lebaknödel

e, vidiš, če bi bila monarhija še živa, potem v sloveniji včeraj zvečer ne bi zobali kislega grozdja z zasneženih poljskih rastišč, ampak bi skupaj z ostalimi sodržavljani (avstrijci, čehi, slovaki, hrvati, bosanci, hercegovci, madžari, delom italijanov, srbov, romunov, črnogorcev, poljakov in ukrajincev) proslavljali uspeh slovaške fotbalske enajsterice … a je že tako, da nas je bilo v državi pred sto leti 51 milijonov, zdaj nas je pa 2 … pa ni, da bi se človeku resno kolcalo po tistih cajtih, saj lahko kakšno dobro reč, ki sodi v monarhično dediščino, pripravimo še dandanašnji … njujorški čef david bouley je svoji sodobni interpretaciji monarhistične kulinarike posvetil celo buklo, ti pa lahko namesto klasičnih nudlnov v govejo župo zakuhaš jetrne cmoke in tako k cmokanju pripraviš celo najmlajšo generacijo podložnikov … pazi le, da besede jetra ne omenjaš preveč naglas  (pomagaj si z naslovom tega zapisa) in da v župo pridodaš še kakšno ljubo zelenjavno zdravje:

jetrnjak

reč je tudi z recesijsko šparovnega vidika popolnoma znosna … slaba petina kile junečjih jeter, s katero boš do grla nasitil štiri krepke jedce, je pri vladotu ondan koštala 47 centov, če dodaš še tri kose starega kruha, jajce, eno manjšo čebulo, deci mleka, žlico putra in par žlic drobtin, boš komajda zapravil (ma kaj zapravi, koristno porabil se reče) kaj več od enega evrja … takole naredi: Nadaljujte z branjem

en šiht

o skaručni sta kruh in vino doslej predvsem vrtela jezik: tukaj uradno za polet, tukaj o svečani otvoritvi zelharce za ribe, tukaj po nedeljskem družinskem maratonu in tukaj po ekscelentnem decemberskem tretmaju … tokrat ga bo namesto pisane besede zategnil v skaručni velikokrat slišani mario lanza (signor ima prav z dotičnim komadom pri chefu in chefici zakupljenih še posebej veliko emocionalnih kreditov), ki bo pospremil podobe nastale med osemurno vizitacijo skaručne … fotkala sva po principu nastavi-kader-in-pritisni, brez ponavljanja in popravljanja, nakar se nama je mudilo jest in pit:

še bomo šli, itak!

franck

ne, franck iz naslova si ni v žlahti s seko, divko in bianco, niti z gospodom kneippom … franck iz naslova bi po dobesedno slovenskem razumevanju njegovega priimka lahko bil v žlahti s kakšno ribiško družino … verjetno pa si franck iz naslova ni nikjer drugje kot na kruhu in vinu v žlahti s sladico iz sliv … povezava je sicer na prvo žogo, ampak ker govorimo o fuzbalerju in zelo na hitro scimpranem crumblu, je verjetno čisto sprejemljiva, akoprav rahlo politično nekorektna: crumble s slivami in franck namreč posedujeta dve lastnosti – sta grda in dobra … samo poglej ta crumble, prosim lepo:

krambl

grd, ane? … in zdaj  si  oglej še  francka riberyja … okej, tudi grd, to si videl … da pa boš verjel, da je tudi dober,  klikni še semle … za crumble (le kako naj ga slovenimo: drobljenec? drobljivar? drobljivež? krhkavšček? hrskljavec?) boš pa moral kar verjeti, da je dober … no, pravzaprav je zate še boljša rešitev, da mi ne verjameš in ga kar narediš in se prepričaš sam … za osnovo naj ti služijo navodila v nadaljevanju, gotovo pa te bo zamikalo – in prav je tako! – vse skupaj malo vijačiti po svoje … crumble bo vsa vijačenja dobrodušno sprejel, saj je tak  tip sladkiša, da z lahkoto odpusti tudi kakšno pretiravanje ali bizarno idejo … vaje v slogu se lahko greš s sadjem, še več variacij pa ti ponuja sestava hrustljave prevleke (stalnica naj bosta le moka in topljeno maslo) … no, grdavž na sliki je nastal takole: Nadaljujte z branjem

