domača re-kreacija: t. kerridge

ko boš naslednjič šibal mimo kakšne bolj založene trafikantske radnje, le ne pozabi vprašati, če ti prodaj kakpen izvod sladkega življenje … nova dolce vita prinaša veliko čtiva – izpostavljam veliki feature o rioji, intervju s stevenom spurrierjem in debi klemna koširja z meditacijo o deprasti jeseni … napotnik pa tokrat po angleško, s pubovskim zvezdnikom tomom kerridgeom … 

Ozvezdeni birt.

Po vsem svetu je zdaj natrosenih že kar precej nobel restavracij, ki so v Michelinovem vodiču označene z zvezdico. Samo eden pa je tak pub: inšpektorji francoskega bajska so Tomu Kerridgeu za kuho v pubu Hand & Flowers pripeli kar dve.

Oni dan sem si med prebiranjem pisarij na spletnem portalu nacionalne radiotelevizije malo več časa vzel za premlevanje transkripcije intervjuja, ki ga ga je po pogovoru z Ano Roš priobčila Kaja Sajovic. V njem prva dama slovenske visoke kuharije v zvezi z vrednotenjem dela restavracij priobči tudi tale stavek: »Tudi ocenjevanje nekaterih naših kulinaričnih recenzentov je včasih zelo sporno. Neki Denk bo recimo ocenjen s štirico, ampak njegova kuhinja je tako kompleksna, predelana in obdelana, da bi mu morali samo ploskati, ker pri nas takega kuharja ni. Po drugi strani pa bo štirico dobila tudi neka vaška gostilna z juho z jetrnimi žličniki in kranjsko klobaso, v kar tako rekoč niso niso vložili nič dela.” Če prav razumem poanto njene misli, lahko domnevam, da kobariška mojstrica ne verjame v to, da bi se bilo moglo vzporejati obrate z vrhunsko, visoko kulinariko in preprostejše, ljudske tipe kuhinj. Kar me seveda zelo čudi, saj sama pelje komando tako v haute cuisinski Hiši Franko kot v po preprostejših gabaritih obtesani gostilni Na gradu. In obe omenjeni sta zelo dobri – kar pomeni, da gost v obeh lahko dobro je, se dobro počuti in se ima v obče zelo fajn. Z Anino tezo si drznem polemizirati s stališča gosta, benevolentnega jedca, ki za zadovoljevanje svojih fizičnih in kulturnih (beri gurmanskih) potreb zahaja v zelo različne gostinske lokale: na hiter hamburger v črno prikolico na parkirišče Interspara, na hodok ob sredah v Lepo žogo, na girice na plac, na nedolžno, a zabavno župco k Urški in Ljubotu v Repete, na najboljši točen laški pir v domovini k Privošniku v Šempeter v Savinsjki dolini, na avtohtono kraško pojedino k Ravbarju v Dol pri Vogljah, na njeno nadgradnjo pa k Ravbarjevemu sosedu Petru Patajcu. Na osemurno glasbeno-gledališko polnjenje se gre k Slavcu v Skaručno, na elegantno osemhodno guštanje pa k Pikolovim, Tomiju, Džejbiju, kateremukoli Vračku in seveda tudi k Ani in Valterju (pa še komu, vseh se na tem mestu pač ne da našteti). Pri vseh teh vizitacijah pa je edino, kar je na koncu relevantno to, ali je lokal upravičil gostova pričakovanja. In po tem vatlu je moč primerjati na prvi pogled neprimerljive reči – in to do te mere, da lahko tako Denkove čarovnije kot jetrni žličniki od gosta dobijo enako oceno. Poudarek je seveda na besedi “lahko” – govorimo namreč o zadovoljevanju pričakovanj, ta pa z izborom svojega modusa operandum izbirajo gostinci sami. Ana se po svoji lastni izbiri postavlja ob bok Gregorju, Davidu, Tomiju, Janezu, Martini (pa tudi Reneju, Eleni, Massimilianu, Hestonu in še komu), zato od nje pričakujem nič manj kot ustvarjalno in izvedbeno perfekcijo. Namišljena gospa Štefi z jetrnimi žličniki pa se postavlja ob bok vsem ostalim domačim oštarijam. Na prvi pogled je to lažja izbira, a Štefi se sooča s precej številčnejšo konkurenco kot Ana in v tiste svoje leberknoedle in župo mora vseeno vložiti precej truda, če hoče svojo oštarijo dvigniti nad povprečje in glas o njej razširiti v deveto vas in še čez. Kar je duobru, nej slabu! – in obratno.

