večini branjevk se sicer še ne da luščiti grahovih strokov, a neizpodbitno dejstvo je, da sladkaste zelene kroglice vstopajo na velike duri … z grahom tudi sicer ni kakšne velike krize, ker se dobi čisto decentne primerke v zmrznjeni obliki, ampak ko je frišn je seveda najboljši (najslabši pa je tisti v pleh piksnah, ki niti po barvi niti po teksturi niti po okusu niti na daleč ne spominja na svoje sveže podobnike, zato se ga je v jla oprijelo v naslovu tegale posta zapisano ime) … z grahom ljudje niso vedno imeli čistih namenov, marsikdo se mogoče spomni, kako so črnogorski fantje z vztrajnim polnočnim telefonskim ponavljanjem stavka meni treba grašak na rob živčnega zloma spravili nič hudega slutečega državljana … no, kaj takega se v chefovini pač ne bo zgodilo, saj z grahom ravnamo lepo in ga pripravljamo na različne ljudomile načine … nazadnje je chef pečico zakuril z namenom, da vanjo potisne grah, prekrit z jagenjčkovimi kotleti … gre za jako slasten in popolnoma ajnfoh recept, ki mi ga je zaupal naš dragi insegnante, nicola cretella … ker je model doma blizu pompejev, je upravičeno domnevati, da janjca in grah na ta način v peč dajejo pompejske matere … e andiamo: Nadaljujte z branjem
Author Archives: napo
revanša
prejšnjo sredo sta bruseljska dva na kašeljski zelenici dobila rižoto in še nekaj zamolčanja vrednih prehranskih podrtij, to sredo pa je sledila revanša na mirju … sonce je pod super kotom padalo skoz visoka okna, deca je zlorabljala klavir, kitaro in violino, mi pa smo planili po gravnerjevi amforski rebuli 2001 (in ugotovili, da je sicer fajn, ampak da je breg precej bolj fascinanten), po movijinem lunarju 2005 (in ugotavljali da je ne samo vino, ampak zlahka tudi tudi mošt ali sok) in nazadnje po sutorjevem chardonnayu 2003 (ki je bil od vseh treh najbolj prepričljiv in je res super kaplja, počasi odpirajoča mnoge layerje arom, ki jih nosi v sebi) … seveda pa nismo popivali na tešče: na hobotnico je dal sreč samo sol, olivca in ravno prav na drobno sesekljane čebule, kapesante je opremil še z repki kozic in gratiniral z ementalcem … zmagal je v absolutni konkurenci zadnjega meseca prav gotovo majkin kiš s perfekcionistično umešanim krhkim testom in smetanasto mehko filo iz špargljev, smetane, jajc in dimljenega lososa … hudobno!!! … nadalje so bili na poslodnjo pot pospremljeni še popečen mladi sir iz olimja, polenta z zelišči, rahlo očesnjena blitva in na ta hitro in lahkotno buzaro djani škampi … po krajšem valjanju in klepetanju smo bili ready še za poslednji šus: jagode, okopane v medeno-limonski kopeli z lističi sveže mete … ob vsem tem sva s chefico že sklenila sestaviti peticijo, s katero bova od odgovornih oseb zahtevali, da krivcema za zgoraj opisani spektakel z dekretom prepovejo predolgo zadrževanje v bruslju … domovina mora namreč poskrbeti, da bodo nje najboljši sinovi in hčere kuhali na rodni grudi, saprabolt … čeprav je pa tudi res, da ima človek, ki se znajde v krutem leglu evrokracije, na voljo nekoga, ki ga zna mirno prepeljati preko vseh trapističnih pirov, sirov, čokolade, rakov in ostrig …
božjast
rižoti za pippota
o berlusconijevih črnoredečih bo chef skorajda nikoli rekel kakšno dobro besedo … ampak če je kdo že moral dati gole v letošnjem finalu, je še najbolj prav, da je bil to pippo, predvsem zato, ker ga je coach ancelotti pred dvema letoma, ko je liverpool ujel tri gole zaostanka, pustil sedeti na klopci … letos te napake, žal, ni ponovil in pippo je lepo nastavil levo rokco za prvega in potisnil kakajevo jasnovidno podajo mimo reine za drugega in to je bilo to, na sicer precej bedni tekmi … o tem, kako liverpoolski recepti v sredo zvečer niso delali raje ne bi (okej, naj bo: krhko testo za načrtovani pot pie je bilo tako krhko, da ga niti kletvine niso spravile skup, bilo ga je enkrat premalo, finalni udarec pa mu je prizadejala popolna neslanost; metin žele za jagode pa je sicer lepo dišal, bil fletne barve, ampak si je vzel en dan časa, da se je strdil … eh!), zato se ustavimo tam, kjer bi se morali tudi v sredo: pri črni in rdeči rižoti … naj mu bo pippotu, če kdaj pride na obisk, zavijem v ribnico in ponovim tole: Nadaljujte z branjem
