med presejavanjem del kreativno komunikativnih mladincev in mladink, se je chef v mednarodni družbi podal na kratko kosilo v mariborski trinadstropni (od vrha navzdol: kavarna-restavracija-vinoteka) vinsko kulinarični tempelj, ki sicer nosi bolj primorsko ime: rožmarin … ob tej priložnosti priobčujem naslednje zapazke:

• rožmarin je oblikovalski, klientelski in kelnarski podobnik ljubljanskega cuba … to je sicer dobro za prvo podobnost in slabo za tretjo … počutje je kljub delovanju pogona na nizkih obratih druge prestave ugodno … če pa bi se fantje malo bolj zasukali, bi gotovo prodali kakšno sladico več … včeraj, recimo, najmanj osem …
• jedilni list je kulsko zastavljen: ravno prav nenavaden in svojeglav, da ne prestraši tradicionalistov in povzroča dileme pri korajžnejših … poleg hecnejših reči cel dan streže bistrojske favorite – pašta fižol, osso buco … chef je izbral pošteno, z zelenjavo in filejem radodarno ribjo juho z aiolijem in dober smučev file s hrustljavo skorjico v družbi al dente kuhanih in s smetano dresiranih špargljev, ki so neznano kje izgubili približno 82% svojega okusa (na pol prerezani češnjevčki na robu krožnika pa so se mi zdeli čisto odveč) … preostanek družbe se je navduševal nad spektakularnim karpačom iz hobotnice, mlaskal ob jagenjčkovem fileju s fižolovim pirejem, šalotkami v rdečem vinu in bobom, ter prikimaval sočni rižoti s pomladnimi zelišči in rakovimi repki … malvazija capris in cabernet shiraz iste znamke sta podrtila svoj sloves nadvse hrani prijazne vinske druščine …
• vino je nasploh rožmarinova dobra stran: pregledno, po sortah urejena obsežna vinska karta je vzorna, izbor je širok, s poudarkom na domači vinorodni deželi, pokriva vse cenovne razrede, z univerzalnim pribitkom 6 evrov na vinotečno ceno vsake steklenice pa so gostje motivirani za pitje steklenic višjega cenovnega razreda, ki so drugod, kjer so marže procentualne, precej dražje …
• kljub kratkemu postanku si upam na kraju svog izlaganja pribiti še, da je rožmarin no doubt najboljši mariborski jedilni izbor, na internem seznamu krčem, vrednih poglobljene preverbe pa se je povzpel zelo visoko …
• seštevši pluse in minuse pa je rožmarin s cubom suvereno pometel na kuharski, vinski in kelnarski fronti … še vedno namreč lažje prenašam okorne mlade mb kelnarje kot pa nadute kvazi obvladače iz lj …

stari kranjci so znali popotnike namenjene na severovzhod opozoriti z če greš na dunaj pusti trebuh zunaj … klinc, to pa že ne, bauh je preveč obsežen, pa tudi dragocen, da bi ga kar tako pustil pet prvomajskih dni čakati tam pri dunajskem novem mestu … itak imamo s sabo že dva otroka, pa bomo že poskrbeli še za enega godrnjača … ob pohajanju in pojedanju po exex metropoli, priobčujem naslednje zaznamke:

1. gib fifty-fifty keine chance: lizajoč ljubljanske sladolede in pijoč česke rezane pirčke, smo se kar navadili na neodločniški koncept naročanja, kao a lahko eno kepco z dvema okusoma oz. a lahko mešano pivo? … no, pri dveh tovrstnih poskusih pri dunajskih birtih ni šlo … minichef je tako pobasal dve polni kepici, jaz pa sem se pri bettelstudentu odločil za temno hišno, ki ni bilo bogvekaj, ampak

2. wiener schnitzel v taisti krčmi je pa v bistvu winner … svinjski, lih prav velik, da te ne zademfa do konca in mehak, tako da se ga, kot bi rekla arkova, preverjeno! da lahkotno razkosavati z vilico … zraven poleg obvezne fete limone, šnite paradajza in pildka solate postrežejo ne presladko brusnično marmelado in malo presladko krompirjevo solato … hvalimo še leberknoedelsuppe in sladek knoedel s toplo marelično marmelado, zamorčku pa oblačijo srajčko iz kiselkaste smetane …

3. sacherca ni draga kot žafran … še enkrat – preverjeno!: 730 gramov sladkorja, marelične marmelade, jajc, čokolade, masla in moke s štampiljko original sacher torte stane v industrijski prodajalni, torej v hotelu sacher takoj za opero, 26 evrov … nekaj sto metrov proti jugu na naschmarktu pa stane 2 grama perzijskega žafrana 6 evrov … preprost izračun nam pove, da bi morala omenjena sacherca, če bi hotela biti draga kot žafran stati 2.190 evrov in bi se moral chef pisati vsaj tuš, če že ne abramovič, da bi lahko zapisal, da je preverjeno dobra …

4. weg mit dem speck je sicer lepa in zdrava misel, ki jo eden od avstrijskih mobilnih operaterjev priobčuje na parkirnih stojalih za bicikle, ampak domorodcem, kot kaže, še ni prišla do tistega organa, ki naročuje hrano … v pratru prvoobhajankam v belih oblekah tako še vedno radi naročijo v slanino zavito pečeno klobaso s pomfrijem … sem kar zatulil v njihov rog in točenega weizna podmazoval s sočno kaesekreinerco, iz katere so se cedili prijetni potočki mašči, katere odstotek se nikakor ne bi dal označiti s simpatičnim imenom fotografiranega ottakringerjevega brezalko zvarka (ki – preverjeno! – dobro dene materam dojiljam) …

5. previdnost ni nikoli odveč, še posebej, če pri naročanju snacka v biergartnu dunajskega zooja poudarjeno želite hot dog mit frankfurter ohne ketchup, nur mit senf und maionese, bitte … jasno, da je chefica fasala hot dog z enormno dozo kečapa in brez vsega ostalega … takisto je treba gledati na koledar, saj ob nedeljah in praznikih v petem becirku delajo samo bolgari z eno precej leno kelnarco in srbi, ki kljub trem napisom grill spezialiteten “danas nemamo ništa za jelo” …

6. kofe mora bit, in če je že tako, naj bo pri leopoldu hawelki, ki vzdržuje prijetno zakajeno, temačno in umetniško inspirativno kafano, z old school zaobljenimi deci kozarci, v katere toči vino, in njihovimi dvojnimi sorodniki za pivo ter s fino zdrajsanimi inox pladenjčki … nasploh so staroslovanski dunajski naseljenci v precej dobri formi, recimo kruhar trzešniewski, ki si nonstop dela norca iz svojega priimka … slogan firme je neizgovorljivo dobri kruhki, na njihovo web stran pa v izogib nesporazumom pridete preko enostavnega naslova www.speckmitei.at …

7. namesto kovanca v fontano di trevi si je chef pustil vsaj en gastro razlog, da bo svojih 95 konjev še kdaj usmeril na severovzhodno maršruto: tafelspitz naslednjič mora pasti …