Tale uvodni odstavek je bil precej dolg, to pa zato, ker je – vsaj zame – popolno presenečenje, da so Michelinovi inšpektorji šli preko svojih (sicer nenapisanih, pa vendar precej jasnih) ocenjevalnih gabaritov in pravovernemu angleškemu pubu The Hand & Flowers iz mesteca Marlow že leta 2006, samo eno leto po odprtju, pripisali zvezdico. In presenečenje je bilo še toliko večje, ko je tamkajšnji chef Tom Kerridge v lanskem Michelinovem vodiču za svojo kuharijo prejel še drugo. To je seveda med angleškimi ljubitelji vrhunske gastronomije dvignilo ogromen oblak prahu, ki se še vedno ni polegel, argumentacija pa gre v podobno smer kot Anina: le kako lahko Michelin isto oceno kot danskemu čudežnemu nabiralcu Reneju Redzepiju prilepi tipčku, ki ima na meniju fish & chips?! No, nekaj skupnega že imata: oba hrano strežeta na nepogrnjenih rustikalnih lesenih mizah. Tu pa je tudi konec vzporejanj: Tom Kerridge namreč kuha tako, kot je naslov njegove serialke, ki jo je posnel za BBC – proper pub food. Seveda so tu številne finese, nianse, dodelave, kreativne in tehnične intervencije, vrhunske surovine, ampak konec koncev je to še vedno pub, s fish & chipsom, terinami, v kis vloženo zelenjavo, omletami, ocvrtimi škotskimi jajci, pečenim piščancem ter večjimi in/ali manjšimi kosi jagnjetine in govedine. Pub kot tip lokala je Kerridgeova lastna izbira – pred tem je odšihtal svoje v vrhunskih placih, Adlards v Norwichu, Monsieur Max ter Rhodes in the Square v Londonu – pogojena z močno navezanostjo na mlajšega brata, preprostega fanta iz radničke klase. Zanj je začel kuhati, ko sta se starša ločila in sta fanta ob številnih maminih delovnih podaljških popoldne ostajala sama doma. Ko je Tom razpredal o tem, kakšna bo njegova restavracija, je na prvo mesto vedno postavljal pogoj, da prostor ne sme biti tak, da bi se v njem njegov brat počutil neugodno. In prijetno pubovsko vzdušje je pač nekaj, v čemer se pravi robati dedci dobro počutijo.

Sicer je pa tudi sam gazda tak, da si ga človek težko vizualizira pri sestavljanju kakšnega ezoteričnega krožnika – velika, na kratko postrižena glava je nasajena na ogromno medvedasto telo – a je v njegovi kuhariji vendarle najti tudi elemente elegance, kar lahko morebiti pripišemo blagodejnemu vplivu njegove žene (in solastnice puba), kiparke Beth. V osnovi gre za maksimiziranje okusov osnovnih sestavin, brez nenavadnih, presentljivih in nepreizkušenih kombinacij. Tom Kerridge je pač fant stare šole, ki ga je za prestop na pot profesionalne kuharije iz igralskih smernic (od enajstega do sedemnajstega leta je Tom nanizal kar nekaj mini vlog za BBC-jeve serialke, vključno z znamenito Miss Marple) navdušila kultna knjiga White Heat z bohotnimi recepti Marca Pierra Whitea in črnobelimi, neostrimi, iz roke narejenimi hardkorovskimi behind-the-scenes fotografijami pokojnega Boba Carlosa Clarka, in ki sicer ne pokadi po 100 rdečih marlborov na dan, kar je svoje čase občudoval pri Marcu Pierru Whiteu, zato pa količino dnevno popitih espressov meri v pintah (kakšen dan pride skoraj do štirih – pint, ne kofetov, da se razumemo). Vso svojo kariero je preživel v angleških kuhinjah, dolgo je delal pod mentorstvom Garyja Rhodesa in tako mu ni tuj tudi značilen angleški humor. Na vprašanje Financial Timesa, kaj bi skuhal angleški kraljici, če bi bil dobil priložnost, da ji pripravi večerjo je takoj povezal konec s koncem in – ker je kraljica lastnica vseh labodov v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske – čisto resno začel razlagati o hrustljavo zapečeni skorjici do lepe sočne rožnate barve spečenega laboda. Veliko bolj stvaren je pri nasvetih za nadebudne kuharje: pravi, da je vse kar potrebujejo je debela koža in par natikačev birkenstock. Ni kaj, on bo že vedel – vsej zvezdasti fami navkljub je namreč Tom Kerridge model, ki trdno stoji na svojih nogah.

kerridge - fotka

Nežno pečena raca (s krompirjevimi palačinkami in pokuhano endivijo)

Če si že prebral članek o Tomu Kerridgeu, potem ti je seveda jasno, da za seznanjanje z njegovo kuharijo ne moremo izbrati kaj drugega kot raco. Za počasno pečenje si vzemi leno nedeljsko dopoldne, kaj veliko dela s ptico ne boš imel, ampak prav daleč od nje pa tudi ne smeš – konstanto polivanje z nateklo se mastjo je namreč (ob finalnem medenju) ključno za hrustljavo pečeno kožo. Krompirjeve palačinke in na račji osnovi pokuhana endivija sta pa tudi zelo zanimiva dodatka, ki Slovencem ljubemu triu meso-krompir-solata dajeta simpatičen tvist.

Sestavine (za štiri)

  • cela račka (odreži ji masten repni del in zadnja dva členka peruti)
  • žlička sečuanskega popra
  • 150 ml tekočega medu
  • 75 ml sojine omake
  • 250 g kuhanega, olupljenega, pretlačenega in ohlajenega krompirja
  • 75 g moke
  • žlička pecilnega praška
  • dve jajci
  • 150 ml mleka
  • dve manjši glavi endivije
  • 2 dl račje (ali piščančje) osnove
  • šest vejic timijana
  • olupek ene limone
  • 50 g masla
  • sol, poper

Postopek:

