v ljubljanski šmeki rečni hiši zmorejo v treh vinskih vrsticah natisniti tri napake … še posebej simpatična je zadnja, po kateri lahko sklepamo celo na prodajo nelegalnih substanc, ki jih pridobivajo iz avtohtone kraške vinske sorte vitovska grganja:
najprej iz rdeče sare strešica k izbrancu skoči,
nato pa vitovska brez gr te kar dobro poči!
huh, kruhpavin že kar dolgo nista nič poročala o dedotovih kuharijskih dogodivščinah … kar seveda ne pomeni, da nam dedo ne reže salam, zavija ocvirkovk, tali sira, duši divjačine, peče odojčkov, rac in gosi, kuha žup in golažev, churna sladoledov in toči vina … zadnjič enkrat sta z nano najprej za inspiracijo prevozila 9.125 kilometrov in potem zbrani razširjeni družini na mizo postavila skoraj identično število jedi … ker sta ga zakruzala po španiji, smo se šli tapas … in pazi ta lingvistični rollercoaster: ker se tapas lahko prevede tudi kot fingerfood in ker dedo po špansko pomeni prst, smo dejansko jedli prstno hrano izpod prstov prsta samega … wild! … takole je šlo:
[rockyou id=141116494&w=426&h=320]
muy bien! … naj ti samo še povem, da smo, kljub temu da smo vseskozi kršili dedotovo prepoved jedenja kruha (sam si je kriv, kaj pa peče tako zapeljivo dobre bagetke!), pojedli in popili (skoraj) vse, kar sta prinesla na mizo …
vem, da se naslov lahko bere kot rahlo popačen arabski pozdrav, ampak ne, tole ne bo že drugi religiozni zapis po vrsti … v islamskem žargonu sem namreč precej slabše podkovan kot v katoliškem in si ne bi drznil po njihovo pisuniti … čeprav: ako bi bilo pišče, ki je za v nadaljevanju opisan prehranski izdelek prispevalo desno joško, usmrčeno po halalskih pravilih, bi se z njim lahko sladkali tudi mohamedovi sinovi … tako pa naslov raje beri po prekmursko, torej kot salama lejko in na koncu dodaj še vprašaj, zato da ti potem lahko odgovorim pritrdilno: lejko, lejko! … in če me potem vprašaš še zakaj dvakrat lejko?, ti odgovorim da zato, ker je salama lahka in jo je lahko narediti … in šele nato mi pade na misel, da sploh ne veš, o čem se pogovarjava in da si verjetno misliš, da tole pišem v od julijskega sonca na 62 stopinj segretem avtu … not! … relativno priseben pišem o doma narejeni piščančji salami, evo je:
konkreten fotomodel je oplemeniten s svežim pehtranom in zelenimi olivami (in je že pošel), ampak kokoška bi se (in se tudi bo) hvaležno spojala še s čim drugim (tipo kocke kuhanega pršuta, pistacije, kakšna druga gverca, sir …) … če ne verjameš da se tale domača salamurda absolutno lejko naštima, preberi nadaljevanje: Nadaljujte z branjem
oče, grešil sem:
z multipraktičnim nožem sem grobo sekljal 300 g moke z 200 g drobno nakockanega masla in pol deci mrzlega mleka … uboge zdrobljeno maso sem nato stlačil v kepo, ki sem jo, neprodušno zaprto, pustil celo uro ležati v mrzlem in temnem kraju … potem sem vanjo zarezal z ostrim nožem: čez tri četrtine je zapeljal valjar, dokler ni bila dovolj ploščata, da sem jo stisnil ob dno hladnega, črnega kovinskega kroga … preostalo četrtino sem cikcakasto razrezal na trakove … vsako izmed pol kile rumenorjave sorte češnenj sem posebej preluknjal s hitrim in dobro merjenim sunkom ostre sulice in ji odstranil trdo notranjost … še krvavečim češnjam sem na rane nasul 250 g sladkorja in 60 g koruznega škroba, jih premešane prelil na zvaljano testo in jih prekril s testenimi rešetkami … nato sem jim zakuril pod nogami: najprej sem jih četrt ure pustil na peklenskih 220 stopinjah, potem pa še pol ure na 180 stopinjah … nato sem počakal, da se vse skupaj malo pohladi in pomiri … in nato sem jim z nožem zadal še poslednji udarec in jih jel požrešno mleti med zobmi … nakar sem v to požrešno pogubo zvabil še ženo in dva nedolžna otročiča … in kar je najhuje: sploh se ne kesam! … in še bom grešil! … in še … in še! … in ko ne bo več češenj bom grešil s slivami … in breskvami … in marelicami … in figami … in hruškami! … in potem z zmrznjenimi češnjami … in tako naprej!
soundtrack: depeche mode – sinner in me
kampistična kuharija je ena najbolj fletnih metod mojstrenja kuharskih veščin, če seveda po ničejansko verjameš, da što ne ubija, jača! … omejitve v resursih so precej resne: namesto štirih grelnih teles in pečice, si obsojen na maksimalno dva brenerčka … površini za pripravo skorajda ne moreš reči niti površina, kaj šele, da bi ti prišlo na misel, da bi ji rekel pult … tudi posodja je bolj malo in vode je toliko, kolikor je imaš v balonu … hladilnik je (če je) v najboljšem primeru majhen, edino prezračevanje je tako dobro, da mu nobena kuhinjska napa (in napo, hehe) ne sežeta niti do spodnjega roba gleženjčkov … no, in ko kuhariš v takih razmerah, si tudi pri pripravi jedi, ki jih doma pripraviš jednoručki & vezanih očiju, prisiljen v premišljeno planiranje in iskanje bližnjic, približkov in alternativnih metod … spotoma ugotoviš, da za dobro bazično kuharijo ne potrebuješ veliko: od posodja sta res nujni le dve stvari: dobra teflonska ponev in precej velika kozica (že res, da dodatna, malo manjša kozica in cedilo prideta pogosto prav, nista pa nujna) … od orodja v rubriko nujno uvršam dobro nabrušen nož, ribežen, kuhalnico in desko, od špajze pa olivno olje in sol (+ opcijski poper & še bolj opcijski herbes de provence) … še gorilnik ali – o, razkošje – dva, pa je dovolj, da (seveda s pomočjo lokalnih pridelovalcev hrane) desetkrat nafutraš sebe in familijo … recimo takole:
1. enolončniški bolonjez
enolončniški bolonjez & enokozarčni cannonau di sardegna
na olivcu pražiš sesekljano čebulo in nariban korenček … dodaš mleto meso, prepražiš, flikneš not še pelate in malo vode, soliš, počakaš da zavre in nato kar v ta sosek streseš kratko pašto (kot so gnocchi sardi na fotki ali peresniki ali makaroni …) in pustiš, da se počasi skuha v omaki … dodajaj vodo, če vidiš, da je reč presuha … ko je kuhano, je najbolj navdušen tisti, ki je zadolžen za pomivanje posode, saj si umazal le en piskr …
2. rižota z bučkami in hrustljavim pršutom
pršut je za povrh
na olivcu praži fino nariban česen in grobo naribane bučke … ko buče spustijo vodo kar urno dodaj še riž, ki bo to vodo popil … brizgni not še malo belega, posoli in na majhnem ognju kuhaj, dokler riž ni skoraj fertik (vmes malo pomešaj in, če je treba, prilivaj vodo) … ko je riž skoraj fertik, ga odstavi, vmešaj nariban parmezan in pokrij … medtem v ponvi na srednjem ognju in malo olja hrustljavo popeci rezine pršuta … ne pozabi v rižoto vmešati mašči, ki jo zgenerira pršut …
3. ravioli v smetani s parmezanom
raj vijole na belo kot viole
greš v štacuno in kupiš raviole z rikoto in špinačo … skuhaš jih … odcejene prestaviš v ponev, v kateri si segrel sladko smetano … prek raviolov naribaš orng dozo parmezana, ugasneš ogenj in pokriješ za par minut …
4. pečena riba & blitva s krompirjem in korenjem
ko u lijepoj njihovoj
skupaj kuhaš olupljen in nakockan krompir ter nakolobarjeno korenje … ko se ti zdi, da je že, odcedi nekaj vode in vmešaj se drobno narezano blitvo, nariban česen in brizg olivca … pokrij in odstavi … v ponvi na srednjem ognju in z enim samim vmesnim obračanjem speci dve srednje veliki frišni beli ribi (lep šargec, ane?), ki naj ti ju oluska in opuca majstr v ribarnici, da ne boš kršil pravil, hehe …
5. panzanella
namesto v smetnjak naj gre kruh v panzanello
slejkoprej se ti bi nabralo nekaj starega kruha: nareži ga na kocke, ki jih popeci na olivnem olju … popečen kruh v skledi zmešaj z narezanimi paradajzi, mocarelo (kar prilij še malo slanice, v kateri je spravljena) in baziliko (chef je kar prvi dan kupi en teglček, ki je zdržal cela dva tedna kampiranja in raste naprej na domačem vrtu) … dodaj še frišnega olivca in malo kisa, ter počakaj četrt ure, da se kruh malo namoči … če se ti ne da čakati ali maraš zelo hrustljav kruh, pa kar navali …
6. kurji ajmoht in beli žganci
i-žmoht!
piščančje meso nareži in praži na olivcu … dodaj sesekljano čebulo in praži dalje … dodaj drobno nariban korenček in kolerabo, sol & poper zalij in kuhaj do mehkega … določi chefico, da naredi bele žgance … žmohtno!
7. špageti z melancani in mocarelo
srečava se na vrvicah
v teflonki na olivcu praži na kocke narezane melancane, če je treba v dveh rundah … ko so zlato rjavi, dodaj nariban česen in na drobno nakockan paradajz … naj kar vre nekaj minut … skuhaj špagete (lahko v precej manj vode, kot si navajen od doma, ni frke sploh, res), jih odcedi in vanje najprej vmešaj melancane, čisto na koncu pa še nakockano mocarelo …
8. instant grill
grill 4 girls
pozabi na moške radosti grilanja (postavljanje ogenjčka, kurjenje, pihanje … ) in kupi instant grill … v kempu poišči primeren legaliziran kaminček, prižgi in počakaj četrt ure, da se briketi lepo razžarijo … na rešetko položi svinjske kotletke in piščančja krila, ki si jih prej mariniral v mešanici soli, popra, herbes de provence, česna in olivca … obračaj, dokler ni fertik …
9. taljata na stročjem fižolu
da ne boš slučajno kasneje pozabil, najprej skuhaj stročji fižol … šele nato se odpravi na lov v mesnico (te imajo na sardiniji izjemno lepe kose mesa, saj se vsa živad prosto sprehaja tam naokrog) in fotru mesarju pokaži, kako debel steak hočeš … in hočeš, da kar fino debelega, vsaj dva centimetra naj ga bo skupaj in če se le da, naj se ga ob strani drži še kakšna kost … medtem, ko se ponev pali na največjem možnem ognju steak posoli in popopraj … v ponvi najprej izgleda tako:
hit sezone, strana a
po dveh minutah pa tako:
hit sezone, strana b
nato ogenj malo zmanjšaj in steak med rednim obračanjem (vsako minuto al kej tacga) speci do željene narejenosti … medtem, ko steak počiva na krožniku (to naj počne vsaj pet, še bolje pa deset minut) v ponev butni kuhan fižol in, če je treba, še malo olivca … steak nareži na rezine, fižol razdeli na krožnike in na vsak kupček fižola flikni radodarno porcijo rezin steaka … čez vse brizgni še malo olivca in naribaj staran sardski pecorino:
ultimativni salivator
nema bolji!
10. pizza z razgledom
buena vista
poišči kamp z atraktivnim razgledom in zadnji večer, ko si gorilnike in piskre že spakiral, v kampističnem restoranu naroči pizze za sabo … v ruzak vtakni še mrzlo ichnusso, v žep pa švicarja in se pomakni do razgleda … naslajsaj pizzo in jo pojej ter vsake toliko s pogledom ošvrkni kičast sončni zahod ter si zabrundaj: la vita e …
ko boš zaprl škatlo, v katero so ti zapakirali pizzo, boš na nje zgornji strani uzrl neizpodbiten dokaz, da ti je tokrat pizzo spekel sam predsednik zda:
pečem pice in predsednikujem
yes we camp!
opomba chefova: avguštinov fotr se je že pozimi v nekem komentarju širokoustil, da bode kruhu in vinu poslal en recept za izjemne sarme … pa je od vsega tega ostal le komad otišo si, sarmu probo nisi … no, prikotalivši se iz sardinije pa me je v elektronskem poštnem nabiralniku čakalo nekaj drugega: bojana avguština simpatična receptura za neko drugo, m0rsko reč (valjda, recpetirati sarmo sredi julija bi bilo pa res brezveze) … ker kruh in vino pospešeno organizirata še zadnje prodrobnosti v zvezi z žrebanjem, je to idealna priložnost da avguštinovo pisarijo delim z vami … izvolite:
A veš kako se začne običajen hrvaški, pardon dalmatinski napotek za pripravo jedi? Za jelo nam se oče maslinova ulja i kapule… No tudi ta jed sa začne tako, le da sam raje uporabljam za tole košto šalotko. Jed ima eno sestavino, ki rabi le fino premišljene dišavne dodatke, katere bogatijo samozadosten ukus glavne pritikline te jedi. Najprej moramo prevretek ali strokovno kuhinarično rečeno – ma ne more stat kulinarično, saj ne nucam nobenga kulija za jed sk´p scomprat. Niti za napotek zapisat. Sedanji za to PC nucamo, k´ne! – fume stort. Torej izdat moram svoj adut, svojo zaupno, konspirativno sodelavko… oh ja, kanočo! Na slovenskem jim pravijo tudi morske bogomoljke.
Na hrvaškem so poznane tudi kot zezalo. Zaradi dveh lis na repnih plavutih, ki sta v obliki očesa, pa ne veš al’ ‘ma rit od spred al’ zad’. Ko jo imaš v roki in si jo od blizu ogledaš, ti je takoj jasno kje je dobila ime bogomoljka. Ma bolj kot one prijemalke ti stopijo v oko plošče v repu in ob straneh trupa. Prav zoprno ostre so.
Prva akcija pri frišnih in pod vodo oplaknenih kanočah je glava z repom proč od trupa v posebno posodo. Tekočino prestrezam v posodo, da mi brez veze ne odteka v nič. Dolijem vodo. Liter za začetek. Pristavim na ploščo. Zavretek precedimo v lonec za kuho testenein prilijemo vodo da bodo fettuccine imele dovolj kopeli in se ne bodo sprijele, par kapljic olja in ščepec soli.
V veliko globoko kozico nalijem olivnega olja, onega pravega, dišečega, vabečega , da bi ga človek kar samga s hrustljavo skorjico kruha jedel. Stresem nanj drobno nasekljani šalotki in žez nekaj trenutkov razpolovljenih češnjevcev. Med tem, ko testenine v loncu dobivajo zahtevano obliko na zob in se šalotka rahlo mehča v družbi češnjevcev, oklepe trupa na obeh straneh prerežem s škarjami. Trupe k šalotki in mešam. Dodam drobno nasekljan česen. Odcedim in shranim nekaj juhe od kuhe testenin za kasnejše potrebe.
K bogato dišečim, pražečim kanočam dolijem belega vinca. Dobrega, ne kot neko zmene – glavno le, da vino je. Ne, nego tako vino dodajamo, ki ga z veseljem ponudimo tudi v čaši, tko za guštirat. Pri jedem dodajočih vinom nega šparat pri kakovosti. Bodo jed pokvarle! Pomešam in dodam testenine. Nežno premešam vsebino posode in prilijem še nakaj prihranjene tekočince in curek olivnega olja. Pa na krožnike. Poslušaj, jaz ti pravim ni ga raroga ne jastoga prek dobre kanoče. Dober tek in ne pojejte prstov!
Sestavine ze štiri jedce:
Muska zraven za kar kej pivkajočih galebov prcomprat stara YU grupa, ki je v ponedeljek 6.7.2009 na Mariborskem lentu godla
Ona, kot bi rekl uradna kukr himna bi bla lahko »Tea for Two« pesem iz mjuzikla No, No, Nanette iz lete 1925. Men dopade v izvedbi Lestra Younga
kruh & vino 