12. 12. 2006 nabrala gospa v dragomerju, dan kasneje uplenil (in pofotkal) dedo na tržnici … vsi so zdravi in zadovoljni … svašta, svašta! … čakam na češnje!

no, če so nas američani na zlati ploščici leta 1977 še uspeli zignorirati in morebitnim vanzemaljcem niso želeli sporočiti inič o obstoju našega naroda, pa skoraj 30 let kasneje brez nas ne gre več … gospa sunita williams, ki se ji po žilah pretaka mešanica indijske in slovenske krvi (hecno, ne, ker je indija pradomovina tukaj ne ravno priljubljenih romov), je bojda v škatlo z malico za svoj vesoljski izlet dala nekaj parov kranjske klobase … ker nategunski mesarji to plemenito mesnino v izvirni domovini delajo precej drugače kot veleva dogoverjena komanda, se je sunita raje odločila za izdelek firme azman & son meats iz clevelanda … no, pa tudi sicer se, kot kaže, naši bratje na tujem z objavljanjem receptov in priporočenjem mesarskih delavnic s ponudbo kvalitetnih slovenk (v dimljeni in plain verziji) precej trudijo, da ne bi kdo po nemarnem menil, da je klobasa enako kiełbasa ali kovbasa … sunita že ve …

da bi se prepričali, kako je plemenitost lahko precej smrdljiva reč, sta vam na voljo dve poti: ali s pogledom na hitro ošvrknite piramido ali pa v prtljažnik naložite nekaj kosov s plemenito plesnijo obrastlih sirov, se z avtom malo povozkajte po soncu, izstopite in čez 10 minut spet sedite vanj … uf! … je pa res, da raje vsaj devetindvajsetkrat ponovim drugo proceduro, kot da bi moral še kdaj gledati in poslušati nestrpno napihovanje plemenitega … no, nazaj na temo: vsekakor je hec, da potem te silne sirne smradove ljudje dajemo v usta in chef se pri tem početju velikokrat vpraša, kdo je imel prvi muda v usta dati s smrdljivo plesnijo prevlečen sirin kako mu je v to uspelo prepričati še koga … (no, sprašuje se tudi, kaj bi se zgodilo, če bi kakšen kos mladega sira za mesec ali dva padel za hladilnik skupaj s cel dan osuperganimi nogavicami, ampak o tej temi na tem blogu ne bo razpredanja – nenazadnje je rezerviran predvsem za jedljive stvari (in surov korenček)) … no, odločitev, da bi specifični sirni smrad lahko bil hrana, je verjetno olajšana že zaradi tega, ker se lepo sliši, da so plesmi plemenite, pa naj od sebe dajejo še tako neplemenit smrad … in ker je bilo zadnje čase zaslediti veliko besedi o tem, da je v tej deželi nekaj gnilega, je mogoče prav, da na tem mestu razjasnim, da smrad prihaja od fotografiranih primerkov iz sirarne orešnik iz horjula, ki je svoje kadre poslala na šolanje v francijo … tam so jih, kot kaže, okužili s smrdoljubstvom in tako so svoj na zgoraj polinkani strani prikazan asortiman razširili s še više prikazanima kozjima smrdljivcema … levi je mehka rolada iz mladega kozjega sira, povaljana v pepelu in starana par tednov, desno pa je takisto kozjak, premazan z rdečo mažo, a je malo starejši, kompaktnejši in bolj pikanten od levega … oboje se je izkazalo nadvse prikladno za večerno zobanje ob dolgočasnem zadnjem kolu prvega dela lige prvakov, kjer je prav tako precej smrdelo … vsaj v milanu in portu … no, ampak orešnikovim praktikom pa vendarle vzklikamo, da naj se le še premikajo naprej v zadani smeri … plemenito v najbolj ne-zmagovitem pomenu besede …