Raco na nekaj mestih prešpikaj s konico ostrega noža, jo natri s soljo in strtim sečuanskim poprom. Na pekač deni rešetko in nanjo postavi račko. 25 minut jo peci v na 200 stopinj segreti pečici. Vzemi jo ven, odlij (in prihrani) maščobo, ki se je natekla. Temperaturo v pečici zmanjšaj na 120 stopinj. Raco vrni v pečico in jo peci še uro in pol, pri čemer jo vsakih dvajset minut polij z malo prihranjene maščobe. Po uri in pol odlij skoraj vso maščobo iz pekača, temperaturo v pečici pa zvišaj na 180 stopinj. Račko polij z medom in jo postavi v pečico še za 20 minut, vsakih 5 minut jo prelij s prihranjeno maščobo in pazi, da se med ne zažge. Pri zadnjem prelivanju raco polij s sojino omako, potem pa jo deni na pult, kjer naj počiva 15 minut.
Medtem speci palačinke: krompir zmešaj z moko in pecilnim praškom. V drugi posodi zmešaj jajci in mleko ter prilij h krompirju. Posoli in popopraj, dobro premešaj in se ne sekiraj, če tu in tam ostane kakšna grudica. Segrej ponev in vanjo z žlico polagaj testo. Palačinke peci, dokler niso po obeh straneh zlatorjavo zapečene. Zlagaj jih na krožnik, tega pa do serviranja drži v pečici na 80 stopinjah.
V veliki ponvi zavri jušno osnovo, dodaj lističe timijana, limonino lupinico in maslo, potem pa – s prerezano stranjo navzdol – še oprane in napol prerezane glave endivije. Pokrij, zmanjšaj ogenj in pokuhavaj, kakšnih 8 ali 10 minut, dokler endivija ne ovene.
Raco razreži na štiri porcije – dve nogi in dva prsna fileja s perutničko – in postrezi s palačinkami in solato. Zraven lahko priliješ še kakšno žlico župce, v kateri si kuhal endivijo.

soundtrack je pa fleten kalifornijski račji laganini: ugly duckling – slow the flow

boo-yaa bass

dober mesec in pol nazaj je jezusoidni kolega godnjavec še enkrat več izkazal svoje organizacijske spretnosti in na letnem vrtu gala hale na metelkovi vkup spravil fletno dvodnevno (in dvonočno) praznovanje okroglih dveh desetnij let, ki jih je nabrala oddaja rhyme kickerz in polkrajše življenjske dobe cikla koncertov rapetek … na dogodku se je zgodil tudi precedens – nekdaj ali en (zdaj dalaj eegol) je namreč prvič ever v živo odrepal komad o slovenskem trubadurju, ki se začne z besedami boo-yaa! damn muthafucka! to so besede za jana plesenjaka … in s tem je v meni sprožil spomin na to, kako smo nekoč po dolgi vožnji s papičevim chryslerjem le baronom bordo barve na odru graškega orpheuma le zagledali celotno bruto registrsko tonažo zahodno-samoanskih bratov devoux, združenih v milozvočni ansambel boo-yaa t.r.i.b.e. … od boo-yaa do bouillabaisse nas je tako ločil samo še en korak: odločitev za to, kateri tip te znane francoske ribje župe bomo izbrali za petkovo večerjo … ker že cel zapis ribarimo v reperskih vodah, ti je verjetno jasno, da nismo nasedli romantičnim receptom provansalske bukolike, temveč smo jo užgali po hardcore marseillski metodi:

boo-yaa base

no, o tem katera in kakšna je prava bujabezka bi seveda lahko razpravljali še dva dni po tem, ko bi že zaključili enotedenski simpizij na temo, katera in kakšna je prava slovenska govejka, a nismo daleč od resnice, če rečemo, da se hardcore boo-yaa marseljeza nakuha iz več vrst rib (ne sme pa manjkati rascasse = škarpina), se parfumira s pomarančno lupinico, janežem (ponekod tudi s pastisom) postreže pa se s popečenimi rezinami kruha in z iz kruha, rumenjaka, župe, olivca in česna stolčeno majonezasto omako, ki se ji reče rouille … ok, bouge de la and cook le boo-yaa bass (in yo face!):

  • 1 škarpina
  • rep manjše morske žabe
  • 1 oslič
  • gomolj janeža
  • 2 srednje veliki čebuli
  • radodaren ščep žafrana
  • timijan
  • lovor
  • lupinica ene pomaranče
  • janeževa semena
  • strok česen
  • rumenjak
  • olivno olje
  • kruh
  • sol, beli poper

če cvikaš sam filirat ribe, nafehtaj ribarničarja, ko imaš enkrat razstavljene pa postopaj takole: glave in kosti prelij z mrzlo vodo, dodaj eno grobo nasekljano čebulo, četrt janeževega gomolja, pol žličke janeževih semen, pol pomarančne lupinice, lovorov list in dve ščepa timijana … zavri in kuhaj tričetrt ure, nato pa juho precedi in v dobro stisni robo v cedilu, da iz nje spraviš kar največ okusa … fileje nareži na boo-yaa-byte-size koščke, potresi z mletim belim poprom, z drugo polovico pomarančne lupinice in z drobno sesekljanim koromačevim zelenjem, premešaj in jih pusti počivati par ur …
preostanek janeža in čebulo nareži na lističe in jih nežno praži na olivcu … ko se zmehčata dodaj žafran, prilij ono iz kosti in glav kuhano ribjo juho in zavri … v vrelo juho nato vstavljaj kose ribe: najprej žabo, potem škarpino in na koncu osliča … pusti, naj boo-yaa vre osem minut …
medtem je čas za izdelavo rouilla: nasekljaj česen in ga deni v možnar … dodaj natrgan kos kruha in vse skupaj prelij z malo juhe (vzemi jo kar iz piskra, kjer se kuha) in stolči z batkom … dodaj še rumenjak in malo po malo olivnega olja ter tolci, dokler ne nastane majonezasta omakca (to je hardcore verzija, softcore je, da to namesto v možnarju narediš s paličnim mešalnikom) …
serviraš tako: popečeš rezine kruha; v krožnike ali skodele naložiš kose ribe – vsak naj dobi malo vsake … priliješ juho, na sredo mize postaviš možnar z rouillem in košaro s popečenimi kruhi ter zatuliš: boo-yaa bass je na meez, muthafuckazz!

