… včeraj zvečer, ob 19.35 … na slovenski obali, v fiesi … lep, porcijski, čisto svež … v družbi malih grancevol, morskih listov, škrpen (sori, bodik se reče po lepo slovensko), šila, lumbrakov, sipe in hobotnice … 650 cm pod morsko gladino … majkemi, nisem verjel, da se da v slovenskem morju videt jastoga, pa ga uzrem čepečega v komfortni luknji (skorajda vili) na šestih metrih, med svojim edinim letošnjim tauhom … am i lucky bastard or am i bastard lucky?
kaj kmalu po šokantni informaciji o groznih rečeh, ki jih grki počno s hrbtenicami orad, je chef na teletekstu rtvslo, stran 610, naletel še na eno bolečo kulinarično izkušnjo: po trditvah pisunskih smartesov iz mmc-ja, bo brit-joškača jordan v kuhinji preizkusila nekaj novega in nenavadnega: piščanca bo napolnila z raco, raco pa še s puranom … wtf?! … ker chefu ni bilo čisto jasno, kako natančno bi raco napolnil s puranom, kaj šele, kako bi potem to gmoto stlačil v ubogega pilića, je izvedel kratek premislek, po katerem domneva, da na mmc-ju očitno nekdo:
a) slabo prevaja angleško žuto štampo
b) ne zna po velikosti od najmanjšega do največjega razvrstiti piščanca, race in purana
c) domneva, da sta na angleškem trgu že na voljo z nojem križani piščanec in z vrabcem križani puran, ki omogočata izvedbo omenjenega recepta
d) nič ne razmišlja, samo da nabije kvoto prispevkov
obstaja tudi možnost (v resnici je še najbolj verjetna), da velja vse od naštetega …
uboge orade, pa lih pr teh psihičih grkih so pristale … frankenštajni zajebani, a ni dost, da so evropski prvaki u fuzbalu, zdej bojo pa še oradam hrbtenice lomil … kam gre ta svet?!
objavljeno v poletu, 21. 12. 06
Ali dela Aleš Kristančič najboljša slovenska vina? Po mojem ne. Zna pa o njih pripovedovati zgodbe – najboljše vinske zgodbe daleč naokrog.
Predgovor
Podpisani goji že načelno in apriorno skepso do stvari, pojavov, stvaritev in okusov, za katere velja obči – napisani ali nenapisani – konsenz, da so najboljše, najlepše in sploh nekaj naj. V Sloveniji ta »naj« kanon že kar nekaj časa velja za vina Movia. Veliko Belo in Veliko rdeče pogosto nastopata kot vrh slovenskega vinarstva. Njun stvaritelj, Aleš Kristančič, je posledično prvi obraz slovenskega vinogradnišva in vinarstva. Movia je velika preko meje, celo preko velike luže – in to ni kar tako, kajne.
foto: marijan močivnik, revija vino
Ker si podpisani že ducat let reže kruh in nataka vino, ki ga zasluži z marketingom, je do takih medijsko podprtih resnic precej skeptičen. In verjetno tudi za to Movia ni imela šans, da se uvrsti na mojo Top 10 lestvico slovenskih vinarjev. Ste opazili preteklik? Zgodilo se je neke novembrske sobote … Nadaljujte z branjem
ako se ti zgodi, da te v murgle deložirani korošec p. jurko povabi na obed, se ne obotavljaj eno leto, ampak si izgovori prvi možni termin … omenjeni adept je te dni iz glavne in rezervne kuhinje na mizo najprej prinesel toastane čabate in njim namenjeni guacamolski namaz … nakar je med dve rezini ajdovega kruha stisinil rezino sira s tartufi, vse skupaj zabrnal in pokapljal z olivcem, da je fletno mlaskalo na jeziku in hrustljalo pod zobmi … topljiv, aromatičen in mehak piemontski tomino je popekel v ponvi in vsakemu jedcu namenil svoj hlebček … za krepke bobiće (z opcijskim dimljenim pujsom on side) se lahko brezskrbno že vnaprej prijaviš na repete, tuno pa podvodni snajper naredi tako, da je vzame kar krepak cel kos (na uč je izgledal vsaj dvokilski), ga našpika s česnom, čiliji in rožmarinom in ga pol ure duši v bogato odišavljeni (timijan, rožmarin pa še kaj) paradajzovi salsi … proti koncu večera je dal na mizo še trdi sir in med s tartufi, za sam finale pa gosta še ponižal na roštilju, t.j. ročnem fuzbalu … kar mu verjetno ne bi uspelo, če mi ne bi iz modernjakarske steklenke tako pridno nalival prav nič (ne bašem, res ne!) kisel letošnji refošk …
poglejte, kam so ga dali:
kulinarična opomba: tista šnita spodaj ni kruh, ampak leberkeze, po slovensko jetrni sir, ki ga lahko mogoče kdaj, ko boste ful nažgani, preizkusite kot alternativo v plesko zmletemu vročemu konju …
vsebinska opomba: v resnici se je gerhard menda samo po kabarejsko hecal … kar pa seveda ne pridoda kaj veliko k apetilihajtu priobčene naslovke … mahlzeit!
med severnimi primorci kroži (no, vsaj včasih je krožila) šala o treh mestih, ki se začnejo s črko w … washington? … ja! … waterloo? … ja! no, še enga slovenskega! … slovenskega?!? na w? hmmm … ja, wajdovšna a ne?!, hahaha … aha, to je kraj, kjer jim je skoraj uspelo zafurati eno največjih slovenskih blagovnih znamk, kjer bodo postavili največjo piramido na svetu in kjer imajo fuzbal klub, katerega tekme je včasih treba prekiniti zaradi močne burje … poleg župana imajo še kar nekaj naravnih lepot, v dobro pa jim gre šteti tudi to, da koren imena svojega kraja delijo z žitarico, ki to, strogo biološko gledano, sploh ni … ampak to nas pri mesenju ajdovega kruha in handlanju z ajdovo moko vobče niti ne moti toliko kot dejstvo, da se ajdovka v stiku z vodo spremeni v težko obvladljiv in besnenje povzročujoč poc … nekoč, ko bo imel veliko časa, vam bo chef zaupal, kako je potekal njegov zgodovinski, leta trajajoč mitski boj za kuho normalnih ajdovih žgancev in koliko sprijetih pocastih sivih kepastih gmot je med tem bojem končalo na smetišču zgodovine … tokrat pa – v duhu priprave na zimsko visoko sezono tlačenja orehov v testo – kratka črtica o pripravi ajdovega kruha z orehi … Nadaljujte z branjem
