šus kus

hepi kus kusčeprav snega, mraza, plundre in gajbic na parkiriščih ni, to še ne pomeni, da ni zime … zimo delovni človek prepozna po tem, da gre na šiht ponoči in da mu popoldne, četudi (ali pa ravno zato, ker) je pošten človek, ne rata priti domov pri dnevni svetlobi … in potem je noč in je treba skuhati obrok, ker bo potem pred risanko treba prepričevati deco, naj poje, ker če ne sledi umanjaknje risanke … v takšnih blesavih dnevih potrebujeta pomoč tako hranilec kot hranjenec … prvemu iz omare skoči naproti kus kus, ki je pripravljen kot šus (in je univerzalni okusojemalec, saj se ga da pomešati s čimerkoli – oreščki, suhim in/ali svežim sadjem, sirom, bučkami, špinačo, mesom …), drugemu pa zdizajnirane namirnice, ki omogočajo večerjo narediti bolj zabavno … a je kje kakšen problem? … o, ja, seveda je: takšnega prijaznega smehkota pa je ne smemo pojest, a ne oči? … ja, hm, a da ne? … ja sej je res prijazen … in mi nismo kanibali … hnjm, ti bom prpravu en navadn kus kus, pa bo tale smehko gledal, kako pridno papaš, a je prov? …

vosu bukov

tole bi un kuža od tomindžerija ful pohamzalne vem, kako je z vami, ampak meni so bile pri tomindžeriju vedno najbolj všeč tiste epizode, kjer sta hanna in barbera miši in mački dorisala še psa … butast ampak močan buldog je ponavadi stopil na miškotovo stran in tako uravnotežil dogajanje – očitno morata biti dva, da nadmudrita mačkona … no, in ta tomindžerijev pes je večkrat izkazoval interes za debel in velik kos mesa z belo okroglino na eni strani … chef je kot mulc živel v prepričanju, da gre za debeluhast steak, dandanes pa seveda ve, da gre za to, čemur taljani rečejo osso buco, po domače votla kost … ker gre za kos, ki je v bistvu rezina goveje goleni, seveda z mehkobo steaka nima nič skupnega (razen tega, da je del istega organizma), zatorej je drugačen tudi način priprave … aleks klinec ga je oni dan parkiral pod peko, kar je bila kar pravšnja metoda … z zateglostjo goleni se pač ne gre spopadati s peko na visoki temperaturi, ampak s počasnim dinstanjem pri 150 stopinjah … talijani to ponavadi delajo na paradajzasti osnovi, chef pa se je tokrat navdušil nad receptom delie smith, v katerem osso buco skupaj z belim fižolom in gobami brbota v guinessu … takole gre: Nadaljujte z branjem

fifty-fifty

v firbcanju za tujimi vini se chef nadvse rad ustavi pri weindilerskih jodlarjih in tudi na ta način razbija lastne predsodke o severnih sosedih (ki jih sicer nekateri otziji učvrščujejo s svojim vedenjem v krčmah na avstrijsko čeških mejah, pa tudi v vzhodnoslovenskih wienerschnitzel gostinskih postojankah) … wein & co je namreč prav zgledno urejena spletna vinarska štacuna, ponudba vin v srednjem cenovnem razredu je zgledna, opisi vin na sajtu kar držijo (se pravi da niso preveč nahypani), vina ti v dveh dnevih dostavijo tudi pred slovenske duri, ponujajo fletne akcijske oferte, in kar pride prav vsaj enkrat na leto: en primeur bordojce prodajajo tudi na flaše, ne le na kartone … no, chefova metoda kupovanja vin je raziskovalnega tipa in pri tehle štacunarjih dvakrat na leto naroči mešan karton, se pravi šestkrat po dve flaši … po dve pa zato, da eno sproba in potem ve, kaj bo naredil s ta drugo: ali roma v klet na dodatno uležavanje, ali pride na listo priljubljenih (kot recimo genialno češnjast 100% sangiovese solimpia iz posestva panaretta, pa lahkoten, aperitivski in neskončno piten est!est!!est!!! intakonaprej) , ali pa ga nepretenciozno začnemo srebati med južino v četrtek popoldne in ga dokončamo na sredi csi: new york par ur kasneje (kot recimo mulderboschev chardonnay) … od včeraj pa ima zgodba o dveh enakih flašah še en dodaten argument: eno flašo pomerolskega l’enclos haut mazeyres ’98  smo odprli na silvestrovo in združenih nosov ugotovili, da pluta ni zdržala pritiska časa ter omenjeno steklenico izločili iz prometa … njen par, ki je do včeraj ostal v kleti, pa je preživel in  je čisto simpatičen, zemeljski merlotovec – torej prava reč za žrebičkov zrezek na rukolini stelji …

