danes je bila taka ohlajajoča se lenivska jesenska sobota, ki je kar klicala po obedu, s katerim ne bi bilo veliko dela, bi pa vseeno izkazoval dolžno spoštovanje do takega ljubkega, nedalavniškega, skoraj prazničnega dneva kot je sobota … no, in ob takih dnevih pride prav je, katere ime lahko zapakiraš v tri dvočrkovne zloge, od katerih sta dva celo enaka … li-le-li stoji za lignji-leča-listje, tri glavne sestavine preproste in učinkovite juhe, s katero je nič dela in veliko veselja … poklon minimalizmu narediš takole: Nadaljujte z branjem
Author Archives: napo
klinec, pejmo u brda!
je rekel chef oni dan … in smo šli, kaj pa čmo – ko se pojavi notranji klic po spremembah je treba zapustiti domače ognjišče, naložiti voziček, posteljico, igrače, knjigice, cunje, plenice, dude, kreme, sirupe, toplomere in zaigrati glavne role v vikend road movieju … na zahod! … na lomu naloženemu samohodu za okrepčilo privoščimo primadizel, sebi pa primadželat, potem pa direkt v rezabilno podnanoško meglo in naprej po reberniških ridah … ignorirajoč bočno burjico z desne, kapljice od zgoraj in vabljive kazinojske napise z vseh strani smo varno prestopili mejo občine brda … še par šaltanj tretja-druga-tretja in že trkamo na duri kmetije odprtih vrat in odprtih sob in odprtih src … in odprte kuhinje! … pršut itak, ampak gosja pašteta s tartufi, pečena račja prsa na kot las tanko naribanem zelju s prelivom iz drobno sesekljanih pistacij in bučnega olja so že bonus … fižolova mineštra za vse (še dobro, da se minchef zmrduje in ostane več zame) … njoki z račjim ragujem ali bela polenta z do mehko mehkega pečenodušenim kravjim repom? … oboje, kaj da ne! … za zraven najprej bela quela, nato tokaj pikotno, ki diši in šarmira vse po vrsti … za rep pa mora da je mora, aleksov skoncentriran majstrpis … nedeljskemu marmeladastemu zajtrku sledi svaljkanje ob odprtem ognjišču, kjer je uroš že podkuril bndonu (knjižno: čripnji, pogovorno: peki), katerega vsebina je na tej točki še misteriozna in tako kani ostati še dve uri … okej, pejmo na britof brat priimke: kristančič, klinec, toroš, cukjati so v občutni prednosti pred ostalimi tremi (reya, erzetič, pulec), ki se sploh pojavljajo … potem pa kremna mineštra iz gomolja zelene, obložena s prozorno tankcano in takoj topljivo rezino sušene prate, bleki (sort of papardele) z golažem in slastno razkritje podbndonske skrivnosti: votla kost s krompirjem, zeleno, korenjem in boh (+ aleks & uroš) ve s čim vse še … vsekakor še ena idealna spremljava za moro in podlaga za … tiramisu? … panakoto z grozdnim šugotom? … maš prav: za oboje! … ko za finale še mali klinec maks pribode, da naj pridemo še jutri in vsak dan, se nam kolcne, globoko zavzdihnemo, podremo kupček, spet spakiramo in gremo … ampak ne za dolgo, prmej da ne!
srečni ravioli
ko se pripeti gospodinjska nesreča, recimo, da pozabite zapreti vrata zamrzovalne omare, je nadvse fino, če se med delno odtaljenimi stvarmi najde tudi nekaj, kar zahteva takojšnjo pripravo … takšna sreča v nersreči so bili ravioli s fino pasirano filo iz surovega lososa, špinače, jajca in mladega slanega kozjega sira, ki so danes zvečer vskočili na jedilnik namesto velike sklede z ocvirki zabeljenga radiča in endivije … kolateralna korist pozabljivosti (če očiščene in nenavadno pregledno urejene zamrzovalne omare sploh ne omenjam) so še goveja juha, porcija govedine po burgundsko in štrudelj, ki bo ratal iz vreče odmrznjenih češenj …
global warming
človeka, ki je 15. oktobra v kratkih rokavih nakrmil familijo na kašeljskem vrtu, petnajst dni kasneje v šiški (še vedno na vrtu in še vedno v kratkih rokavih) malical endivijo s puranjimi jetri, 21. novembra pa kupil regrat iz šentjakoba, boste težko prepričali, da je globalno segrevanje ozračja precejšnja štala za naš planet … še posebej, ker je pravkar (27. novembra 2006 ob 13.52) na soncu, malicajoč girice, paradižnikovo solato in deci malvazije, misleč, da je stacioniran vsaj kakšen kilometer južno od 45. vzporednika, slekel jakno in martinčkasto mežikal v sonce … ker pa moja vest le še ni čisto kosmata, vas pošiljam še semle, da se vsi skupaj vseeno malo zamislimo …
dvojna ora
ne vem ali je res, ali pa se zdi samo meni, da po slovenski grudi veje en tak prastrah pred pripravo rib … konzumiranje ribjega zaroda smo, s krčmami (tudi kvazi elitnimi) vred, omejili na ocvrte girice, paniranega osliča, postrv po tržaško, belo ribo s krompirjem v pečici, kuhano na lešo, poleti na žaru, velikokrat postreženo s tržaško omako, vedno pa s špinačo/blitvo … ampak z ribo se da ušpičiti marskiateri hec in chef se po inspiracijo za izogibanje čerem med kuhinjskim ribarjenjem v kalnem najraje zateče k lahom, ki se vsak mesec znova spomnejo kakšnega heca … v meglenem spominu je zapisan podatek, da so par let nazaj ribo ženili z agrumi in chef je včeraj sklenil tri orade položiti na tri pomaranče, rezultat pa v spomin na pijačo, ki viharjenja časov ni preživela tako dobro kot cockta, poimenoval dvojna ora, kar bolj naravnost povedano pomeni orada na oranži … Nadaljujte z branjem
duško dugouško
zadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ’78 – ’84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Nadaljujte z branjem
dr. qhr
je tako naneslo, da je imel chef včeraj priložnost poslušati zaodrsko vicopokanje jurija součka: blondinka z bolečinami v trebuhu pride k zdravniku … po pregledu dohtar pravi: glejte, nič posebnega ni, en recept vam bom napisal pa bo … gospodična občudujoče vzdihne: a kuhat tud znate, gospod doktor!? …