ajnfoh

Posted on by
3

po povratku iz kratkega tripa v angleško krajino sem še večji fen angleških kuharjev, ki svoje rojake na vse možne načino skušajo preusmeriti izpred hladilnikov s pripravljeno krmo v megamarketih pred domače šporherte in pri tem uženejo marskitatero zabavno reč … pri tem jim je prav malo mar za stereotip, ki na eni strani povzdiguje francosko in/ali italijansko kuharijo in na drugi strani rad viha nos nad angleškimi šporherti in kidney piei, baked beansi, black puddingi in ostalimi hecnimi rečmi, ki prihajajo iz njih … tipčkom je namreč zelo jasno, da je ta sterotip precej starejši od televizije in sodobne multimedijske mašinerije … angleški kuharji so pač v zadnjih desetih letih naredili totalen medijski darmar in so dandanes globalni kulinarični opinion leaderji … angleški zvezdniški kuharji so down to earth, precej manj v oblakih od francoskih haut cuisine svečenikov, in s precej bolj globalnim urbanim appealom od italijanskih šaljivcev … poleg tega imajo angleži še zgodovinski gobasti kompleks in pridno srkajo vplive in sestavine z vseh koncev ter jih pametno dozirajo v svoje kreacije … le te pa potem razkazujejo na televizorjih, na netu in v neštevilnih knjigah … najbolj izpostavljen je seveda omniprezenten jamie oliver, sledi mu  fuckin’ gordon ramsay, pa prijazne od ainsleya harriotta, še en drajšternar (in po nekem seštevku različnih ocen restavracij najboljši kuhar na svetu) heston blumenthal, moj personalni favorit pa je- že odkar sem iz paketa vzel njegov celoletni kuharski vodič – gary rhodes, ker je precej skuliran, fura sezonske reči in v receptih popisuje obvladljive, ampak spektakularne zadeve, kot je recimo rižota z rdečo peso in jagnječjimi ledvicami … prav pred kratkim je mojster gary izdal novo buklo, ki jo je naslovil keeping it simple in v katero je nanizal celo brdo minimalističnih no nonsense receptov, ki pridejo še kako prav on a busy day, ali pa na  takole leno nedeljo, ko se je fino valjati z deco po tleh in šporhert zgolj oplaziti s pogledom … sladkega piščanca z limono se naredi takole: Nadaljujte z branjem→

fish ‘n’ chips

Posted on by
Odgovori

jesha se ne vid, okusilo se ga pa je … fletn!evo, tale pisarija bo naklempana brez ostreshij na shumnikih … bom torej kar z metelcico spisal, kar mam za spisat, pomanjaknje ostreshij pa pripishite temu, da easy internet cafe na oxford streetu u londonu nima inshtaliranih slovanskih fontov, cheprav je vechina tipkarjev poljakov kle naokrog … no, ma pa dva funta na uro od vsakega slovana in subwayevo aromo v zraku … na hitro je bilo torej tako, da so prichujochega pisuna zhe ob sedmih zjutraj spoznali za potencialnega terorosta in mu hladnokrvno zaplenili priljubljen zvarek iz listov vinske trte, oliv in mandarininega soka, ker je bil ypakiran v vech kot 100 ml. plastenki … za kazen sem jim potem spil 3 deci pomaranchnega soka v vip salonu, oni pa so me kaznovali nazaj in mi kot adrijin zajtrk ponujali gumiran pechjakov qwazi krwason z devetimi mf e-ji (nisem pojedu!) … ingelzi niso bili nich sitni, so pa na gatwicku postavili tako dolge hodnike, da je bilo nujno posechi po enem od marksovih in spencerjevih nadomestkov za sendviche, na katerem je pisalo free range eggs and watercress, okusa pa po nichemer … nu, bolje so se par ur kasneje odrezali ribishki boyzi na borough marketu, ko so veliko komadino ocvrtega, v pivsko testo pomochenega haddocka in brdo ocvrtga krpompirja obilno posolili, zalili z kisom iz jechmenovega slada in ladnokrvno zacolali 6 funtov 90 … no, naj jim bo, je blo velik pa dobr, se prav da more bit poceni, hehe … no, v glavnem je blo tolk, da sem potem moral preskochit jagenjchkov zrezek z metino marmelado, k ga je ena ivy za 3 funte skupaj z rukolo tlachila v belo bombeto in sem se raj ke chez cesto usedu na enga grenkljavga broadsidea … nakar je iz citya prihrumel cel vlak zhejnih okravatancev, ki so namest malce planili po – pazi to! – peronijih, stellah in belem vinu … pa kr ene tri runde so skipal, me prav zanima kolk efekta je od njih zdele v pisarnah, roza srajchke pa kravatke gor al dol … no, ata je bil bl pameten, pa je sel u modernega tateta pogledat gilberta in georgea potem pa se je na poti spotaknil she ob enega tetleya … in zdaj tle tako smrdi po fastfudu, da bom kr nehu in shu poiskat kshno krchmo, kjer bodo kazali slovenijo – nizozemsko … ker tele andorre – anglije verjetn res ne bo za gledat … see ya, mate!