finale
za današnji atenski finale lige prvakov med milanom in liverpoolom bomo v chefovini zastavili konceptualno … našo drago bruseljsko gastarbajtarsko divizijo na začesnem delovnem oddihu v domovini ob kašeljski zelenici čaka naslednji večerni menu:
warm-up / smejmo se s primožem gliho:
musakasta grška solata
(rezine paradižnika, kumar in mladega ovčjega sira, med njimi pa namaz iz črnih oliv in česna)
*
prvi polčas / milanski starci so še pri močeh:
risotti nerorossi
(dve rižoti: rdeča z lignji in črna s sipami)
*
drugi polčas / englezi se vračaju:
liver-pool
(pot pie z ragujem iz telečjih jeter)
*
(podaljški/penali) & victory
you’ll never walk alone
jagode v metinem želeju (če zmaga liverpool)
ali
tu sei tutta la mia vita
jagode s kremo iz črne čokolade (če zmaga milan)
seveda na tako eminentnem dogodku ne smejo manjkati slovenci … tokrat bodo ustekleničeni … recepte zmagovalne ekipe bosta kruh in vino priobčila jutri … seveda bo zmagal liverpool! … go reds!
premična pečica
evo, komaj napišem nekaj o peki mesa pri nizkih temperaturah, že najdem super dobro, veliko in z internim termometrom opremljeno pečico … model, ki v kombiju na ljubljanski tržnici friga in peče ribe, mi je pred porcijo sardonov z zariplo faco utegnil še pokazati števec digitalnega termometra in na njem zabeleženo številko 52,4 … se pravi da bo julija pri njem ravno tam nekje okoli 70 stopinj in bom kastrolo z jančkovo nogo zjutraj parkiral pri njem in jo po službi odnesel domov …
very slow food
hestonova back to basics družinska kuharica na več mestih navija za počasno termično obdelavo mesa … peka – če se večurnemu ždenju kosa mesa na 70 stopinjah sploh lahko tako reče – pri nizkih temperaturah ima zaslombo v hestonovih klepetih z znanstvenimi kuharji, predvsem gurujem molekularne kuharije haroldom mc geejem, ki trdijo, da se na ta način v kos mesa zaklene večina maščob, ki dajejo mesu sočnost, obenem pa se preprečuje ponovna formacija kolagenskih molekul, zato meso ostaja mehko … ker teoriji ne gre verjeti na slepo, je chef ono soboto vstal ob šestih in skušal do kosila ob pol dveh speči dvatisočpetstogramsko jagenjčkovo nogo … ali mu je uspelo? … skoraj, če bi imel še tri ure časa, bi bilo dbest, tako pa je ob chefičinem “ne bi rada rekla sm ti rekla, ampak sm ti rekla” skušeno dopekaval razkosano stegno … proces za seven hour leg of lamb je sicer ajnfoh: dva dni pred peko meso natreš z mešanico grobe soli in timijanovih listov … na dan peke nakuriš pečico na 70 stopinj in meso najprej z vseh strani do rjavega opečeš na olivcu … vzameš ven in na istem olivcu do rjavega pražiš na grobo nasekljani 2 čebuli, 2 korenčka in dve zvezdici zvezdastega janeža … zelenjavo daš na dno težke posode z dobrim pokrovom, nanjo položiš meso, na vsako stran daš polovico horizontalno prerezane glavice česna, pridodaš še v šopek povezano vejico rožmarina, par vejic timijana, peteršilja in nekaj lovorovih listov ter vse zaliješ s tremi decilitri mesne osnove … pokriješ, daš v pečico in cmariš vsaj sedem ur, pri čemer na približno dve uri meso polivaš s tekočino … potem zadevo še finaliziraš z omako iz reduciranega belega vina in nadgrajuješz rezinami krompirja, ampak ta del štorije pride na vrsto takrat, ko bo recept uspešno izveden … sedem ur in pol je bilo premalo, na sumu za delni neuspeh pa imam: nezanesljivost termostata pečice pri nizkih temperaturah … pa to, da mesa nisem dovolj zapekel na začetku … pa to, da je bil za mizo kvartet lačnih ust, ki mu nisem imel srca rečt, da 3-4 pa bo pri čemer bi se 3-4 nanašalo na ure … naslednjič se bo janc grel na nočni izmeni, do takrat pa bom kravžljal živce življenjski sopotnici z blumenthalovim receptom za umešana jajca … to traja samo 15 minut … pofočkam, ko izvedem, hehe …
