Monthly Archives: avgust 2010

komi smo pršli, pa smo že tle!

Posted on
2

evo, po tistih odposlanih megabajtih je bil čas za še tazadnji resen kos letošnje poletne počitniške sezone – ta je bila letos zaradi (do srede še) prvošolca (bajdvej: kako devet tednov prvošolčevih počitnic nafilajo ati pa mame, ki imajo službo, nimajo pa svojih atov pa mam, ki z deco počitnikujejo teden ali dva?!) še posebej natančno načrtovane, ne le za prvčka, ampak tudi za njegova tastara, ki se jima je pripetilo par spektakularnih dogodkov, tudi takih, ki še čakajo v vrsti, da bodo popisani na temle mestu … ampak popis bomo začeli na koncu, kjer je spomin še najbolj frišen: v ferrari … pustimo ob strani unescotov patronat nad renesančnim mestom, pa hudo biciklistično tradicijo in sedanjost, celo festival uličnih muzikašev buskers nam tukaj ni mar … v bistvu sta nujni postojanki ob obisku (343 kilometrov, kwa pa je to za enga resnga šoferja?) ferrare predvsem dve …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!

284,2 MB

Posted on
14

tako velik je en pdf fajl, ki se je danes zgodaj popoldne znašel na ftp strežniku neke tiskarne … ime fajla je “kuhinja za prave moške” … tako bo namreč tudi ime knjigi, ki bo čez dober mesec začela delati gužvo na policah slovenskih knjigarn … če ti povem še nekaj drugih številk, da boš malo vedel za kaj gre: bukla bo imela 240 strani, na katerih bo priobčenih (a veš, da ne vem čisto natačno) okrog 140 receptov, od teh jih bo nekaj čez 50 opremljenih s celostranskimi fotkami … notranji prelom izgleda takole:

tista plava barva ni plava po celi knjigi, ampak se spreminja gleda na razdelek knjige, v katerem se nahajaš … razdelkov je devet, vsakega pa odpre besedo-slična predstavitev enega pravega dedca, ki se po muški (se reče strastno in na polno) ukvarja s kakšno prehransko pridelovalsko/predelovalsko rečjo … z nami bodo pek, ribogojec, nabiralničar, kmetovalec, sirar, mesar, gostilničar, vinar (in njegov gostinsko-pršutarski brat) ter piškotar … vsi so pravi dedci, tako kot andraž, tomo, nina, mitja, blaž, tina, matjaž in mirjam, ki so se – nekateri prej, drugi pa predvsem v zadnjih dneh – še posebej intenzivno ukvarjali s tem, da bi bila knjiga kot se šika … in tudi bo, no doubt!

autogrill

Posted on
1

ko človek osedla svoje bencinske konje in rajta, kam bi jih bil usmeril za tokratno rajžo, se velikokrat primeri, da jih raje kakor na vzhod, sever ali jug, spodbode v zahodno smer … pa ne zato, ker bi okrog padeval od padanskih severnoligašev ali ker bi se na vse mile viže želel spuščati v dirkanje z naloženimi tovornjaki na špuri benetke-milano (ali, ne daj bože na krivinah bob steze bolonja-firence), ampak predvsem zato, ker ve da bo, ko bo zakrulil, želodec lahko potolažil z decentnim hitrim prigrizkom … pogrilani panini v autogrillih, postavljenih ob taljanskih pumpah, so – to boš kar priznal, ane? – “as good as it gets” avtocestne snackarije … če si ob grizljanju hrustljavega rezultata dolgotrajnega procesa izbiranja sendviča nanudiš še sveže zmašinane pomaranče in prendaš en močno pražen taljanski (obvezno kratek, z brez mleka in s pol vrečkice cukra) kafe, si dober za nadaljnih nekaj sto kilometrov …

no, pri tistem procesu odločanja kterga bi, se vaš vdani pišoči največkrat ustavi pri snedviču, ki se mu reče rustichella … to je oni tanek, polkožen kruhle, napolnjen bodisi s pršutom z druščino bodisi s frišno česnasto-sirasto špinačo … point skratka ni v polnilu, ampak v ploščatem polkrožnem kruhletu, ki izgleda nekako takole:

prav imaš, tale ni pofotkan v avtogrillu, ampak na domačem pultu … jep, dragi bralec, chef se je domogel recepture, kako si avtogrilasti prigrizek pripraviti kar doma! … zasluge ima, kot je skoraj že navada pri odkrivanju italijanskih kuharskih misterij, revija la cucina italiana, ki je v julijski številki nahecala gospo lorenzo cangini, naj naredi to, kar dela že celo življenje – zamesi in speče piadine … in lorenzi sem sledil še jaz, takole gre:

  • pol kile moke
  • 220 gramov mleka
  • deset dek masti
  • dva zavitka suhega kvasa
  • žlička soli

si zastrigel z očmi ob omembi masti? … jaz tudi, ampak na srečo sem imel v hladilniku še eno teglo renderirane kurje masti, tako da je šlo prfektli (lorenza diče, da lahko mesiš tudi s pol kile moke, četrt litra vode in 50 ml olja – nisem še probal) … moko v skledo, pa v njej naredi jamico, pa vanjo nastrgaj mast, pa potresi s kvasom in soljo, nato pa dolivaj mlačno mleko in zamesi mehko, ampak nelepljivo testo … narolaj ga v kuglo, pokrij skledo z vlažnim prtičkom in pusti vzhajati eno uro …

po uri testo premesi, naredi valj in ga nareži na šest enako težkih kosov … vsak kos razvaljaj v disk, ki naj bo debel 3 ali 4 milimetre – valjaj na pultu brez moke, da se ti ta kasneje ne bo kurila na ponvi! …

ponev razhajcaj na srednjem ognju in ko je že kar fino vroča, nanjo položi prvi disk, ga prešpikaj z vilico in peci štiri do pet minut, pri čemer disk parkat obrni …

ko končaš, speci naslednjega, prvega pa pripravi za uporabo: prereži ga na polovičke ali četrtinke, ki jih ohlajaj v pokončnem položaju – tako, da ne ležijo plosko na podlagi … ko so rahlo ohlajeni, jih previdno razpri in nabaši z željeno filo – tu zgoraj so popečeni melancani z majonezo in sirom …

čisto ohlajeni piadini ratajo krhki, zato jih ne moreš več razpreti … nič ne de, sendviče naredi tako, da pršut in/ali ostalo robo stisneš med dve nerazprti polovički ali četrtinki … ali pa jih uporabi kot temeljac, na katerega mažeš kremast avokado (ali kakšen drug namaz):

na, pa si prišparal za bencin in cestnino do prvega avtogrilla … pa še rustikelca je boljša in zdravejša, ker je artigianale … dodaten praktičen namig, če češ met tele sendvičke za fruštik: kose testa individualno zamrzni … zvečer jih vzemi ven, zjutraj pa jih samo še razvaljaj in speci … fresco!

soundtrack ni tipično taljanski, je pa zato tipično (in klasično!!!) avtocestni: kraftwerk – autobahn

razširjamo obzorja

Posted on
4

a si svoji deci (ali pa samemu sebi) že prebral vdv-ja, velikega dobrodušnega velikana od velikega dobrodušnega mojstra štorij roalda dahla? … no, če še nisi, le daj, drugače boš prikrajšan za marsikatero jezikovno vragolijo pa še nikoli ne boš vedel, kdo so špehohlast, kostohrust in ostali požrešneži (in zakaj najraje jejo škote in sirijce, ne marajo pa švicarjev), predvsem pa nikoli ne boš vedel, kdo je zofka … no, okej, to ti bom pa zdaj jaz povedal, ampak obljubi, da boš vdv-ja vseeno prebral, okej?! … no, zofka zdaj ni več punčka, ampak je odrasla, fejst baba … ime ji je sophie in se valjda piše dahl, ker je od roalda vnukinja (in je pred kratkim ostala sirota tudi po babici, patricii neal) … najbolj so jo po zobeh vlačili zaradi tele fotke (via steven meisel) za parfum opium od ivota svetega lovrenca:

hja, na tale plakat so angleški dušebrižniki v šusu spisali več kot 70o pritožb, tako da so ga potem tudi brž umaknili … ampak, lej si ga čudo,  deset let kasneje v neki obskurni mitelevropsko/balkanski državici še vedno najde pot na kakšen visokotiražen blog, hehe … no, miss dahl je slovela tudi po tem, da na svojem manekenskem okostju brez sekirancije nosi kakšno kilo preveč, je pa tudi res, da se je v zadnjih letih nakulirala, začela pisati kolumne (in obsežnejša literarna dela) in navkljub resnemu kulinaričnemu udejstvovanju (knjiga + teve serialka) omejila kilogramje (kar tu pišočemu nekako ne uspeva, hehe) … rozkasta knjiga gospodične dahlove (konceptualno lepo razdeljena na po sedem zajtrkov, kosil in večerij za vsak letni čas) je že v hiši in chefica je v njej vrgla oko na kari … v azijatskih kuharijah se v chefovini skorajda ne udejstvujemo, akoprav radi sušnemo k mami na wolfovo, zbrano poslušamo (in beremo) poročila popotnikov o izjemni & poceni košti na tajskem in smo tudi že zadovoljno posedeli v shambali in manj zadovoljno v dabudi … ampak, hej, en tak bejbkast kari bi pa človek kar snedel, še posebej, če otrok ni v hiši in se lahko kuha ljuto … mrs. napotnik se je kar držala navodil miss dahlove, ki jih lahko najdeš tukaj, le da je kmalu zgruntala, da hočeva več kokosovega mleka in je količino podvojila (pametna!) … prvi horizont je bil tako uspešno razširjen … razširanje drugega je pripevala zadnja vrstica recepta za curry, ki pravi, da naj cvetačo za zraven kuhamo z nekaj lističi mete – super ideja za nadgradnjo običajnega (rahlo dosadnega, ane) okusa cvetače … za tretji horizont pa je v akcijo stopil chef, ki je že dolgo gruntal, da bi bilo enkrat dobro v nulo skuhat basmati riž … in sem sledil izčrpnim navodilom indijske prišepetovalke, ki se skrajšano berejo takole: trikrat oprano skodelico riža pol ure namakaj v skodelici in pol vode … zavri dve skodelici vode, ju posoli in prilij malo olja, nato pa vanjo stresi riž … ko voda zavre, zmanjšaj ogenj, da riž komajda vre, pokrij z dobro prilegajočim se pokrovom in pripali štoparico … po enajstih minutah ugasni ogenj in pusti riž pokrit še deset minut … prfektn je bil, res! … v sliki je vse skupaj izgledalo takole:

tisti rizling iz pfalza pa ni razširjal obzorij, saj že dolgo vemo, da kreftni rizlingi lepo sedejo k azijski košti … ponovimo še kdaj, z varicaijami se ve … chefica napoveduje šrimp kari, jaz pa grozim z ovčjim … ampak vsekakor pa “no pok ed ol!!!” (slušaj link obavezno!)

sezona kk

Posted on
2

ne, ni sezona katarine kresal, čeprav jo zadnje dni spet vlačijo po zobeh zaradi njenega dedca … niti ni sezona košarkarskih klubov, vsaj v ljubljani ne, saj inštituciji v kateri ne morejo odigrat niti dva na dva basketa težko rečeš košarkarski klub … kaj torej še ostane? … jasno, sezona kislih kumaric! … ne vem ali se je to poimenovanje za pisanje novinarskih nebuloz uveljavilo, ker časovno sovpada z vlaganjem kumar v tegle, ali pa zato, ker pač ko nimaš kaj drugega jesti/pisati, načneš kar pač imaš, torej ne preveč ugledne in privlačne ozimniške zaloge … no, vsekakor menim, da se vloženim kumaricam dela krivica, ko se jih vehementno tišči v slabšalni kontekst novinarske nebulozniške brozge … mislim, hej, vidi tale before & after:

mislim, pa že rajši porabim dve uri za vlaganje kumaric, kot pa za brskanje po kakšnem plonkarskem slovenskem spletnem portalu, da ne govorim, da rajši na tešče snem celo teglo fabrških kislih kumaric, kot pa da v osrednji informativni tv oddaji gledam vajeniške prispevke o ljubljanskem tivoliju … pri čemer gre poudarek v prejšnji misli na fabrške kumarice, domače so pa itak tops … pri vlaganju kumaric nisem čisti začetnik, saj sva jih sredi osemdesetih z materjo na veliko tlačila v tegle, čeprav je resnici na ljubo treba povedati, da se z najinim top scoreom (48) nisva niti p od približala dosežku trenklnove barbe iz žlabra, ki  jih je menda neko poletje narihtala 267 glažev … moj prvi rezultat v samostojnem vlagateljstvu je torej količinsko gledano precej beden in ne dvomim, da bo kakšna vlagateljska gospodinja ob številki 7 velikih in 8 malih tegel samo zaničevalno prhnila … ampak, drage gospe, naj v zagovor povem, da gre za same drobne, majhne, delikatesne plodove, ki bi jih – ako bi na tegle nalimal listek z besedo cornichons - vsak francoski birt z veseljem postregel ob hrustljavem kruhu in krepki rustikalni terini … jaz jih bom tudi … pa v krompirjevo solato bodo šli, pa v hamburger, pa v kakšen po-pijanski golaž tudi … če so dobre, še ne vem, ker jih je dobro vsaj kakšna dva meseca pustiti pri miru, ampak po prvem testnem krogu pred počitnicami je bilo potrebnih le nekaj kozmetičnih popravkov (manj koprca, več gorčičnih semen), tako da si bom osnovni koncept vlaganja vseeno drznil spisati … dokončno potrditev spodaj zapisanega pa pričakuj v začetku oktobra: Continue reading →