still #1

Posted on by
2

krematorium #2skaručna še zmeraj seka … šalam, dovtipom in slavcovemu režanju ni konca in kraja … novi krematorij s filanjem iz kuhinje zagotavlja izjemno žarjeno in izpodpečno mesovje tudi v zimskem času … dimnica/sopranik za ribe dela optimalno … žganjice so še vedno v izjemni formi, novi civček je iz gadove peči in je dišeči skorajda ne-kisli ribeznjak, pomembnejša vinska novost pa je slavčevo prijateljevanje z joškom renčelom in njegov hišni teran iz mega velikega več kot 120 let starega soda ter sladki rdeči pasito, ki ga po novem v skaručni dobite iz magnuma … košta pa je, kljub za kanček zmanjšanim količinam še vedno močno v polju extreme eatinga … danes je bilo v šestih urah tole … foršpil: kmečki kanape (na kruh preliti praženi ocvirki s svežo čebulo), nato pa prva runda (bullet entry imenovana): domač črn in bel kruh, pašteto, pikanten liptauer, mikro rezine špeha s česnom, legendarni kuhan jezik s kozjim sirom in olivcem, mesnata žolca, meso iz tunke z naribanim hrenom, rezina suhe prate, rezina notranjskega želodca in vloženi šparglji … druga runda (supa quattro): štiri župe – goveja brez nudlov, ampak s korenjem, kolerabo in zeleno, kremna špinačna, prežganka s čebulo in pikantna temna fižolovka s koščki dimljenega mesa … tretja runda (sancta simplicitas): oparjena in obenem dimljena postrv ter hren s smetano … četrta runda (eat meat): po skledi radiča z jajcem za oddih pride na mizo krompir (slavc mu reče gorenjski kivi) v oblicah z maslom, za zraven pa rezinica junečjih jeter s čebulo na žaru, lepo narezan biftek, ki je 14 dni odležal v gorčičnih semenih in koščki kotleta 10 dni opacenega mrjasca … peta runda (mesna sladica): v peči s kožo vred pečeno pleče domačega, v zasavskih hribih odraščenega pujsa, s krpmpirjem, jušno zelenjavo in solato … šesta runda (čakte, qwa pa sladica?!): pogača s sirom in jabolki in sirovi štruklji z veliko drobtin na putru … in potem seveda kačja slina in napotek za naslednjič: dejte prit naslednjič k vte mel več cajta in navte takoj letel … važi, naslednjič si vzamemo 8 ur minimalno!