neslovenec

ko je desetletje in pol nazaj še izhajal prvi uravnotežitveni dnevnik je ob začetku izhajanja delove nedeljske edicije zaokrožila šala, češ, kako bi se pa imenovala nedeljska izdaja časnika slovenec? … odgovor najdeš v naslovu tega zapisa, čeprav ta ni tam zaradi cajtnga, ampak zaradi kanelona … kanelon slovenec  je namreč čisto nekaj drugega kot originalni kanelon italjanec … lahko bi celo rekel, da je kanelon slovenec veliko več kot kanelon italijanec, saj je kanelon slovenec tri v enem: palačinka, burek in dunajc … palačinka prispeva samo sebe, burek v konzorcij prispeva filo, dunajc pa zunanjo panirano srajco … seveda vsi trije prispevajo tudi dovolj kalorij, da začneš po enem ali dveh snedenih kanelonih nemudoma gravitirati proti kavču, kupu kartonov, sveže pokošenemu travniku, klopci ali katerikoli drugi za zaleganje primerni horizontalni površini … kanelon italijanec pa  ima s kanelonom slovencem skupno le ime: namesto palačnike ima  plahtico testenine,  namesto dunajsko ocvrte obleke  ima gratiniran parmezanov posip ali kakšno paradjzasto omako,  pri filah pa  tudi dopušča veliko več maneverskega prostora kot mesni/sirni/špinačni, na katere je aboniran kanelon slovenec … kučina italjana je zadnjič razkazovala enega posnemenja vrednega kanelona italijanca, napolnjenega z mešanico krompirjevega pireja in jurčkov:

kaneloni

štirim slovencem, ki smo ga poizkusili je bil ljub in všečen … ker v domačiji testo za pašto zdaj že kar mimogrede stresemo iz rokava, je dokončanje tegale mala malica … no, ko poješ prva dva tej malici takoj odvzameš pridevnik mala, po tretjem malico zamenjaš z južina, po četrtem tej dodaš pridevnik orng, po petem še krepka in po šestem izdatna … naprej pa tudi chef ni zmogel … za pripravo dveh orng krepkih izdatnih južin (torej za dvanajst kanelonov italijancev) sledi naslednjim napo-tkom: Nadaljujte z branjem

bye, floyd!

največjega majstra ekranske kuharije ni več … v nekem drugem, zadrgnjenem, zapetem in zategnjenem cajtu, je v kuharijo, predvsem medijsko, vnesel sproščenost, zajebancijo, jebivetrstvo, a ljudstvu obenem približal marsikatero kuharsko tehniko in oddaljeno gastronomsko kulturo … lani sem v viseči mreži prebiral njegovo avtobiografijo in zgruntal, da sta bili zgoraj omenjena zajebancija in jebivetrstvo bolj rezultat ad-hoc reševanja skorajda zafuranih pejmo-snemat-pa-da -vidmo-kaj-rata snemanj, kot pa scenaristično in režijsko načrtovani mastrpisi … keith floyd je bil britanski kuharski prerok in medijski praoče ne zgolj ramseyev in jamiejev, ampak tudi clarksonove škvadre … ne morem reči, da je doš’o tiho, ampak zagotovo je ušo u legendu … le kako ne bi, če je cvrl jajca na lopati in v peči parne lokomotive v južni afriki, skoraj zažgal čoln/splav, na katerem je snemal, se komaj obranil nojev, ki so rinili v njegove sredi savane postavljene piskre in kar na televiziji zlival vase resne količine vina, če ni šlo drugače tudi iz flaše … huh, takih ne delajo več!  v njegov spomin nadvse priporočam ogled njegovega zadnjega enournega intervjuja … ob glažu rdečega pa z vami delim eno njegovih mladostnejših epizod: