uraden skok v usta

seveda ne gre, da bi bil človek preveč navdušen nad uradniki (razen če temu občekoristnemu poklicu ne pripada sam), ki stvari vse preveč radi mnogo preveč zakomplicirajo … anekdote, kot sta tisti o evropskem diktiranju velikosti jagod in oporečnosti v krušnih pečeh pečenih italijanskih pizz imajo že dolgo brado, ampak tudi doma se najde kakšna uradniško prehrambena saga, kot je recimo tista o iskanju prave kranjske klobase … ker je iz poročila potrošniških varuhov razvidno, da kranjska klobasa izven pravilnikov spoloh ne obstaja, smo, glede na prijateljski obisk iz bruslja iskali drufo oficielno alternativo … ponudila jo je kar srebrna žlica, ki na strani 1100 beleži recept za saltimbocco alla romana in zraven podatek, da je to edina italijanska glavna jed z uradnim receptom, za katerega so se zbrani taljanski kuharji dogovorili na kongresu v benetkah leta 1962 … chefa zdaj seveda močno zanima, kaj točno je bilo s tem kongresom: so ga sklicali zato, da bi se zmenili za celo rajdo uradnih receptov, pa so po parih dnevih fajtanja sklenili kompromis samo za saltimbocco, ali so se dobili prav zato, da poenotijo svoja različna stališča o receptu za saltimbocco? in kako to, da so se morali prav usklajevati za eno tako ajnfoh reč, kot je saltimbocca, predvsem pa je nenavadno, da je v receptu krajšo potegnil olivnooljski lobi, saj je teletino po uradnem dogovoru treba žgati na putru, pa tudi to, da so se pozabili zmenit za sankcije – guido, ma ce te samo solo enkat vidim saltimbocco prasit sz moko, te bom naseskal molto, ves!!! … larousse o kongresu sicer molči (pa tudi recept malo vzvišeno odbrenka v treh vrsticah), vendar bralcu razloži, da je že res, da se s saltimbocco zdaj najbolj bahajo v rimu, vendar v resnici izhaja iz brescie, kjer saltimbocca v lokalnem dialektu pomeni skok v usta … kljub temu, da chef včasih prevozi oranžno luč, pelje kakšen kilometrček čez limito in račune plačuje s karanja vredno nekajdnevno zamudo, pa si pri saltimbocci ni upal modificirati 44 let starega dogovora … takole so se zmenili: Nadaljujte z branjem

korenine

nadvse primeren za k the (beat) roots, ali za k pinkda je bila veselica ob preposlušavanju novih studijskih pogruntavščin philadelphijskih norcev še bolj popolna, je chef med listanjem pildkov z recepti, spetimi v tridelno spiralo z naslovom zdrava kuhinja vrgel oko na rozaste njoke … he, to, da se v pašto tlači pesin sok smo že absolvirali, ampak da bi pri produkciji njokov krompirjev gomolj zamenjali z the beetroot (za spremstvo k navedenemu ritmičnemu ansamblu bi jo lahko zapisali tudi kot beat-root), torej s celo kuhano rdečo peso – nak, tega pa še nismo ušpičili … in ker mora biti vse enkrat prvič, smo se oni dan kar lotili krvavečega dela … Nadaljujte z branjem

čeličenje karakterja

mal je zbrnala po robovih, ampak dišala je pa vseen cela kučachef ima na spisku prijateljev in znancev tudi mirjano, ki je znala pripovedovati anekdote o tem, kako ju je s sestro fotr sredi poletja gonil na triglavska jezera in to brez čutarice, kaj šele malice … menda je šlo za vzgojni prijem, ki mu je omenjeni roditelj dejal jačanje karakterja … in tako se zgodi, da se chef med hiranjem svojega fizičnega lika spomni, da je njegova najljubša jedca (+ dvotedenskega zajedalca) treba kdaj pa kdaj pocrkljati s kakšnim sladkišem, ki bo kaj drugega kot s fruktozo pocukran sladoled (tako ali tako seznam sladkarij pri chefovih receptih trenutno izgleda tako, kot da bi bil chef alibanec v zadnji fazi priprav na odprtje svoje poslastičarnice) … kmalu po tem me je iz omare prav milo pogledal avtohton masiven pita model, ki sta ga nekoč v hiši (napolnjenega z ultimativno hruškovo-skutno pito) pustila maja & sreč) … breskve in fige se mi pa itak skoz režijo in provocirajo, če si jih upam v kakšno cukrarijo zatlačit in jih ne pojest … kaj da ne? bratje mi stojimo trdno kakor zidi grada, nas niti dišeča temna pita s sadjem ne izstrada! … Nadaljujte z branjem

