ibot je takorekoč iz lica mesta lansiral novico, da je takeru kobayashi po šestih zaporednih zmagal pušnil na nathanovem tradicionalnem basanju s hot dogi … valjda, če jih je pa v 12 minutah požrl samo 63, natančno tri manj kot novi car, joey chestnut … na svojem blogu je kobayashi poraz pripisal nedavni smrti svoje mame in poškodovani čeljusti … kako je zgledal zaključek tekmovanja, od 59-ega psa naprej, si lahko ogledate tukaj … sicer pa tole žretje ni jebivetrsko, ampak poteka pod budnim očesom mednarodne zveze za tekmovalno jedenje, članek o lanskem tekmovanju pri nathanu na coney islandu pa je celo izšel v reviji sports ilustrated … ob vsem tem lahko samo vzdihnem skupaj z ibrotom hadžipuzićem: svašta …
Author Archives: napo
nabrusimo kete!
epizoda ena: rim, zgodnje poletje 1999 … pet mlajših moških izvede okupacijo dopisniškega stanovanja rtv slovenija na via dei serpenti … moški niso zakrinkani, so pa postavni, lepi, močni, pametni, duhoviti, glasni, skromni in lačni … dopisnica nacionalne rtv hiše je hladilnik pred totalnim izropanjem lahko rešila samo na en način: pozornost okupatorjev je usmerila na krčmo na vogalu enega od tisočev rimskih trgov … po nekajminutni komunikaciji s plečatim črnolasim briljantinirancem je slednji na mizo postavil pladenj popečenih kmetskih kruhov, obloženih z različnimi nadevi … paradajz s česnom in bazilo, mlete pikantne črne olive, pršut z pečenimi jurčki, kremaste artičoke, mocarele z ne vem več čim … časomerilci niti niso uspeli sprožiti štoparic, ko je bil briljantiniranec že poslan po novo rundo … in še … in še …
epizoda dve: sorrento, zgodnja jesen 2002 … đastmerida se na medenem ustavi tudi na sorrentskem klifu … ko ji od impozantno kičastega razgleda na vezuv iz šestega nadstropja bivaka bellevue syrene začne nevarno naraščati sladkor v krvi, se odpravi iskat kaj slano kiselkastega za uravnoteženeje slovenske krvi … v navalu mazohizma zavije v vinski bar bolečine (domorodsko: bollicine), kjer ji luigi maresca prične v glaže natakati fiano di avelino, greco di tufo, falanghino, aglianico, serpico, taurasi in druge campanijske vinkote … ko se đastmeridi oglasi kruljenje pa luigi zakurbla svojo živordečo rezalno mašinko, prikuri pečico in začne smoditi bruskete … raznoraznih sort … in še … in še …
epizoda tri: ljubljana, poletje 2007 … na sobotno ali nedeljsko jutro čimbolj pozno vstani, se pretegni, pomežikni soncu, prikuri pečico na max, nabrus(ket)i nož in pripravi hlebec čimbolj domačega kruha, par dišečih paradajzov, šopek bazilike, par strokov česna, kos parmezana, sol in olivno olje … kruh nareži na rezine in jih zloži na rešetko … paradajze nareži na kockice, rahlo posoli in zmešaj z nasekljano baziliko … ko je kruh že fletno nasmojen, ga najprej natri z olupljenim strokom česna, nato ga obloži z obaziljenim paradajzom, za konec pa ga še radodarno pošpricaj z olivnim oljem … kruhe zloži na dilo in nanje naribaj parmezan … če si spal dovolj dolgo, si zraven privošči glaž svežega mladega pitnega belega … če pa ne pa tudi, saj je ja vikend … in še … in še …
7edem
sedmica je tako ali drugače povezana z zadevanjem, le da ponavadi upaš, da jo boš zadel, ne pa da bo ona zadela tebe … no, mene je zadela in to trikrat: od tukaj, tukaj in tukaj … kaj čem, če je treba, je treba … po navdih za sedem faktov o samem sebi pa se vendarle nisem odpravil na loterijo slovenije, ampak na bolj duhovno (no ja, kakor vzameš) inštitucijo … kompendij katekizma katoliške cerkve namreč v predzadnji točki objavlja sedem glavnih grehov … chef jih prakticira takole:
- napuh: ta je že imensko povezan z mano (napo-napuh) … torej: kar skuham je najboljše in skoraj nikoli ne zajebem … če že kaj zajebem, to priznam predvsem zato, da drugi potem rečejo, da nisem, in da je super …
- lakomnost: hočem nov štedilnik, tale aga masterchef za 4.500 evrov bi bil okej … pa webrov žarček za 1.900 dolarjev, pa kitchenaid za 500 dolarjev, pa kakšno šteko latourja (98 ali 99, tle ne bom kompliciral), pa pofočkat se v vse tele restavracije … pa še kaj … you got the point, se mi zdi …
- nečistost: priznam, da si včasih pozabim umiti roke preden začnem kuhat, pa tudi delovna površina ni vedno brez bakterij … ker heston blumentahl ne živi v naši hiši, za čistost z rednimi opozorili skrbi chefica, ki je za to početje certificirana z doktoratom medicinskih znanosti …
- nevoščljivost: ko kdaj skuham kakšno reč, ki na sliki, objavljeni zraven recepta, izgleda blazno fino, na mojem krožniku pa bolj uborno, me popade fowšija do unega, ki mu je to ratalo tako na pro narest in do tistega, ki mu je ratalo to tako fino pofotkat …
- požrešnost: tehtam 98 kil … tumač …
- jeza: ko se spet odločim skuhat ajdove žgance po klasični metodi in se una moka sprime v mega pocast rjav degutanten poc, znorim čist … grde besede, pa to …
- lenoba: bi vam priznal še kakšen greh, pa se mi ne da … iz istega razloga izpade nominacija nadaljnje sedmerice …
ugani, kdo pride na večerjo
let’s festen zusammen!
