cucina italiana, junij 2008 … precej pisarij se nanaša na sendviče, take in drugačne … v posebni sekciji k kreiranju sendvičev povabijo štiri ozvezdene italijanske chefe, med njimi tudi petra leemana, švicarja, ki že dolgo kuha v italiji in ima v milanu restavracijo joia, ki je večinoma vegetarijanska (na meniju iz živalskega sveta ponujajo le dve ali tri jedi z ribami) in ki se diči z eno michelinko … leemanov sendvič, objavljen na strani 82, me je fliknil po tleh … kakšen teden sem ga vsak dan gledal … mater, kakšen sendviqui: fila v dveh lejerjih, sočen, vabljiv, odpuljen do konca … polnilo sicer ni bilo nič posebnega: na tanko narezan paradižnik, mocarela in vodna kreša … aber! … signore leeman je za mazavo komponento sendviča uporabil majonezo, ki jo je namesto iz jajca zašibal iz mleka … še največji odštek pa je bila bombetka: ni bila pečena, bila je kuhana v sopari … in ni bila zlato rumena z belo sredico ampak skoz in skoz rdeča … klinc, ne bom se samo slinil nad sliko, tole bomo lepo uprizorili doma, sem si rekel in evoga!:

tole je bloody sendvič brez krvi! … no animals were harmed during production of this delicious product … razen bivolice, ki so jo malo vlekli za vime, da so lahko naredili mocarelo bufalko in slovenske krave, ki je prispevevala deci mleka za majonezo … takole ga lahko sestaviš tudi ti … Nadaljujte z branjem→

olimpijada se bliža in s tem čas, da v naša življenja vstopijo tudi bolj bizarne, a s plemenito noto olimpizma okinčnane športne panoge … recimo skakanje po trampolinu ali pa moderni peteroboj … čeprav ta slednji niti ni tak hec, če veste, da je bil prvi na olimpijskih igrah na dopingu ujet športnik prav moderni peterobojec … jep, hans-gunnar liljenwall je v ekipni tekmi v mexico cityju leta 1968 za pomiritev živčkov pred streljanem z zračno pištolo popil dva pirčka … delovalo je, saj so švedi osvojili bron, ampak ko se je izvedelo, da je hans-gunnar pil in streljal, so jim medaljo odvzeli … pa naj še kdo reče, da alkohol ne vodi v nasilje, pomislimo samo, kaj bi se zgodilo, če bi liljenwall pil kaj močnejšega, kakšno vodko recimo … saj bi jih vse postrelil … no, da se ne bomo preveč oddaljili od kuhinje: grško-rimski slog v našem kontekstu ne pomeni olimpijske borbe v oprijete drese oblečenih kosmatincev, niti rvanje dveh prepotenih masivnih kuharjev za štedilnikom, ampak kombinacija s feto zamešanih mesnih kuglic in poparadajzanega starega kruha, ki mu italijani pravijo papa di pomodoro:

gesù xρήστος, je tole bila ena vrhunska kombinacija intenzivnih okusov … uf, explosive shit, res … po mojem ena boljših reči, ki se je v zadnjem času odpravila na pot iz chefovega šporherta v njegov bauh … takole se je pa bilo treba potrudit: Nadaljujte z branjem→