zraven rolaš katerega od naslednjih komadov – prvi je za boo-yaa, drugi za bass, tretji za marseille:
boo-yaa t.r.i.b.e. – six bad brothers

dj magic mike – feel the bass
iam feat. lofti bouchnak – ou va la vie (ta je še posebej spektakulersk, ker je posnet v živo, pred piramidami v gizi, kjer so marsejski raperski prvopristopniki iam beležili dvajsetletnico delovanja (kar nas spet pripelje na začetek zapisa, hehe)) 

 

purgerija

prejšnji in ta teden je bilo treba marsikomu dvakrat ali trikrat odgovoriti na vprašanje kje da bomo/smo bili med krompirjevskim delopustom … potrebnost multiplikacije odgovora je bila povezana z vsebino odgovora samega – marsikdo je namreč mislil, da je – ko je slišal zagreb – narobe slišal; da bi verjetno moral slišati zadar ali kaj podbnega … ker, tako se je ponavadi slišalo podvprašanje, zakaj pa v zagreb? in to za tri noči in štiri dni? le kaj bi človek počel v zagrebu? … well, sunnyboy, tole:
na placu na trešnjevki bi se zakadil med štante in odkril, da kljub večinski podobnosti z robo na slovenskih tržnicah najdeš veliko zagrebačkih posebnosti … recimo atletsko grajene, skoraj špartansko suhljate črne zagorske purice in debele, prosto rejene goske iz medžimurja, pa hude kolekcije različno starih (ok, mladih) slastnih sirekov v slanici in čisto drobne ter skoraj čisto okrogle bele fižolčke, najdba sezone pa je bila nedvomno velika banjica mrtvaških trobent za 10 kun a.k.a. 1.4 evra, ki so dan po dnevu mrtvih končale v takelem zajtrku prvakov …

crne trube

in potem bi šel na špancir, prešnofal trgovine na ilici, pregledal grafiterije na branimirovoj ulici zraven glavnega štacjona, se vozakal s tramvajem mimo muzeja dražena petrovića, prebiral zgodbe, ki jih piše življenje ob artfaktih v muzeju razpadlih zvez in se po ogledu frajerske stalne postavitve v muzeju suvremene umjetnosti spustil po spiralnem toboganu in nato v kafiču posrebal nominalno superioren franckov espresso:

superiore

je dober, morebiti tudi zaradi placebo efekta, ker ga dajejo v res frajersko dizajniranih skodelicah brez ročaja in s heavy duty inox opasačem … v zagrebu se da tudi dobro malicati (pozorno spremljaj vsaj to – poročamo o zg tripadvisorskem prvaku trilogiji – pa še kakšno od naslednjih mladin, ko pride na vrsto purgerska zalogajnica tip top), prava frajerija je, recimo, po slamici (i uz gazpacho ili dimljeni losos na slanom vaflu) posrebati bloody mary v cocktail baru secesijskega hotela esplanade, če si pa bolj street/pekarske sorte je pa zg itak meka z vsemi onimi pekarnicami, ki pa vendarle niso tak hardcore pofl kot ga pri nas fura društvo slovensko-albanskega kruhopeštva … in ja, tudi pije se v zagrebu dobro, trenutna zvezda je rokodelski zvarek bujske pivovarne, nefiltrirano in nepasterizirano rdeče pivo, katerega gajbico bi se ga ob pohajanju po istri splačalo vtakniti v prtljažnik …

crveno pivo

ob vsem tem in dejstvu, da medvedje tolčejo pak v khl ligi in da na airbnbju čisto fleten flet za štiri zlahka ujagaš za 50 ali še manj evrov na noč, je torej jasno, da v zvezi z zagrebom pravo vprašanje sploh ni zakaj pa v zagreb? temveč kaj pa še čakaš? …

 

dober približek

ker je novejša zgodovina tegale, v običajnih razmerah na mirno obrobje slovenskega spletovja odmaknjenega mesta pokazala, da se resna debata razvname šele ob netenju napetosti med uporabniki in zagovorniki različnih kuhinjsko-grelnih principov, smo v redakciji nemudoma ušpičili še eno, z grelnimi telesi povezano malico … tokrat smo navdih pobrali na puščavsko stepnatih teritorijih zahodne, srednje in južne azije  … na celotnem omenjenem teritoriju je namreč znana valjasta oblika glinene peči, ki se ji, spravljeno na skupni imenovalnik, reče tandoor … ogrevanje v tandoorju je, ako smo na hardkorovsko tradicionalni, interno, kar pomeni, da se kar na dno tandoorija našiba oglje, se ga pripali in potem je v njem pekoča roba še dodatno aromatizira z dimčkom, oplemenitenem z aromami, ki nastajajo ob kapljanju med peko iztekajoče maščobe in sokov … v tandooriju je ponavadi kar toplo, skorajda do 500 celzijevih stopinj ga lahko odnese … nu, ker kruh in vino vendarle nista tako z-glavo-skoz-zid avtohtonca, kot se mogoče zdi, tokrat nista šla na izkopavanje gline, nje oblikovanje v velik valj, žganje in finalno paljenje oglja v njej, ampak sta se tokrat zadovoljila z na žaru spečeno verzijo sicer iz pandžabija izvirajočega tandoori pileta … ki je, kot lahko ugotoviš iz priloženega fotomateriala, izgledal kot čisto prava stvar:

tandoori chicken

 

okusen in mehak in sočen je bil pa tudi tako – nenazadnje je velik del dišavne opreme odvisen od mešanice z jogurtom zmešanih začimb v katero se razkoščičena in iz kože djana piščančja bedra potunka za čez noč … še malo frišne zelenjave in nekaj mimogrede pečenih brzaških čapatijev, pa bo oznaka “popolnoma sprejemljiv” za ta približek tandooriju popoln understatement … takole postopaj:

  • štiri piščančje noge bkk (brez kože in kosti)
  • 4 žlice jogurta
  • 2 stroka česna
  • centimeter naribane ingverjeve korenine
  • žlička limoninega soka
  • brizg ali dva olja
  • mešanica začimb: kumin, koriander, čili, paprika, kardamom, klinčki
  • sol in poper

če še niso, potem vse začimbe spravi v prašno stanje … ako bi rad, da ima pile na koncu bolj rumenoranžkasto barvo, na spisek dišečih prahov dodaj še kurkumo … sicer pa meso natri s soljo in poprom, česen in ingver fino naribaj, ju vmešaj v jogurt, dodaj še vse dišeče praške in dobro premešaj … v to marinado deni meso in ga pusti v njej vsaj nekaj ur, najraje pa kar čez noč …
ko napoči lakota, zakuri svoj tandoori, če ga nimaš pa zakuri žar, če ga nimaš pa pripali pečico na ful, če je nimaš pa segrej ponev, če je nimaš si ga pa popušil tukaj, žal … pile potegni iz marinade in ga peci kakšne 15 ali 20 minut … po peki naj še nekaj minut počiva, nakar ga nareži na trakce, s kupaj z zelenjavozavij v čapatije in pohamsaj …

soundtrack je zelo okej, kot približek: talvin singh – ok

domača re-kreacija: c. thornton

evo, spet je čas za novo sladko čtivo – v trafikah, na pumpah in še kje je za 4.95 evra na voljo marikakšna zanimiva beseda in lepa slika na temo občeživljenjskih radosti … naj omenim, da je zadeva tudi kuharsko-receptuarno bogatejša, saj se je ekipi piscev pridružil še jurij zupančič (a.k.a. fant s kuhalnico, a.k.a. polovica guštirajočega tandema dobrote.si) … kar se tiše pa napotnikovega prispevka: ne bi rad kvaril suspenza, zato pravim le, da gre za najbolj divjega kuharja do sedaj … 

V volčjem brlogu.

Craig Thornton – ime, ki ga boste zaman iskali na San Pellegrinovi lestvici ali v Michelinovem (ali v kateremkoli drugem) vodiču. Kljub temu je eden najbolj vročih ameriških kuharjev ta hip.

