časovna stiska

pozdravljeni, moje ime je boštjan napotnik … trenutno nimam veliko časa, zato kuham preproste, a učinkovite obroke … in jih hitro in učinkovito ubesedujem:

  • 8 jagenjčkovih kotletov
  • 4 krompirji
  • 3 čebule
  • 2 korena
  • 1 koromač
  • pol litra piščančje ali zelenjavne osnove
  • vejica rožmarina, sol, poper, maslo

brzi janjac

pečico segrej na 180 stopinj … krompir olupi in nareži na polcentimetrske rezine … isto naredi s čebulo, korenjem in koromačem … zarebrnice posolpopraj in na vročemvročem olju na hitro opeci z obeh strani … nepregorno posodo namaži z oljem in dno obliži s polovico korenja, čebule in koromača … na to položi zarebernice in vejico rožmarina, čez pa še drugo polovico zelenjave … prav na vrh lepo razporedi rezine krompirja, zalij z osnovo pokrij (če nimaš pokrova naredi to z alu folijo) in za dve uri zagoni v pečico … vmes delaj kaj pametnega (ker časa seveda nimaš zato, ker delaš pametne in pomembne reči), potem pa pečico nakuri na 200, snemi pokrov, premaži krompir s stopljenim maslom in ga kuri še 20 minut da se lepo oskorji … mamo? mamo! (in mljaskamo!) …

soundtrack: metallica – one

sauceidžinica

hehe, par dni je naokrog in čas je, da iz tistih fondov začnemo cimprat omake … omake so, tako pravi skorajda vsak kuharski učbenik, kamen temeljac klasične francoske kuhinje … s poudarkom na klasične, ker v omake se putr daje s ta velko žlico, sladka smetana pa s šeflo … ker zadnje cajte veliko vlačimo po zobeh bernarda loiseauja, je prav, da omenimo, da dragi pokojnik klasičnih omak sploh ni delal, saj je trdil, da so passe, in da so ostanek časov, ko logistika in transport še nista bila tako razvita in je bilo treba prekrivati ne ravno najbolj svežega ribovja in mesovja … loiseaujeve omake so bile zato zelo light, v bistvu so bile take deglaziranke – v ponev, v kateri je pekel kos mesa ali ribe, je prilil brizg de luxe fonda (loiseau fondov ni kuhal iz kosti, ampak iz najboljših kosov mesa in v precej hudem razmerju: iz osmih kil teletine je nakuhal liter jusa, kot je temu rekel sam … in se potem kar nekaj let ukvarjal, kako omake gostiti brez rumenjakov, brez smetane in brez moke … na koncu so zmagali zelenjavni pireji, osobito korenčkov (wadafak!?!!) in čebulni … no, klasičarji omake gostijo z rouxom, ki je v bistvu eno tako fancy prežganje – za svetle omake se uprablja svetli roux, za temne omake pa, kako izvirno, temni roux … v obeh primerih gre za 50/50 mešanico masla in moke, pri čemer maslo pred obdelavo prečistimo (stopimo na ognju in pustimo, da se beljakovine usedejo na dno, in tako lahko preostalo masleno maščobo segrevamo na de bi se grdo žgala, rjavila, smrdela in vobče škodovala zdravju uživalcev) … za svetli roux potem mešanico kuhamo 3 do 4 minute oziroma dokler ne postane svetlo rjava, za temnega pa kakšnih deset minut, da postane lepo temno rjava reč … roux se potem shladi in spravi v hladilnik, medtem pa se v podzavest daje še pravilo, da se ga v omako vedno dodaja po malem, še najbolj praktično je z metlico – jo pritisneš v roux in potem med mešanjem raztopiš v omaki … šefketov prišep je, da je za domačerabno zgoščevanje čist u redu nekuhana verzija, ki se ji ne reče roux, ampak beurre manie: preprosto zmešaj 50/50 putra in moke in potem majhne koške vmešavaj v omake … je pa res, da je treba potem to reč pokuhavat par minut, da iz omake izgine okus po moki … no, zdaj pa lifrajmo omake, kot smo jih delali pri ericu in ki se potem polivajo po termično obdelanem mesovju in/ali ribovju: Nadaljujte z branjem

