videz ne vara

hehe! se bo ob pogledu na spodnjo fotko

zajčji stu

zarežal v brk redni bralec, redna bralka pa mu bo privoščljivo pritegnila, češ pa je le nabasal na eno konkretno dozo korenja! … ja, cenjena bralca, popolnoma prav imata – dejansko je krožnik dodobra zapolnjen s korenjem, a na srečo je korenje kuhano, poleg tega pa ima tudi spremstvo, ki močno izboljša njegov performans … zajca ima chef rad, ne samo zato, ker je zako najbolj znan eksterminator korenja, ampak zato, ker tudi v piskrih da od sebe marsikaj pametnega – spomni se samo fletnega raguja, ki sta ga kruh in vino scimprala pred skoraj tremi leti ali pa tegale zajčjega fileja, ki je prav takrat enkrat v blejskem topolinu krasil zelenin pire … no, tudi tale zajčje korenčja obara ni bila slaba, pa tudi martra z njo ni prav velikega … ajnfoh ajmoht gre takule: Nadaljujte z branjem

videz vara

hehe! se bo ob pogledu na spodnjo fotko

ješprenčk

zarežal v brk redni bralec, redna bralka pa mu bo privoščljivo pritegnila, češ pa je le nabasal na eno konkretno dozo korenja! … no, le počasi, cenjena bralca, kajti kdor se zadnji smeje, se smeje najbolj karamelasto, si misli chef, razpolagajoč z zanesljivimi informacijami iz zakulisja kruha in vina, ki pravijo, da na sliki ni kar en navaden ričet-neče-v-ritki-čičat in da obilje oranžnih kock v ješprenčkovi mineštri ne pripada vrsti daucus carota, temveč cucurbita moschata … ja, kockice smo bili izklesali iz prve letošnje buče in jo z ješprenčkom sparili v fletno mineštro, ki nam (no, nama, kajti chefica in mini chef sta bolj kot ne le revijalno zapeljala žlico po krožniku) je polepšala zgodnjejesensko popoldne … tako gre to:

Nadaljujte z branjem

nova jajca

že uveljavljenim kodnim imenom za zajtrkovalna jajca (jajček sonček za klasično jajce na oko, zmešanc za umešana jajca in obrnenc za z obeh strani ocvrto jajce) v naši familiji, sta se pridružili še dve … že nekaj časa je kar priljubljen omomaž … ta sicer ni hommage ohmajočim budističnim menihom ali enoti za električno upornost, ima pa vseeno dolgo predzgodbo … vse se je začelo s tretjim delom devete epizode prve sezone dexterjevega laboratorija, v katerem si dexter na glavo natakne neko super mašino, ki naj bi ga s predvajanjem učbeniške vinilke čez noč naučila francoščine … a glej ga zlomka, vinilka se zatakne ravno na besedni zvezi omelette du fromage, ki je hkrati edina reč, ki jo dexter po tisti noči zna in zmore reči … malemu chefu je bilo neprestano dexterjevo ponavljanje brutalno smešno in že naslednje jutro smo mu postregli z omleto s sirom in ga podučili, da je njegov zajtrk inspiriran z dexterjevo mantro … no, minichefica, ki v tistih časih še ni bila sposobna pravilno izgovarjati citatov iz risank, je omlet-d-fromaž eleganto poenostavila v omomaž … letos, ko se je blazno navduševala nad tem, kako je kakšni stvari rekla, ko je bila še majhna, pa je pri nekem zajtrku sledil naslednji dialog:

hči, navihano: oči, ko sm bja mejhna sm pa temu jajčku jekja omomaž!

oče, navdušeno: ja, to pa res! kako mu pa zdaj rečeš?

hči, ponosno: omomaž!

