iz velike in široke s platanami poraščene avenije, šibajoče od morja ven, zaviješ na levo, skoz železen portal pod ogromno streho, kjer vidiš sijoče zelene in skoraj že črne avokadote, kutine, fruške, grozdje, jabolka, mangote in še cel kup sadežev, ki jih sploh ne poznaš … nakar uzreš po starosti zložene viseče pršute s parklji vred (in močnega tipa, ki z dolgim in tankim nožem kar z visečnika dol reže dišeče fete) … zraven so ovešen e še kratke in dolge oranžkaste in bele suhe salame, sušene prate, špehce in še kaj … za voglom so hladilniki s siri – mladimi, starimi, plesnivimi, navadnimi, velikimi koluti in majhnimi bobki … požiraš slino in je skoraj nekaj spustiš na vsaj trideset kibel z različnimi vrstami oliv – pečenimi, v slanici, mariniranimi, zelenimi, rdečkastimi, majhnimi kot slivova koščica in velikimi kot oreh … v sredinskem krogu so ledene stojnice z jastogi, rarogi, rakovicami, škampi, bogomolkami, sredelami, skušami, oradami, zobatci, rombi in na sredi med njimi ždi dvometrska tuna … in velike polenovke, še suhe ali že namočene … in, ja seveda, približno toliko vrst školjk, kot je prej omenjenih oliv … še kej? … ah, ja: mesarije: specializirane za ljubitelje janjcev, kozličev, svinjine, govedine, drobovine (ja, posebna mesnica, ki prodaja samo vampe, jezike, vranice, ledvice, jetra, možgane, glave in parklje) … in v njih mižičnjaki s sekirami … če se obrneš stran si pa že odpočiješ oko na nežnih tetkah, ki prodajajo zelišča, zelenjavo (ma ne znam naštet pol tega, kar majospomnim se samo impozantnega štanta s paprikami … potem se pa ustaviš, se usedeš, naročiš glaž belega in komplet kruhcev: eden je pomazan z mešanico rdečega zelja in pikantnega sira, drugi ima na sebi v špehec ovit popečen kalamar, tretji kos pečene polenovke na špinači s pinjolami, četrti kratek ražnjiček z janjcem in peti zelo okusen ocvrt rakov repek … temperatura je 28 stopinj, nebo brez oblačka, ljudje kupujejo, klepetajo, se zabavajo, jejo, pijejo, uživajo … kot da bi že vedeli, da bodo njihovi momci zvečer spet zmagali … in chef jim je po slovensko fowš, ker majo oni to zmeraj, on pa samo za en blitz ogled … prvi, ki ugane po kateri tržnici (mesto & ime) se chefu cedijo sline, dobi vročino, se pravi knjigo heat billa buforda … pripravljeni, pozor, zdaj!
regularno poslušalstvo chefove omiljene radio stanice je gotovo že kdaj naletelo na simpatičen spidnjaški jingl, v katerem je slišati izjavo takratnega direktorja: sem peter barbarič, direktor radia študent/nimam veliko časa, zato poslušam hitro in učinkovito glasbo … in ker je bilo v tistih časih težko biti direktor, je kmalu nastal še en zelo podoben jingl: sem robert vrtovšek, špiker radia študent/ne dobim honorarja, zato poslušam težko in depresivno glasbo … chefova kuhinja danes ponuja odgovor obema in posledično vsem, ki ste v kateri od omenjenih stisk … iz piskra namreč že diši po ultra preprosti in mega dobri lečini juhi … Nadaljujte z branjem 
kruh & vino 