V teh nekaj sezonah druženja ob štedilnikih najbolj vrhunskih chefov sodobnosti in bližnje preteklosti smo spoznali res veliko različnih kuharskih mojstrov: trendsetterjev v najboljših letih, živečih legend, ekspanzionističnih kolektorjev zvezdic, ekstravagantih eksperimentatorjev, obsesivnih perfekcionistov, tihih zenovcev in razbijaških tulilcev. Ampak med dvaintrideseterico še nikoli ni bilo patrona, kot je Craig Thornton. Tipčka namreč ni mogoče najdi v nobenem resnem seznamu obiska vrednih restavracij, to pa iz enega čisto preprostega razloga: ker nima svoje restavracije. In niti ne čuti nobene potrebe, da bi jo imel. Pravzaprav je sploh noče imeti. Thornton je namreč več kot zadovoljem v svojem precej industrijsko urejenem losangeleškem loftu, kjer občasno prireja večerje. S poudarkom na ednini in besedi občasno – ednini v dobesednem pomenu, saj je Craig bolj ali manj one man band, ki sam skrbi za vse, od čisto administrativno organizacijskih zadolžitev, prek koncipiranja jedilnika, nabave sestavin do zaključne kuharske izvedbe večerje – za katero potem ne zaračuna nič. Nima pa nič proti, če v nagačeno krokodilovo glavo, ki je namenjena prostovoljnim prispevkom, frcneš toliko dolarjev, kolikor meniš, da je bila večerja vredna. Pa mi zdaj ti pokaži resnega jedca, ki je čakal in čakal, da je bil izbran iz mailing liste, prišel in pojedel od devet do dvanajst riht hude kreativno-provokativne kuharije, nato pa šel mimo gostitelja/kuharja, ne da bi mu v roko stisnil za takšno večerjo običajen znesek. Zato tistih ducat zicov, ki jih model ponuja za večerje ni najbolj zaželjenih zaradi na videz zastonjske ponudbe, ampak je Craig tako s svojo divjo kuharijo, kot s svojim – vsaj za ta profil kuharja jako nenavadnim – pedigrejem in hudo življenjsko zgodbo, iz svojega eksperimentalnega volčjega brloga (loft se imenuje Wolvesmouth) ustvaril kultni kulinarični prostor, katerega vpliv je iz Los Angelesa že pljusknil na vzhodno obalo.
A da ne bo nesporazuma: Wolvesmouth ni neka napol podrtija, ampak čistpo spodoben plac, v katerem Craig gostom hrano postreže kot v restavraciji: poleg tehničnega in organizacijskega znanja ima tudi 350 krožnikov, 30 popolnih setov kozarcev, 8 ekstenzivnih kolekcij pribora, v kuhinji pa tudi dehidratorje, sous-vide bazenčke, paco-jete in ostale sodobne pripomočke. In v vsako večerjo vloži 35 ur, s katerimi bi sicer lahko zapolnil približno en delovni teden. Včasih gredo zadeve še v večji ekstrem: ko je za praznovanje štiridesetletnice enega od svojih rednih gostov pripravil menu s štiridesetimi hodi, tri dni pred dogodkom sploh ni spal, ampak le delal – ni namreč želel ponavljati osnovnih sestavin jedi in ker je njegov tipičen krožnik sestavljen iz štirih ali petih elementov, se je število elementov/jedi, ki jih je bilo treba pripraviti ustavilo blizu številke 200. Bi rekel, da je to za enega samega človeka stvar, ki je zelo blizu skrajnega roba zmogljivosti, pa čeprav je discipliniran kot Thornton, ki ne pije alkohola, ne kadi in ki je nekoč na potovanju po Americani shujšal za sedem kil (tehtal jih je 53, visok je 175 cm), ker je raje jedel nič, kot da bi jedel krmo iz črpalk in obcestnih birtij.
Ampak Craig je tough guy. Zgodnje življenje ga namreč ni ujčkalo in njegov kuharski rezime se ne začne s stavkom tipa: prve arome in okuse je zaznaval smukajoč se med nogami svoje babice, ko je pripravljala nedeljsko kosilo za vso družino. Svoje brbonclje je treniral z robo iz druge, za bralce Dolce Vite vsekakor napačne strani jedilnega spektra: cukrasti kosmiči, mleko v prahu, jajca v prahu, meso v konzervi – pač stvari, ki so za mesečne kupončke na voljo upravičencem iz programa socialne pomoči v Bullhead Cityju v Arizoni. Pa še tega včasih ni bilo na voljo, saj sta Craigova duševno bolna in do konca zafiksana mama in nasilni očim s čudno bolnim smislom za humor (Craiga je nekoč zaprl v spalno vrečo, ki jo je prej napolnil s cigaretnim dimom, ali pa je vodno pištolo “za hec” napolnil z bencinom, ga pošprical in “se hecal”, da ga bo zažgal) kupončke dostikrat prodala za drogo. Nekega petkovega popoldneva si je štirinajstletni Craig oprtal torbo na ramo, sedel na kolo, mami rekel, da gre za vikend k sošolcu in da se vidita v nedeljo. No, videla se nista nikoli več; Craig se je namreč po dobro načrtovanem pobegu iz mamilaške bede preselil k sorodnikom v Kalifornijo in nekaj let živel normalno srednjerazredno najstniško življenje, ki seveda vključuje tudi številna karierna kolebanja in odločitve. Nekaj časa je bila prva izbira umetniška šola, zelo resno je bilo v špilu tudi profesionalno deskanje na snegu, končalo pa se je v portlandski podružnici kulinaričnega inštituta Cordon Bleu, s katerim je prišel dril klasičnih kuharskih tehnik, organizacije dela in vsega ostalega, kar sodi zraven. In čemur ponavadi sledi tudi mukotrpno vajeništvo; Thorntonovo se je odvijalo v Kellerjevem Bouchonu v Las Vegasu, kjer je delal 80 ur tedensko, pa z minimalno plačo še vedno ni mogel normalno odplačevati študijskega posojila.
Čas je bil torej za premik – če že ne na boljše (če odštejemo dejstvo, da ga je kuhanje na eni linijski postaji kreativno zelo omejevalo in ga utrdilo v prepričanju, da zaradi individualizma ne bo nikoli dober restavracijski kuhar ali chef, namreč Thornton v Bouchonu ni bil nezadovoljen; fascinirala ga je predvsem Kellerjeva avtoritetna energija, menda je bilo dovolj, da je vstopil v prostor in že se je delalo čisto drugače, bolje) pa vsaj na boljše plačano delovno mesto. Preselil se je v Los Angeles, kjer je kaj kmalu zadel terno in leta 2007 postal osebni kuhar Nicholasa Cagea, kar je s sabo prineslo številna potovanja in možnosti za kulinarična raziskovanja, predvsem pa je imel nizke življenjske stroške in praktično ves zaslužek je lahko vlagal v nakup lastnih kuharskih produkcijskih sredstev. Ko se jih je nabralo dovolj, je že začel z organizacijo prvih underground večerij, pri čemur mu je prav prišlo še eno znanstvo iz preteklosti – prvi dogodki so potekali v hiši snowboarderskega olimpijskega zmagovalca Shauna Whitea, s hitrim najprej blogerskim, potem pa še časopisnim hypom pa je reč zadobila resnejše dimenzije in postala Craigova polna zaposlitev.
Na vprašanje, kako bi označil svoj kuharski slog, ima Craig pripravljen jasen odgovor: gre za reakcijsko kuharijo. Njegove kreacije so skorajda že umetniški odziv na impulze iz zunanjega in notranjega sveta. Ko je prišlo do izlitja nafte iz BP-jeve vrtine, je skonstruiral krožnik, na katerem so v zgoščeni črni sipini tinti plavali kosi polente, lignjev, sip, rakov. Nič kaj vabljiv prizor, kar velja tudi za številne druge njegove kreacije, vključno s tu ponovljeno volčjo atako. Zavestno se je odločil, da bodo njegovi krožniki provokativni, ne-lepi in na pogled skoraj odbijajoči; verjame namreč da takšne provokacije sprožijo miselni proces, da dajo izhodišče za temo pogovora za omizjem in fokus usmerijo k okusom. Ti so še vedno najpomembnejši: po bob ali določen tip paradižnika se je h kmetu pripravljen voziti tudi pet ur daleč, vse za to, da izpolni obljubo, ki jo da svojim gostom/fanom: da bo njihov obisk Wolvsmoutha nepozabno doživetje. Glede na to, da je nepozabna že njegova življenjska štorija, ne dvomim, da je tako tudi s kuharijo.