klorofilka

zelena od brokolija, ne od zavističeprav zime sploh ni bilo, je vse bolj jasno, da tudi jesen, ki je bila v zraku od srede oktobra naprej, ne bo trajala večno … na špancirjih že veselo pobingljavajo zvončki, gozdni obronki so s kvazi žafranom pobarvani na lila in sprehajalci veselo piskajo v rumene trobentice … na pašnikih in travnikih se izvaja genocid nad vrsto teraxacum officinale (ki po pričevanju zanesljivih virov traja že več mesecev), medtem ko zaseke, krvavice in ostala zimska košta osamljeno ždi na policah in se obnaša podbno jamrajoče kot slovenski žičničarji … seveda je mogoče, da bo kakšen snežni ruker še udaril v podalpje, ampak vsekakor bomo več recitirali lorco kot pa vihteli snežne lopate … v podkrepitev zelenoljubstvu chef priobčuje recept za klorofilko, super funky zeleno župo, sicer pridobljeno še iz zimskega brokolija in špinače, ampak prav po pomladansko sijočo iz s soncem obsijanih krožnikov … Nadaljujte z branjem

hrskajoča kokodajsa

kar hrska pred očmi in pod zobmi niso kosti, ampak pistačotipiščančji file, po domače kurji jošk, je predvsem v damskem in zdravstveno ozaveščenem svetu precej popularna kuharska namirnica … chef bi se sicer precej težko vpisal v klub ljubiteljev piščančjih prsi, akoprav so gak temu pred kakšnim mesecem nagovarjali celo gigantski plakati … piščančji file je pač take sorte žvav, da ob kuharski neprevidnosti kaj hitro postane tako suh, da se moraš on njega požiranju skorajda prijeti za rob mize, da ga pogoltneš … sploh dandanes, ko je treba piletino zaradi h5n1 za prmej prepečt skoz in skoz … no, seveda obstajajo rešitve tudi za zdravo piščančjo suhobo: lahko jo okopamo v kakšni fini marinadi/omaki, jo pred peko narežemo in koščke zavijemo v rezine slanine, pancete ali budžole, ali pa njih zdravotvornost še ojačamo s poležavanjem na zeleni solati … hrustljav piščančji file s pistacijami, avokadom in zeleno solato je časovni in okusni trotl-zicer … takole daj: Nadaljujte z branjem

perfekcionistovo jajce

predvčerajšnjim je minilo natančno 4 leta, odkar je bernard loiseau nabasal lovsko puško, ki jo je le kakšen mesec pred tem dobil za darilo od žene, si potisnil cev v usta in sprožil … hm, le zakaj je to naredil, krepak in fejst dedec, star 52 let, lastnik in chef po mnenju marsikoga najboljše francoske restavracije cote d’or? … eden od razlogov naj bi bila znižana ocena restavracije v vodiču gault milleau iz 19/20 na 17/20, drugi pa govorice, da naj bi tudi michelin loiseauju vzel eno od treh zvezdic … kasneje se je sicer izkazalo, da so bile govorice neresnične in cote d’or ima še danes vse tri zvezdice … kljub temu je bil loiseaujev samomor jasen pokazatelj pod kakšnim stresom in neprestanim pritiskom operirajo vrhunski kuharji v navidez idiličnem biznisu, ki je na najvišjem nivoju seveda tudi (če ne kar predvsem?) borba za zvezdice in ostale visoke ocene, ki njih nosilcem ne prinašajo le slave in prestiža, ampak tudi denar, oziroma goste, ki upoštevajo michelinovo priporočilo za restavracije s tremi zvezdice, ki pravi, da so to obedovalnice, zaradi katerih se splača organizirati poseben izlet … (andy hayler je, recimo, leta 2004 prišel v marsikateri cajtng zaradi dejstva, da je v enem letu obiskal vseh takratnih 49 trozvezdičastih restavracij) … no, loiseau je bil v iskanju popolnosti ne glede na zunanje pritiske nasploh precej strog do samega sebe, kajti vseskozi je imel občutek, da – za razliko od svojega generacijskega sopotnika alaina ducassa – ni ravno najbolj talentiran kuhar in da mora zato delati več in bolje … v kuharijo je prišel slučajno, ker je na zaključnem izpitu ob koncu osnovne šole oddal popolnoma prazen vprašalnik in je potem ata zarobantil, da kaj pa zdaj misli počet … delal bi … kaj pa bi delal? … ne vem … a bi kuhal? … kuhal? ja, no, bi, zakaj pa ne … pa se je ata loiesau odpeljal v roanne, kjer je kot trgovski potnik rad posedal in pojedal v gostilni, ki sta jo brata troisgros par let nazaj prevzela od svojega legendarnega fotra jeana baptista (ki je, mimogrede, storil precej bolj sladko smrt kot naš nesrečni bernard: pri 74 letih ga je sedečega za mizo s kozarcem vina v roki ruknila kap) in se pozanimal, če bodo v bližnji prihodnosti potrebovali kakšnega vajenca … 15 dni potem, ko je bernard loiseau postal njun kuharski vajenec, sta marrie-pierre in michel troisgros dobila tretjo zvezdico in med srebanjem šampanjca, s katerim sta nagradila tudi golobrade vajence, si je bernard rekel, da bo tudi sam nekoč tak frajer … in je bil, če ne še celo še večji … njegova verzija kuharije je bila minimalizem z v nulo doteranimi detajli … dedo je takole lepo popisal svoj obisk cote d’or:

Ko sta naju torej tokrat Marie in Patrick vprašala, kam bova šla jest, sva jima rekla, da bova ušpičila nekaj, kar sva si že dolgo želela. Vsakokrat, ko sva se vozila iz Burgundije v Chablis in v Šampanjo, sva se ustavila v romantičnih Morvanih. In se sprehodila po Saulieuju, ki živi svoje mirno življenje, kot bi se mu čas ustavil nekje na začetku devetnajstega stoletja. Mimoidoč sva vedno prebirala razobešeni meni in kukala skozi okna neke prav posebne oštarije. In si rekla, da ko bova velika, bova pa šla tule notri jest. K Bernardu Loiseauju. Zdaj sva velika. In greva tja. Prava izbira, sta venglas vzkliknila Marie in Patrick.
Bilo je čarobno. Najprej so naju peljali na bujni vrt in sva v hladu žuboreče fontane uživala ob čaši sauterna. V jedilnici so nama namenili mizo z razgledom. K sreči sem na kameri nekaj narobe pritisnil in nisem mogel več snemati krožnikov. Urška je rekla, da naj bom vesel. Da bova v miru uživala. Seveda je imela prav. Ob steklenici chambertinca so potem hodile na mizo same slastne jedi. Terina iz jeter pitane race, žabji kraki s česnovim pirejem v peteršilju, postrv s šalotko v rdečem vinu, piška s tartufi…No, kaj praviš, sem vprašal Urško. Ne vem, če sem že bolje jedla, je rekla. Na izhodu naju je čakal On. Bernard Loiseau. Tako kot vsem gostom je tudi nama stisnil roko.

hja, temu nimam dodati kaj drugega, kot loiseaujev recept za ocvrto jajce, ki ga je v svoji knjigi family food zapisal heston blumenthal in ob katerem vam bo jasno, zakaj je odlično berljivi insiderski loiseaujevi biografiji naslov perfekcionist … če je tako kompliciral z ocvrtim jajcem si lahko samo mislite, kaj mu je dogajalo pri kompleksnejših kuharskih operacijah … Nadaljujte z branjem

prva peterka

parkrat smo obrnili koledar, parkrat vstali s podočnjaki, parkrat zamenjali plenice in že se je palični mešalnik resno vključil v prehranjevanje babychefice … prva preizkusna peterka živil vsebuje korenček (draga hči, res se mi smiliš, ampak menda je prav, da svoje seznanjanje z okusi začneš na najbolj groznem koncu … samo ena stvar je namreč še hujša od neslanega kuhanega korenja in to je surovo korenje), koleraba, riževa kašica, špinača in jabolko … pupa je ješča, z roko zahtevno grabi po žlički, mlaska in melje, komajda kaj spusti mimo ust in v vseh ozirih opravičuje svoje plemenito poreklo … takole pa se poskrbi za njen nemlečni obrok … Nadaljujte z branjem

dost heca

evo, roza napast je minila in spet ga lahko žgemo po starem čas je za malo spokorniškega vedenja … v chefovini bo danes na peresnike zaplavala prva postna plava riba in to po carlucciotovem receptu (400 g svežih sardel razglavi, razpolovi in razhrbteniči … v vrelo vodi kakšne četrt ure ali do mehkega brbotaj na četrtine narezan gomolj janeža … ko se malo pohladi ga nagrobo sesekljaj … na olivcu prepraži eno fino sesekljano čebulo, dodaj 6 filetov inčuna in počakaj da razpadejo … zdaj je čas da na nekajminutno kuhanje pošlješ sardelne polovičke, potem pa dodaj še janež, majhno pest rozin in pinjol, ter malo soli in popra … zalij z malo vode, v kateri si kuhal janež, dodaj še malo paradižnikove mezde, da omaka ne bo preveč mrliško bela in pokuhaj, da rata fletna omaka, ki jo prelij preko kakšne robustne pašte, se pravi makaronov ali polžev ali peresnikov) … to, da bi se pridružil 40 dnevnemu zatajevanju drugega dela imena tega bloga, pa ne bo šlo … nocoj vendar špilata barca in l’pool