časovna stiska

Posted on by
5

pozdravljeni, moje ime je boštjan napotnik … trenutno nimam veliko časa, zato kuham preproste, a učinkovite obroke … in jih hitro in učinkovito ubesedujem:

  • 8 jagenjčkovih kotletov
  • 4 krompirji
  • 3 čebule
  • 2 korena
  • 1 koromač
  • pol litra piščančje ali zelenjavne osnove
  • vejica rožmarina, sol, poper, maslo

brzi janjac

pečico segrej na 180 stopinj … krompir olupi in nareži na polcentimetrske rezine … isto naredi s čebulo, korenjem in koromačem … zarebrnice posolpopraj in na vročemvročem olju na hitro opeci z obeh strani … nepregorno posodo namaži z oljem in dno obliži s polovico korenja, čebule in koromača … na to položi zarebernice in vejico rožmarina, čez pa še drugo polovico zelenjave … prav na vrh lepo razporedi rezine krompirja, zalij z osnovo pokrij (če nimaš pokrova naredi to z alu folijo) in za dve uri zagoni v pečico … vmes delaj kaj pametnega (ker časa seveda nimaš zato, ker delaš pametne in pomembne reči), potem pa pečico nakuri na 200, snemi pokrov, premaži krompir s stopljenim maslom in ga kuri še 20 minut da se lepo oskorji … mamo? mamo! (in mljaskamo!) …

soundtrack: metallica – one

sauceidžinica

Posted on by
1

hehe, par dni je naokrog in čas je, da iz tistih fondov začnemo cimprat omake … omake so, tako pravi skorajda vsak kuharski učbenik, kamen temeljac klasične francoske kuhinje … s poudarkom na klasične, ker v omake se putr daje s ta velko žlico, sladka smetana pa s šeflo … ker zadnje cajte veliko vlačimo po zobeh bernarda loiseauja, je prav, da omenimo, da dragi pokojnik klasičnih omak sploh ni delal, saj je trdil, da so passe, in da so ostanek časov, ko logistika in transport še nista bila tako razvita in je bilo treba prekrivati ne ravno najbolj svežega ribovja in mesovja … loiseaujeve omake so bile zato zelo light, v bistvu so bile take deglaziranke – v ponev, v kateri je pekel kos mesa ali ribe, je prilil brizg de luxe fonda (loiseau fondov ni kuhal iz kosti, ampak iz najboljših kosov mesa in v precej hudem razmerju: iz osmih kil teletine je nakuhal liter jusa, kot je temu rekel sam … in se potem kar nekaj let ukvarjal, kako omake gostiti brez rumenjakov, brez smetane in brez moke … na koncu so zmagali zelenjavni pireji, osobito korenčkov (wadafak!?!!) in čebulni … no, klasičarji omake gostijo z rouxom, ki je v bistvu eno tako fancy prežganje – za svetle omake se uprablja svetli roux, za temne omake pa, kako izvirno, temni roux … v obeh primerih gre za 50/50 mešanico masla in moke, pri čemer maslo pred obdelavo prečistimo (stopimo na ognju in pustimo, da se beljakovine usedejo na dno, in tako lahko preostalo masleno maščobo segrevamo na de bi se grdo žgala, rjavila, smrdela in vobče škodovala zdravju uživalcev) … za svetli roux potem mešanico kuhamo 3 do 4 minute oziroma dokler ne postane svetlo rjava, za temnega pa kakšnih deset minut, da postane lepo temno rjava reč … roux se potem shladi in spravi v hladilnik, medtem pa se v podzavest daje še pravilo, da se ga v omako vedno dodaja po malem, še najbolj praktično je z metlico – jo pritisneš v roux in potem med mešanjem raztopiš v omaki … šefketov prišep je, da je za domačerabno zgoščevanje čist u redu nekuhana verzija, ki se ji ne reče roux, ampak beurre manie: preprosto zmešaj 50/50 putra in moke in potem majhne koške vmešavaj v omake … je pa res, da je treba potem to reč pokuhavat par minut, da iz omake izgine okus po moki … no, zdaj pa lifrajmo omake, kot smo jih delali pri ericu in ki se potem polivajo po termično obdelanem mesovju in/ali ribovju: Nadaljujte z branjem→

kolera-batina

Posted on by
2

big bwana koleraba

ujagana pri žabjakovih, sicer kislozeljnatih grosistih na ljubljanski tržnici … ja, to so uni tam pri prehodu, k majo zmer vrsto za svoje kislo zelje, (tudi ko majo ostali kislozeljci nič strank, ima žabjak v vrsti vsaj pet kupcev … no, tale kolera-batina je zresla v precej veliko reč … 8 kil žive teže … svašta! …