zadnjič enkrat je chefovo mimo bizovika (če si kanite tam kje kupiti domek, se čimprej  zlijte  z navadami staroselcev) vozeče se oko sredi približno kilometer dolge njive opazilo velik, prav tako kilometer dolg kup repe … za knapovsko pest velike rozasto bele žoge so bile lično zložene ena vrh druge, ležale pa so na posteljici lastnega zelenega perja … repe so verjetno čakale na svetlo prihodnost, ki bodo lično naribane in skisane končale kot del kmečke pojedine v kateri od številnih echte slowenische gasthause … perje je čakalo na precej slabšo usodo: kar ga ne bo končalo kot svinjski futer bo preorano nazaj v zemljo dalo zagon novi repni generaciji … pa bi bilo precej drugače, če bi bil bizovik bisovico in orači repe italijani, ki bi svojim sodržavljanom ponudili cime di rapa, toerj repino perje, ki se ga na bližnjem zahodu v jesenskem času rado kuha, oplemeniti z olivcem, česnom, parmezanom ali še čim in ponudi kot spremstvo mesnim, predvsem pujsovim krožnikom … vedenje o teh taljanskih navadah, bizoviški dokaz, da je repnega perja tudi pri nas veliko in firbec so pripeljali do teženja gospe kristanovi na tržnici, da naj mi pa le prinese kakšne pol kile tega famoznega perja, da stestiramo kako se obnese v slovenskih ustih … kljub temu, da gospa kristanova ni več v rosnih letih je morala priznati, da sem prvi ever, ki je bil prišel s to bizarno željo … hnjm, mogoče je celo posumila da doma v banji gojim kakšnega fletnega pujsa in mu kanim pred zakolom malce izboljšati dietni režim … kakorkoli, naslednji dan me je čakala (brezplačna!) mega velika vreča polna perja in firbčno vprašanje kaj da bom zdaj s tem počel … se mi zdi, da sem prav nič po chefovsko suvereno nekaj momljal o prikuhi in špinači in italijanih in česnu … ampak iz momljanja se je s pomočjo srebrne žlice izcimila prav fletna, grenkljata in karakterna prikuha k na maslu pečenim telečjim zrezkom: v foliji dušeno repno perje z limono … Nadaljujte z branjem→

ena od bolj profanih zmerljivk, ki jih človek lahko pokasira je, da te nekdo oblepi z “mater si pek” … kar bi lahko pomenilo, da imaš podočnjake, ker vstajaš sredi noči (kar je v chefovem primeru res in za kar družno skrbi naraščaj) … nadalje bi lahko pomenilo, da imaš od dolgotrajnega mesenja testa nadpovprečno razvito mišičje zgornjega dela telesa, še posebej rok, kar pa v chefovem primeru, kljub rednim pekarskim aktivnostim, ne velja … osnovni pomen besede pek označuje nekoga, ki peče kruh in v tem primeru še posebej ne moremo govoriti o zmerljivki, ampak je verjetno vsakemu jasno, da gre za hvalnico … še posebej, če se pek nosi po francosko in iz peči ven zvleče kakšno dišečo, hrustljavo bageto … ki v resnici sploh ni francoski izum, ampak so jo najprej pedenali dunajski pekarji, ki po leta 1920 sprejetem zakonu niso smeli delati pred 4. uro zjutraj in jim je tako zmanjkovalo časa, da bi do fruštka napekli ta velike klasične hlebce, s palicami pa je šlo lažje, ker se pečejo manj časa … čeprav je chef vedno mislil, da je v testo za bagete primešana kakšna reč, ki je v domači hiši ne premoremo, vam lahko danes iz praktične vaje zagotovi, da gre predvsem za tehniko priprave in da so v trojčku, ki je obeležen na fotki zamešani samo moka, voda, sol in kvas … ko boš enkrat spekel takele bagete ti bo tudi jasno, zakaj lahko na zabrusek, da si pek odgovoriš samo s “hvala za kompliment!” … no, takole se pride do te točke: Nadaljujte z branjem→

špageti so ena od tistih reči, ki se jih res ne splača hodit jest ven, v oštarijo, predvsem se je kot zahovič katanca treba izogibati špagetarijic in gostilnic, ki vam krožnik špagetov prav rade brezsramno zacolajo več kot jurja … skratka: špagete lahko vedno sam narediš bolje, hitreje in ceneje kot slovenski gostinski obrat s fiksno idejo, da se nahaja 200 kilometrov zahodno od dejanske lokacije … za začetek poskrbi, da boš imel vedno na zalogi osnovni testeninski survival kit: špage, česen, olivc, sušene čilije in peteršilj … potem ti klasičen aljo-oljo vsake toliko ne gine … chef ga je zamešal danes opoldne in jutri ga bo spet … Nadaljujte z branjem→

krava na slovenskem v osnovi ne doživi kaj zelo pretresljivega, njena življenjska pot pa se v večini primerov konča v goveji župi, pljučni pečenki, zrezkih in golažu … no, lahko bi jo pa tudi podušili, se je chefu utrnilo med listanjem obveznega mesečnega čtiva, še posebej, ker se dušenki po taljansko tako lepo muzično reče il brasato, kar je v angleški interpretaciji lahko tudi pleh muzika in kot taka prav prikladna za paradno nedeljsko kosilo na sončnem vrtu … stari, 15. oktober, mi pa pa v kratkih rokavih južinamo na vrtu … sicer smo trpeli kt sam hudir, ampak se nismo dali, do konca smo zdržali … poleg cibulačke nas je pokonci držala predvsem v rdečem vinu dušena govedina, ki je za razliko od boeuf bourgingnona, ki ga je chef namontiral kakšen mesec nazaj in je bil totalno iverkast (in zato na tem mestu zamolčan, hehe), ujela ravno pravi val svežine in je uspešno povzročila tibetanskemu omanju podobno zvočenje na našem vrtu … vse skupaj pa se je začelo 16 ur prej … Nadaljujte z branjem→