vaje v slogu

za toast spremni! probavanje, izobljševanje, nadgradnja, predrugačitev, variacije … vse to je sicer v kuhinji dobrodošlo, če ne kar zaželjeno … ampak zdaj pride ampak, ki je namenjem predvsem chefu samemu: stari, so stvari, ki so optimalno našpičene, in se jih ne splača apgrejdat … recimo v limonov sladoled, ki je že doživel eno fletno korekturo, pač ne gre ribati jabolka in povečevati doze limoninega soka, pa čeprav ti to sugerira srebrna žlica, še posebej pa z eksperimentom ne skušaj nafilati razširjene familije, ker kaj drugega kot kislih ksihtov niti ne moreš pričakovat … alzo se vrnimo na bolj domača tla in na krušne variacije, ki jih chef bolj obvlada … za potrebe mlekarske industrije, ki rada melje tople sendviče je chef spekel dve štruci masleno/mlečnega kruha za toast, za roštiljado sobotnega popoldneva pa so nastale tri velike lepinjeNadaljujte z branjem

prešanje

počasi odmira poletna sadjarska sezona in malinam, robidnicam, borovnicam in marelicam smo že pomahali v pozdrav, breskve pa ravno te dni dajejo v poslednje olje … ampak nam je figo mar, anede, ker so primorci in to ta zgornji in ta spodnji, uleteli z gorami grozdja in fig … te slednje chef vedno kupi čimbolj razčefukane – bolj kot ga gajbica v kateri so, spominja na vadbeni poligon osastih militantnih delta force specialcev, bolj z veseljem jih odnese domov … z grozdjem je pa letos noviteta, da so pa sellerji blazno zapeli za sorte … tako da se zdaj ne moreš samo odločit da boš tri bele in dva črna grozda, ampak je treba specificirat: rebula, chardonnay, muškat ali merlot … sicer ne bi mogel rečt, da mi je za te razlike pri tabanju jagod kaj veliko mar, ampak se pa lepše sliši, če rečeš da si naredil nekaj za zdravje in dobro prebavo ter na tešče zdrl kilo merlota … še bolj pametno pa je, če jih pred uporabo malo predelaš – nekaj jih sprešaš v sok, nekaj pustiš celih, za spremljavo pa jim dodaš fige in ribo … svinjsko, itak! Nadaljujte z branjem

