že res, da je trenutno najbolj trendovsko oblačilo v naši državi trenirka, ampak preden si chef na volilno nedeljo (ali pač na any given sunday) obleče to športno-udobnostno prekrivalo svoje nešportnostne fizične pojave, je čas za postopanje po bajti v še bolj determinirajočem dresu: v pižami … med pižamskim lutanjem čas počasneje teče te baš zaboli kako čas teče in opravilna sposobnost se zreducira na najnižjo možno stopnjo … in v takih sladkih, lenobnih nedeljskojutranjih momentih je pravi čas za uprizoritev laganice med laganicami – tartufne frtajčke:

nedeljsko jutro je primerno tudi iz semantičnih razlogov – s takole frtajčko namreč ni nič dela … sledeči proceduri pač ne moreš reči delo: v tri jajca vmešaj dve žlički tartufate in mešanico zlij na žličko staljenega masla v ponvi; ogenj daj na minimum in pokrij … čez tri minute poglej, kako je kaj pod pokrovom … če je jajce skoaguliralo je že, če na pe še ni … ko je, zvrni na krožnik, nareži in potresi s parmezanom …

ko poješ, obleči trenirko, si zapiši številko na roko, pa hajd v beli svet …

soundtrack: velvet underground – sunday morning

takole bomo danes – kratko, jedrnato in radikalnio … namreč, ko te prvič v sezoni zazebe v prste na nogah in rokah, ko ti pordečijo uhlji, ko se vedno bolj pogosto pojavlja izustni oblak pri izdihovanju in ko na kakšni šodr radijski postaji po nesreči ujameš segment la snežinka, ki pa veš da je cajt, da v en oddaljen in zvočno dobro izoliran kot steraš vse pridigarje o zdravem življenjskem slogu, vlakninah, živi hrani za življenje, mineralih in vitaminih; prodajalce koencima kudeset, elkarnitina, danakola in ostalih kemo jajc ter svoj organizem opremiš s tradicionalnim lokalnim eksternim grelcem (na sliki desno):

o, cvirkovca!? … je tako, prjatu! … tale je sicer bila malo bol slabo zrolana, ampak takšnale asimetrična imperfekcija naj te nikar ne odvrne od lastnega poskusa – nenazadnje lahko oni dolgočasen neocvirknjen del premažeš iz dumačmu ajvarjem (saj si ga septembra nagonil ene sedem tegelcov, ane – samooskrba, you know?!) … seveda pa kruh pa vin ne bi bila, kar sta, če bi tukajle furala čisto obično ocvirkovco, zato ti zdaj povesta še dodatno aromatično finto: med ocvrike, ki jih boš potresel na razvaljano zaplato kvašenega testa vmešaj na temno prepraženo čebulo:

ko boš v tejle fazi, jo samo še na tesno zrolaš (tehnična opomba: če dobro pogledaš sliko, boš opazil, da je del testa nepotresen z ocvirkobulno maso, to pa zato, ker sem je pripravil premalo – zato pa je tudi prišlo zgolj do polovične opotičenosti … torej: potresi, in to kar orng, celo testeno površino!) in spečeš kot kruh … končni rezultat pa je seveda boljši kot omenjena prva  beseda imena tega bloga … zima, požen! mi smo prpravlen!

en teden po objavi na papirju, sledi še objava na monitorju … preberi, potem pa brž po štiri zelena jabolka …

Družinsko izročilo.

Michel Troigros nadaljuje, kar sta njegov dedek Jean-Baptiste in babica Marie začela osemdeset let nazaj.

Ko je par mesecev nazaj bauhek Beyonce Knowles postal dovolj okrogel, da je pevaljka njegovo novo vsebino razložila kar z odra podelitve MTV-jevih Video Music Awards, so socialna omrežja zblaznela: na twitterju je bilo na to temo objavljenih 8.868 twitov. Na sekundo! V naslednjih petih dnevih je bila besedna zveza »Beyonce pregnant« najbolj iskan termin na Googlu, njeno vtipkavanje v iskalno okence pa je naraščalo s stopnjo 5000%. No, seveda ni čudno, da so se o še nerojenem sadežu ljubavi med Beyonce in Jay-Z-jem (glede na revijo, ki jo berete, je smiselno priobčiti traček, da je Jay-Z leta 2006 po zmrdovanju šefa šampanjske hiše Roederer, Frederica Rouzauda, nad pogostim pojavljanjem njihovega paradnega Cristala v hiphoperskih videospotih, razglasil obči bojkot omenjene tvrtke, izključil jo je tudi z vinske karte v svoji verigi hohštaplerskih nočnih klubov 40/40, kjer so bile zlate flaše kristalčka med najbolj prodajanimi artikli) začele krožiti tudi šale, kot je denimo tista, da je še nerojeno dete že podpisalo pogodbo za izdajo prvih petih albumov. Kar mogoče sploh ni šala, ane. Nenazadnje nam je tovariš Venek že leta 1984 pri uri biologije v sedmem razredu razložil, da je dejansko zelo praktično, če otroci prevzemajo poklice svojih staršev. No, mi smo sicer za razliko od svojih staršev postali usmerjeno izobraženi naravoslovno-matematični in družboslovno-jezikoslovni tehniki, ampak v familiji Troigros v Roanneu na robu Burgundije si pa osnovni delovni orodji – kuhalnico in kelnerski prtiček – v tisti bajti nasproti železniške postaje dejansko že osemdeset let podajajo iz roda v rod in nič ne kaže, da bi sile familijarne kontinuitete kaj pešale.

Da to ni nič čudnega, nam bo jasno takoj, ko njihov priimek preložimo v nam bolj razumljiv jezik. Troisgros najprej razbijemo na dve besedi, trois in gros to pa zlahka poslovenimo v trije debeli. Kar se zdi nadvse primeren priimek za kuharsko-gostinsko familijo (kot bomo videli kasneje pa to ne velja tudi za njenega trenutno vodilnega člana, ki rad poudarja pomen rednega uživanja sadja in zelenjave) in obetavno poimenovanje za napis na izvesku njihove krčme. Ta se je sicer leta 1930, ko sta jo kupila babi in dedi Troisgros, imenovala Hotel des Platanes, pet let kasneje so se platane spremenile v Hotel Moderne, ki se je obdržal 30 let. Leta 1965 je plac tudi uradano postal Freres Troisgros, dandanes pa je znan kot La Maison Troisgros. Oni, ki so tam že kdaj obedovali, pa znajo celo povedati, da bi se pravzaprav lahko kar cel Roanne imenoval Troisgros, glede na to, da tam razen tega establišmenta ni ama nič drugega. Tudi prav – nam je tudi to dovolj. Še posebej, če najavim še eno trivijo: restavracija družine Troisgros je bila dvakrat razglašena za najboljšo restavracijo na svetu. Prvič jim je laskavi naziv leta 1972 podelil vodič Gault Millau, drugič pa so ga dobili od ljudkoglasnega ameriškega vodiča Zagat leta 2007. Hej, še celo picajzlasti Andy Hayler jim je prilepil 10/10 in Urška, ki jagenjčka komajda mara, pravi, da so bili oni kotletki, ki jih je Michel Troisgros skuhal pred desetimi leti, najboljša jed, ki jo je sploh kadarkoli jedla. In Urška je jedla že marsikje, velikokrat tudi pri podpisanem 

No, da ne zavijemo preveč stran iz Roannea: Troisgros je dejansko huda inštitucija francoske visoke kuharije, njena centralna lika, brata Pierre in Jean (restavracijo sta od staršev prevzela leta 1955 in jo do leta 1983 vodila skupaj, po nenadni Jeanovi smrti pa je bil Pierre glavni še šestnajst let, dokler ni birtije leta 1998 predal svojemu sinu Michelu) pa se mirne duše postavita ob bok svojemu dolgoletnemu kompanjonu in dobremu prijatelju Paulu Bocusu. Vajeništvo za šporherti pri treh debelih je bilo zelo visoko na spisku želja ambicioznih mladih kuharjev in tudi največji perfekcionist med perfekcionističnimi chefi, pokojni Bernard Loiseau, je tri leta pri Troisgrosih označil kot ključna za formiranje njegovega sloga. Stara dva Troigrosa sta za temelj postavila čistost okusov in svojih krožnikov nikoli nista oblagala s prevelikim številom sestavin. Formula je bila v grobem takale: sezonske sestavine v najboljši kondiciji in nato njih obdelava z vrhunskim craftsmanshipom do končnega rezultata, ki naj bo vedno jed z jasno definiranimi okusi. Glede na to, da se je Michel po šolanju in vajeniških letih v številnih restavracijah od Lausanne do San Francisca že leta 1984 vrnil v domače okolje, je seveda razumljivo, da se tudi v njegovi kuhariji zrcali družinski kuharski credo.

No, glede na to, da je Zagatovo priznanje prišlo leta 2007 in da se tudi na pellegrinki Troisgros kar dobro drži, pa je več kot očitno tudi to, da se Michel ni odločil za hiberniranje na družinskih lovorikah, ampak da tako kuharijo kot posle času primerno pelje in razvija naprej. Poslovni razvoj dandanes pomeni predvsem uporabo družinskega in svojega imena za odpiranje novih restavracij, od tradicionalno francoske Le Central v Roennu, prek pariške restavracije v hotelu Lancaster in Le Koumirja na moskovskem Rdečem trgu do tokijske Cuisine(s) Michel Troisgros. Njegovo kuharsko raziskovanje pa je zaznamovano predvsem z uporabo najrazličnejših oblik kislega in to do te mere, da svojo kuharijo označuje kot cuisine acidulee. Kako ji bomo rekli mi? Kisla, kislinska, kiselkasta, kislobna kuhinja? Vse to se ne sliši preveč frajersko, zato raje razložim, da Michel meni, da je kislost tisti element, ki zaokrožuje jedi, jim daje eleganco in globino okusa. Zato so na njegovem seznamu priljubljenih živil zelo visoko uvrščene naravno kiselkaste reči: rabarbara, paradižnik, jabolka, ribez … Ena taka nejgova zelo preprosta poletna jed je v ribezovem soku z dodatkom zvezdastega janeža in klinčkov zelo počasi (dve uri) kuhana rdeča pesa, narezana na četrtinke, prelita s sirupasto redukcijo taistega soka in postrežena s krhlji rumenega paradižnika, borovnicami, soljo in belim poprom. Iz tega krožnika se vidi tudi druga Troisgrosova špura, ki jo v zadnjih letih evangelizira v svojih javnih nastopih: veliko sadja in zelenjave. Ta postaja vedno pomembnejši del njegovih receptov.