in od takrat je omleta s sirom za večno ostala omomaž … pa da ne bom izpadel kot dexter, ki ne govori o ničemer drugem kot o sirovi omleti, bodi za danes dovolj o tem tipu jajcanja, saj nas čeke pe eno poglavje … to bo manj anekdotično, zato pa toliko bolj vizualno atraktivno … tukaj je:

jajc u kruhu
jajček v kruhu je variacija na temo jajčka sončka in je fin, ker v en kos integrira dva priljubljena zajtrkovalna artikla, jajce in toast … sicer je treba pripravo s poskusi in napakami zoptimizirati glede na gorilnik, ponev in jedce, a se splača potruditi … pejmo: Nadaljujte z branjem

nimajo za burek

rečenico iz naslova se je v zadnjih dveh dneh dalo velikokrat slišati iz ust špotnega privrženstva, pri čemer za burek najprej niso imeli srbski košarkarji, včeraj pa je sredstev za ta ljubki balkanski ulični snack zmanjkalo tudi poljskim nogometašem … in glej ga zlomka: oboji so za burek ostali prikrajšani prav proti slovenskim fantom … da zaradi lakote v odnosih z obema državama ne bi prišlo do nepotrebnih ohladitev, smo v chefovini nemudoma pripravili kvartet fletnih polžkov – dva sta bila prava bureka, se pravi mesnakarja, kot tale na sliki,

borek

druga dva pa zeljanici, ker smo ju – kot hommage barvam dresov slovenskih športnih ekip – nafilali z zeleno špinačo … ko smo jih vzeli iz pečice smo kakšne 15 minut čakali,če bo mimo prišel kakšen poljak ali srb, a ker ni bilo nikogar, smo zvtike napadli kar sami … huh še dobro, da jih ni bilo … in še dobro, da smo vsaj mi za burek imeli pri roki: Nadaljujte z branjem

rauh kamra

kruh in vino sta si pridobila ekskluzivne pravice za predvajanje real-life dokumentarca o vplivu schlenkerla rauchbiera (bamberško dimljeno pivo) na radijske voditelje … ker gre za izjemen dokument časa, si kruh in vino nista drznila posegati v posnetke in jih priobčujeta v integralni, originalni in nedotaknjeni verziji:

Vodpod videos no longer available.

na sthafje!

prešerno!

obeleževanje rojstnih obletnic ženske polovice naše hiše je bilo predvsem sladkosnede narave: najprej je chefica za svoje bio-cyber sodelavce zmontirala čokoladno torto z borovničevo filo, ki je bila menda super, o čemer priča tudi njena kratka življenjska doba, saj ni preživela kaj veliko več kot dvajset minut … popoldne je družinski kvartet z orožjem za množično uničevanje tort z obličja zemlje učinkovito izbisal še malinovo torto iz proizvodnih obratov rustike na trubarjevi … dan potem se nam je zgodil stanin veliki pink – res ogromna, po površini rozasta, znotraj pa čokoladno smetanasta torta, ki je nato preživela dva močna napada: najprej ožje, nato pa še širše družinske celice … (fyi: barbika je preživela!) … no, sladkob pa s tem še ni bilo konca, saj je chef med hrustljavega odojka s pečenim krompirjem in peperonato ter s hladetinami (pašteta iz dimljene postrvi, s pestom iz rukole namazani & zviti melancani, trikroglična (češnovc-mocarelca-jagenjčkov meatball) nabodala, savinjski želodec, tzatziki, rženi kruh s sončničnimi semeni & okača z rožmarinom) obloženo mizo, uspešno uturil še jurčke s sladko smetano in res fletne topovske kugle, ki so pod fasado iz hrustljavega pršuta skrivale mehko in sladko srce z gorgonzolo oplemenitenih fig …

figafill

če imaš pri roki pečico, pršut, fige in gorgona (starejšega brata bolj znanega literata emila) zolaja, te do zmage loči le še tale čisto kratek postopek:

v na vrhu zarezano figo najprej stlači malo gorgonzole, nato pa jo zavij v rezino pršuta in peci v na 180 stopinj segreti pečici … po približno četrt ure bo pršut hrustljav, gorgonzola stopljena in figa rahlo marmeladasta, ravno toliko, da je kakšen nadobudni poet ne bo mogel spraviti v hlačni žep za kasneje … še prijazno opozorilo: ker boš hotel pojesti več kot eno, predlagam, da pri realizaciji postopka namesto ednine že v izhodišču uporabiš množino …

soundtrack: the breeders – cannonball

big pink

ne bi vedel, če je tudi v resnici čisto tako, kot izgleda, ampak izgleda tako: ko si star tri leta in si punčka, se ti od vsega na svetu zdi najboljša stvar roza barva … in če ti za tretji rojstni dan stana napedena ultimativno roza torto, z vgrajeno roza punčko:

pinky cake

si brez dvoma najbolj srečen človek na svetu … vse najboljše, minichefica!