ode tivoli

chef je bil včeraj postavljen pred dejstvo, da njegovega najljubšega slovenskega pirčka ni več … tivoli je bil fajn, ker je bil v bistvu taka češka desitka, 10% ekstrakta, 4% alkohola … ravno prav, da nisi že po treh, štirih nalomljen kot star kozel ali zmaj (kar se z osnovnima zvarkoma slovenskih velepivovarn vse prerado zgodi) in ravno toliko več od lahkega, da piješ kaj več kot ječmenovo-hmeljno grenko vodo … ob tem se človek pač vpraša kakšno je stanje duha v slovenskih brauerajih? … laščani, ki zdaj šefujejo v unionu se že nekaj časa bolj kot s pivovarstvom ukvarjajo s finančnim inženiringom, če pa že kaj naredijo s pivom, je to dodajanje nekih kvazi trendovskih dodatkov … nič ne rečem, le naj si razširjajo trg z banditskimi pop drinki, ampak zakaj je bilo treba ukiniti golding, ki je bil daleč najboljši pir, kar jih je zvarila slovenska roka, zakaj so uničili termalni desert in mu dali navadno bedasto generično ime temno laško? … in zakaj, recimo, lahkega laškega, ki bi bilo lahko tako fletno dnevno pivo ne pakirajo več v pločevinke, ki bi jih lahko prodajali vsaj na bencinskih črpalkah, namesto enega od dveh skorajda identičnih pirov zlatorog in zlatorog club? … siten pa sem tudi na union, ker so dve leti nazaj lansirali nek blesav pir s še bolj blesavim imenom (1864), ki ga zdaj itak skorajda nikjer več ni in za nameček ukinjajo še tivoli … pa saj vemo zakaj je tako: ker imajo monopol pri distribuciji, ker z udarci pod pas iz krčem in štacun izrivajo vsakega newcomerja in si lobirajno njim ugodno domačijsko zakonodajo … poglejte samo na police kakšne zakotne hrvaške konzumove štacune in v hladilniku boste našteli več vrst piva, kot jih najdete v maxiju, sparu in leclercu skupaj … chef tako pozivaa čehe, slovake, turke, nemce, belgijce, angleže, irce in ostale, da naj le začnejo lifrati pire v slovenijo in nas odrešijo prisilnega izbora med dvema bednima opcijama … sem se kar malo razburil, ane, ampak tako pač je, pri pirih dedci slovenci ratamo emocionalni in silno pametni, še posebno če nam ukinejo najljubšega …

srebrna žlica

wanted! - srebrna žlica po angleškopo poštnih peripetijah in nervoznem čakanju se je v petek na vratih le pojavil poštar z izgubljenim amazonskim paketom, v katerem so bile tri plate opasnega miša in tri bukle s tukaj obravnavano tematiko … dve sta bolj memoarskega tipa (kitchen confidential od komandanta newyorške prehranjevalnice les halles je hudo berljiv in zabaven insajderski pogled na pro-kuharsko sceno, s kvantanjem, mumilami, organizacijo poslovanja, podtikanjem ostankov kot monday special in politično nekorektnim zasmehovanjem vegetarijancev vred; še en insiderski zapis, heat billa buforda, pa že čaka v vrsti), tretja pa je makaronarska debeluharca iz naslova … il cucchiaio d’argento je leta 1950 izdala dizajnerska in arhitekturna revija domus, koncept pa je bil tak, da so urednike naterali zbirati domače, lokalne, regionalne, tradiconalne blablablalne recepte po vsej italiji, nakar so jih (recepte, ne urednike) pregledno razvrstili in uredili in natisnili … ter ponatiskovali kot nori … za vsako novo izdajo so recepte rahlo prilagodili sodobnemu načinu življenja, kar je po chefovem mnenju lepši izraz za zmanjševanje količin mašči v recepturah … no in lani, ob 55. obletnici in po tem, ko ima vsaka italjanska familija doma spravljene vsaj tri izvode, je bila srebrna žlica na svitlo dana tudi po angleško, z novimi fotkami in artworkom ter dodatnimi trindvajsetimi meniji razvpitih superstarjev taljanarske kuharije (mario batali & don alfonso inclusive!)… žlica je fajn, recepov je za šest let (cca 2000) in so delno razdeljeni po sorti in podsorti jedi (antipasti, primi …), pri zelenjavi, mesu in ribah pa po pripadajočih vrstah … stvar sicer ni namenjena čistim beginerjem, saj nima nekih osnovnih tutorialov (recimo kako se montirajo ravioli ali narazen vzame riba), ampak za nadaljevalce je super referenčni priročnik, predvsem za poživitev zelenjavne kuharije, saj za vsako vrsto zelenjave pribode vsaj pet različnih receptov … chefovo oko pa je kljub lepotnosti in impozantnosti bukle že ob prvem ogledu obstalo na lastnem dolgem nosu: kje so pa recepti za fokače, čabate, grisine in ostale kruhovine? … ni jih in to bo žlički ostalo neoproščeno … sicer pa bo na polici našla pozicijo blizu laroussa, ki je precej bolj edukativen, širok in informativen, a ga žlička seka pri vsakodnevni uporabnosti … dobro je pri kulinarični bajti imeti oba … pa še ivačiča za povrh, ker v nobeni tako lepo eksplicitno ne piše, kako ugonobiti goloba …