksi to pomeni, da boste tudi pod Giovannijevo komando Pri Ribiču še vedno lahko jedli znamenite tortele z bučnim nadevom, ki jih je kuhala že babi Bruna in za katere točnega recepta ni moč dobiti, saj se količine odmerjajo ročno, od oka – tako kot je pač v navadi pri babicah.

Moram reči, da me je kar mikalo, da bi se – še posebej, ker je sezona buč – spopadel s tem legendarnim bučnim od-oka receptom babi Brune. Takisto so se mi cedile sline ob misli, da bi na mizo postavil špagete z jurčki in gosjimi jetri po navodilih mame Nadie. Ampak ker je Giovanni vendarle bolj moja generacija, sem vendarle izbral njegov recept. Še posebej, ker gre za njegovo interpretacijo nečesa, česar ne bi naročil v nobeni restavraciji: vegetarijanska pizza. Vem, verjetno je tudi tebe presunila vizualizacija kakšnega s koruzo, šampinjoni, bučkami in olivo obloženega testenega diska, ki bi ga bil dobil na mizo, če bi ti dve besedi izgovoril v kakšni slovenski piceriji.

No, Giovanni se reči loti drugače. Za začetek o testu, ki sicer ni nič posebnega, je pa precej sladko (vanj je vmešanega več sladkorja, kot soli). In to testo po enoinpolurnem počivanju in valjanju na tanko odide v peč skoraj prazno, zgolj premazano s preprosto paradižnikovo pasato. Tista ura in pol vzhajanja pa ni namenjena foteljanju, ampak kar resnemu delu, ki te čaka pri pripravljanju vsega, kar boš na pizzo položil, ko jo boš po petih minutah potegnil iz razbeljene peči. Se pravi, da boš na tanko rezal in na 120 stopinjah pekel/sušil melancane; pekel in zvijal rezine bučk in jih polnil z dobro zmiksano rikoto; kuhal polovičke šalotk in iz njih delal čolničke, ki jih boš nato napolnil s prepraženimi kockicami korenja in zelene; rezal češnjevčke in jih pekel ob melancanih, rezal in pekel jurčke, cufal lističe bazilike in mete ter razkosaval burrato, s smetano obogateno apulijsko mocarelo.

Ma ja, pizza je pizza, boš mogoče prhnil v brk. No, pa ni: tudi pri pizzi so detajli tisti, ki naredijo vso razliko: kakšno je testo, kako je spečeno in s čim jo obložiš. Če ne verjameš meni, preberi Sršenov uvodnik v prejšnjo številko Dolce vite, kjer med drugim razkrije, da pizza šunka vsebuje le 20 odstotkov mesa. No, če to ni podatek, ki te bo nateral k vsaj občasni lastni peki pizze, potem te niti Giovanni, Nadia in Bruna Santini skupaj ne bodo mogli prepričati.

 

gorpoteg

akoprav nisem mitbaster, kanim danes sesut en sladiški mit in to tistega, ki se ga tako radi primemo pri naročanju sladic, namreč da je tiramisu kao lahka sladica … menda je tako, da če se spraviš v materinščino (če je to slovenščina, jasno) preložiti italijansko zaporedje besed tira mi su, dobiš nekaj takega kot dvigne/potegne me gor … in iz tega je nekdo izvlekel interpretacijo gor-potegovanja, ki naj bi se zgodilo zaradi lahkotnosti sladice … mhm, po mojem tud, ja … če si že kdaj cimpral svoj lastni domnevni gor-poteg, potem veš, da je sestavljen izključno iz jajc, cukra in smetane – ne ravno reči, ki bi jih bil dal na spisek stotih lahkih prehranskih sestavin … za dodatek je tu še malo moke v piškotih, pa malo kofeta, s katerim premažeš taiste piškote (in ki je, upoštevajoč kofeinski efekt, edina reč, ki bi te lahko dvignila gor) … da je torej tiramisu lahka sladica je še kar fleten nateg, ane … ampak je pa tiramisu dober, tako zelo dober, da sploh ne potrebuje nobenih motivacijskih izgovorov o lahkotnosti … minichef je včeraj takole recenziral domačo verzijo:

ki je bila res domača (okej, ne čisto 100%, ker je bil mascarpone kupljen, ampak naslednjič bo tudi ta domač – že vem kako!), saj sem v sodelovanju z otroškim bataljonom zastavil tudi peko kao bejbi piškotov – ki se jim v resnici ne reče bejbi piškoti, ampak so ladyfingers … bi pa lahko bili tudi bejbi, ker jih je otročje lahko narest, edina stvar, na katero sem moral pazit je bila, da sem otroke pravočasno po prstih, da se ne bi skladovnica damskih prstkov preveč očitno zmanjšala …


ali pa, še huje, da sploh ne bi prispela na svojo ciljno destinacijo, ki se je nahajala v stekleni posodi, nekje na sredi med smetanco, čokolado in jajci:

aha, saj jih vidiš, ne? … tamle not so, lepo premazani s kavo skuhano iz proje, kar je bila minichefova domislica, lansirana kot ugovor na moje blokiranje tiramisuja, češ da ni za otroke, ker so piškoti v njem namočeni v kavo … iznajdljiv pob, le po kom se je vzel? 🙂 … no, zdaj pa k bistvu, navodilom za domačijski gor poteg: Nadaljujte z branjem

