bill buford je bil 23 let v novinarsko publicističnem fohu … 8 let je bil urednik literanega kosa ugledne revije the new yorker … leta 1993 je izdal knjigo o angleških fudbalskih hooligansih, medtem pa je tudi rad priklapljal pečico in gorilnike ter pripravljal večerje za svoje frende … na eno takih je uletel tudi njujorški vaški kuharski posebnež, omniprezenten mario batali … ubogega billa je najprej zasmehoval, ker je pečenega piščanca zavil v alu folijo, potem pa je kar sam prevzel kontrolo nad večerom in kuhinjo, začenši s tankimi rezinami lardota, se reče svinjskega špeha, lastnoročno preprariranega iz hrbta 350 kilskega pujsa, ki je zadnjih šest mesecev življenja jedel samo jabolka, smetano in orehe … po več kot 15 izpraznjenih flašah vina, je batali zapametoval, da se kuharije ne da naučiti iz knjig, ampak da nekaj velja samo learning-by-doing, da je torej treba delat v pro kuhinji in pri delu gledati obvladače … bufford se je, tudi zavolj zaužitih koholov, takoj pofočkal za vajenca v batalijevi razvpiti krčmi babbo … najprej je seveda mislil ostati samo par tednov, da dobi malo vpogleda v to, kako reči laufajo behind the scenes in o tem napiše kakšen članek za new yorker … končalo se je z odpovedjo rednega delovnega razmerja in s knjigo, ki opisuje buffordovo dobro leto v babboju (od lupilca in rezalca zelenjave – korenček in zeleno za zelenjavno osnovo je bilo treba cepati na dobesedno milimetrske kocke – do samostojnega kuharja) in nadljevanje izobražvenja, ko ga je obsedenost za novimi znanji za nekaj mesecev peljala v apeninsko selo la poretta, kjer so ga tete učile pedenanja pravih testenin, potem pa še dvakrat (najprej se je učil razkosavati pujsa, potem pa še toskansko religijo, torej kravo) k razvpitemu toskanskemu mesarju dariu cecchiniju, katerega priljubljena aktivnost je gromoglasno recitiranje dantejeve božanke komedije in goreča, včasih že kar agresivna agitacija za vrnitev k pristni toskanski kuhinji … billova pisarija je super berljiva, predvsem bralca razveseljuje z bizarnimi podatki iz zgodovinskih virov (recimo o tem, kako je nek taljanski kuhar v 16. stoletju skuhal kosilo s 1.236 jedmi), sočnimi zapisi o batalijevih blaznečih alkoholno-prehranskih bakanalskih izpadih in urbanimi legendami o svojeglavih, hiper-ego-tripiranih zvezdniških šefih … marco pierre white, angleški zvezdičar je, ko je še kuhal, iz svoje oštarije nagnal vsakega, ki si je zaželel, da bi bil njegov kos mesa well done, če pa si je kdo zaželel ocvrt krompirček, mu ga je pripravil, postregel in zaračunal 500 dolarjev … precej zabavno čtivo, tudi s skašnim uporabnim weird receptom, kot je tisti ultra simplič za nočni brasato: vzameš govejo golen, rdeče vino, sol in mlet črn poper … vse skupaj daš v kastrolo, pokriješ, daš v vročo pečico preden greš zvečer spat in vzameš ven, ko zjutraj vstaneš …
chefica se je sredi prejšnjega tedna odločila, da mlekarstvo in krmljenje zgolj najmlajšega kosa rodbine nista dovolj in da je nujno treba obnoviti vzdevek, ki se je drži na tejle strani … chef in minichef sta se tako pretvorila v pitanca, ki ju je v petek pričakal dišeč rep morske žabe z jurčki, v soboto sta, eden hitreje, drugi pa po manjši pavzi, pomlatila sočnega zajca v pomarančni omaki s kostanji, za veliki vikend finale pa je iz pečice na plano zlezla hobotnica
in se zleknila na blitvo, naravnost med češnjevčke … chef resno razmišlja, da bi tudi v sicer prijetno in uravnetoženo okolje domače hiše impliciral tradicionalno slovensko metodo priklepanja babe k šporhertu … samo kaj, ko nima verige, ki bi bila dovolj dolga, da bi nesla tudi do likalne mize … skratka, dragi bralec: chefica je (za razliko od barcelone) v vrhunski formi!
