krompir je bil v svojem postameriškem obdobju obtožen že za marsikakšno štalo; michel montingnac je celo prepričan, da je krompir bolj kot za ljudi primeren za prašiče in da naj bi ga, kdor želi imeti fleten stas in zdrav organizem, jedel zelo zmerno in po pameti … in čeprav nas matere že celo življenje svarijo pred pogrevanjem (ki naj bi zelo škodovalo trebuhu in prebavilom), pred konzumacijo surovega (ki naj bi nabijal vročino) ter pred prenažiranjem s čipsom (saj vemo zakaj – ker je slan, hrustljav, dober in mastno džankast), je vendarle štala veliko večja, če krompirja ni … naj se montignac malo z irci pomeni, če ne verjame … kakorkoli, krompir je treba met v življenju vskae tolk cajta in zadnjič, ko sem med idejnim skeniranjem kučine italjane v februarski brojki leta 2005 našel recept, ki se mu reče gatto di patate dello chef  je bilo že samo ime(navkljub nižje pogovornemu aludiranju na spodnjice pišočega) dovolj dober razlog za udejanjanje v praksi … modifikacija sestavin je šla v smer porabljanja ostankov iz hladilnika: dimljena scamorza vs. pustotnikova kmečka gauda; suha salama vs. kraški pršut in parmezan vs. zbrinc … pofotkana (in z veliko skledo pisanega radiča pojedena) verzija krompirjeve torte s pršutom in tremi siri je nastala takole: Nadaljujte z branjem→

evo, en trženjski nasvet za vilija vratnika (no, ja, saj verjetno ga ne potrebuje, ampak na večer takele fletne nedelje je fino mal pametovat iz fotelja): programe je treba narediti uporabnikom prijaznejše, tako da jih bodo radi in z veseljem uporabljali, da bodo komaj čakali, da jih poženejo … pucanje šajb na novih prozornih vistastih oknih bo verjetno kar naporno opravilo, zato bi bilo smotrno razmisliti o nadgradnji uporabniške izkušnje s kakšnim bolj prijetnim featurjem … za začetek predlagam upgrade excela in sicer tako, da bo grafe zmogel prikazovati v tridimenzionalni, hrustljavi, sočni in dišeči tehniki … eksampel je priložen na fotki, v nadaljevanju pa piše, kako se ga naredi … Nadaljujte z branjem→

enkrat je bil en tak oktober, kot je letos cela zima, se pravi, da je sonce vsak dan cel dan ždelo tam gor na praznem modrem nebu in delalo veselje in promet vsakemu oštirju z vrtom … produžetak tega oktobra se je zgodil v novembru, ko smo za dober teden dni naselili svoje organizme na lipari in brundajoč si rambotov moj-skutere-tu-tu-tu-tu … moj-skutere z rumenim piaggotom delali kroge po otoku, vključno s postankom na sagra del pane e del vino v pianoconteju, kjer se je jedlo, pilo, plesalo in smejalo, chefica pa je za bonus na srečolovu celo zadela set za šivanje (z gumbi vred) … viš, mi je pa šele zdajle prišlo na misel, da bo treba drugi teden novembra še kdaj poromati na to praznovanje – nenazadnje se slavi ime tega bloga, hehe … no, do takrat pa prav pride tolažba v obliki kakšne odondodske hranilne pogruntavščine … v modri knjigi sicilia a tavola, ki sva jo kupila takoj po fuzbal tekmi med prvim in drugim letnikom srednje na trgcu v marini corti, je pribeležen tudi recept za ribo v kruhovem testu – v nedeljo je bil to fondov kilski brancin, ki se je hranil in umrl za dobro stvar … Nadaljujte z branjem→

teran pa cviček sta zalimana v narodovo podzavest kot najbolj fajn, najbolj sveži, najbolj pitni, najbolj naši, slovenski, rodnogrudni vinski pogruntavščini … dodaten boost konzumiranju teh dveh vinskotrtnih zvarkov prihaja še v obliki kakšnega piarja, ki pove, da je pa teran/cviček pit nekaj najbolj zdravega, kar lahko odrasel človek naredi: prvega kislina je blagodejna za srce, raztaplja apnenec po žilah, nabilda organizem z železom in balansira prebavo; drugi pa je edinstven zaradi nizke vsebnosti alkohola in pomaga prebavljati in presnavljati in je sploh tak vinski nedolžnež … zavezanost rodni grudi in nje kapljici gre tako daleč, da si kantice prvega spotoma na poti na zahod omisli marsikatera smučarska ekspedicija, obstajajo pa tudi hvalisava pričevanja dolenjcev, da so zalogo cvička odnesli s sabo na vis, ker ne gre, da bi človek pil kaj drugega (če je pa cvičk ta nar ta bulš) … no, če katerega koli od njiju ponudiš kakšnemu tujerodnemu pivcu, bo pač pomislil, da tile alpski norci jesih pijejo in da glede na to še kar dobro izgledajo … no, ampak vseeno nikakor ne gre zanikati, da tako eden kot drugi ob pravem trenutku in v pravi obliki lepo sedeta ob krožnik, še posebej če je to jazbečeva teranova penina, ali pa če je poletje in je piknik na botasovem vrtu in je v velikem čebru veliko ledu in vode in v njiju plavajočih flaš martinčičevega konzorcijskega cvička … no, in ker je bil kos kraškega pršuta, ki je v veselem decembru prišel v chefovino, precej obilne sorte, se je po nekaj zaporednih običajnih pršut/kruh/teran kombotih izkazala potreba za vpeljavo kakšne inovacije in/ali nadgradnje … pa je chef zamesil pisan teranov kruh, ki ga je potem pomakal v teranov toč … Nadaljujte z branjem→