crap meat & space cream

chefico je ondan spet odneslo tja daleč ven, v širni svet, na sončne kalofornijske obale, kjer so – medtem ko smo se mi naokorog prevažali v floti jehovovih prič in praznili skladišča gumijastih škornjev – beležili najvišje temperature, odkar resno gledajo na termometer … 45 stopinj (celzijev, ne farnhajcov, farnhajcov je bilo celo 113) pa take fore … seveda zunaj, znotraj pa standardna američka klimatizacija na 18 (64) … no, pa k poročilom o ameriški krmi: menda je tako, da ko v hotelu radisson sas v los anhelesu za zajtrk naročiš tu egs, dobiš za nagrado zraven še toast,  brdo na vroči plošči popraženega krompirja in čikn-epl sosidž … saj ne, da bi vse to lahko pojedel, ampak za vsak slučaj, ane … no, drugi šok pričaka človeka, ko se zazre v deklaracijo kalifornijske suši role in ugotovi, da v njej ni meso pravih crabov, ampak crap imitacija, za katero je bilo v tovarniških laboratorijih potrebno sintetizirati nič manj kot petnajst reči …

ker verjetno nisi bral cele litanije, naj opozorim samo še na bizarnošč, da je domneven wasabi v tejle roli narejen iz navadnega hrena in gorčice, ki sta nato obarvana z rumeno in modro umetno barvo (#1 brilliant blue in #5 tartrazine) … da ima firma, ki to dela veliko znanja o mešanju berv je daj že jasno, da pa ima muda, pa priča zadnja vrstica deklaracije, kjer tole sintetiko gladko poimenujejo a fine product … dir god!!! … no, če že jemo ultra modificirano hrano, je rekla chefica, potem pa podimo do konca! … in je radovedne slovenske firbce razveselila s paketom vesoljskega sladoleda:

prav imaš, res izgleda tako kot planica, pa tudi okusi so isti … ampak to je pravi astronavtski dželat, kot ga v ruzaček z malico za svoj izlet med zvezde vtaknejo nasini astronavti … v suh drobljiv kvader ga predelajo s sušenjem in zamrzovanjem in spremembami tlakov in vakumi in takimi forami (če te res zanimajo detajli, klikni semle) … ko ga vtakneš v goflo, se lepo topi na jeziku in je res tak kt na prav sladoled, samo da ni mrzel … za firbce in one, ki imajo vse prevečkrat vneto žrelo ali pa jim (kot je bil case z minichefico do skoraj tretjega leta) sladoled ni všeč, zato ker je ful mrzel, še namig za šoping … zdaj je chefica na srečo že nazaj doma in na domačo košto se je precej lažje navadila, kot na domačo uro 🙂 …

à propos

ko smo že pri rižotah v stranski vlogi … lahko so tudi v glavni, veš?!  … ondan sem s skoraj nič truda scimpral tole privlačno zelembačo:

je čist ajnfoh: na olivcu brž-prž eno do finoče sesekljano šalotko … pa šalco riža … pa deci bevga, da huškne … pa vrel čikn fond po šeflcah dolivat in sporti rahlo solit … pa dva paradajzka dat iz kože (po 15 sekund v vreli in nato v mrzli vodi) in jim odstranit semena, kar ostane pa narezat na kockice … ko je riž na zob, vmešaš dve žlici pestota in paradajze … malo počakaš in okrencljaš s parmezanovimi ostružki …

soundtrack skuša (tako kot rižota) zašpičiti kontro prihajajoči tetki jeseni: pepel in kri – sonce pomladi … citiram tretjo kitico: misli jesenske nimam vas rad / v srcu nosim pomlad  … true!

kar željni

v naši hiši smo vedno kar željni gob … pa naj bodo to:

  • sončniki/senčniki/dežniki/marele, ki jih iz špancira po gozdnih obronkih privleče dedi
  • štorovke, ki jih v kis vloži babi
  • lisičke, ki jih nabere teta majda
  • jurčke, ki jih nabere, očisti in pred vrati pusti ivo
  • črne trobente, ki jih na nitko naniza in posuši sreč
  • sivke, ki jih zamrznjene prinese boris
  • mavrahi, ki jih sušene uplenimo na kakšni taljansko/francoski ekspediciji

poleg naštetih divjačinskih gob seveda maramo tudi udomačene primerke šampinjonov, šitak in ostrigarjev … ampak če pa na naše talarje  prilomastijo karželjni, sem pa kar močno željan to deliti z vami … prvič je bilo še poleti, ko jih je na fešti (ki še čaka na popis) k žlikrofom in pečenemu kozličku priložil franci pivk, nad-majstor svog zanata iz kendovega dvorca v spodnji idriji:

mljaskmljask, vriskvrisk! … potem ti pa sredi pojesenskene vremenske kislobe zazvoni telefon in iz njega avguštinovega bojana glas poleg vabila na pirček lansira še informacijo o nahajališču karželjnov na placu, direkt pred mesarskim mostom jih je toliko, da jih prodajajo … reakcija je bila bliskovita, dnevni plan trpezarske jedinice pa je nemudoma dobil verzijo b, ke se je potem na občo radost vseh (ja, prav vseh, tudi obeh otroških) bataljonov tudi realizirala … ampak starejši otroški bataljon je bil sprva nadvse zaskrbljen … ob pogledu na jato fletno zaprtih karželjnov

je namreč postavil zgroženo vprašanje: ja, oči! kaj si pa naredil s temi paradajzi?! … no, potem, ko so se na rezine narezani karželjni obojestransko pregreli na srednje vroči rebrasti ponvi in se zleknili na kepo kremaste rižote, so bili odpravljeni vsi pomisleki:

zdaj kar željno pričakujemo novo pošiljko karželjnov …