28. junija bo minilo 365 dni, odkar je chef prvič zaškrebljal po wordpressu in dan kasneje že priobčil prvi recept … za tako visok življenjski jubilej, kot je eno leto, se pa že spodobi pihnit eno orng svečo … kruh & vino zato najavljata
VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO
pravila so simpl: izmed vseh receptov, ki so poimensko navedeni tukaj, izberi tistega, ki ti najbolj diši in ga navedi v komentar k temu zapisu ali pošlji na napo@kruhinvino.com … 1. julija, ko bo chef prišel nazaj z dopusta bo vse dobljene emaile in komentarje dal v veliko eterna kastrolo, potem pa bo minichef iz nje izžrebal en sam listek … izžrebanec bo dobitnik velike nagrade: večerje za dva v chefovini … na jedilniku pa bo poleg kruha & vina & ostalih reči seveda tudi jed, za katero je lucky bastard glasoval … vsak bralec lahko glasuje samo enkrat, kajneda, da mi ne zabašete mailboksov … srečno!
piknikaši
andrej je zadnjič v enem komentarju nekaj delal zmrdo čez čevape in ajvar in kibical na objavo kakšne pikniške finte … heh, drejc, edina finta je v tem, da je (v tem primeru pa res) treba poslušat jerovška in ostale zborovske pevce in se malo sprostit … ostaniva pri mletem mesu in omakah … namesto čevapov se lahko najprej zavihtiva na ameriško stran kulinarike in napiknikirava burgerje … se reče, da iz faširaneg delava najprej kugle, potem pa iz njih relativno debele polpete, ki jih na precej vročih rešetkah paliva od ene in druge strani … če cvikaš, da bodo začeli padat narazen, v maso zamešaj kakšno jajce, pa si na varni strani … da bo veselica bolj pestra, pri mesarju ne bova vzela zgolj klasične polkrave-polpujsa mešanice, ampak posebej govedino, posebej jagnjetino, posebej svinjino (ta zadnjo je trebe prepečt skoz in skoz, kravo in ovco pa raje ne) … v maso lahko dava čebulo (al pa ne), česen (al pa ne), dišavnice (al pa ne) … hec je, če v sredo ali četrtek polpeta stlačiva kakšen košček mehkega sira (mozarella cheeza!), ki se bo med peko stopil in formiral inside out cheese burger … skratka burgerji so lahko kar hec, še posebej če se bova s ketne spuščala še pri kruhih in prilogah … ampak poskusiva raje še z obratom na bližnji vzhod … kofte bova naredila iz mlete jagnjetine, ki jo bova začinila z radodarno dozo soli, popra, sesekljane mete, pereršilja in naribane limonine lupine … potem pa narolava dolge čevape, ki jih natakneva na palčke za ražnjiče in lepo na izi spečeva … za zraven potrebujeva predvsem palični mešalnik, ki ga bova zaposlila z mletjem raznih pestov (osnovna formula: zelena dišavnica + rahlo popraženi oreški + trd nariban sir + dobro olje), jogurtnih dipov in polivk (jogurt + dišeče šavje + olivc+ kaj kiselkastega, recimo belo vino ali malo limonovega soka), gazpachotov (zadnjič sem naredil enega po galicijskem receptu: mlada špinača + zelena solata + olupljene in razsemenjene kumare + par strokov česna + piščančja osnova + majoneza + kisla smetana + šop mete + šopek peteršilja + sol + poper + olivc) in še česa … za k burgerjem mogoče kar tole lubenično omako: četrt kile mesa lubenice, žlica medu, par žlic paradižnikove salse, dve čebuli, sol, kajenski poper … sfrulirava na ful in ohadiva na še bolj ful … za en piknik bo več kot dost … če ga začneva biksat pa še s svinjskimi vratovi, biftki, piščančjimi krili (in z neskončnostjo marinad zanje), ribami, zelenjavo ali celo sadjem (jep, sadje napol, na rešetko z njim, potem pa ga posipat z vanilijevim cukrom in postrežt z močno ohlajenim mascarponejem), pa ne bova nehala do konca mojega dopusta … zato ga danes še ne bova … alzo, andrej: pržiiiiiiii!
cooliramo
ožja družinska celica, zbrana okoli mize, o kateri se na tej strani največ bere, se s prepevanjem svenskega pudl-rock hita the final countdown pripravlja na dvotedensko okupacijo južnih predelov največjega jadranskega otoka, vključno z roparskimi pohodi na mreže lokalnih ribarjev, praznjenjem gajbic s predrago taljansko zelenjadjo in izogibanjem oderuških priobalnih kod nas pripremamo samo najkvalitetniju bijelu ribu konob … na ogleduškem vikend izletu, zaradi katerega je chef ne preveč težkega srca prešprical blogerski rez, mi je tako v oko padla obplažna bezničica s celodnevnim happy hourjem, v katerem menjajo pol litra točenega češkega prvaka budvarja za 12 kuncev, malo naprej pa je birtija, v kateri ne delajo nič drugega, kot da frigajo sardone, sardele in kalamare … žal o izplenu še ne morem poročati, ker sem sredi dneva na mehkih baških kamenčkih zaspal kot ta hud kandidat za novi resničnostni šov, ki prvič pride na morje (ne, nisem šel s prekmurskimi traktoristi, majkemi!) … posledično me je doletelo prekurjenje eksterne potrebušnice in njeno obarvanje na rdeče … kuliranje prihaja v obliki preprostega in barvno usklajenega jagodnega sorbeta … Nadaljujte z branjem