alter snack

da je nabor ljubljanskih uličnih prigrizkov precej ubornega tipa, je verjetno jasno vsakemu, ki mu je trebuh že kdaj zakrulil sredi bele metropole … avtohtonemu osrednjeslovenskemu pizza bureku se je v zadnjih dveh letih pridružilo približno 17.824 kebabdžinic, ki so še bolj globalizirane kot klovn ronald, saj buzdovane z zmrznjenim mesom skorajda vsi po vrsti dobivajo iz neke mega large nemške radnje, ki odjemalce oskrbi tudi s fotkami največjega kebaba vseh časov, ki so ga skupaj nalimali v taisti radnji … ekspanzivnim turkošvabom je pred par meseci podlegel tudi perzijski ata ali baba iz poljanske ceste, ki je do takrat v izložbici svoje postjanke vsak dan vrtel simpatičen piščančji mini kebabček, ki ga ni bilo za več kot dve, tri kile … poleg kebaba in bureka je uličnemu hodcu na voljo še kakšen pogret podplat pizze, vroči pes, hors in – tega se gre poslužiti samo v res skrajni sili, recimo ko še medliš od lakote, čeprav si zgrizel že podplata obeh superg – črpalkarski sendviči … in kje je tukaj alter snack? porečeš, dragi bralec … i, na čopovi v čopomani, tri kvadratne veliki luknjici pod bigmekom, kjer poleti tenstajo fin gelat pozimi pa grejejo mini kiše, torej quiche,  fletne slane pitice s sirovo/jajčno polnilno bazo in raznimi dodatki … chef je sneknil unega z artičokami in slanino in tistega s špinačo in sušenimi paradajzi … oba sta bila prav fletna in vredna bodisi ponovitve bodisi testiranja ostalih okusov … priporočam za bajdvej, vsekakor pa naj vam izbrani kiš pogrejejo, ker chefici ga zadnjič recimo niso (kar je hecno, ker so ga meni obakrat nahajcali po difoltu … izgleda da sem tolk cool … in chefica tolk hot, hehe) …

kruh lenuh

sploh ne izgleda lenuh, pa vendar jeko sta chef in chefica dva para let nazaj posedala na terasi kmetije jureš in si oči pasla na kičeraju sončnega zahoda, jezike pa na salamah, klobasah, mesu iz tunke in frišnem rženem kruhu, je gospa jožica za tega slednjega trdila, da je tako dober predvsem zato, ker ga je mesila eno uro … k dolgotrajnemu mesenju nagovarja tudi vendelina, češ če je testo dobro pregneteno, je okus kruha boljšivse pač v skladu z rečenico, da se brez muje čevelj ne obuje in da se je za dober kruh treba vsaj 10, še raje pa 15 minut matrat z mesenjem testa, česar se je v svoji domači pekarni kot pravi sin domovine držal tudi chef … no, in potem se not u internetu pojavi en manhattanski pek in pove ter pokaže, kako se speče dober kruh brez mesenja … ne me basat, rečem, testo pa meni nazaj: ne me mesit … ok, pa sva probala … ne me basat! … stvar dela, in to celo s polnozrnato moko … zaradi ziheraštva sem sicer testo vzhajal dvakrat, ampak mesil ga pa nisem … rezultirajoč kruh je pa hud: lep okrogel hlebec s hrustljavo skorjico in sočno in mehko sredico … moka, sol, kvas, voda in 16 ur čakanja, pa je … prvo odkritje nula-sedemke je tako najbolj izi recept za kruh vseh časov … takole gre: Nadaljujte z branjem

peklenska pomaranča

komajda smo javnost navadili na nevarnosti, ki jih povrzročajo alkohol, nikotin, marihuana, kokain, lsd, heroin, crack, beli sladkor, bela moka, sol, živalske maščobe in ostale zasvojevalne snovi, že so slovenski trg preplavile izjemno nevarne pomaranče z visoko vsebnostjo narkotičnih snovi, ki zaradi zasvojitve predvsem mladih organizmov v končni fazi lahko povzročijo hipervitaminozo vitamina c … v izogib nevarnosti priobčujemo fotografijo inkriminiranega sedeža:

narko kartel prodira v vsako slovensko vas