Recept: Napad volka v snegu

Verjetno ne bo nič narobe, če tale krožnik označimo s pridevnikom ekspresionistični. Sicer pa že ime nakazuje, da »there will be blood!«. In ja, cela reč res izgleda kot crime scene, ki ga za sabo po trganju mesa pusti lačni volk. Sami okusi niso pravzaprav nič nenavadnega – fleten, osvežilen zos iz sokov rdeče pese in robidnic, kremast cvetačni pire s koščki surove cvetače za hrustljav dodatek, na medium rare spečen in s putrom odišavljen jelenov file in pečeni bukovi ostrigarji. Ampak cela razlika je v prezentaciji, ki je, milo rečeno, šokantna. Le poskusi tole izvesti na, recimo, prvem dinner zmenku s kakšno frišno simpatijo. Boš takoj videl in vedel, če sta za skup!

thornton-volčji napad

Najprej pripravi kri: na nežnem ognju dva deci soka rdeče pese zreduciraj na polovico. Dodaj sok, ki ga iztisni iz lončka robidnic – ne melji jih, ampak jih samo pretlači skozi fino cedilo. Narahlo posoli in korigiraj sladkost/kislost z malo kisa in/ali sladkorja. Tekočino segrej toliko, da lahko v njej raztopiš listič želatine. Reč imej pripravljeno, pred finalom jo samo narahlo segrej.
Potem je na vrsti sneg: manjšo cvetačo razdeli na cvetove; dva prihrani surova, ostale pa v kozici prelij s toliko mleka, da je cvetača prekrita. Dodaj malo soli in sladkorja ter cvetačo skuhaj do mehkega. Nato jo odcedi in s paličnim mešalnikom zmelji v pire. Surova dva cvetka grobo sesekljaj, posoli, prelij z nekaj kapljami limoninega soka in žličko olivnega olja. Premešaj.
Zdaj pa meso: kos jelenovega hrbtnega fileja očisti vseh ovojnic, ga posoli in narahlo poporaj, nato pa na vroči ponvi na malo olja opeci z vseh strani. Ponev prestavi v na 150 stopinj segreto pečico, kjer naj meso ostane od sedem (medium rare) do devet (medium) minut. Ponev vzemi iz pečice, dodaj žlico masla in lističe, obrane s parih stebelc timijana. S staljenim maslom približno dve minuti prelivaj meso, ki naj nato še pet minut počiva.
Medtem boš pripravil še gobe: na vročo naoljeno ponev položi ostrigarje in jih nato pusti pri miru, da se lepo zapečejo z ene strani. Nato jih obrni, jih peci še po drugi strani, dodaj žličko masla in pol drobno sesekljane šalotke ter gobe praži še minutko, dve.
Finalno mrcvarjenje pa tako: na krožnik kani za pol žličke smrekovega sirupa, čeznjo nažliči nekaj žlic toplega cvetačnega pireja in ga potresi še s surovo cvetačo. Dodaj natrgane gobe. Vzemi dvoje vilic in meso razparaj/raztrgaj. Deni ga na pire, nato pa na prizorišče zločina nakapljaj/našpricaj še kri.
Kri naj gre tudi v glaž: steklenica krvno-vinske skupine A+ Rdeče 2001 iz Kleti Goriška Brda je bila izjemen match!

in še zvok … le kaj bi lahko bilo drugega kot: duran duran – hungry like the wolf

rastko kieślowski

gospoda iz naslova – ali pa mu mogoče ne ravno nostalgično, ampak v samem esencialnem pomenu te besede raje recimo tovariš – sploh še ne poznaš … kar niti ni čudno, saj ni star še niti tri mesece … za začetek ti pokažem njegovo fotografijo:

rastko2

ja, to je naš tovariš rastko, ves zadovoljen, saj se je tik pred fotografiranjem nahranil in se pripravil za vrnitev v domek, ki smo mu ga uredili v zadnjem kotičku druge police v našem hladilniku … tovariš kieślowski je namreč naš novi (in prvi) samorastniški kvas … naj ti na tem mestu, dragi moj bralec, zaupam, da sem se v skladu z imenom tega bloga kar dolgo pripravljal, da vstopim tudi na to, domnevno najbolj zahtevno in coprnasto alkimistično področje kruhopeke, pri katerem štacunskemu pivskemu kvasu, polnemu pridnih selekcioniranih kvasovk pokažeš sredinca in se podaš na avatnuro z divjakom … samorastniški kvas – v anglosaškem prostoru mu rečejo sourdough starter, v frankofonskem levain, germanskem sauersteig, italjani pa mu pravijo lievito naturale iz katerega naredijo pred-testo ali pasta madre – je divjak, ki s pomočjo tople vode nastane s spontano fermentacijo kvasovk, ki se nahajajo v zraku in na površini žitnega zrna … poti do nastanka tega divjaka so številne in številnih sem se zaradi številnih vudujevskih opomb in navodil tudi ustrašil … eni moki in vodi pomagajo tako, da v slednjo namočijo liste rdečega zelja, drugi štartajo s moko, vodo in fino narezano rabarbaro, tretji fermentacijo na začetku spodbujajo z grozdjem ali kakšnim drugim sadjem … druga stopnja vudujevstva je pri odvzemanju fermentirajoče gmote in dodajanju frišne moke in vode, pa pri temperaturi, na kateri naj kvas samorastnik nastaja … da o celih ibungah pri shranjevanju in vzdrževanju kvasa v oprimalni kondiciji niti ne govorim …
potem pa sta se od nekod pojavila fabulozna angleška pekovska brata s svojem trotlzihr sistemom za rojstvo, nego, vzdrževanje in peko z divjim samorastniškim kvasom in zdelo se je, da bi lahko eno kvasno kulturo vzgojili tudi v naši domačiji …
začelo se je z izbiro steklene tegle, to sem stehtal (točno 300 gramov je je) in nanjo s flukijem zapisal težo – kar pride prav, ko se spraviš k peki in hočeš stehtati, koliko rastkota sploh imaš … v kozarec sem nasul 75 gramov polnozrnate moke in 75 gramov tople vode, dobro premešal, kozarec zaprl in ga pustil na kuhinjskem pultu … naslednji dan pa jovo na novo: 75 g vollkorn mehl, 75 g/ml tople vode, mešanje … in naslednji dan spet … in naslednji dan spet in tako do konca prvega tedna … ker je kozarec na neki točki postal premajhen, sem nekaj robe vmes odlil … kakšen treji ali peti dan, ne vem več točno, se je vsebina kozarca začela mehuriti, kar je dober znak – it’s alive! … no, po enem tednu sta moka in voda že bila v takem stanju, da sta lahko dobila ime – rastko … bila sta pa še brez priimka, tega je rastko fasal, ko sem z njim zamesil in spekel prvi kruh … rastko večino časa preživi v hladilniku, ven ga vzamem dan pred peko, ga nafutram (75 g moke, 75 g/ml vode) in počakam da pride k sebi … ko se prikaže iz hladilnika pnavadi ne izgleda prav lepo, saj razpade na sivkasto vodo in gostljato rjavkasto maso, ampak to je čiso v redu in prav- samo premešat ga je treba …varno spravljen v hadilnik lahko rastko prehibernira tudi več mesecev, če pa z njim redno pečeš in ga fitraš je pa sploh dobre volje in zlahka živi indefinitivno dolgo (francoski peki se hvalijo tudi s sto in več let starimi kvasnimikulturami) tole je zadnji v vrsti rastkotovih otrok, fleten kisel, s kumino odišavljen rženi hlebec (50% ržene moke in 50% pšenične polnozrnate) s prepoznavnimi zarezami bäckerei napotnig:

rastko1

sicer pa je rastko očetoval že več edicijam klasičnega sourdough kruha iz bele moke, pa 100% polnozrnatcem, malo svoje aromatske diverzitete pa vnese tudi v novo kruhovinsko recepturo za hamburgerske/hodokaste štručke (sledi v bližnji prihodnosti) … osnovna receptura za kruh gre pa tako:

  • 300 g samorastniške kvasne kulture (ki si jo približno dvanajst ur pred peko vzel iz hladilnika in nahranil – ostanek kvasa v kozarcu pa spet nahrani in spravi v hladilnik)
  • 10 g soli
  • 230 ml vode
  • 460 g bele moke (ali 430 g polnozrnate ali mešanice polna/ržena)

vse sestavine pregneti, da nastane kepa,  nato pa živahno mesi petnajst minut na roke ali deset minut z mašinco … testo deni v skledo, pokrij s pvc vrečko in pusti počivati tri ali štiri ure (bolj kot je hladno, počasneje se bo vse skupaj dogajalo) … po počitku testo pregneti, ga oblikuj in – spet pokritega – vzhajaj v dobro pomokani košarici za vzhajanje … vzhaja naj, dokler se volumsko ne podvoji – spet je vse odvisno od temperature, ampak načeloma je to v dveh ali treh urah, le pri ržencu lahko vse skupaj traja tudi dlje, tale na sliki je odležal celo noč … vzhajan hlebec nežno zvrni na pekač, ga z žiletko parkrat zareži in peci na 230 stopinjah, dokler ni lepo zapečen in votlo doni, ko potrkaš nanj – dobre pol ure bo to …
rastko4

rastkotovi kruhi so malo bolj kompaktni in precej bolj intenzivnega okusa – ta pri svežem kruhu sploh še ni kisel, kisle note začne dobivat z dnevi … kruhle se zlahka je tudi pet dni po peki, le odrezano površino je treba pokriti s ta tanko folijo, da se ne izsuši preveč …

je pa tako: peka z rastkotom je raziskovalno potovanje, ki je v moj pekovski lajf vneslo veliko veselja …  eksperimentiranje z različnimi mokami in njih mešanicami, počasnim enodnevnim vzhajanjem v hladilniku … zdaj se pripravljam na izdelavo rastkotovega brata rastka belloneja (del rastkota bom nekaj dni hranil z belo moko) za čisto bel samorastniški kruh … skratka: celo veselje!

ker raste in raste tudi v svojih krušnih sinovih, rastkota opremljamo s topomenskim soundtrackom: massive attack – risingson